Sporazumevanje med zdravstvenimi delavci in bolnikom je zelo pomembno v vseh vejah zdravstva.
Sporočanje slabe novice je eden najtežjih izzivov za zdravnika in za vse druge člane zdravstvenega tima. Spretnosti razumevanja v zdravstvu se je potrebno učiti in jih tudi izpolnjevati, si izmenjavati izkušnje in skupno reševati zapletene okoliščine.

SLABA NOVICA
– Vse kar počnemo, pa tudi tisto, kar ne počnemo v stiku z bolnikom, predstavlja sporočilo.
– Bolnikova pravica in naša dolžnost je, da informacije, ki jih imamo o bolniku, posredujemo bolniku, vendar v tolikšni meri in v takšnih potankostih, kot sam želi ter na način, ki bo bolniku razumljiv in bo imel najmanj neugodnih učinkov.

Slaba novica je vsaka informacija, ki bolniku povzroči poslabšanje pogleda na prihodnost
– Primeri: poslabšanje bolezni, nenadno slabše odzivanje na zdravila, poslabšanje celjenja rane s komplikacijami, izguba svojca…
– Diagnozo in prognozo sporoča bolniku zdravnik, vendar le, če bolnik to želi in v potankostih, ki jih bolnik izbere.

PRIKAZ MODELA SPOROČANJA SLABE NOVICE
“SPIKES” ŠEST-STOPENJSKI PROTOKOL ZA SPOROČANJE SLABE NOVICE
– Lunder ( 2002) pri učenju komunikacijskih veščin in znanj zagovarja stopenjski model sporočanja slabe novice »SPIKES«,
– Stopnje:
– Priprava (»S«: setting the interview)
– Ugotoviti, kaj bolnik že ve (»P« perception of the patient)
– Ugotoviti, koliko in v kakšnih potankostih bolnik želi izvedeti ali pridobivanje bolnikovega poziva (»I«: invitation)
– Sporočanje dejstev (»K«: knowledge)
– Podpora bolnikovim reakcijam (»E«: emotions)
– Strategija za prihodnost in povzetek (»S«: summary) Preberi več…

Management v Sloveniji si šele utira pot v zdravstvu kot strokovna disciplina (Sirk M, 2007). V zdravstvu in zdravstveni negi pa postaja v sodobnem času profesionalna in ključna naloga vodilnih zdravstvenih delavcev (Požun P, 2003). Vodilne medicinske sestre so vedno bolj vključene v zahtevne procese in kompleksne sisteme zdravstva. Obvladovanje konceptov in tehnik sodobnega managementa je za management zdravstvene nege izrednega pomena. Naloga managementa je, da v sedanjih razmerah pripelje zdravstveno nego na raven, kjer bodo medicinske sestre enakopravno odločale o procesu upravljanja zavodov, v katerih je zdravstvena nega sestavni del sistema zdravstvenega varstva (Sirk M, 2007).

V managementu zdravstvene nege morajo biti kadri s pozitivnimi stališči, vešči timskega dela s prisotno inovacijsko motivacijo. Management je ena pomembnih funkcij, pogosto opredeljen kot najpomembnejša funkcija v organizaciji. Management mora spodbujati rezultate in uspešnost organizacije.

Pozornost managementa je usmerjena k razvoju človeka, k smotrni in učinkoviti izrabi človeških virov, usposabljanju vodilnih kadrov, da pridobijo novo znanje, nove sposobnosti in veščine (Tummers G et al, 2002). Nova filozofija managementa ustvarja partnerstvo s sodelavci za doseganje organizacijskih ciljev. Management današnjega časa mora iskati svojo konkurenčno prednost v sposobnostih, da izkoristi znanje svojih zaposlenih.

Zadovoljstvo zaposlenih izhaja iz medčloveških odnosov. Komunikacija in medčloveški odnosi so eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na zadovoljstvo zaposlenih. Torej zadovoljstvo medicinskih sester kot element kakovosti pomembno vpliva na produktivnost zdravstvene nege, na zadovoljstvo bolnikov in posledično na stroške zdravljenja. Preberi več…

SKLEP

Vsak človek, pa naj bo zdrav ali bolan, ima svoje potrebe.
Te potrebe pa so pri duševno bolnih ljudeh veliko bolj izrazite in jih ugotavljamo na podlagi zbranih informacij o bolnikovem stanju. Informacije pridobivamo z opazovanjem bolnika, pogovorom in medicinsko dokumentacijo.
Vse te zbrane informacije pa ustvarijo sliko o bolniku, njegovih sposobnostih, potrebah in problemih.
Bolniki z duševnimi motnjami imajo veliko potreb, ki jih je potrebno zadovoljiti. Vse potrebe pa temeljijo na življenjskih aktivnostih, ki jih je opredelila Virginia Henderson.

Velikega pomena je pri duševnih bolnikih problem glede hranjenja, ker prihaja do odklanjanja hrane ali pa do pretirane lakote.
Pomembne pa so tudi druge TŽA, kot so: gibanje, spanje in počitek, osebna higiena in urejenost, komuniciranje(terapevtska komunikacija), izražanje čustev, delo ter razvedrilo in rekreacija.

UVOD

Z daljšanjem življenjske dobe prebivalstva postajajo predvsem pomembne boleznim ki jih v večini primerov zasledimo v poznem življenjskem obdobju. Mednje spada tudi Parkinsonova bolezen. Bolezen se imenuje po dr. Jamesu Parkinsonu, ki je njene značilnosti in simptome opisal že leta 1817 v delu »Essay of the shaking palsy«. Odkritje patomorfoloških osnov 100 let pozneje ni bistveno vplivalo na poznavanje nastanka te bolezni. Kljub mnogim razlagam korelatov nastanka in simptomatike Parkinsonove boleznim dobremu poznavanju poteka in prognoze bolezni ter poskusa lokaliziranja vzroka za nastanek bolezni, raziskovalcem še do danes ni uspelo pravega povzročitelja ali skupine povzročiteljev Parkinsonove bolezni.
Obstajajo številna bolezenska stanja s parkinsonskim sindromom v klinični sliki, a z različnimi vzroki nastanka. Tako nevrologi ločijo štiri oblike parkinsonizma: primarni parkinsonizem, sekundarni parkinsonizem, parkinsonizem plus in psihogeni parkinsonizem (Pirtošek, 2001). Pri primarnem parkinsonizmu vzroka za patološke spremembe ne poznamo, zanj je značilna tudi dobra odzivnost na zdravljenje z L – dopo, zato govorimo o idiopatski PB (Pirtošek, 2001). Sekundarni parkinsonizem je posledica okvare osrednjega živčevja zaradi različnih znanih vzrokov, kot so: zdravila, vnetja, tumorji ali toksini. Za parkinsonizem plus so poleg klasičnih parkinsonskih znakov značilne še nekateri nevrološki simptomi ter slaba odzivnost na zdravljenje z L – dopo. Poznamo še psihogeni parkinsonizem vendar je takšna oblika redkeje zastopana (Pirtošek, 2001).

Vzrok za nastanek PB ni poznan najverjetneje imajo vlogo različni dejavniki iz okolja, medtem, ko naj bi bila dednost, razen v specifičnih primerih, manj pomembna (Caroline Tanner in Goldman, 1994; White in dr., 1992). V literaturi se pojavljajo številne hipoteze o vzroku za nastanek PB, v kateri nastopa predvsem pet skupin vzrokov: staranje, genetski faktorji, avtoimunske motnje, dejavniki okolja (okužbe in toksini) in kombinacije več mehanizmov (Pirtošek, 2001;White in dr., 1992). PB nastane kot posledica degeneracije dopaminskih nevronov kompaktnega dela črne substance (Jellinger, 1990), ki je funkcionalno del bazalnih ganglijev (Bartolič, 2001). To je skupina med seboj povezanih subkortikalnih jeder, ki so pomemben del predvsem motoričnega, pa tudi senzoričnega in limbičnega sistema (Jellinger, 1990;White in dr., 1992). Preberi več…

STRATEGIJA PREPREČEVANJA NEŽELENIH DOGODKOV
Kako v prihodnjih letih še izboljšati rezultate tovrstnih analiz? Na prvem mestu je potrebno izpostaviti pomen permanentnega izobraževanja strokovnega osebja, še posebej zaposlenih v zdravstveni negi, ki so ob pacientih prisotni 24 ur na dan. Izobraževanje naj bo usmerjeno v preventive incidentov, v zgodnje prepoznavanje znakov nasilnega vedenja, v strokovno ukrepanje ob incidentih in nenazadnje v permanentno učenje ustreznih medosebnih odnosov in komunikacije s pacienti. Za zmanjšanje števila padcev je poleg izobraževanja o njihovem preprečevanju in prepoznavanju rizičnih dejavnikov potrebno v prakso prenesti standarde preprečevanja padcev. K manjšemu številu padcev bo nedvomno prispevala tudi nova zgradba EGP. Razmislek bo potreben tudi glede števila kadrov, predvsem na najbolj obremenjenih oddelkih, kot so SMO, SŽO, 1-3 in celotna EGP. Stroški posledic incidentov, predvsem padcev, so neprimerno večji od stroškov dodatnih kadrov na omenjenih oddelkih. V časovno najbolj obremenjenem delu dneva z incidenti bo potrebno na posameznih oddelkih analizirati vzroke in poiskati primerne rešitve.

Največji problem popoldanskega časa je v pomanjkanju organiziranih aktivnosti in s tem ostanku prostega časa, ki ga psihiatrični pacienti sami ne zmorejo ustrezno zapolniti. Rešite v obremenjenosti popoldanskega časa z incidenti se poleg povečane pozornosti osebja morda skriva tudi v uvedbi vsaj 4-urnega delavnika za delovne terapevte ali v dodatnem izobraževanju negovalnega osebja na tem področju. K zmanjšanju števila incidentov bo pripomogla tudi večja pozornost osebja pri tistih pacientih, ki so nagnjeni k pogostemu povzročanju incidentov. Pri teh pacientih bi bilo potrebno analizirati sprožilne dejavnike, ki povzročijo neustrezno vedenje in jim nuditi holisticno in timsko obravnavo, posebno pozornost ter potrpežljivost. Dobrodošle bi bile tudi organizirane delavnice ali skupine za izbrane paciente, kjer bi se učili socialnih veščin, obvladovanja jeze, ustreznega vedenja, komuniciranja in medosebnih odnosov. Preberi več…

MOTNJE ZAZNAVANJA

Zaznavanje kot duševni proces pomeni tisti del duševne reaktivnosti, ki v človekovi zavesti oblikuje podobe predmetov in občutke za njihove lastnosti. Za zaznavanje ter za ostale duševne procese je nadvse pomemben stalen nadzor nad ustreznostjo reakcije in njenimi morebitnimi napakami (Kobal, 1999).

Elementarne motnje zaznavanja
Te motnje so povezane z določljivimi okvarami senzoričnega aparata, kjerkoli od receptorja do sekundarnih projekcij v možganski skorji onemogoča ali vsaj bistveno otežuje zaznavanje okoliškega sveta. Praktično vse te okvare sodijo v nevrologijo.

K tem motnjam uvrščamo:
– agnozije (optične, akustične, taktilne)
– objektivno malo pojasnjeni so pojavi psihogene slepote ali gluhote
– štejemo tudi trenutne ali nedoločljive optične fenomene, kot so bliskavica ali plameni v epileptični auri lahko pa je prisotno tudi doživetje pokov ali šumov

Zaznavne anomalije
Kot primere sprememb intenzivnosti lahko omenimo pojave hiperestezije, hipoestezije in anestezije. Pri prvem gre za povečanje občutka za dotik na koži, pri drugem za zmanjšanje, pri tretjem pa za izgubo občutka za dotik (Kobal, 1999).

Iluzije
V psihiatriji razumemo iluzije kot tiste motnje zaznavanja, ki se sicer opirajo na resnične objekte, vendar je njihovo doživljanje izkrivljeno in napačno zaradi nepazljivosti, kvalitativnih motenj zavesti ali posebnega čustvovanja. Preberi več…

1 UVOD

»Kam gre vse to? Zakaj sem prišel sem? Kako je sploh vse to možno? Dve leti že »bluzim« po svetu. Težko je. Ne vem kako naj neham. Sem odvisen. Odvisen od droge.«
Besede, vprašanja, krik »na pomoč« mladostnika, odvisnega od droge, ki tava po svetu in išče pomoč ter smisel svojega življenja. Želi ozdraviti, drogi reči odločni »ne«.
V današnjem času je vse več mladostnikov in tudi že otrok, ki so odvisni in kličejo po pomoči. A kako glasen je njihov krik, ali ga slišijo pravi ljudje, je njihov krik pravočasen?
Sodobna družba je vse bolj pozorna na prestopništvo otrok in mladih. Gre za del prebivalstva, ki bo prevzel odgovornost za razvoj družbe. In zato nam ni vseeno kakšna je kvaliteta življenja tega prebivalstva, o čem razmišljajo in kakšne so njihove navade in razvade.
S kriminalnimi raziskavami so prišli do znanstvenih spoznanj, ki kažejo na to, da se, k sreči, majhen delež populacije mladih razvije v kriminalne povratnike, ki sestavljajo del kriminalne populacije, ki je odporna na vse vzgojne in prevzgojne ukrepe.
Zasvojenost z drogami je kvalificirana kot bolezen možganskega sistema. Gonilna sila, ki določa intenziteto organiziranega , k cilju usmerjenega vedenja, je motivacija. Motivacija sproži notranje in zunanje dražljaje, ki se kažejo kot pomanjkanje dobrine- droge. Droge, ki imajo neposreden vpliv na nevrone motivacijskega sistema v možganih, po eni strani povzročajo ugodje, po drugi strani povzročajo nefiziološki primanjkljaj.
Bolezen odvisnosti poteka od tvegane rabe preko škodljive rabe do zasvojenosti. Pri zasvojenosti pa je značilno, da droge prevzamejo prvo mesto v motivacijski hierarhiji, vedenje postane odvisniško, jemanje droge je nekontrolirano, prenehanje povzroča abstinenčno krizo.
Ko se človek, odvisnik odloči, da bo spremenil svoje življenje, je potrebno veliko nadzora, spodbude in vztrajnosti, tako z njegove strani, kot tudi s strani ljudi, ki so tem ljudem pripravljeni pomagati. V psihiatrični kliniki v Ljubljani je ustanovljen oddelek za intenzivno podaljšano zdravljenje in rehabilitacijo, kjer poleg pacientov, odvisnikov obravnavajo tudi paciente, ki imajo odvisnost kot spremljajočo psihično motnjo in paciente z izrečenim ukrepom obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov in/ali iz Zavodov za prestajanje kazni zapora in vzgojnih zavodov. Preberi več…

UVOD – KAJ JE LEVKEMIJA

Levkemija je najpogostejša rakava bolezen otrok in predstavlja 25 do 30 % vseh novo odkritih rakavih bolezni pri otrocih. V nekaj manj kot šestdesetih letih, od prve opisane začasne remisije bolezni, dosežene z uporabo kemoterapije, je bil dosežen dramatičen napredek v poznavanju bolezni in uspešnosti zdravljenja levkemij. Sodobni načini zdravljenja omogočajo preživetje 75 % vseh otrok, zbolelih za levkemijo. Ker pa gre pri levkemiji za več biološko različnih bolezni, so med temi tudi oblike, pri katerih je možnost ozdravitve več kot 90 %, pa tudi take, pri katerih z najsodobnejšimi načini zdravljenja še vedno ne dosežemo trajne ozdravitve niti pri 10 % bolnikov. V zadnjih desetletjih je poznavanje bioloških značilnosti levkemične celice izjemno napredovalo. Predvsem identifikacija genetskih razlik med morfološko in imunofenotipsko identičnimi levkemičnimi celicami je bila osnova za revizijo klasifikacije levkemij in nato novimi smernicami v zdravljenju (Jazbec, Rajić, 2008).
Levkociti se naprej delijo še na tri podskupine: granulociti, monociti in limfociti.
Granulociti, kar že njihovo ime pove, vsebujejo drobne granule (pod mikroskopom so dobro vidne) z encimi in drugimi substancami, ki uničujejo mikroorganizme. Monociti imajo podobno vlogo, vendar je njihov mehanizem delovanja nekoliko drugačen. Limfocite pa, glede na njihovo funkcijo razdelimo na limfocite T in B.
B celice ščitijo telo tako, da ustvarjajo protitelesa. To s o proteini, ki lahko napadejo površino bakterije ali virusa in ga s tem uničijo. Signal za sintezo in napad na mikrob dobijo s pomočjo drugih celic. T celice ščitijo telo pred virusi. Ko virus vstopi v celico, le-ta začne s sintezo proteinov, ki se aplicirajo na površino inficirane celice. T celice prepoznajo te proteine in s pomočjo določenih substanc uničijo inficirano celico. Tako v nekaterih primerih lahko uničujejo tudi rakaste celice. Krvni mozeg proizvaja matične celice, ki se kasneje lahko spremenijo v vse tri osnovne tipe in podtipe krvnih celic. Preberi več…

1 UVOD

Shizofrenija (F20) je bolezen, ki jo je še vedno težko opredeliti. Vzrok za pogosto diagnostično negotovost je v tem, da ne poznamo ničesar, s čimer bi lahko shizofrenijo izmerili. Ne poznamo krvne preiskave, posebne značilnosti tkiva ali telesnih tekočin, ki bi jih lahko odvzeli iz telesa in tudi nobenega dokazljivega skupnega simptoma, ki bi se pojavil pri vseh bolnikih. Pri shizofreniji se pojavljajo različni simptomi, o diagnozi pa se odločamo, kadar je navzoča skupina različnih simptomov. Diagnozo je treba postaviti čim prej, da bolezen lahko čim prej začnemo zdraviti. Hitro zdravljenje izboljša potek in prognozo bolezni (Švab, 2001).

Poglavitni znaki shizofrenije so:
– motnje mišljenja
– motnje zaznavanja
– motnje čustvovanja
– motnje hotenja in depersonalizacije
– avtizem
– katatonski znaki
– telesni znaki

2 PRIPRAVA SEMINARSKE NALOGE

V nadaljevanju so predstavljeni elementi seminarske naloge:

MOTENE ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI PRI SHIZOFRENIJI
– Izražanje čustev, odnosi z ljudmi in komunikacija
– Učenje in pridobivanje znanja
– Izločanje in odvajanje Preberi več…

Zdravljenje shizofrenih bolnikov sloni na štirih temeljih:
– Zdravila
– Individualno svetovanje
– Rehabilitacija in
– Podpora družine

Bolniki prijemanju zdravil (nevroleptiki, anksiolitiki, antidepresivi ali stabilizatorji
razpoloženja) opisujejo, da ne morejo jasno misliti, čustvovati in, da jim manjka spontanosti.
Pri posameznih bolnikih so opazili neugodno subjektivno reagiranje ob pričetku zdravljenja,
kar je vplivalo na odklanjanje zdravljenja tudi kasneje.
Opustitev jemanja nevroleptične terapije je lahko popolna ali delna. Nekateri bolniki
prekinejo jemanje zdravil za določeno obdobje oziroma se pri odmerjanju zdravil ne držijo
navodil.

Kot popolno nesodelovanje se šteje tedaj, ko bolnik opusti vso terapijo nanaša pa se tudi na
neupoštevanje drugih navodil oziroma pristopov zdravljenja.

VZROKI NESODELO VANJA
Sodelovanje in skrb bolnika s strani družinskih članov je pozitivno vplivala na pojavljanje
relapsov ne pa na samo upoštevanje navodil prijemanju zdravil. Tudi slab ekonomski status
in nezaposlenost vplivata na sodelovanje pri zdravljenju shizofrenih bolnikov. Preberi več…

Bolnik, star 24 let, je bil tretjič sprejet na KOKP, sprejemni moški oddelek.

NEGOVALNA ANAMNEZA BOLNIKA

Bolnik je študent teologije. Živi z mamo, babico, dedkom in invalidno teto, ki ji večkrat priskoči na pomoč. To mu daje energijo, počuti se koristnega. Bolnik je bil rojen kot edinec v družini (mama- ekonomist, oče-arhitekt). Starša sta se ločila, ko je imel 3 leta in od takrat je očeta videl le občasno. O njem tudi ne želi govoriti saj ga sovraži. Oče je občasno užival alkohol. Je neprijazen in nasilen. Večkrat je bil priča pretepa mame (svojo ženo). In zaradi tega se zelo boji policistov, saj so morali večkrat posredovati. Kot otrok je bil vedno odličen in super odličnjak. Vsi so ga imeli radi, tako v šoli, doma in vrstniki. Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo Poljane, ter uspešno zaključil maturo, nato se je vpisal na Teološko fakulteto, katero je zaradi bolezni nehal obiskovati. Zaradi hospitalizacij je veliko izostal od pouka in je moral letnik ponavljati, kar ga je zelo prizadelo. V času učenja ni jemal tablet, da se je lažje učil. Fakulteto želi zaključiti saj mu veliko pomeni. Kriminalist mu je strgal diplomo in se zato zelo boji policistov. Od leta 1997 se zdravi v KOMZ, KOKP, Begunje- 2 krat, zadnjič leta 1998. Zadnje čase je bil doma zelo nemiren, prepiral se je z mamo. Kadar čuti napetost je agresiven do sebe (grozi z nožem) in do svojcev (babici je grozil z nožem, teti je zlomil nogo, razbil telefon). Kasneje mu je hudo in dejanja obžaluje. Večkrat je že pomislil na samomor, češ da bi temu naredil konec. Tudi vzrok zadnje hospitalizacije je bil poskus samomora z zaužitjem večje količine tablet in kolonjske vode. Samo zato, da bi prišel v bolnico. V bolnico je prišel v spremstvu mame in reševalcev. Ob sprejemu je bil zelo vznemirjen, prestrašen, nepristen, čutil je gomazenje kač.
Vedno ko pride mama k njemu na obisk je jezav in odklanja pomoč. Še vedno kliče mamo, »mamica« in je zelo navezan nanjo.

OCENA TRENUTNEGA STANJA

Misli mu drvijo kot Soča, želi tablete, ki bi misli ustavite. Zdi se mu, da se mu vse ponavlja, leto je isto kot lani in drugo leto bo isto kot letos. Odnosi v družini so dobri, dal bi številko 4, da se z mamo, babico, dedkom in teto dobro razume. Slabe ima odnose s sosedi, v šoli pa se dobro ujamejo. Živi v hiši, z mamo, očeta pa nima. Ne kadi in ne uživa alkohola. Zelo rad vidi da pride mama na obisk, ker je zelo navezan nanjo. Preberi več…

MOTNJE PREHRANJEVANJA – ANOREKSIJA

NEURAVNOVEŠENA PREHRANA: MANJ KOT TELO POTREBUJE ( Varcarolis, 2004 )
Uživanje premalo hrane v primerjavi z metaboličnimi potrebami.

ETIOLOGIJA:
– nezmožnost zaužiti, prebaviti hrano oziroma zagotoviti organizmu potrebne hranilne snovi zaradi bioloških, psiholoških ali ekonomskih vzrokov,
– izjemen strah pred naraščanjem telesne teže,
– zavračanje hrane,
– inducirano bruhanje v povezavi s stradanjem.

ZNAKI:
– izguba telesne teže ( ob primerni prehrani ali brez nje ) 15% ali več od optimalne telesne teže,
– manj zaužite prehrane, kot to terjajo dnevne potrebe,
– pretirana izguba las ali prekomerna poraščenost po telesu ( lanugo ),
– slab mišični tonus,
– izčrpanost, utrujenost
– diareja in/ali steatoreja, kruljenje v trebuhu, bolečine,
– različne zdravstvene težave, povezane s stradanjem ( elektrolitsko neravnovesje, hipotermija, bradikardija, hipotenzija, aritmije, edemi ). Preberi več…