Skupnostna skrb je izraz, ki se nanaša na vse oblike pomoči, ki jih odrasla oseba potrebuje zato, da bi lahko varno in neodvisno živela v lastnem okolju, lastni lokalni skupnosti, svoji soseščini takrat, ko ima zaradi oviranosti, bolezni ali posebnih potreb (ranljivost, prizadetost, izrednih življenjskih okoliščinah) določene težave pri neodvisnem funkcioniranju.
Skupnostna skrb je namenjena tistim bolnikom, ki potrebujejo intenzivnejša prizadevanja za vrnitev v običajno življenje. Izvajajo se posameznikom prilagojeni procesi zdravljenja in rehabilitacije z spremljanjem, povezovanjem z delovnimi organizacijami, socialnimi in nevladnimi ustanovami, učenjem vsakdanjih in socialnih večin, z psihoterapevtskim delom in z psihoterapijo družin obolelih. Organizira izobraževalne programe za bolnike in njihove svojce, ki omogočajo enakopravno vključitev v procese zdravljenja in rehabilitacije in opogumlja bolnike in njihove družine k čim bolj aktivni vlogi v tem procesu, da bi dosegli dobro kvaliteto njihovega življenja.
Načrtovanje skrbi
Pri načrtovanju skrbi za osebe z motnjami na področju duševnega zdravja se moramo zavedati, kako duševna bolezen vpliva na celotno njihovo življenje. S dobro načrtovanimi metodami, ki temeljijo na prilagajanju in spreminjanju življenjskih okoliščinah, urejenimi odnosi s pomembnimi osebami so najboljše zdravilo. Za uspeh je pomembna kontinuiteta dela in sodelovanje med različnimi službami, kot so:
– državnimi ustanovami – psihiatrična bolnišnica, zdr. dom, center za socialno delo, zavod za zaposlovanje, stanovanjski sklad, zavod za šolstvo,
– nevladnimi organizacijami – Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT, HUMANA Združenje svojcev pri skrbi za mentalno zdravje, Nacionalno združenje za kakovost življenja OZARA, NOVI PARADOKS, Slovensko društvo za kakovost življenja
– neformalno socialno mrežo – svojci, skrbniki, prijatelji, skupine za samopomoč, soseska.
Cilji so doseganje aktivnega vključevanja in sodelovanja bolnikov v proces zdravljenja, preprečevanje socialne izolacije in zmanjševanje identitetnih težav, vključevanje svojcev in socialnega okolja v proces zdravljenja, preventivno delo, utrjevanje zdravja, humanizacija dela in odnosov ter zdravstvena vzgoja. Bolniki sodelujejo v proces zdravljenja in sam proces zdravstvene nege, aktivno prevzemajo odgovornost za lastno zdravje, tudi odzivnost in dovzetnost njihove okolice je vse večja. Postopoma izginjajo še vedno razširjeni predsodki do psihiatričnih bolnikov in duševnih motenj na sploh
Naloge organizacije skrbi
Identificirati uporabnike- najti primere, preveriti potrebe, določiti načine skrbi, koordinirati razdelitev skrbi, nadzorovati razdelitev skrbi, ovrednotiti učinkovitost služb, modificirati oblike skrbi, ponoviti krog, razen če skrb ni več potrebna.
Vse to je izvedljivo samo na ravni posegov:
– individualno – s posameznikom
– mrežno – zagotavljanje služb za uporabnike, skrbnike, družine
– sistemsko – izobraževanje javnosti, lobiranje za sredstva in prostore
Komponente skupnostne skrbi
Nepretrgana skrb na bolnikovem domu, krizne situacije, dnevni centri, stanovanjske skupine, zaposlovanje, izobraževanje, svetovanje, skupine za samopomoč, prostovoljno delo, zagovorništvo.
Zaključek
Kljub osveščenosti in organizirane skupnostne skrbi za osebe z duševno motnjo so še vedno potrebne dodatne aktivnosti, ki bi bile usmerjene v informiranje in osveščanje javnosti, kar bi prispevalo k rušenju še vedno prisotnih stereotipih. Te spremembe odnosa do oseb s duševno motnjo bi imelo velik pomen in napredek pri ohranjanju njihovih psihofizičnih sposobnosti, socializacije in resocializacije.
Definicija skrbi je sistem služb, pripravljen za definirano populacijo, ki naj z multidisciplinarnim delom v delovni skupini omogoča zgodnjo diagnozo, takojšne zdravljenje, nepretrgano skrb ter socialno podporo. Namenjena je osebam z dolgotrajno ali ponavljajočimi se duševnimi motnjami. Po preboleli akutni duševni bolezni se lahko razvijejo številne nezmožnosti na področju socialnega delovanja, ta lahko nastopijo kot posledica bolezni, še pogosteje pa kot posledica neustreznih pogojev, to je neustreznih socialnih odgovorov na bolezen.
Cilji so doseganje aktivnega vključevanja in sodelovanja bolnikov v proces zdravljenja, preprečevanje socialne izolacije in zmanjševanje identitetnih težav, vključevanje svojcev in socialnega okolja v proces zdravljenja, preventivno delo, utrjevanje zdravja, humanizacija dela in odnosov ter zdravstvena vzgoja. Bolniki sodelujejo v proces zdravljenja in sam proces zdravstvene nege, aktivno prevzemajo odgovornost za lastno zdravje, tudi odzivnost in dovzetnost njihove okolice je vse večja. Postopoma izginjajo še vedno razširjeni predsodki do psihiatričnih bolnikov in duševnih motenj na sploh.
Načrtovanje skrbi
Pri načrtovanju skrbi za osebe z motnjami na področju duševnega zdravja se moramo zavedati, kako duševna bolezen vpliva na celotno njihovo življenje. S dobro načrtovanimi metodami, ki temeljijo na prilagajanju in spreminjanju življenjskih okoliščinah, urejenimi odnosi s pomembnimi osebami so najboljše zdravilo. Za uspeh je pomembna kontinuiteta dela in sodelovanje med različnimi službami, kot so:
– državnimi ustanovami – psihiatrična bolnišnica, zdr. dom, center za socialno delo, zavod za zaposlovanje, stanovanjski sklad, zavod za šolstvo,
– nevladnimi organizacijami – Organizacija za duševno zdravje – ŠENT, Odbor za novosti v duševnem zdravju – ALTRA, OZARA, zagovorništvo,
– neformalno socialno mrežo – svojci, skrbniki, prijatelji, skupine za samopomoč, soseska.
Naloge organizacije skrbi
Identificirati uporabnike- najti primere, preveriti potrebe, določiti načine skrbi, koordinirati razdelitev skrbi, nadzorovati razdelitev skrbi, ovrednotiti učinkovitost služb, modificirati oblike skrbi, ponoviti krog, razen če skrb ni več potrebna.
Komponente skupnostne skrbi
Nepretrgana skrb na bolnikovem domu, krizne situacije, dnevni centri, stanovanjske skupine, zaposlovanje, izobraževanje, svetovanje, skupine za samopomoč, prostovoljno delo, zagovorništvo.
Zaključek
Kljub osveščenosti in organizirane skupnostne skrbi za osebe z duševno motnjo so še vedno potrebne dodatne aktivnosti, ki bi bile usmerjene v informiranje in osveščanje javnosti, kar bi prispevalo k rušenju še vedno prisotnih stereotipih. Te spremembe odnosa do oseb s duševno motnjo bi imelo velik pomen in napredek pri ohranjanju njihovih psihofizičnih sposobnosti, socializacije in resocializacije.
Načrtovanje skrbi za osebe z motnjami na področju duševnega zdravja
Skupnostna skrb je namenjena tistim bolnikom, ki potrebujejo intenzivnejša prizadevanja za vrnitev v običajno življenje. Izvajajo se posameznikom prilagojeni procesi zdravljenja in rehabilitacije z spremljanjem, povezovanjem z delovnimi organizacijami, socialnimi in nevladnimi ustanovami, učenjem vsakdanjih in socialnih večin, z psihoterapevtskim delom in z psihoterapijo družin obolelih. Organizira izobraževalne programe za bolnike in njihove svojce, ki omogočajo enakopravno vključitev v procese zdravljenja in rehabilitacije in opogumlja bolnike in njihove družine k čim bolj aktivni vlogi v tem procesu, da bi dosegli dobro kvaliteto njihovega življenja.
Gorše Muhič (2005) navaja, da za uspeh skupnostne skrbi je pomembna kontinuiteta dela, ki jo zagotavlja s koordinacijo med ustreznimi službami:
– državnimi ustanovami – psihiatrična bolnišnica, zdr. dom, center za socialno delo, zavod za zaposlovanje, stanovanjski sklad, zavod za šolstvo,
– nevladnimi organizacijami – Organizacijo za duševno zdravje – ŠENT, Odbor za novosti v duševnem zdravju – ALTRA, Ozara, zagovorništvo,
– neformalno socialno mrežo – svojci, skrbniki, prijatelji, skupine za samopomoč, soseska.
Skrb je jedro, bistvo delovanja in predstavlja osrednjo vrednoto v zdravstveni negi. Usmerjena je v celovitost bolnika in združuje zadovoljevanje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih in družbenih potreb bolnika/varovanca ( Šmitek, 2001).
Švab (2004) navaja, da je načrtovanje skrbi metoda dela, ki se uporablja v različnih službah za duševno zdravje na podoben način, a z različnimi terminološkimi opredelitvami.
Cilji so doseganje aktivnega vključevanja in sodelovanja bolnikov v proces zdravljenja, preprečevanje socialne izolacije in zmanjševanje identitetnih težav, vključevanje svojcev in socialnega okolja v proces zdravljenja, preventivno delo, utrjevanje zdravja, humanizacija dela in odnosov ter zdravstvena vzgoja. Bolniki sodelujejo v proces zdravljenja in sam proces zdravstvene nege, aktivno prevzemajo odgovornost za lastno zdravje, tudi odzivnost in dovzetnost njihove okolice je vse večja. Postopoma izginjajo še vedno razširjeni predsodki do psihiatričnih bolnikov in duševnih motenj na sploh.
Javornik (2003) pravi, da je skupnostna skrb izraz, ki se nanaša na vse oblike pomoči, ki jih odrasla oseba potrebuje zato, da bi lahko varno in neodvisno živela v lastnem okolju, lastni lokalni skupnosti, svoji soseščini takrat, ko ima zaradi oviranosti, bolezni ali posebnih potreb (ranljivost, prizadetost, izrednih življenjskih okoliščinah) določene težave pri neodvisnem funkcioniranju.
Definicija skrbi je sistem služb, pripravljen za definirano populacijo, ki naj z multidisciplinarnim delom v delovni skupini omogoča zgodnjo diagnozo, takojšne zdravljenje, nepretrgano skrb ter socialno podporo. Namenjena je osebam z dolgotrajno ali ponavljajočimi se duševnimi motnjami ( Švab, 1996).
Danes v Sloveniji deluje na področju duševnega zdravja nevladne organizacije:
– Slovensko združenje za duševno zdravje ŠENT
– HUMANA, Združenje svojcev pri skrbi za mentalno zdravje
– Nacionalno združenje za kakovost življenja OZARA
– NOVI PARADOKS, Slovensko društvo za kakovost življenja
– Identificirati uporabnike- najti primere
– Preveriti potrebe
– Določiti načine skrbi
– Koordinirati razdelitev skrbi
– Nadzorovati razdelitev skrbi
– Ovrednotiti učinkovitost služb
– Modificirati oblike skrbi
– Ponoviti krog, razen če skrb ni več potrebna (Švab, 1996)
[wp_ad_camp_1]
Vse to je izvedljivo samo na ravni posegov:
– individualno – s posameznikom
– mrežno – zagotavljanje služb za uporabnike, skrbnike, družine
– sistemsko – izobraževanje javnosti, lobiranje za sredstva in prostore (Gorše Muhič, 2005)
Načrtovanje skrbi za bolnike s duševno motnjo ima za svoje značilnosti dobro obliko organizirane pomoči: vpliv na lastno življenje, spodbujanje udeležbe pri odločanju in načrtovanju, skrb za kvaliteto odnosov, razvijanje individualnosti, Pripravljenost za soočanje z boleznijo, zagovorniški odnos, enakovredno obravnavo, zavedanje lastnih motivov, integracijo, kontekstualizacijo, povečanje moči uporabnika ( Lamovec, 1995).
Komponente skupnostne skrbi
– Nepretrgana skrb na bolnikovem domu
– Krizne situacije
– Dnevni centri
– Stanovanjske skupine
– Zaposlovanje
– Izobraževanje
– Svetovanje
– Skupine za samopomoč
– Prostovoljno delo
– Zagovorništvo
Intenzivno načrtovanje skrbi v rehabilitacijskih službah, ki vključuje tudi načrtovanje zdravljenja, je lahko izhodišče za dobro sodelovanje pri nadaljevanju obravnave v socialnih in nevladnih službah (Švab, 2004).
Proces okrevanja je spoznanje, kako je travmatični dogodek spremenil identitete pozicije ( kako ga vidijo drugi, kako se vidi sam in kako misli, da ga vidijo drugi) in učenje, kako lahko človek ob teh spremembah čim bolj kvalitetno živi vsakdanje življenje (Zaviršek, 2004).
Medicinska sestra prispeva k izboljšanju kvaliteta življenja ljudi z duševno motnjo.
Bolniki v skupnosti potrebujejo ustrezno podporo, ki mora temeljiti na dokazih o svoji učinkovitosti (Zalar, 2004).
Skupnostna skrb je aktivno spreminjanje stanja bolnika z različnimi okupacijskimi tehnikami v aktivno spreminjanje negativnih navad, krepitev samopodobe in samozaupanja kot osnove rehabilitacije in resocializacije. Pri tem se upošteva oseba kot celota, uporabnik dobi zaupanje v tovrstno obliko pomoči in zadovoljstvo z odnosov zdravstvenega tima. Cilj je vključevanje in sodelovanje bolnikov v proces zdravljenja in okrevanja, da bi ob teh spremembah pozitivno vplivali in dosegli dobro kvaliteto njihovega življenja.
Kljub osveščenosti in organizirane skupnostne skrbi za osebe z duševno motnjo so še vedno potrebne dodatne aktivnosti, ki bi bile usmerjene v informiranje in osveščanje javnosti, kar bi prispevalo k rušenju še vedno prisotnih stereotipih. Te spremembe odnosa do oseb s duševno motnjo bi imelo velik pomen in napredek pri ohranjanju njihovih psihofizičnih sposobnosti, socializacije in resocializacije.
Definicija skrbi je sistem služb, pripravljen za definirano populacijo, ki naj z multidisciplinarnim delom v delovni skupini omogoča zgodnjo diagnozo, takojšne zdravljenje, nepretrgano skrb ter socialno podporo. Namenjena je osebam z dolgotrajno ali ponavljajočimi se duševnimi motnjami. Po preboleli akutni duševni bolezni se lahko razvijejo številne nezmožnosti na področju socialnega delovanja, ta lahko nastopijo kot posledica bolezni, še pogosteje pa kot posledica neustreznih pogojev, to je neustreznih socialnih odgovorov na bolezen.
Načrtovanje skrbi
Pri načrtovanju skrbi za osebe z motnjami na področju duševnega zdravja se moramo zavedati, kako duševna bolezen vpliva na celotno njihovo življenje. S dobro načrtovanimi metodami, ki temeljijo na prilagajanju in spreminjanju življenjskih okoliščinah, urejenimi odnosi s pomembnimi osebami so najboljše zdravilo. Za uspeh je pomembna kontinuiteta dela in sodelovanje med različnimi službami, kot so:
– državnimi ustanovami – psihiatrična bolnišnica, zdr. dom, center za socialno delo, zavod za zaposlovanje, stanovanjski sklad, zavod za šolstvo,
– nevladnimi organizacijami – Organizacijo za duševno zdravje – ŠENT, Odbor za novosti v duševnem zdravju – ALTRA, Ozara, zagovorništvo,
– neformalno socialno mrežo – svojci, skrbniki, prijatelji, skupine za samopomoč, soseska.
Naloge organizacije skrbi
Identificirati uporabnike- najti primere, preveriti potrebe, določiti načine skrbi, koordinirati razdelitev skrbi, nadzorovati razdelitev skrbi, ovrednotiti učinkovitost služb, modificirati oblike skrbi, ponoviti krog, razen če skrb ni več potrebna.
Komponente skupnostne skrbi
Nepretrgana skrb na bolnikovem domu, krizne situacije, dnevni centri, stanovanjske skupine, zaposlovanje, izobraževanje, svetovanje, skupine za samopomoč, prostovoljno delo, zagovorništvo.
Zaključek
Kljub osveščenosti in organizirane skupnostne skrbi za osebe z duševno motnjo so še vedno potrebne dodatne aktivnosti, ki bi bile usmerjene v informiranje in osveščanje javnosti, kar bi prispevalo k rušenju še vedno prisotnih stereotipih. Te spremembe odnosa do oseb s duševno motnjo bi imelo velik pomen in napredek pri ohranjanju njihovih psihofizičnih sposobnosti, socializacije in resocializacije.