- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - https://srednja.zdravstvena.info -

Samouničevalno vedenje

VRSTE SAMOUNIČEVALNEGA VEDENJA:

–       POSREDNO: dejavnosti, ki ogrožajo telesno zdravje in lahko povzročijo smrt (adrenalinski športi, vožnja pod vplivom alkohola, debelost, anoreksija,…)

–       NEPOSREDNO: povzročanje bolečine samemu sebi ( rezanje ), poškodovanje, smrt ( samomor; bolnik vse dela zavestno ).

NAPAČNA PREPRIČANJA O SAMOMORILNO OGROŽENIH LJUDEH:

–       Če se enkrat odloči za samomor, ga od tega ne moreš odvrniti,

–       Obupanega ne smeš spraševati o samomorilnih načrtih, ker ga to lahko napelje k samomoru,

–       Ljudje, ki grozijo s samomorom, tega nikoli ne naredijo,

–       Ljudje, ki večkrat poskusijo narediti samomor, iščejo le pozornost,

–       Ko depresivno razpoloženje mine, ni več nevarnosti za samomor.

SAMOMOR JE MOGOČE PREPREČITI!

PRAVILA VSAKODNEVNEGA DELA S SAMOMORILNO OGROŽENIMI:

  1. Samomorilno dejanje ni posledica enega mučnega doživetja, temveč vrste zunanjih obremenitev in osebnostnih posebnosti.
  2. Odločitev za samomor lahko zori že od rane mladosti.
  3. Samomorilno dejanje je težnja k smrti in klic na pomoč, ker ne vidi izhoda iz stiske.

SAMOMORILNA OGROŽENOST

VISOKA SAMOMORILNA OGROŽENOST:

–       Osamljeni,

–       Ločeni ali ovdoveli,

–       Moški (3X pogosteje),

–       Starejši od 45 let,

–       Opravljajo poklice, kjer je veliko osebnega dela z ljudmi ali so brezposelni,

–       Bolniki s kroničnimi boleznimi ali z boleznijo v terminalnem stadiju,

–       Ljudje s težkimi duševnimi motnjami (depresivni, blodnjavi, halucinirajoči, odvisniki od drog in alkohola,…),

–       Ljudje z že vsaj enim poskusom samomora ali z izdelanim načrtom za izvedbo samomora in s pripravljenimi pripomočki zanj,

–       Običajno se obesijo ali skočijo z višine.

NIZKA SAMOMORILNA OGROŽENOST:

–       Družabni,

–       Poročeni,

–       Ženske,

–       Mlajši,

–       So zaposleni in opravljajo pisarniške poklice,

–       Brez resnejših zdravstvenih težav,

–       Z blažjimi duševnimi motnjami,

–       Ne zlorabljajo drog in ne pijejo alkohola,

–       Niso še nikoli poskusili izvesti samomora in nimajo izdelanega samomorilnega načrta, nimajo pripravljenih pripomočkov za samomor,

–       Običajno se zastrupijo.

ZDRAVSTVENA NEGA SAMOMORILNO OGROŽENEGA BOLNIKA

OSNOVNA PRAVILA:

–       Sprašujemo, poslušamo, ocenimo samomorilno ogroženost,

–       Ukrepamo, če je potrebno,

–       Izogibamo se vrednostnim sodbam,

–       Ugotavljamo ozadje samomorilnega vedenja,

–       ZAGOTOVITEV PREŽIVETJA ( nadzor – skrb za varnost ).

STOPNJE REAKCIJ IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE NA BOLNIKA S SAMOMORILNIM POSKUSOM

  1. STOPNJA NAIVNOSTI (ob prvem srečanju z bolnikom: šok, nerazumevanje, zanikanje resnosti situacije, želja po umiku).
  2. STOPNJA PREPOZNAVANJA (strah, napetost, brezup, zmedenost).
  3. STOPNJA ODGOVORNOSTI (bolnika hoče zaščititi, pa ne ve kako, ponavlja se jeza, občutki krivde in odgovornosti).
  4. STOPNJA INDIVIDUALNE IZBIRE (TZN spozna, da je bolnik sam odgovoren za svoje življenje in da lahko kljub prizadevanjem napravi samomor).

Nevarnost za zdravstvenega delavca, da izgori zaradi stresa, zato jim mora biti na voljo pomoč, da lahko izrazijo svoja čustva in strahove.

 

NALOGE ZDRAVSTVENE NEGE:

  1. ZAŠČITA BOLNIKA:

–       NEBESEDNA: (direktni in indirektni nadzor, odstranitev predmetov, s katerimi se lahko poškoduje).

–       BESEDNA: ( mu povemo, da razumemo, da si želi umreti, vendar bomo ostali z njim in mu pomagali obvladati to željo po smrti; da bomo naredili vse, da ga bomo zaščitili, da smo mu na razpolago, da se nam lahko zaupa, se z nami pogovori,…)

  1. DVIG SAMOSPOŠTOVANJA (izkažemo jim pozornost in skrb).
  2. PRITEGNITEV BOLNIKOVIH BLIŽNJIH (so zelo prizadeti, se pogovarjamo tudi z njimi, strah jih je, da bo njihov svojec samomor poskusil ponoviti).