Zdravljenje bolnikov z duševno motnjo

MEDIKAMENTOZNO ZDRAVLJENJE:

NEVROLEPTIKI:

Delujejo na zveze med živčnimi celicami in zavirajo živahnost psihičnih procesov.

Značilnosti:

–       Terapevtski učinki z zakasnitvijo (nekaj tednov),

–       Ne povzročajo odvisnosti.

Indikacije:

–       Psihična stanja ( akutna in kronična ),

–       Nemir, blodnje, halucinacije,

–       Psihoze, demence.

Stranski učinki:

–       Sidtonije ( ohlapnost ), diskinezija, krči, pojavijo se v 24 do 72 urah,

–       Sedacija,

–       Suha usta in sluznice, težave pri požiranju, motnje vida, upočasnjena peristaltika in zaprtje, tahikardija, zastoj urina,…

–       Spominske in spoznavne motnje,

–       Hipotenzija.

ANTIDEPRESIVI (Prozac, Ladiomil,…)

Indikacije:

–       Depresivne motnje,

–       Anksiozne motnje ( panične, fobične ).

Značilnosti:

–       Zakasnitev delovanja 2-3 tedne,

–       Ne povzročajo odvisnosti,

–       Profil stranskih učinkov: suha usta, zaprtje, široke zenice, oslabela akomodacija, tahikardija, nagla hipotonija, zastajanje urina, tremor, bruhanje, motnje potence, epileprični napadi, delirij.

POMNI: bolniki jih zlorabljajo v samomorilne namene.

ANKSIOLITIKI (Apaurin, Helex, Loram)

Zdravila zmanjšujejo tesnobnost in strah ter sproščajo mišice, so predpisana prepogosto in povzročajo odvisnost.

Indikacije:

–       Anksioznost,

–       Motnje spanja,

–       Reakcije na stresne situacije,

–       Akutna stanja v psihiatriji,

–       Depresivne motnje,

–       Panične motnje.

Bolnik jih prejema čim krajši čas v indiciranem odmerku in mu jih postopoma ukinjamo. V kombinaciji z alkoholom, barbiturati, narkotiki se potencira učinek.

 

STABILIZATORJI RAZPOLOŽENJA

Uporablja se za zdravljenje manično-depresivnih psihoz.

Stranski učinki: tremor, potenje, žeja, slabost, utrujenost, driske, edemi in zvečanje telesne teže, alergične reakcije, akne, motnje koncentracije, impotenca.

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA OB POJAVU STRANSKIH UČINKOV ZDRAVIL:

–       SEDACIJA: (vpliv na budnost); zaspani, nedejavni, nekomunikativni. Zdravstvena nega: načrt delovnih aktivnosti, da je bolnik čim bolj aktiven.

–       VPLIV NA GIBALNI SISTEM: ekstrapiramidalni stranski učinki (notranji mir, siljenje k gibanju, nezbranost, razdražljivost; nehotni gibi ali krči čeljustnih mišic, jezika, vratnih mišic, mišic grla ali žrela, trupa in okončin. Omilimo z zdravili antiparkinsonitiki.

–       ZNAKI PARKINSONIZMA: tremor, upočasnjeno gibanje, rigidnost, spremembe hoje in drže telesa, slinjenje in mastna koža. Z novejšimi zdravili je teh težav manj, za tiste, ki se še pojavijo, je treba poiskati ustrezno pomoč. Poskrbeti je treba, da bolnik ostane čim bolj aktiven in samostojen.

–       ANTIHOLINERGIČNI UČINEK: suha usta, težave pri požiranju, nenaden padec krvnega tlaka, zastoj urina, zaprtje, nezmožnost potenja, izsušitev vseh sluznic. Bolnik mora veliko po malem piti, ustrezna prehrana, da ni zaprtja.

–       NENADEN PADEC KRVNEGA TLAKA: posledice so padci, poškodbe. Bolnik mora nekaj časa gibati z nogami, da prepreči ortostatsko hipotenzijo. Pomembna je vsakodnevna telesna aktivnost. Pozorni moramo biti na motnje zavesti, krče, nizek tlak, šok, sploh pri starejših bolnikih.

–       ZASTOJ URINA: težje nadziramo retenco pri pokretnih in samostojnih bolnikih, če se pojavi, je potrebno zmanjšati terapevtsko dozo.

–       ZAPRTJE: pogosteje pri starejših bolnikih, dajemo jim hrano z vlakninami, več tekočine, vzpodbujamo telesno aktivnost in gibanje na svežem zraku. P.p. odvajalo.

–       POVEČAN ALI ZMANJŠAN TEK: bolniku moramo nadzorovati prehrano, tehtanje, telesno aktivnost.

–       VPLIV ZDRAVIL NA ŽLEZE V KOŽI, NOSU IN USTIH: je dvosmeren in se kaže, kot povečano ali zmanjšano izločanje. Pri povečanem izločanju – skrb za suho kožo, da preprečimo vnetje. Pri zmanjšanju izločkov je potreben večji vnos tekočine, vlaženje sluznic. Pri mastni koži pogosteje umivanje obraza in ustrezna prehrana ( čokolada, oreščki ).

Zdravila vplivajo tudi na zmanjšano sposobnost za vožnjo z motornimi vozili, ne smejo piti alkohola in previdnost jemanja zdravil v nosečnosti.

 

BIOLOŠKE METODE ZDRAVLJENJA

Insulinska komatozna terapija – popolnoma opuščena.

Psihokirurgija – popolnoma opuščena.

ELEKTROKONVULZIVNA TERAPIJA

To je terapija z odmerjenim udarcem električnega toka.

Namen: umetno povzročiti epileptični napad, da se zmanjšajo bolezenske težave. Dela se v delni ali popolni narkozi, da so mišice relaksirane, sicer lahko pride do poškodb (zlom kosti, izpahi). Ta metoda je najbolj uspešna pri zdravljenju depresij, shizofrenije. Daje se do deset odmerkov.

 

SOCIOTERAPEVTSKE METODE

Socioterapije = vplivanje širšega okolja na posameznika.

TERAPEVTSKA SKUPNOST:

–       Sestaja se vsaj dvakrat tedensko,

–       Vključeni bolniki in vse osebje na oddelku,

–       Pravice in dolžnosti vseh zbranih na sestanku so enake,

–       Namen: boljše razumevanje drug do drugega, pristnejši medsebojni stiki,

–       Bolniki aktivno sodelujejo v organizaciji oddelčnega življenja ( večji interes, večja aktivnost ),

–       Bolniki med seboj korigirajo napake v vedenju (kritika s strani sobolnika bolj zaleže, kot s strani osebja).

 

[wp_ad_camp_1]

DELOVNA (ZAPOSLITVENA) TERAPIJA:

–       Bolnika skušamo, kar hitreje ponovno vključiti v delovni proces,

–       Z razliko od drugih socioterapevtskih metod ne bazira na verbalni komunikaciji,

–       Medij za sporazumevanje je delo,

–       Na osnovi zahtev, ki jih delo predstavlja, se pričenjajo plesti medsebojni odnosi med zaposlenimi bolniki,

–       Še posebej pomembna oblika socioterapije pri tistih bolnikih, kjer je besedni stik otežen,

–       Del terapije temelji na spoznanju, da je delo ustvarijo človeka in, da to prvobitno nikoli povsem ne usahne v človeku.

CILJI DELOVNE TERAPIJE:

–       Odvračanje bolnikove pozornosti od bolezenskih znakov,

–       Ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje osebnih, socialnih in delovnih navad,

–       Zmanjševanje notranje napetosti,

–       Preprečevanje napredovanja miselnega in osebnostnega propada,

–       Boj proti hospitalizmu in skrajševanje trajanja hospitalizacije.

PSIHOTERAPIJA:

–       Za zdravljenje predvsem nervoz, pa tudi psihoz,

–       Psihoterapija je v širšem pomenu že vsak globji, človeško razumevajoči voden razgovor z bolnikom,

–       V ožjem smislu je to voden razgovor individualno ali v skupini s pomočjo posebnih psihoterapevtskih tehnik komuniciranja ( glej komunikacija, vrste terapevtske komunikacije).

PSIHOTERAPIJA:

POVRŠINSKA:

–       Traja krajši čas,

–       Manjše angažiranje bolnika in psihoterapevta,

Metode:

–       Sugestija,

–       Preprečevanje,

–       Avtogeni trening (metoda koncentracije s sočasno relaksacijo).

GLOBINSKA:

–       Daljši čas obravnave,

Cilj:

–       Bistvena sprememba v načinu reagiranja bolnika,

–       Spremembo njegovega karakterja oz. osebnostne strukture.

Leave a comment