Sporazumevanje med zdravstvenimi delavci in bolnikom je zelo pomembno v vseh vejah zdravstva.
Sporočanje slabe novice je eden najtežjih izzivov za zdravnika in za vse druge člane zdravstvenega tima. Spretnosti razumevanja v zdravstvu se je potrebno učiti in jih tudi izpolnjevati, si izmenjavati izkušnje in skupno reševati zapletene okoliščine.

SLABA NOVICA
– Vse kar počnemo, pa tudi tisto, kar ne počnemo v stiku z bolnikom, predstavlja sporočilo.
– Bolnikova pravica in naša dolžnost je, da informacije, ki jih imamo o bolniku, posredujemo bolniku, vendar v tolikšni meri in v takšnih potankostih, kot sam želi ter na način, ki bo bolniku razumljiv in bo imel najmanj neugodnih učinkov.

Slaba novica je vsaka informacija, ki bolniku povzroči poslabšanje pogleda na prihodnost
– Primeri: poslabšanje bolezni, nenadno slabše odzivanje na zdravila, poslabšanje celjenja rane s komplikacijami, izguba svojca…
– Diagnozo in prognozo sporoča bolniku zdravnik, vendar le, če bolnik to želi in v potankostih, ki jih bolnik izbere.

PRIKAZ MODELA SPOROČANJA SLABE NOVICE
“SPIKES” ŠEST-STOPENJSKI PROTOKOL ZA SPOROČANJE SLABE NOVICE
– Lunder ( 2002) pri učenju komunikacijskih veščin in znanj zagovarja stopenjski model sporočanja slabe novice »SPIKES«,
– Stopnje:
– Priprava (»S«: setting the interview)
– Ugotoviti, kaj bolnik že ve (»P« perception of the patient)
– Ugotoviti, koliko in v kakšnih potankostih bolnik želi izvedeti ali pridobivanje bolnikovega poziva (»I«: invitation)
– Sporočanje dejstev (»K«: knowledge)
– Podpora bolnikovim reakcijam (»E«: emotions)
– Strategija za prihodnost in povzetek (»S«: summary)

1. PRIPRAVA
– Okolje, omogočimo zaupnost, mir brez prekinitev: v bolnišnici povabimo bolnika v drugi prostor, če so v njegovi sobi še drugi bolniki.
– Ob sporočanju je najbolje, da bolnik in zdravnik sedita, če pa bolnik leži, zdravnik sede v bolnikovo bližino.
– Vključimo pomembne bližnje, če bolnik tako želi. Pri pogovoru sodeluje tudi MS, mu nudi podporo, predvsem pa lahko nadaljuje pogovor z bolnikom kasneje
– Obvestimo bolnika o časovni omejitvi ali o nujnih prekinitvah, ki jih pričakujemo, da mu s tem pomagamo postaviti časovni okvir, v katerem se bomo pogovarjali z njim.

2. UGOTOVIMO, KAJ BOLNIK ŽE VE
– PREDNO SPOROČAM, POIZVEM, KOLIKO BOLNIK ŽE VE.
– Pozanimamo se, kaj so bolniku že povedali na drugih preiskavah in kaj si sam predstavlja, da je vzrok njegovim težavam.
– Na osnovi teh poizvedb se šele zavemo, kaj bolnik že ve in tako prilagodimo in navežemo naše sporočanje.
– Med poizvedovanjem o bolnikovi informiranosti opazujemo, v kakšnem izrazoslovju je bolniku opisovanje medicinskih izrazov najbližje.

3. UGOTOVIMO, KOLIKO IN KAKO ŽELI BOLNIK IZVEDETI INFORMACIJO
– Skozi pogovor se prepričamo ali bolnik želi izvedeti o svoji bolezni in v kakšnih potankostih.
– Če ugotovimo, da bolnik ne želi slišati informacij o svoji bolezni, ga vprašamo, če bi želel, da informacije sporočimo svojcu ali drugemu bližnjemu.
– Kljub temu mu zagotovimo, da nas lahko v prihodnosti kadarkoli vpraša o svojih skrbeh.

4. SPOROČANJE DEJSTEV
– Pri posredovanju informacij se izogibamo medicinskemu žargonu, vendar ne izpustimo besed, ki jasno opredeljujejo bolezen.
– Prav tako pa ni na mestu pretiravanje v preveliki odprtosti.
– Informacijo posredujemo v majhnih delih s počasnim stopnjevanjem in presledki, da občutimo bolnikovo dojemanje.

5. PODPORA BOLNIKOVIM REAKCIJAM
– Ukrepanje ob bolnikovih čustvenih reakcijah je gotovo najtežji del sporočanja slabe novice.
– Spremljamo vsako čustveno dogajanje, ga ne ignoriramo, niti ne preprečujemo.
– Postavljamo odprta vprašanja, da bolnika vzpodbudimo k izražanju skrbi.
– Izogibamo se prehitrih nasvetov in prazne tolažbe.

6. STRATEGIJA ZA PRIHODNOST IN POVZETEK
– Je tisti del sporočanja slabe novice, ki bolniku zariše oporne točke in možnosti izbire v soodločanju za prihodnost.
– Zdravnikova dolžnost je bolnika obvestiti o vseh možnostih zdravljenja oziroma lajšanja, ki jih ima na razpolago.
– V procesu sporočanja slabe novice naj se zdravnik najprej prepriča, če je bolnik pripravljen in zmožen nadaljevati razgovor, sicer se dogovori za ponovni razgovor.

VEŠČINE KOMUNICIRANJA
– Dobre veščine komuniciranja so potrebne predvsem ob: sporočanju slabe novice, ob bolnikovem ali svojčevem zanikanju stanja bolezni, ob težavnih neposrednih vprašanjih in ob močnih čustvenih reakcijah..
– Raziskovalci, ki se ukvarjajo z oceno učinkovitosti poučevanja komuniciranja, so ugotovili, da se veščine sporazumevanja lahko razvrstijo na tiste, ki bolnika podpirajo in na tiste, ki bolnika blokirajo.

TAKTIKE PODPIRANJA BOLNIKA
– Najpomembnejši so predvsem štirje prijemi oz. besedne in nebesedne veščine:
-spodbujanje bolnika
-da bolnik izrazi svoje občutke in skrbi
-da bolnik sprašuje,
-sodeluje pri odločitvah.

2. UPORABA NAMIGOV, KI NAM JIH BOLNIK PONUDI
– Kadar bolnik ponudi namige o svojih skrbeh, je to največkrat izraz želje, da bi se o tem z nami rad pogovoril.
– Bistvo aktivnega poslušanja je prav v pozornem poslušanju bolnika in odkrivanju namigov, ki nam služijo kot iztočnice za razvijanje pogovora v pravo smer.

3. POSTAVLJANJE ODPRTIH VPRAŠANJ
– Z uporabo odprtih vprašanj dajemo bolniku možnost, da izbere globino svojega odgovora.
– Z vprašanji zaprtega tipa »da,ne« bolnika prisilimo v zožitve njegove pripovedi, kar nas lahko oropa za bogate podatke o njem.

4. IZRAŽANJE EMPATIJE
– Sočutje je tista sposobnost, ki nam omogoča, da se med posvetom vživimo v bolnikove občutke, poskušamo razumeti bolnikovo doživljanje in mu tako laže pomagati.
– Vživljanje v občutke drugega nima namena, da bi tudi mi trpeli enake občutke kot bolnik, temveč da bi nam razumevanje bolnikovih občutkov v času posveta pomagalo pri reševanju njegovih težav.

TAKTIKE BLOKIRANJA BOLNIKA
– Uporaba taktike blokiranja je obrambni način zdravnika, da bolnik ne izrazi nezaželenih težkih vprašanj in močnih čustev.
– dravnik ne da priložnosti bolniku, da izrazi svojih skrbi in vprašanj, ampak sledi svojemu načrtu sporočanja slabe novice.

UČENJE VEŠČIN SPORAZUMEVANJA
– Za spremembo veščin sporazumevanja samo učenje iz knjig in predavanj ne zadošča.
– S teoretičnim znanjem lahko razumemo značilnosti učinkovitega sporazumevanja, a v praksi jih težko izvajamo le preko kognitivnega učenja.
– Spretnosti sporazumevanja lažje spreminjamo z izkustvenimi metodami učenja. Dokazano je, da se udeleženci programov sporazumevanja največ naučijo s svojim igranjem, z opazovanjem posnetkov in s sprejemanjem ocene skupine oziroma učitelja.

UČNA DELAVNICA “SPOROČANJE SLABE NOVICE”
– Sporočanje slabe novice« je naslov dvodnevne delavnice, ki je interaktivni program, usmerjen na posameznika. Učne delavnice so del projekta – Ministrstva za zdravje in Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, ter prispevajo k spremembam v komuniciranju v zdravstvu.- Učenje veščin sporočanja slabe novice ne prinaša le veščin za sam proces sporočanja, temveč tudi spoznanja, ki so temelj dobrega komuniciranja z bolnikom.