Sporazumevanje med zdravstvenimi delavci in bolnikom je zelo pomembno v vseh vejah zdravstva.
Sporočanje slabe novice je eden najtežjih izzivov za zdravnika in za vse druge člane zdravstvenega tima. Spretnosti razumevanja v zdravstvu se je potrebno učiti in jih tudi izpolnjevati, si izmenjavati izkušnje in skupno reševati zapletene okoliščine.

SLABA NOVICA
– Vse kar počnemo, pa tudi tisto, kar ne počnemo v stiku z bolnikom, predstavlja sporočilo.
– Bolnikova pravica in naša dolžnost je, da informacije, ki jih imamo o bolniku, posredujemo bolniku, vendar v tolikšni meri in v takšnih potankostih, kot sam želi ter na način, ki bo bolniku razumljiv in bo imel najmanj neugodnih učinkov.

Slaba novica je vsaka informacija, ki bolniku povzroči poslabšanje pogleda na prihodnost
– Primeri: poslabšanje bolezni, nenadno slabše odzivanje na zdravila, poslabšanje celjenja rane s komplikacijami, izguba svojca…
– Diagnozo in prognozo sporoča bolniku zdravnik, vendar le, če bolnik to želi in v potankostih, ki jih bolnik izbere.

PRIKAZ MODELA SPOROČANJA SLABE NOVICE
“SPIKES” ŠEST-STOPENJSKI PROTOKOL ZA SPOROČANJE SLABE NOVICE
– Lunder ( 2002) pri učenju komunikacijskih veščin in znanj zagovarja stopenjski model sporočanja slabe novice »SPIKES«,
– Stopnje:
– Priprava (»S«: setting the interview)
– Ugotoviti, kaj bolnik že ve (»P« perception of the patient)
– Ugotoviti, koliko in v kakšnih potankostih bolnik želi izvedeti ali pridobivanje bolnikovega poziva (»I«: invitation)
– Sporočanje dejstev (»K«: knowledge)
– Podpora bolnikovim reakcijam (»E«: emotions)
– Strategija za prihodnost in povzetek (»S«: summary) Preberi več…

UVOD

Z daljšanjem življenjske dobe prebivalstva postajajo predvsem pomembne boleznim ki jih v večini primerov zasledimo v poznem življenjskem obdobju. Mednje spada tudi Parkinsonova bolezen. Bolezen se imenuje po dr. Jamesu Parkinsonu, ki je njene značilnosti in simptome opisal že leta 1817 v delu »Essay of the shaking palsy«. Odkritje patomorfoloških osnov 100 let pozneje ni bistveno vplivalo na poznavanje nastanka te bolezni. Kljub mnogim razlagam korelatov nastanka in simptomatike Parkinsonove boleznim dobremu poznavanju poteka in prognoze bolezni ter poskusa lokaliziranja vzroka za nastanek bolezni, raziskovalcem še do danes ni uspelo pravega povzročitelja ali skupine povzročiteljev Parkinsonove bolezni.
Obstajajo številna bolezenska stanja s parkinsonskim sindromom v klinični sliki, a z različnimi vzroki nastanka. Tako nevrologi ločijo štiri oblike parkinsonizma: primarni parkinsonizem, sekundarni parkinsonizem, parkinsonizem plus in psihogeni parkinsonizem (Pirtošek, 2001). Pri primarnem parkinsonizmu vzroka za patološke spremembe ne poznamo, zanj je značilna tudi dobra odzivnost na zdravljenje z L – dopo, zato govorimo o idiopatski PB (Pirtošek, 2001). Sekundarni parkinsonizem je posledica okvare osrednjega živčevja zaradi različnih znanih vzrokov, kot so: zdravila, vnetja, tumorji ali toksini. Za parkinsonizem plus so poleg klasičnih parkinsonskih znakov značilne še nekateri nevrološki simptomi ter slaba odzivnost na zdravljenje z L – dopo. Poznamo še psihogeni parkinsonizem vendar je takšna oblika redkeje zastopana (Pirtošek, 2001).

Vzrok za nastanek PB ni poznan najverjetneje imajo vlogo različni dejavniki iz okolja, medtem, ko naj bi bila dednost, razen v specifičnih primerih, manj pomembna (Caroline Tanner in Goldman, 1994; White in dr., 1992). V literaturi se pojavljajo številne hipoteze o vzroku za nastanek PB, v kateri nastopa predvsem pet skupin vzrokov: staranje, genetski faktorji, avtoimunske motnje, dejavniki okolja (okužbe in toksini) in kombinacije več mehanizmov (Pirtošek, 2001;White in dr., 1992). PB nastane kot posledica degeneracije dopaminskih nevronov kompaktnega dela črne substance (Jellinger, 1990), ki je funkcionalno del bazalnih ganglijev (Bartolič, 2001). To je skupina med seboj povezanih subkortikalnih jeder, ki so pomemben del predvsem motoričnega, pa tudi senzoričnega in limbičnega sistema (Jellinger, 1990;White in dr., 1992). Preberi več…

Zdravljenje shizofrenih bolnikov sloni na štirih temeljih:
– Zdravila
– Individualno svetovanje
– Rehabilitacija in
– Podpora družine

Bolniki prijemanju zdravil (nevroleptiki, anksiolitiki, antidepresivi ali stabilizatorji
razpoloženja) opisujejo, da ne morejo jasno misliti, čustvovati in, da jim manjka spontanosti.
Pri posameznih bolnikih so opazili neugodno subjektivno reagiranje ob pričetku zdravljenja,
kar je vplivalo na odklanjanje zdravljenja tudi kasneje.
Opustitev jemanja nevroleptične terapije je lahko popolna ali delna. Nekateri bolniki
prekinejo jemanje zdravil za določeno obdobje oziroma se pri odmerjanju zdravil ne držijo
navodil.

Kot popolno nesodelovanje se šteje tedaj, ko bolnik opusti vso terapijo nanaša pa se tudi na
neupoštevanje drugih navodil oziroma pristopov zdravljenja.

VZROKI NESODELO VANJA
Sodelovanje in skrb bolnika s strani družinskih članov je pozitivno vplivala na pojavljanje
relapsov ne pa na samo upoštevanje navodil prijemanju zdravil. Tudi slab ekonomski status
in nezaposlenost vplivata na sodelovanje pri zdravljenju shizofrenih bolnikov. Preberi več…

Bolnik, star 24 let, je bil tretjič sprejet na KOKP, sprejemni moški oddelek.

NEGOVALNA ANAMNEZA BOLNIKA

Bolnik je študent teologije. Živi z mamo, babico, dedkom in invalidno teto, ki ji večkrat priskoči na pomoč. To mu daje energijo, počuti se koristnega. Bolnik je bil rojen kot edinec v družini (mama- ekonomist, oče-arhitekt). Starša sta se ločila, ko je imel 3 leta in od takrat je očeta videl le občasno. O njem tudi ne želi govoriti saj ga sovraži. Oče je občasno užival alkohol. Je neprijazen in nasilen. Večkrat je bil priča pretepa mame (svojo ženo). In zaradi tega se zelo boji policistov, saj so morali večkrat posredovati. Kot otrok je bil vedno odličen in super odličnjak. Vsi so ga imeli radi, tako v šoli, doma in vrstniki. Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo Poljane, ter uspešno zaključil maturo, nato se je vpisal na Teološko fakulteto, katero je zaradi bolezni nehal obiskovati. Zaradi hospitalizacij je veliko izostal od pouka in je moral letnik ponavljati, kar ga je zelo prizadelo. V času učenja ni jemal tablet, da se je lažje učil. Fakulteto želi zaključiti saj mu veliko pomeni. Kriminalist mu je strgal diplomo in se zato zelo boji policistov. Od leta 1997 se zdravi v KOMZ, KOKP, Begunje- 2 krat, zadnjič leta 1998. Zadnje čase je bil doma zelo nemiren, prepiral se je z mamo. Kadar čuti napetost je agresiven do sebe (grozi z nožem) in do svojcev (babici je grozil z nožem, teti je zlomil nogo, razbil telefon). Kasneje mu je hudo in dejanja obžaluje. Večkrat je že pomislil na samomor, češ da bi temu naredil konec. Tudi vzrok zadnje hospitalizacije je bil poskus samomora z zaužitjem večje količine tablet in kolonjske vode. Samo zato, da bi prišel v bolnico. V bolnico je prišel v spremstvu mame in reševalcev. Ob sprejemu je bil zelo vznemirjen, prestrašen, nepristen, čutil je gomazenje kač.
Vedno ko pride mama k njemu na obisk je jezav in odklanja pomoč. Še vedno kliče mamo, »mamica« in je zelo navezan nanjo.

OCENA TRENUTNEGA STANJA

Misli mu drvijo kot Soča, želi tablete, ki bi misli ustavite. Zdi se mu, da se mu vse ponavlja, leto je isto kot lani in drugo leto bo isto kot letos. Odnosi v družini so dobri, dal bi številko 4, da se z mamo, babico, dedkom in teto dobro razume. Slabe ima odnose s sosedi, v šoli pa se dobro ujamejo. Živi v hiši, z mamo, očeta pa nima. Ne kadi in ne uživa alkohola. Zelo rad vidi da pride mama na obisk, ker je zelo navezan nanjo. Preberi več…

Skupnostna skrb je izraz, ki se nanaša na vse oblike pomoči, ki jih odrasla oseba potrebuje zato, da bi lahko varno in neodvisno živela v lastnem okolju, lastni lokalni skupnosti, svoji soseščini takrat, ko ima zaradi oviranosti, bolezni ali posebnih potreb (ranljivost, prizadetost, izrednih življenjskih okoliščinah) določene težave pri neodvisnem funkcioniranju.
Skupnostna skrb je namenjena tistim bolnikom, ki potrebujejo intenzivnejša prizadevanja za vrnitev v običajno življenje. Izvajajo se posameznikom prilagojeni procesi zdravljenja in rehabilitacije z spremljanjem, povezovanjem z delovnimi organizacijami, socialnimi in nevladnimi ustanovami, učenjem vsakdanjih in socialnih večin, z psihoterapevtskim delom in z psihoterapijo družin obolelih. Organizira izobraževalne programe za bolnike in njihove svojce, ki omogočajo enakopravno vključitev v procese zdravljenja in rehabilitacije in opogumlja bolnike in njihove družine k čim bolj aktivni vlogi v tem procesu, da bi dosegli dobro kvaliteto njihovega življenja.

Načrtovanje skrbi
Pri načrtovanju skrbi za osebe z motnjami na področju duševnega zdravja se moramo zavedati, kako duševna bolezen vpliva na celotno njihovo življenje. S dobro načrtovanimi metodami, ki temeljijo na prilagajanju in spreminjanju življenjskih okoliščinah, urejenimi odnosi s pomembnimi osebami so najboljše zdravilo. Za uspeh je pomembna kontinuiteta dela in sodelovanje med različnimi službami, kot so: Preberi več…

1 SAMOMOR IN SHIZOFRENIJA

Samomor ali suicid – sui caedere lat., ubiti samega sebe, je akt prostovoljnega končanja svojega lastnega življenja. Je dejanje, s katerim se človek usmrti in/ali je dejanje človeka, ki se želi rešiti iz neznosne življenjske situacije in ne vidi ustreznejše rešitve problema, je odločitev, možnost, izhod, zaključek, ki jo ima na razpolago vsak posameznik.

Samomorilnost je pomemben problem slovenskega javnega zdravstva. Za posledicami samomora umre letno okoli 600 prebivalcev Slovenije, kar je bistveno več kot zaradi prometnih nesreč. V evropskem okviru Slovenija sodi v skupino držav, ki so najbolj obremenjene s samomorom. Samomorilnost nikakor ni zgolj stvar medicine, saj dejavniki tveganja za samomor obsegajo poleg bolezenskih stanj tudi različne psihološke, sociološke, in ekonomske situacije (Žmitek, 2006).

Moderna medicina smatra samomor kot problem duševnega zdravja, prevladujoče samomorilne misli so urgentno stanje. Samomor in poskus samomora sta dejanji, ki jih skušamo preprečiti. Bolnika, ki iznaša željo po tem, da se ubije, moramo čimprej zaščititi, zdravstveno osebje mora poznati in prepoznati samomorilne znake.

1.1 Epidemiologija samomorov pri shizofreniji

Samomor je glavni vzrok prezgodnje smrti pri osebah s shizofrenijo. Tveganje za samomor med bolniki s shizofrenijo je 20 do 50 krat večje kot med ostalim prebivalstvom in je zelo blizu odstotkom tveganja pri bolnikih s hujšimi čustvenimi motnjami. Shizofrenija je najpogostejša diagnoza pri samomorih med hospitaliziranimi bolniki. Pričakovano trajanje življenja je pri skupini bolnikov s shizofrenijo v primerjavi z ostalim prebivalstvom za devet do deset let krajše, predvsem na račun smrti zaradi samomorov in nezgod. Študije iz različnih predelov sveta poročajo o povečanem tveganju za samomor pri bolnikih s shizofrenijo, kar potrjuje, da je prisotno povsod po svetu. Preberi več…

1. UVOD

Bolniki z duševno boleznijo so družbeno stigmatizirana rizična populacija. Pri njej srečamo kompleksne probleme na številnih področjih življenja. Ta populacija prihaja v stik s številnimi javnimi službami in organizacijami. Bolniki z duševnimi boleznimi običajno težje komunicirajo z okolico, so izolirani, kar še dodatno otežuje njihov položaj in seveda delo z njimi. Velikokrat so tudi nezaželjeni v družbi in tudi na delovnem področju, živijo nezdravo in veliko pogosteje kot ostale populacije zbolevajo še za druge somatske bolezni (Klančar, 2006).
Velik problem so slabo sodelovanje v procesu zdravljenja, neredno jemanje zdravil, periodična poslabšanja bolezni, ki zahtevajo prisilno hospitalizacijo, ki je ponavadi dolgotrajna. Zaradi takšnih in drugačnih problemov so razviti različni organizirani pristopi pri vodenju bolnikov z duševno in kakšno telesno boleznijo. Psihiatrična zdravstvena nega pogosto pomeni pomoč pri zagotavljanju zadovoljevanja telesnih potreb bolnikov, je učenje in zdravstvena vzgoja bolnikov in najbližjih, opravljanje psihoterapevtskega dela.

2. STAROSTNIK IN DUŠEVNE MOTNJE

Sama sem se odločila za pregled literature za bolnike z demenco oziroma obravnava starostnika, ker je področje moje teme zelo obširno.

Starostniki so najbolj heterogena populacijska skupina. V starosti je marsikdo še dovolj zdrav za kakovostno, ustvarjalno in samostojno življenje. Po drugi strani pa ni zanemarljiv delež tistih, ki so že povsem odvisni od pomoči bližnjih zaradi posledic različnih bolezni. Starost prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnim stiskam. Skupna značilnost duševnih motenj v starosti je, da ne prizadenejo le bolnika, temveč obremenjujejo celotno družino.
Po WHO opredelitvi razdelimo starostnike v tri skupine: starejši (65 do 75 let), stari (75 do 90 let) in zelo stari (90 let in več). Njihov delež v sodobni družbi narašča predvsem zaradi daljše življenjske dobe in manjše rodnosti v zadnjem stoletju (Pravdič, 2008). Če hočemo, da je obravnava bolnika kakovostna moramo uporabiti celosten pristop oziroma obravnavo bolnika. Preberi več…

UVOD

Izbrali sva si temo Downov sindrom, saj nama je ta tema zelo zanimiva. Obe imava izkušnje z osebami z Downovim sindromom; praksa v VDC Tončke Hočevar in življenje z osebo s tem sindromom. Izkušnje z njimi so predvsem pozitivne.

LANGDON DOWN

Langdon Down  je bil prvi zdravnik, ki je leta 1866 odkril ljudi z Downovim sindromom. Verjel  je, da so to ljudje, ki so pomaknjeni nazaj, na bolj primitivno rasno vrsto. Preberi več…

Definicija: pljučnica je vnetje pljučnega tkiva, ki opravlja osnovno dejavnost organa – izmenjavo plinov. To se dogaja distalno od terminalnega bronhiola v respiratornih bronhiolih, alveolnih duktulih in alveolih.

RAZDELITEV PLJUČNIC

1. Etiološka

A. primarne

• bakterijske pljučnice: pnevmokoki, gram negativne bakterije ( klebsiela, psevdomonas, E. coli…), stafilokoki, streptokoki, rikecije, brucele….
• nebakterijske pljučnice: virusi, mikoplazme, glivice, paraziti….
• Preberi več…