Bolnik s shizofrenijo

1 SAMOMOR IN SHIZOFRENIJA

Samomor ali suicid – sui caedere lat., ubiti samega sebe, je akt prostovoljnega končanja svojega lastnega življenja. Je dejanje, s katerim se človek usmrti in/ali je dejanje človeka, ki se želi rešiti iz neznosne življenjske situacije in ne vidi ustreznejše rešitve problema, je odločitev, možnost, izhod, zaključek, ki jo ima na razpolago vsak posameznik.

Samomorilnost je pomemben problem slovenskega javnega zdravstva. Za posledicami samomora umre letno okoli 600 prebivalcev Slovenije, kar je bistveno več kot zaradi prometnih nesreč. V evropskem okviru Slovenija sodi v skupino držav, ki so najbolj obremenjene s samomorom. Samomorilnost nikakor ni zgolj stvar medicine, saj dejavniki tveganja za samomor obsegajo poleg bolezenskih stanj tudi različne psihološke, sociološke, in ekonomske situacije (Žmitek, 2006).

Moderna medicina smatra samomor kot problem duševnega zdravja, prevladujoče samomorilne misli so urgentno stanje. Samomor in poskus samomora sta dejanji, ki jih skušamo preprečiti. Bolnika, ki iznaša željo po tem, da se ubije, moramo čimprej zaščititi, zdravstveno osebje mora poznati in prepoznati samomorilne znake.

1.1 Epidemiologija samomorov pri shizofreniji

Samomor je glavni vzrok prezgodnje smrti pri osebah s shizofrenijo. Tveganje za samomor med bolniki s shizofrenijo je 20 do 50 krat večje kot med ostalim prebivalstvom in je zelo blizu odstotkom tveganja pri bolnikih s hujšimi čustvenimi motnjami. Shizofrenija je najpogostejša diagnoza pri samomorih med hospitaliziranimi bolniki. Pričakovano trajanje življenja je pri skupini bolnikov s shizofrenijo v primerjavi z ostalim prebivalstvom za devet do deset let krajše, predvsem na račun smrti zaradi samomorov in nezgod. Študije iz različnih predelov sveta poročajo o povečanem tveganju za samomor pri bolnikih s shizofrenijo, kar potrjuje, da je prisotno povsod po svetu.

1.2 Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje

Pri bolnikih s shizofrenijo obstajajo nekateri enaki dejavniki tveganja kot med ostalim prebivalstvom. Ti so:
– presuicidalni sindrom,
– depresija,
– moški spol,
– starost (med starejšimi je pogostejši samomor, med mlajšimi pa poskus samomora),
– krizna stanja (družinska, neustrezna socialna podpora, poklicna, politična in drugo),
– težka telesna bolezen (bilančni samomor)osamljenost,
– eksistenčne stiske,
– izguba ljubljene osebe,
– samomorilne dispozicije ( Rumež-Bizjak, 2006).

Za shizofrenijo najbolje opredeljeni, specifični dejavniki tveganja so: dolgotrajna shizofrenija s številnim akutnimi poslabšanji in izboljšanji, potek po odpustu iz bolnišnice, za katerega so značilne visoke ravni psihopatologije in motenega delovanja, zavedanje med nepsihotično fazo o škodljivih posledicah shizofrenije in bojazen o tem, kaj bo prinesla prihodnost, strah pred nadaljnjim duševnim propadom in čezmerna odvisnost od zdravljenja ali izguba zaupanja v zdravljenje.

1.3 Klinična razdelitev in kategorije avtonasilnega vedenja

Oblike oziroma vrste avtonasilnega vedenja ali dejanj razdelimo v naslednje kategorije:
– indirektno samouničevalno (samo destruktivno) vedenje,
– samomorilno razmišljanje (misli, fantazije),
– samomorilne težnje (tendence),
– parasuicidna pavza,
– samomorilne grožnje,
– namerno samopoškodovanje,
– parasuicidna gesta,
– samomorilni poskus,
– neuspeli samomor,
– samomor (Šolc, 1999) .

1.4 Sporočanje samomorilnega namena

Večina oseb pred uspelim samomorom obvešča okolico o svojem namenu. Besedna sporočila so lahko diskretna. Tu gre za razkrivanje idej o samomoru ali želje po smrti, lahko tudi govorjenje o nesmiselnosti življenja.

V indirektnih besednih sporočilih gre zlasti za poslavljanje, govorjenje o strahu pred smrtjo, nakazovanje, da oseba s sobesednikom v bodoče ne bo imela stika. Besedno sporočilo je tudi poslovilno pismo (15% samomorov), ki ga je včasih mogoče še pravočasno odkriti. Vedenjska sporočila o samomorilnem namenu so tiste aktivnosti, ki jih običajno opravlja človek, ki se pripravlja na dolgo potovanje ali dolgo odsotnost (Žmitek,1999).

Sporočila, ki jih je mogoče opaziti, pa predstavljajo le vrh ledene gore in se pojavljajo ob bolj izrazitih samomorilnih težnjah. Kadar zaslutimo omenjeni način komuniciranja, moramo takoj razčistiti namen sporočila. Seveda je to potrebno storiti na primeren način in potem, ko smo vzpostavili ustrezen stik in si pridobili bolnikovo zaupanje. Pomisleki pred tem, da bi bolniku na ta način vcepili samomorilne ideje, ki jih prej ni imel, niso utemeljeni (Žmitek,1999).

1.5 Samomorilni poskus

Številne samomorilne osebe sodelujejo v aktivnostih, ki se ne končajo s smrtjo. Včasih oseba izvede dejanje, ki je podobno samomorilnemu poskusu, z namenom, da bi drugi to opazili in to imenujemo samomorilna gesta ali prošnja za pomoč.
Samomorilni poskus je dejanje, ko si oseba resnično želi umreti, vendar ji to zaradi različnih razlogov spodleti. Ločitev med samomorilno gesto in poskusom je včasih težavna, saj namen in motivacija včasih nista povsem prepoznana. Nekaterim, ki ne uspe, imajo lahko trajne poškodbe, tisti, ki pa naredijo samomorilno gesto pa se po nesreči res lahko ubijejo, zato moramo samomoru podobna dejanja vedno vzeti resno. Samomorilni poskusi so 23 krat pogostejši kot samomor.

1.6 Zdravljenje

Zdravljenje z zdravili
Če gre za duševno bolezen (shizofrenija, depresija), je potrebno zdravljenje z zdravili. To pa seveda nima takojšnjega antisuicidalnega učinka.
Antidepresivi potrebujejo za solidnejšo ublažitev depresije približno tri tedne.
Zdravljenje z antipsihotiki je bistven sestavni del obravnave bolnika z aktuno shizofrensko epizodo.
Stabilizator razpoloženja lamotrigin (LAMICTAL, TRIGINET) – je posebej primeren za zdravljenje in preprečevanje ponovitev depresivnih epizod (Žmitek, 1999).

Psihoterapevtski ukrep
Kot velja za zdravljenje z zdravili, je tudi psihoterapevtski pristop v urgentni situaciji le začetek daljše obravnave. V pogovoru moramo najprej doseči, da se človek, ki se je v samomorilni krizi zaprl vase, spet odpre. Nato ga moramo poslušati: da se s tem razbremeni zadrževane napetosti (ventilacija) in da lahko presodimo o njegovi samomorilni ogroženosti.

2 ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA

Psihiatrična zdravstvena nega pogosto pomeni pomoč pri zagotavljanju zadovoljevanja telesnih potreb bolnikov, je učenje in zdravstvena vzgoja bolnikov in njihovih najbližjih, opravljanje psihoterapevtskega dela ter organiziranje in vodenje delavcev, ki zagotavljajo oskrbo bolnikov (Škerbinek, 1998).

Prve dni hospitalizacije bolnik ni sposoben samostojno poskrbeti zase, zato mu pomaga negovalni tim, tako da ga pouči, spodbuja, opozarja, usmerja in mu tudi fizično pomaga, pri vseh temeljnih življenjskih aktivnostih, če tega sam ne zmore.

V prvi fazi zdravljenja je trud medicinske sestre usmerjen v prizadevanje, da si bolnik somatsko opomore, hkrati pa si že prizadeva pridobiti njegovo zaupanje. V nadaljnji obravnavi pa sodeluje in pomaga pri izpeljavi psihoterapevtskega programa pri bolniku
( Kariž, 1995).

Pristop k zdravstveni negi suicidnega bolnika je individualno, obravnavamo ga po procesni metodi dela. Opravimo oceno stanja samomorilnega bolnika, glede na to si določimo cilje zdravstvene nege ter intervencije s katerimi bomo zastavljene cilje tudi dosegli, na koncu pa svoje delo medicinska sestra še vrednoti. Pomembno je opazovanje in ugotavljanje življenjskih aktivnosti na osnovi poznavanja teorije avtoagresivnega vedenja, epidemiologije in dejavnikov tveganja samomorilne ogroženosti. Cilj medicinske sestre pri obravnavi suicidnega bolnika, je ohranitev življenja.

Negovalne intervencije za ohranitev življenja so:
– nepretrgano varovanje bolnika in prisotnost osebja,
– odstranimo vse nevarne, ostre predmete, trakove,
– opazujemo besedna in nebesedna sporočanja,
– z bolnikom vzpostavimo zaupljiv in empatičen odnos,
– stalni nadzor bolnika in po potrebi omejitev gibanja,
– bolnik oddelka ne zapušča brez spremstva,
– opazovanje bolnikovih življenjskih aktivnosti,
– bolnika vzpodbujamo, da je čez dan aktiven, ga vključujemo v dnevne aktivnosti na oddelku,
– ga pohvalimo ob vsakem opravljenem delu, vključimo v skupino za učenje socialnih veščin, ko bo tega sposoben,
– sprotno planiranje in vrednotenje aktivnosti zdravstvene nege glede na bolnikovo odzivanje na zdravljenje,
– sprotno dokumentiranje opazovanj,
– pomoč bolniku, da oceni lastno sposobnost odzivanja na stresne dejavnike,
– spodbujanje bolnika, da razume in nadzoruje svoje vedenje in sprejme odgovornost zanj,
– spodbujanje pozitivnega vedenja,
– z bolnikom se pogovorimo o njegovih stiskah in povodu za samomorilnost,
– večja pozornost opazovanja med predajami službe, obrokih in vikendih,
– zagotovitev varnega okolja, dokler ni samomorilno tveganje zmanjšano,
– učenje bolnika in njegovih svojcev (o bolezenskih procesih, vplivih, učinkih zdravil…, reševanju problemov),
– po naročilu zdravnika apliciramo ustrezen antidepresiv.
[wp_ad_camp_1]
Zdravstveno nego razdelimo na več osnovnih smeri:
– na uvajanje bolnika na oddelek in v življenje v njem;
– na strokovno dejavnost v ožjem smislu tega pojma, ki obsega opazovanje in poslušanje bolnika, sodelovanje na sestankih tima in terapevtski skupnosti, izvajanje asertivnega treninga in vodenje takoimenovane sestrske skupine s posebnim poudarkom na učenju vzpostavljanja stikov med bolniki;
– na stalno skrb za bolnikovo vživljanje v novo okolje, skrb za njegovo počutje in razpoloženje (Kariž, 1995);
– zagotavljanje nepretrganega varovanja bolnika;
– vključevanje v proces zdravljenja svojcev, prijateljev in sodelavcev, ki jim bolnik zaupa.

Medicinska sestra naj bolniku vzbuja občutek, da razume njegovo nemoč in obup. Takšen odnos ja za bolnika namreč pomemben vir ohrabritve. Naj mu pomaga razviti samospoštovanje in občutek vrednosti, pri tem mora biti njen odnos vselej pristen, spoštljiv, pošten, razumevajoč, topel, prepričujoč, da ne poglobi bolnikovega občutka osamljenosti, manjvrednosti in odtujenosti ( Kariž, 1995).

Kako bo medicinska sestra doživljala svoje delo s samomorilnim bolnikom, je v veliki meri odvisno od njenih sposobnostnih in strokovnih kvalitet ( odlikuje naj jo empatija, sposobnost pozornega poslušanja in profesionalna komunikacija). Le tako lahko samomorilnemu bolniku ponudi vzorec za sprejetje in reševanje življenjskih stisk in s tem pripomore, da mu vzbudi občutek upanja za razrešitev krize (Šolc, 1999).

3 ZAKLJUČEK

Samomorilnost je zapleten proces. Živimo v svetu, ki od običajnega človeka veliko zahteva, višje ko so zahteve družbe in posameznika v njej, težje človek vse to prenaša. Govorjenje o samomoru ne bi smelo biti družbeni tabu, kajti več kot človek ve o tem pojavu, lažje se izogne ali premaga depresijo in življenjsko stisko.

Potrebno bo doseči, da bomo na življenje gledali bolj optimistično, da se bomo veselili tudi malenkosti, ki nam lahko polepšajo vsakdan.

Prihodnost mora sloneti na zdravih in srečnih ljudeh, ki se znajo spoprijemati s čustvenimi, psihičnimi in fizičnimi zahtevami sodobnega sveta in življenja. Smrt je na samem koncu. Pred njo sta življenje in naša odgovornost zanj (Šolc, 1999).

Leave a comment