Shizofrenija je kronična duševna bolezen.

ZNAKI:

–       MOTNJE ZAZNAVANJA: halucinacije.

–       MOTNJE ČUSTVOVANJA: čustvena splitvenost, neodzivnost, odmaknjenost (paramimija, paratimija).

–       MOTNJE MIŠLJENJA: ne morejo misliti, neologizmi, blodnje.

–       AVTIZEM: umik bolnika iz resničnosti in pogrezanje v lasten svet bolezenskih doživetij (luknja komunikacije s svetom).

–       AMBIVALENCA: nezdružljive želje, predstave, čustva.

–       NEGATIVIZEM: aktiven, pasiven.

–       PSIHOMOTORIČNE MOTNJE: obilica ali pa osiromašenje gibov.

ZDRAVSTVENA NEGA BOLNIKA S SHIZOFRENIJO:

V akutnem obdobju:

–       Skrb za prehrano, počitek, jemanje zdravil, varnost, (zelo pomemben spoštljiv odnos, da si bolnik okrepi samozavest in nam prične zaupati),

–       Ob sprejemu v bolnišnico so bolniki zmedeni, napeti, prestrašeni – pomoč pri vključevanju v življenje na oddelku,

–       Bolnika ne preprečujemo, da so njegove zaznave in njegovo mišljenje zmotno,

–       Delo s svojci, ki se sramujejo njegove bolezni (nudimo pomoč tudi njim).

ZDRAVSTVENA NEGA NASILNEGA BOLNIKA:

NASILNOST:

–       Na verbalni ravni,

–       Fizično nasilje nad predmeti ali ljudmi.

VZROKI ZA NASILJE:

–       PRIMARNI: okvare možganov (tumorji, poškodbe, okužbe).

–       SEKUNDARNI: odzivi na provokacije iz okolja.

–       TERCIARNI: bolniki z motnjami v doživljanju običajne zunanje dogodke doživljanja kot sovražno dogajanje.

IZVAJANJE ZDRAVSTVENE NEGE PRI NASILNEM BOLNIKU:

–       Nikoli ne sme izvajati zdravstvene nege en sam.

–       Po potrebi pokličemo pomoč ( lahko tudi policijo ali varnostnika ).

–       Vedno si moramo pustiti prosto pot za beg.

–       Nasilen bolnik lahko odreagira nenadoma, zato moramo biti v stalni pripravljenosti.

–       Preden se bolniku približamo, se prepričajmo, da nima pri sebi predmetov, s katerimi nas lahko poškoduje.

–       Kadar je bolnika treba fiksirati na posteljo, mora biti prisotnih najmanj pet oseb.

–       Bolnika nikoli ne obsojamo, kritični smo le do njegovih dejanj.

–       Do bolnika moramo ohraniti pozitivno stališče in mu moramo dati priložnost, da nam pojasni, zakaj se tako obnaša.