1. ZN DIHANJE, TT,…
1. Navedite in razložite vzroke za povišano telesno temperaturo in naštejte spremljajoče znake.
Glede na vzrok ločimo:
Bakterialno temperaturo, ki nastane zaradi vpliva bakterij in njihovih toksinov (strupov).
Aseptično temperaturo (resorpcijska temperatura), do katere pride zaradi resorpcije (lat. resorptio- vpoj, vsrkanje tekočine, npr. telesnih sokov) sekretov iz ran ali podpludb (po operaciji ali poškodbi)
Centralno temperaturo, ki je zelo visoka vročina in nastane zaradi poškodbe CŽS, npr. pri poškodbi možganov.
Temperaturo zaradi žeje, ki nastane zaradi pomanjkanja tekočine v telesu
Temperaturo zaradi tuje beljakovine, ki je organizem ne sprejme; zato nastanejo reakcije, ki jih spremlja tudi zvišana telesna temperatura (pri ceplenjih).
a) Naštejte spremljajoče znake ob povišani telesni temperaturi.
Utrujenost, zelo pogosto občutek prizadetosti (bolnik se počuti zelo bolan), pomanjkanje apetita, bolečine v sklepih, glavobol, tahikardija, tahipneja.
Kadar ima bolnik vročino, lahko nastanejo izpuščaji (pri infekcijskih obolenjih), bruhanje (cerebralno). Pri zelo visoki vročini lahko nastopi vročinski delirij. Pri tem je bolnikova zavest zamegljena, je vzburjen, prestrašen in opazimo motoričen nemir. Pride do halucinacij (bolnik ima privide).
Pri vročini so objektivni znaki: rdečina, topla koža in svetle oči. Visoko vročino spremlja potenje.
2. Razložite pojma hipotermija in hipertermija in določite stopnje hipertermije.
b) Kaj je hipotermiija in pri katerih skupinah ljudi se pogosteje pojavlja?
Znižana temperatura pomeni vrednost stalno pod 36°C. do takšne temperature prihaja v dobi rekonvalescence (okrevanja), pri bolnikih, ki izgubijo kri (kar pomeni tudi izgubo temperature), pri kolapsu (nenadna slabost) ter pri zmanjšanih funkcijah organov, npr. ščitnice (hypothyrosis). Pri nedonošenčkih toplotni center ni dovolj razvit, zato še ni sposoben popolnega uravnavanja telesne temperature. Zaradi tega mora biti temperatura v inkubatorju med 32 in 34°C. Terapevtsko znižano temperaturo izzovemo umetno. Uporabimo jo pri velikih kirurških posegih ali pri zelo visoki cerebralni vročini, da se zniža presnova.
c) Kaj je hipertermija?
Je zvišana temperatura, lat. febris je vročina , pireksija-blat. Pyreksia je vročina.
d) Določite stopnje hipertermije.
Subfebrilno temperaturo (od 37,1 do 37,8°C)
Zmerno vročino (od 37,9 do 38,4°C)
Visoko vročino (od 38,5 do 40°C)
Zelo visoko vročino (40°C in višje).
3. Razlikujte stadije poteka vročine in ocenite vpliv padca povišane telesne temperature na pacientovo stanje.
Vročina poteka v treh stadijih:
1.stadij: Naraščanje temperature spremlja mrzlica (imenujemo ga stadij incrementi).
2.stadij: Bolnik ima vročino.
3.stadij: Temperatura pada (imenujemo ga stadij decrementi).
a) NA KAKŠNA NAČINA LAHKO PADE VROČINA?
Temperatura lahko pada počasi litično ali hitro kritično.
Litični padec: Lahko traja nekaj dni.
Kritični padec: Je hiter, vročina pade v nekaj urah,
b) OPIŠITE VPLIV POSAMEZNEG PADCA VROČINE ZA OGANIZEM.
Litični padec: Lahko traja nekaj dni. Za organizem je manj obremenjujoč.
Kritični padec: Je hiter, vročina pade v nekaj urah, pri tem je organizem zelo obremenjen. Obstaja nevarnost kolapsa (lat. colapsus pomeni nenadno srčno slabost, zlom telesnih sil z izgubo zavesti, s slabim utripom…).
S temperaturo je povišana tudi frekvenca pulza (za osem utripov v minuti za vsako stopinjo povišane temperature), tudi dihanje je pospešeno. Če v tem času, ko temperatura pada, pulz narašča, pomeni nevarnost kolapsa.
4. IZDELAJTE NAČRT NEGE PACIENTA Z VROČINO.
TO IMATE V ZN2!!!
a) Cilji pri negi bolnika z vročino so:
• doseči normalno telesno temperaturo,
• zagotoviti psihofizično ugodje,
• pravilno ukrepati ob povišani telesni temperaturi.
b) FAZE VROČINE
1. faza: temperatura narašča,
2. faza: visoka vročina,
3. faza: padec temperature,
4. faza: okrevanje (spanec).
Zdravstvena nega bolnika z vročino:
1. faza: bolniku temperatura narašča. Bolnik ima mrzlico: drgeta, šklepeta z zobmi, prihaja do mišičnega tresenja in tresenja celotnega organizma. Bolnika ogrevamo: pokrijemo ga, mu damo termofor, vroč čaj, obvestimo zdravnika. Ko se neha tresti, mu izmerimo temperaturo. Po naročilu zdravnika mu vzamemo kri za hemokulturo.
2. faza: bolnik ima visoko vročino, je nemiren, ga je strah, občuti močno neugodje.
Dajemo mu veliko hladne pijače, negujemo ustno votlino, po naročilu zdravnika bolnika hladimo.
3. faza: bolniku temperatura pada.
Če bolniku pada temperatura počasi (litično), se bolnik močno poti, vendar ni nevarnosti kolapsa (znoj je topel, v večjih kapljah), dajemo mu veliko hladne tekočine. Pri hitrem (kritičnem) padcu temperature obstoja nevarnost kolapsa (znoj je hladen, lepljiv, v drobnih kapljicah). Bolnika brišemo, preoblečemo in skrbno opazujemo. Bolnik z visoko vročino nima apetita, zato naj dobi lahko prebavljivo hrano v majhnih obrokih.
4. faza: bolnik je potreben spanca. Bolnika uredimo: na hitro prebrišemo z vodo, osušimo, preoblečemo mokro perilo in posteljnino, skrbimo za red in mir v sobi. Vročino označimo na temperaturni list in negovalni list.
5. DEFINIRAJTE KAŠELJ IN POJASNITE VZROKE ZANJ.
Na kašelj silijo:
Vdihani plini.
Obolenja dihalnih poti (laringitis – vnetje grla, traheitis – vnetje sapnika, bronhitis – vnetje sapnic, pneumonia – pljučnica).
Tujki v dihalni ali prebavni cevi.
a) KAJ JE KAŠELJ IN ZAKAJ NASTANE?
Kašelj je zaščitni refleks, ki teži k očiščenju dihalnih poti dražečih snovi, vnetnih produkt.. Kašelj je krčevit izdih zraka. Predstavlja obrambni mehanizem, s katerim odstranimo tujek ali sluz iz dihalnih poti. Nastane zaradi pospešenega izdiha pri nenadnem odprtju glasilk, pri čemer se izčisti spodnja dihalna pot.
b) POIMENUJTE VRSTE KAŠLJA GLEDE NA VZROK IN JIH OPIŠITE.
Spremljajoči kašelj, ki nastane po infekciji dihalnih poti in je običajno povezan z izmečkom (produktiven kašelj).
Dražeči kašelj, ki nastane pri vdihavanju dražečih plinov, prahu, kemikalij, je suh in piskajoč.
Kašelj zaradi psihičnih stresov je hrapav in suh, pogosto je pokašljevanje znak psihičnih motenj, npr. preobremenitev.
6. OPIŠITE DIHANJE ZDRAVEGA ČLOVEKA IN MOTNJE, KI NASTANEJO PRI DIHANJU.
a) KAJ OPAZUJEMO PRI DIHANJU IN KAKŠNO JE NORMALNO DIHANJE?
Opazujemo gibanje prsnega koša, dviganje (vdih – inspirij) in padanje (izdih – ekspirij), globino in ritem dihanja.
b) S TUJKAMI POIMENUJTE ODSTOPANJA OD NORMALNEGA DIHANJA IN JIH RAZLOŽITE.
Tahipneja je pospešeno dihanje, ko telo nadomešča in vzdržuje oskrbo telesa s kisikom pri:
Omejeni dihalni površini (obolenje pljuč).
Povečani potrebi po kisiku, npr. pri hipertermiji zaradi povečane presnove.
Anemiji zaradi pomanjkanja eritrocitov oz. kisika v celicah.
Bradipneja je upočasnjeno dihanje, navadno je povzročeno centralno (obolenje možganov, zastrupitve, komatozna stanja, delovanje uspaval).
Dispenja je oteženo dihanje (dihalna stiska), je subjektiven občutek tesnobe in tiščanja v prsih. Objektivno lahko presodimo, da bolnik lovi sapo, dihanje je hitro, kratko in površno.
Inspiratorna dispneja pomeni, da je otežen izdih, npr. kadar tujek zapira dihalno pot. Kadar je otežen izdih , pa govorimo o ekspiratorni dispneji. Ta se pojavi pri asmatičnem napadu, ko ima bolnik obstrukcijo dihalnih poti.
Apneja je prenehanje dihanja, ki nastane zaradi ohromitve centra za dihanje, npr. Pri poškodbi možganskega debla ali pri hipokapniji (pomanjkanje ogljikove kisline v krvi, kar draži dihalni center).
7. NAVEDITE UKREPE ZA IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI DIHANJA.
1. Skrb za ustrezno mikroklimo
V vseh prostorih, kjer se zadržujejo bolniki, skrbimo za svež, primerno vlažen in temperiran zrak. Zračenje bolniške sobe je negovalni postopek, ki ob neizvajanju pripelje do napake v zdravstveni negi. Zrak v bolniški sobi je zaradi centralne kurjave suh. Suh zrak izsuši sluznico dihalnega trakta, zato zrak vlažimo z vodnimi hlapi (izkoriščamo princip izhlapevanja vode) ali z aerosoli (mešanica zraka z vodnimi kapljicami, eteričnimi olji ali zdravili). Ukrepi za vzdrževanje čistega zraka imajo velik pomen, žal pa se tega mnogokrat zavedamo šele, ko nam tega primanjkuje. Sodobne klimatske naprave, s katerimi so opremljeni bolniški oddelki, so velika pridobitev. Po potrebi so opremljene s kvalitetnimi filtri, ki zagotavljajo mikrobiološko neoporečnost zraka.
2. Poostreno opazovanje bolnikovega dihanja
Opazujemo tip dihanja, frekvenco, globino, trajanje dihalnih faz, pojave, ki spremljajo motnje dihanja.
3. Proste dihalne poti
Čiščenje nosne poti je potrebno zaradi nemotene cirkulacije v zgornjih dihalnih pote. Očiščen nos pred spanjem je pri bolniku z oteženim dihanjem osnovna potreba.
4. Napitki
Bolniku dajemo veliko mlačne tekočine: čaje, sokove, mineralne vode.
5. Položaj in spreminjanje lege v postelji
Za boljšo predihanost (prezračenost) delov pljuč so primerni:
• Položaji za lažje dihanje in sicer ležanje na levem ali desnem boku (izbira je odvisna od strani telesa, ki jo želimo razbremeniti) in sedeči položaj (po potrebi s podporo rok na servirni mizici ali blazini, pod kolena podložimo svitek in podpremo stopala).
• Relaksacijski položaj
• Specialni – drenažni položaj za razbremenitev, kot so: Nelsonov, Quinckejev in Singerjev polžaj.
6. Tehnike dihanja
Napake pri dihanju imajo mnoge vzroke. Pogosto so del človekove osebnosti in zahtevajo njegovo pripravljenost, da nekaj spremeni. Pomembno je, da bolniki z motnjo dihanja zaznajo svoj problem in se ga učijo obvladovati tudi z različnimi tehnikami dihanja. Te so:
• Sproščeno dihanje, ki je počasno in mirno, in najbolj uspešno v sprostitveni legi telesa, ko izvajamo vaje za sprostitev.
• Vdih s poudarjeno počasnim, globokim vdihom in kratkim zadržanjem sape (dosežemo razširitev bronhijev).
• Izdih, kjer zrak spuščamo skozi priprte ustnice in pri tem ne pritiskamo.
• Dihanje s prepono in trebuhom ob dobri telesni teži.
7. Redne dihalne vaje
Dihalne vaje sodijo v sklop fizioterapevtskih ukrepov, s katerimi želimo izboljšati ventilacijo pljuč in s tem oskrbo krvi s kisikom, poleg tega pa pri ležečih bolnikih z dihalnimi vajami pripomoremo k preprečevanju komplikacij na pljučih (zastojna pljučnica). Z dihalnimi vajami pospešimo tudi krvni obtok in pripomoremo k boljši kondiciji bolnika. Dihalne vaje odredi zdravnik. Bolnik jih opravlja pod vodstvom fizioterapevta. Osnovne dihalne vaje pa mora obvladati tudi tehnik zdravstvene nege. Preprosta dihalna vaja je vdih skozi nos in izdih skozi usta. Trebušno dihanje je učinkovita masaža notranjih organov in pospešuje prekrvavitev. Prsno dihanje razbremeni pritiska srce in pljuča ter aktivira cirkulacijo krvi. Globoko – polno dihanje pospeši prekrvavitev pljuč in s tem izboljša oskrbo telesa s kisikom, deluje pomirjujoče na živčni sistem, sprošča človeka ob nespečnosti, nemiru in strahu, pospešuje delovanje organov. Bolniki si vrsto vaj izberejo sami in vsako vajo ponovijo vsaj 7 krat.
8. Preventiva kajenja
O škodljivosti kajenja ste že veliko slišali. Znano je, da ima kajenje velik vpliv na nastanek pljučnega raka in bolezni srca. Tobak v cigaretih vsebuje katran, ki je kancerogen in nikotin, ki zožuje krvne žile ter pospešuje sklerozacijo žil. Zaradi kajenja se v krvi dvigne koncentracija ogljikovega monoksida, ki se 245- krat hitreje veže na rdeče krvne celice kot kisik, zato pride do pomanjkanja kisika v tkivih. O škodljivem vplivu in posledicah cigaret se pogovorimo z bolnikom, ki je kadilec.
a) Pojasnite, s katerimi ukrepi lahko izboljšamo pacientovo dihanje in dosežemo viskoznost sluzi
• Masaža – je enostavna in učinkovita metoda, posebno kadar uporabljamo še raztopine (kafra, brinje), mazila, ki pospešujejo prekrvavitev, ter eterična olja, ki olajšajo dihanje, dajo občutek toplote in lokalno delujejo protibolečinsko
• Prsni ovitki
• Pretrkavanje in vibracije
• Parna kopel (vdihavanje pare)
• Vlaženje zraka
• Hidracija bolnika
8. Pojasnite, kaj je pulz in kje ga najpogosteje merimo?
Pulz – bilo – pulsus (lat. pellere =udar) je sunek pulznega vala v žilah arterijah, zalo arterialni pulz. Kadar levi srčni prekat s krčenjem iztisne približno 70 do 100ml krvi v aorto in glavne arterije, se elastična aorta razširi, da lahko sprejme ta volumen krvi. Takoj za tem se skrajšana stena aorte skrči, da lahko ponovno izrine kri. Ker zaradi zaprtih zaklopk kri ne more steči nazaj, jo pritisne proti periferiji. Tako se v naslednjem delu stena arterije ponovno stanjša in hitro ponovno skrči. Na ta način se po arterijah v obliki valov giblje od centra k periferiji tako imenovani pulzni val. Pulziranje arterij lahko tipamo z blazinicami prstov, včasih jih zaznavamo celo s prostim očesom.
Najpogosteje ga merimo na naslednjih arterijah:
Vratna arterija – a. carotis
Koželjnična arterija – a. radialis
Arterija na notranji strani nadlahti – a. brachialis
Senčnična arterija – a. temporalis
Stegenska arterija – a. femoralis
Podkolenska arterija – a. poplitea
Arterija na hrbtišču stopala – a- dorsalis pedis
9. Pojasnite kvalitativne lastnosti pulza.
a) Pri zdravem človeku je pulz ritmičen, saj si slede udarci v enakomernem ritmu. Neenakomerne presledke v udarcih pulza imenujemo aritmičen pulz (aritmija).
Sinusna aritmija je motnja, pri kateri je pri vdihu bitje srca hitrejše, pri izdihu počasnejše. Pogosta je pri otrocih in mladostnikih ter ni nevarna.
Ekstrasistole so kontrakcije srca, ki se pojavijo občasno ob osnovnem enakomernem ritmu srca in sledi jim daljša pavza. Do pojava ekstrasistol lahko pride tudi pri zdravem človeku npr. pri prebavnih motnjah, prekomernem kajenju, stanju strahu, pri nevrozi.
b) Polnjenost pulza je odvisna od količine krvi v obtoku, od udarnega volumna in elastičnosti arterij. Glede na polnjenost ločimo:
• dobro polnjen pulz – žila se tipa polno,
• slabo polnjen pulz – žila se slabo tipa,
• nitkast pulz – pospešen, enakomeren, slabo polnjen in se pojavi pri šoku, odpovedi krvnega obtoka.
10. Kako vpliva telesna temperatura na pulz in na odstopanja od normalne vrednosti pulza?
a) Pulz in temperatura sta sorazmerna. Praviloma se pri dvigu telesne temperature za 1C pulz poveča za 8 – 12 udarcev v minuti.
b) Odstopanja od normalne vrednosti so:
• Tahikardija je pospešen pulz nad 100/min.
• Fiziološko je pulz pospešen pri razburjenju in naporu.
• Patološko je pospešen pri visoki temperaturi, šoku, srčni insuficienci …
• Bradikardija je upočasnjen pulz pod 60/min.
• Fiziološko je upočasnjen pri spanju in pri treniranem športniku.
• Patološko je upočasnjen pri različnih obolenjih.
[wp_ad_camp_1]
11. Definirajte normalne vrednosti krvnega tlaka in odstopanja od normalnih vrednosti.
a) Normalne vrednosti so:
• odrasli:
– zgornji – sistolični krvni tlak 110 – 140 mmHg
– spodnji – diastolični 60 – 90 mmHg (oziroma od 60 – 85)
a) Odstopanja od normale so:
• Hipertonija (hipertenzija) je zvišan krvni tlak, ki je pogost pri arteriosklerozi, debelosti, ledvičnih obolenjih
• Hipotonija (hipotenzija) je znižan krvni tlak vrednost pod 100/60 mmhg, pade pri motnjah delovanja srca in krvnega obtoka, šoku, izgubi krvi
• Ločimo:
o Esencialno hipertenzijo – brez znanega vzroka
o Sekundarno hipertenzijo – krvni tlak naraste zaradi znanega vzroka, npr. Zaradi endokrinih motenj
12. Opredelite normalno zavest, razvrstite motnje zavesti in jih opišite.
a) Pojasnite normalno zavest.
Budno stanje omogoča sposobnost zaznavanja, reagiranja, mišljenja, reproduciranja in orientiranja. Zdrav človek je v budnem stanju pri polni zaveti, zaradi tega je sposoben starosti primerno reagirati na zunanje dražljajeRazvrstite in opišite kvalitativne motnje zavesti in kvantitativne motnje zavesti.
kvantitativne motnje zavesti:
Somnolenca (dremavica): Bolnik je zaspan, vendar ga lahko z zunanjimi dražljaji vsak čas zbudimo, npr. s tresenjem.
Sopor (polnezavest): Spanec je globlji, vendar ga z grobimi dražljaji še zbudimo.
Koma (nezavest): Bolnik ne reagira na nobene zunanje dražljaje, podzavestne reflekse pa lahko izzovemo.
kvalitativne motnje zavesti:
Zmedenost: Bolnik je besedno, krajevno in časovno neorientiran, vendar se na trenutke vsega zaveda.
Delirij (blodnjavost): Bolnik je nemiren, zmeden, evforičen, prestrašen. Najbolj znan je alkoholni delirij.
14. RAZLOŽITE PRAVILA ZA TOPLE IN HLADNE OVITKE IN RAZLOŽITE , KAKO JIH NADZIRAMO.
a) Katera so skupna pravila za vse vrste ovitkov in obhladkov ?
Začetek in konec postopka zabeležimo v negovalno dokumentacijo še posebej opažanja o učinkih delovanja ali stranskih učinkih. Rizični bolniki, ki imajo motnje zavesti, gibanja, motnje v občutenju zahtevajo intenzivno opazovanje in individualno priolagoditev postopka. Nečesar ne delamo po shemi, saj različni bolniki različno reagirajo na mraz in toploto. Vedno upoštevamo njihove občutke ali jim je ugodno ali ne.
b) Kaj nadziramo pri ovitkih in obhladkih ?
Pri Obhladkih:
Natančno upoštevamo čas uporabe, opazujemo delovanje- učinek in to zabeležimo
Pripomočke pred uporabo vedno zavijemo v brisačo ali kompreso , da preprečimo poškodbe zaradi mraza
Ledeno vrečko ali kak drug pripomoček zamenjamo takoj, ko začne pojemati oddajanje mraza, da preprečimo nasprotni učinek
Ravnamo pazljivo- konice nohtov lahko vrečko poškudujejo
Pri Ovitkih:
Topla telesa ne smejo niikoli priti v stik s kožo ker lahko povzročijo opekline
Pri aparatih ki sevajo toploto je pomembno natančnmo doziranje in kontrola med uporabo, ker predolga uporaba in prevelika moč pogojujeta nevarnost opeklin
Vedno upoštevamo čas uporabe, pomagamo si s gospodinjsko uro
Električnih aparatov v kopalnici ne uporablajamo, saj obstaja nevarsnost stika elektrike z vodo, ki lahko povzroči takojšno smrt.
15. NA KAKŠNE NAČINE NAJPOGOSTEJE OGREVAMO BOLNIKA?
a) Navedite in opišite načine ogrevanja bolnika.
Topli , vroči obhladki in ovitki :
S pasivnim dovajanjem toplote služijo za sprostitev, lajšanje bolečin in proti krčem, pri čemer se žile razširijo in nastne hiperemija, ki jo opaziomo na koži že s protim očesom kot rdečino. Toplota vpliva tudi na ožilje v globje ležečih tkivih in na organe v telesnih votlinah. Pri kroničnih vnetnih procesih pospeši resorpcijo produktov vnetnega procesa. Aplikacijo vročih obhladkov vedno odredi zdravnik, prav tako tudi uporabo zdravilnih raztopin. Dodatki , ki jih pogosto uporabimo v domači negi, so lahko : kamilice ,seneno cvetje, laneno seme, limona, eterična olja. Ovitke z raznimi dodatki lahko uporabljamo kot obloge za ledvice, ovitek za vrat, prsi ,trebuh.
Namestitev toplega vlažnega ovitka/obhladka:
Uporabljamo toplo vodo in zdravilne dodatke, če jih naroči zdravnik.
Viri suhe toplote:
Najpogosteje uporablajmo termoforje(gumijaste). V vrču si pripravimo vodo, ogreto na 70stopinj celzija in z njo napolnimo tremofor le do polovice, iztisnemo zrak in ga dobro zapremo. Termofor obrnemo, da preverimo , če zamašek drži vodo. Polagamo jih tako, da je vrat termoforja obrnjen v smeri od telesa. Termofor oblečemo v zaščitno vrečko. Po uporabi termofor razkužimo in obesimo odprtega z vratom navzdol, da se posuši. Preden termofor spravimo, ga zapremo na ta način, da ostane v njem še nekaj zraka, tako da se stene ne stikajo . največkrat jih uporabljamo pri bolnikih, ki jih zebe v noge, kar je pogosto vzrok nespečnosti.
Termopak je industrijsko pripravljena vrečica, ki jo segrejemo v vroči vod. Navodila uporabe so odtisnjena na sami vrečki.
Grelne blazine in grelne odeje uporablajmo zelo pazljivo. Stikala zaradi nevarsnosti opeklin nikoli ne nastavimo na največjo jakost . v bolnišnici uporabljamo grelno blazino le za ogrevanje prazne postelje. Odstranimo jo preden v posteljo namestimo bolnika.
Grelne loke uporabljamo za pospešitev resorpcije izlivov in tudi pri vnetjih( trebušnega dela, nog)
Grelne žarnice (300-1000W)uporabljamo za toplotno sevanje pri novorojenčkih, v okulistiki, pri lokalnih vnetjih ali pri slabo celjenih ranah. Zdravnik odloča o tipu svetilke, oddaljenosti, intenzivnosti in trajanju sevanja. Običajno doziraneje je 20 minut na oddaljenosti 20 cm.
16. ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S KISIKOVO MASKO .
a) Navedite pripomočke za aplikacijo kisika.
z nosnim katetrom ( sondo)
s kisikovimi očali
s kisikovo masko.
Kisikov šotor, ki ga namestimo na zgornjo tretjino telesa, tako da je glava v šotoru nato v ta prostor dovajamo kisik, ki ga bonik prosto vdihuje
Respirator, to je aparat za umetno ventilacijo ( dihanje z respiratorjem)
b) Razložite, opišite in naštejte naloge srednje medicinske sestre pri aplikaciji kisika.
– kontrolira dovajanje kisika (količino, pretok, čas, način),
– redno vlaži kisik in izvaja kontrolo vlaženja,
– vzdržuje (čisti) in menjuje dihalni sistem (maska, dvorogi nosni kateter …),
– meri vitalne funkcije
– meri nasičenost krvi s kisikom s pulznim oksimetrom,
– neguje nos in izvaja ustno nego.
c) Pojasnite možne zaplete pri prejemanju kisikove terapije.
Premajhno vlaženje vodi do izsušitve in znakov draženja v grlu in zgornjih dihalnih poteh. Voda v vlažilni posodi lahko povzroči infekcijo, če je dnevno ne menjujemo. To velja še predvsem tak kjer še ne uporabljajo industrijsko pripravljenih vlažilcev s sterilno vodo. Dolgotrajno dovajanje kisika napne in poškuduje alveole, prenasičenost s CO2 pa povzroči hiperkapnijo( zvišan parcialni tlak CO2 v arterijski krvi) taki bolniki ne reagirajo več na svoj CO2 v krvi, temveč le na kisik. Prenasičenost centralnega venskega sistema s kisikom ohromi dihanje, ki postane plitko in nepravilno. Bolnik je sicer manj cianotičen zaradi acidoze pa postaja somnolenten, zmeden, tahikarden, bljuva, dihanje, popušča pojavljajo se apnoične pavze. Kmalu nastopijo krči in nezavest. Pri opisanih znakih moramo takoj prenehati dovajati kisik. Bolnika priklopijo na dihalni aparat ( umetno dihanje).