SEDACIJA (vpliv na budnost) – zaspani, nedejavni, nekomunikativni.

Zdravstvena nega: načrt dnevnih aktivnosti, da je bolnik čimbolj aktiven.

VPLIV NA GIBALNI SISTEM: ekstrapiramidalni stranski učinki (notranji nemir, siljenje h gibanju, nezbranost, razdražljivost;  nehotni gibi ali krči čeljustnih mišic, jezika, vratnih mišic, mišic grla ali žrela, trupa in okončin.

Omilimo z zdravili antiparkinsoniki.

ZNAKI PARKINSONIZMA: tremor, upočasnjeno gibanje, rigidnost, spremembe hoje in drže telesa, slinjenje in mastna koža. Z novejšimi zdravili je teh težav manj, za tiste, ki se še pojavljajo, je treba poiskati ustrezno pomoč. Poskrbeti je treba, da bolnik ostane čimbolj aktiven in samostojen.

ANTIHOLINERGIČNI UČINEK: suha usta, težave pri požiranju, nenaden padec krvnega tlaka, zastoj urina, zaprtje, nezmožnost potenja, izsušitev vseh sluznic. Bolnik mora veliko po malem piti, ustrezna prehrana, da ni zaprtja.

NENADEN PADEC KRVNEGA TLAKA: posledice so padci, poškodbe. Bolnik mora nekaj časa gibati z nogami, da prepreči ortostatsko hipotenzijo. Pomembna je vsakodnevna telesna aktivnost. Pozorni moramo biti na motnje zavesti, krče, nizek tlak, šok, sploh pri starejših bolnikih.

• ZASTOJ URINA: težje nadziramo retenco pri pokretnih in samostojnih bolnikih, če se pojavi, je potrebno zmanjšati terapevtsko dozo.
• ZAPRTJE: pogostejše pri starejših bolnikih, dajemo jim hrano z vlakninami, več tekočine, vzpodbujamo telesno aktivnost in gibanje na svežem zraku. P.p. odvajalo.
• POVEČAN  ALI ZMANJŠAN TEK: bolniku moramo nadzorovati prehrano, tehtanje, telesna aktivnost.

VPLIV ZDRAVIL NA ŽLEZE V KOŽI, NOSU IN USTIH: je dvosmeren in se kaže kot povečano ali zmanjšano izločanje. Pri povečanem izločanju – skrb za suho kožo, da preprečimo vnetje. Pri zmanjšanju izločkov je potreben večji vnos tekočine, vlaženje sluznic. Pri mastni koži pogostejše umivanje obraza in ustrezna prehrana (čokolada, oreščki ).

Zdravila vplivajo tudi na zmanjšano sposobnost za vožnjo z motornimi vozili, ne smejo piti alkohola in previdnost jemanja zdravil v nosečnosti.

BIOLOŠKE METODE ZDRAVLJENJA

Insulinska komatozna terapija – popolnoma opuščena.

Psihokirurgija – popolnoma opuščena.

ELEKTROKONVULZIVNA TERAPIJA

To je terapija z odmerjenim udarcem električnega toka.

Namen: umetno povzročiti epileptični napad, da se zmanjšajo bolezenske težave.

Dela se v delni ali popolni narkozi, da so mišice relaksirane, sicer lahko pride do poškodb (zlomi kosti, izpahi).

Ta metoda je najbolj uspešna pri zdravljenju depresij, shizofrenije. Daje so do deset odmerkov.

SOCIOTERAPEVTSKE METODE

Socioterapije = vplivanje širšega okolja na posameznika.

TERAPEVTSKA SKUPNOST

Sestaja se vsaj dva krat tedensko,

vključeni bolniki in vso oddelčno osebje,

pravice in dolžnosti vseh zbranih na sestanku so enake,

namen: boljše razumevanje drug drugega, pristnejši medsebojni stiki,

bolniki aktivno sodelujejo v organizaciji oddelčnega življenja (večji interes, večja aktivnost),

bolniki med seboj korigirajo napake v vedenju (kritika s strani sobolnika bolj zaleže, kot s strani osebja).

DELOVNA (ZAPOSLITVENA)  TERAPIJA

Bolnika skušamo kar najhitreje ponovno vključiti v delovni proces,

z razliko od drugih socioterapevtskih metod ne bazira na verbalni komunikaciji,

medij za sporazumevanje je delo,

na osnovi zahtev, ki jih delo predstavlja, se pričenjajo plesti medsebojni odnosi med zaposlenimi bolniki,

še posebej pomembna oblika socioterapije pri tistih bolnikih, kjer je besedni stik otežen,

del terapije temelji na spoznanju, da je delo ustvarilo človeka in da to prvobitno nikoli povsem ne usahne v človeku.

Cilji delovne terapije:

odvračanje bolnikove pozornosti od bolezenskih znakov,

ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje osebnih, socialnih in delovnih navad,

zmanjševanje notranje napetosti,

preprečevanje napredovanja miselnega in osebnostnega propada,

boj proti hospitalizmu in skrajševanje trajanja hospitalizacije.

PSIHOTERAPIJA

Za zdravljenje predvsem nevroz, pa tudi psihoz,

psihoterapija je v širšem pomenu že vsak globlji, človeško razumevajoči voden razgovor z bolnikom,

v ožjem smislu je to voden razgovor individualno ali v skupini s pomočjo posebnih psihoterapevtskih tehnik komuniciranja (glej komunikacija, vrste terapevtske komunikacije),

Psihoterapija:

– površinska:

– traja krajši čas,

– manjše angažiranje bolnika in psihoterapevta,

– metode:

× sugestija (prigovarjanje),

× prepričevanje,

× avtogeni trening (metoda koncentracije s sočasno relaksacijo).

– globinska:

– daljši čas obravnave,

– cilj:

× bistvena sprememba v načinu reagiranja bolnika,

× spremembo njegovega karakterja oz. osebnostne strukture.