Sporazumevanje med zdravstvenimi delavci in bolnikom je zelo pomembno v vseh vejah zdravstva.
Sporočanje slabe novice je eden najtežjih izzivov za zdravnika in za vse druge člane zdravstvenega tima. Spretnosti razumevanja v zdravstvu se je potrebno učiti in jih tudi izpolnjevati, si izmenjavati izkušnje in skupno reševati zapletene okoliščine.
SLABA NOVICA
– Vse kar počnemo, pa tudi tisto, kar ne počnemo v stiku z bolnikom, predstavlja sporočilo.
– Bolnikova pravica in naša dolžnost je, da informacije, ki jih imamo o bolniku, posredujemo bolniku, vendar v tolikšni meri in v takšnih potankostih, kot sam želi ter na način, ki bo bolniku razumljiv in bo imel najmanj neugodnih učinkov.
Slaba novica je vsaka informacija, ki bolniku povzroči poslabšanje pogleda na prihodnost
– Primeri: poslabšanje bolezni, nenadno slabše odzivanje na zdravila, poslabšanje celjenja rane s komplikacijami, izguba svojca…
– Diagnozo in prognozo sporoča bolniku zdravnik, vendar le, če bolnik to želi in v potankostih, ki jih bolnik izbere.
PRIKAZ MODELA SPOROČANJA SLABE NOVICE
“SPIKES” ŠEST-STOPENJSKI PROTOKOL ZA SPOROČANJE SLABE NOVICE
– Lunder ( 2002) pri učenju komunikacijskih veščin in znanj zagovarja stopenjski model sporočanja slabe novice »SPIKES«,
– Stopnje:
– Priprava (»S«: setting the interview)
– Ugotoviti, kaj bolnik že ve (»P« perception of the patient)
– Ugotoviti, koliko in v kakšnih potankostih bolnik želi izvedeti ali pridobivanje bolnikovega poziva (»I«: invitation)
– Sporočanje dejstev (»K«: knowledge)
– Podpora bolnikovim reakcijam (»E«: emotions)
– Strategija za prihodnost in povzetek (»S«: summary)
1. PRIPRAVA
– Okolje, omogočimo zaupnost, mir brez prekinitev: v bolnišnici povabimo bolnika v drugi prostor, če so v njegovi sobi še drugi bolniki.
– Ob sporočanju je najbolje, da bolnik in zdravnik sedita, če pa bolnik leži, zdravnik sede v bolnikovo bližino.
– Vključimo pomembne bližnje, če bolnik tako želi. Pri pogovoru sodeluje tudi MS, mu nudi podporo, predvsem pa lahko nadaljuje pogovor z bolnikom kasneje
– Obvestimo bolnika o časovni omejitvi ali o nujnih prekinitvah, ki jih pričakujemo, da mu s tem pomagamo postaviti časovni okvir, v katerem se bomo pogovarjali z njim.
2. UGOTOVIMO, KAJ BOLNIK ŽE VE
– PREDNO SPOROČAM, POIZVEM, KOLIKO BOLNIK ŽE VE.
– Pozanimamo se, kaj so bolniku že povedali na drugih preiskavah in kaj si sam predstavlja, da je vzrok njegovim težavam.
– Na osnovi teh poizvedb se šele zavemo, kaj bolnik že ve in tako prilagodimo in navežemo naše sporočanje.
– Med poizvedovanjem o bolnikovi informiranosti opazujemo, v kakšnem izrazoslovju je bolniku opisovanje medicinskih izrazov najbližje.
3. UGOTOVIMO, KOLIKO IN KAKO ŽELI BOLNIK IZVEDETI INFORMACIJO
– Skozi pogovor se prepričamo ali bolnik želi izvedeti o svoji bolezni in v kakšnih potankostih.
– Če ugotovimo, da bolnik ne želi slišati informacij o svoji bolezni, ga vprašamo, če bi želel, da informacije sporočimo svojcu ali drugemu bližnjemu.
– Kljub temu mu zagotovimo, da nas lahko v prihodnosti kadarkoli vpraša o svojih skrbeh.
4. SPOROČANJE DEJSTEV
– Pri posredovanju informacij se izogibamo medicinskemu žargonu, vendar ne izpustimo besed, ki jasno opredeljujejo bolezen.
– Prav tako pa ni na mestu pretiravanje v preveliki odprtosti.
– Informacijo posredujemo v majhnih delih s počasnim stopnjevanjem in presledki, da občutimo bolnikovo dojemanje.
5. PODPORA BOLNIKOVIM REAKCIJAM
– Ukrepanje ob bolnikovih čustvenih reakcijah je gotovo najtežji del sporočanja slabe novice.
– Spremljamo vsako čustveno dogajanje, ga ne ignoriramo, niti ne preprečujemo.
– Postavljamo odprta vprašanja, da bolnika vzpodbudimo k izražanju skrbi.
– Izogibamo se prehitrih nasvetov in prazne tolažbe.
6. STRATEGIJA ZA PRIHODNOST IN POVZETEK
– Je tisti del sporočanja slabe novice, ki bolniku zariše oporne točke in možnosti izbire v soodločanju za prihodnost.
– Zdravnikova dolžnost je bolnika obvestiti o vseh možnostih zdravljenja oziroma lajšanja, ki jih ima na razpolago.
– V procesu sporočanja slabe novice naj se zdravnik najprej prepriča, če je bolnik pripravljen in zmožen nadaljevati razgovor, sicer se dogovori za ponovni razgovor.
VEŠČINE KOMUNICIRANJA
– Dobre veščine komuniciranja so potrebne predvsem ob: sporočanju slabe novice, ob bolnikovem ali svojčevem zanikanju stanja bolezni, ob težavnih neposrednih vprašanjih in ob močnih čustvenih reakcijah..
– Raziskovalci, ki se ukvarjajo z oceno učinkovitosti poučevanja komuniciranja, so ugotovili, da se veščine sporazumevanja lahko razvrstijo na tiste, ki bolnika podpirajo in na tiste, ki bolnika blokirajo.
TAKTIKE PODPIRANJA BOLNIKA
– Najpomembnejši so predvsem štirje prijemi oz. besedne in nebesedne veščine:
-spodbujanje bolnika
-da bolnik izrazi svoje občutke in skrbi
-da bolnik sprašuje,
-sodeluje pri odločitvah.
[wp_ad_camp_1]
1. AKTIVNO POSLUŠANJE
– Bolnika moramo pustiti govoriti, ker bo tako naš posvet krajši, hkrati pa ne bomo prehitro postavili zaključkov, ki so lahko zaradi premajhnega obsega podatkov napačni.
– Mnoge zaplete in težke probleme nam bolnik praviloma sporoči šele proti koncu posveta, ko je ugotovil, da ga poslušamo, da ga jemljemo resno in da nam lahko zaupa, da se bomo potrudili.
2. UPORABA NAMIGOV, KI NAM JIH BOLNIK PONUDI
– Kadar bolnik ponudi namige o svojih skrbeh, je to največkrat izraz želje, da bi se o tem z nami rad pogovoril.
– Bistvo aktivnega poslušanja je prav v pozornem poslušanju bolnika in odkrivanju namigov, ki nam služijo kot iztočnice za razvijanje pogovora v pravo smer.
3. POSTAVLJANJE ODPRTIH VPRAŠANJ
– Z uporabo odprtih vprašanj dajemo bolniku možnost, da izbere globino svojega odgovora.
– Z vprašanji zaprtega tipa »da,ne« bolnika prisilimo v zožitve njegove pripovedi, kar nas lahko oropa za bogate podatke o njem.
4. IZRAŽANJE EMPATIJE
– Sočutje je tista sposobnost, ki nam omogoča, da se med posvetom vživimo v bolnikove občutke, poskušamo razumeti bolnikovo doživljanje in mu tako laže pomagati.
– Vživljanje v občutke drugega nima namena, da bi tudi mi trpeli enake občutke kot bolnik, temveč da bi nam razumevanje bolnikovih občutkov v času posveta pomagalo pri reševanju njegovih težav.
TAKTIKE BLOKIRANJA BOLNIKA
– Uporaba taktike blokiranja je obrambni način zdravnika, da bolnik ne izrazi nezaželenih težkih vprašanj in močnih čustev.
– dravnik ne da priložnosti bolniku, da izrazi svojih skrbi in vprašanj, ampak sledi svojemu načrtu sporočanja slabe novice.
UČENJE VEŠČIN SPORAZUMEVANJA
– Za spremembo veščin sporazumevanja samo učenje iz knjig in predavanj ne zadošča.
– S teoretičnim znanjem lahko razumemo značilnosti učinkovitega sporazumevanja, a v praksi jih težko izvajamo le preko kognitivnega učenja.
– Spretnosti sporazumevanja lažje spreminjamo z izkustvenimi metodami učenja. Dokazano je, da se udeleženci programov sporazumevanja največ naučijo s svojim igranjem, z opazovanjem posnetkov in s sprejemanjem ocene skupine oziroma učitelja.
UČNA DELAVNICA “SPOROČANJE SLABE NOVICE”
– Sporočanje slabe novice« je naslov dvodnevne delavnice, ki je interaktivni program, usmerjen na posameznika. Učne delavnice so del projekta – Ministrstva za zdravje in Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, ter prispevajo k spremembam v komuniciranju v zdravstvu.- Učenje veščin sporočanja slabe novice ne prinaša le veščin za sam proces sporočanja, temveč tudi spoznanja, ki so temelj dobrega komuniciranja z bolnikom.