- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - https://srednja.zdravstvena.info -

Psihologija – srednja zdravstvena šola

1.OPREDELITEV PSIHOLOGIJE

Beseda psihologija je skovana iz dveh starogrških besed, iz besede psihe (=duša, duševnost) in besede logos (=beseda, nauk, znanost). Dobesedno torej psihologija pomeni nauk o duši. Psihologija proučuje duševnost, duševne pojave.

Psihologija je znanost, ki raziskuje duševno stvarnost, medtem ko druge znanosti npr. fizika, kemija raziskujejo materialno stvarnost. Duševni pojavi pa niso preprosti, temveč so zapleteni, sestavljeni iz množice med seboj povezanih in prepletenih procesov in dogajanj. Pri posamezniku so ti procesi organizirani v celoto, ki jo imenujemo osebnost. Z duševnostjo pa je tesno povezano naše ravnanje, vedenje ali obnašanje. Vse to je predmet psihološkega proučevanja.

Torej psihologijo lahko opredelimo kot znanost, ki proučuje duševne pojave, osebnost in vedenje (obnašanje).

2.ZNANSTVENO PROUČEVANJE DUŠEVNOSTI IN VEDENJA

Ljudje si že od nekdaj poskušamo razložiti in pojasniti vse, kar se dogaja okoli nas, naravne pojave, vedenje drugih ljudi in različne duševne pojave. Opazujemo druge ljudi, jih ocenjujemo in skušamo ugotoviti, kaj se dogaja v njihovi duševnosti, kakšen je njihov odnos do nas, kaj lahko pričakujemo v njihovem vedenju ipd. Ni pa zato vsak človek psiholog.

 

Že v preteklosti so se pojavljale različne razlage duševnih pojavov, ki pa so bile večinoma napačne. Naša vsakdanja opažanja in razmišljanja so namreč površna, nezanesljiva in prenagljena. Polna so napak, predsodkov, zmotnih sodb in razlag, ki smo jih nekritično prevzeli od drugih. Kljub razširjenosti teh sodb, in kljub temu, da so del tradicije, jim ne kaže slepo verjeti.

 

V nasprotju z vsakdanjim presojanjem stvari temelji znanstveno presojanje na kritičnem razumu. Znanstvena dognanja so preverjena, načrtna (sistematična), pridobljena na objektiven in zanesljiv način. Pri znanstvenem presojanju in spoznavanju uporabljamo metode, ki niso subjektivne in pristranske. Samo tako se lahko izognemo napakam, ki jih pogosto delamo v običajnem, vsakdanjem, “zdravorazumskem” presojanju duševnosti in osebnosti.

 

2.1.IZVORI NAPAK PRI PRESOJANJU ČLOVEKOVE NARAVE

Velikokrat ne upoštevamo dejstva, da je človekovo vedenje povzročeno z notranjimi motivi in tudi s silami izven človeka. Namesto tega ga kritiziramo zaradi njegovega vedenja, pod predpostavko, da je odgovoren in da bi lahko ravnal drugače, če bi hotel. Ker smo tudi sami človeška bitja in imamo stike z drugimi, se nam zdi, da o tem že nekaj vemo. Na podlagi tega si izgradimo neka splošna pojmovanja, ki jih imenujemo zdrav razum. Nekatera od teh pojmovanj so netočna in vodijo k napačnim zaključkom. Drug vzrok napak leži v naši težnji, da druge presojamo po sebi. Tretji izvor napak je presojanje človeka na osnovi lastnega zaznavanja drugih ljudi, na osnovi naših osebnih izkušenj, ki predstavljajo slučajne zaznave. Pogosto presojamo tudi po zunanjem videzu in po prvem vtisu.

 

3.PSIHOLOGIJA IN DRUGE ZNANOSTI

Psihologija je ena izmed znanosti, zato se lahko povsem upravičeno vprašamo, kje je njeno mesto med različnimi znanostmi.

Zelo popularna je delitev znanosti na naravoslovne in družboslovne (družbene in duhovne). Psihologija sega na obe navedeni področji. Duševnost, osebnost in človekovo vedenje so namreč del narave, zato je psihologija naravoslovna znanost. Po drugi strani pa so tudi proizvod življenja v družbi in hkrati podlaga družbenega življenja in duhovnega delovanja, zato je psihologija tudi družboslovna znanost. Na kratko bi lahko rekli, da psihologija proučuje človeka (duševnost, osebnost in vedenje) in ker je človek hkrati naravno in družbeno bitje, je tudi psihologija hkrati naravoslovna in družboslovna veda. Da bi lahko bolje razumeli in razložili psihološke pojave se mora torej nujno povezovati s spoznanji drugih naravoslovnih in družboslovnih znanosti.

 

Po drugem kriteriju lahko znanosti razdelimo tudi na izkustvene ali empirične (tehnične in uporabne znanosti), ki obravnavajo razna področja izkustvenega sveta. Predmet teh znanosti je izkustvena stvarnost, bodisi naravna dogajanja, duševna, duhovna in družbena dogajanja in pojavi (npr. tehnika, medicina, pedagogika). Ker je poglavitni cilj teh znanosti uporaba znanstvenih spoznanj v koristne in praktične namene, jim pravimo tudi tehnične in uporabne znanosti. Obstajajo pa tudi znanosti, ki se ne ukvarjajo z iskustvom, to so formalne znanosti (teoretične znanosti) npr. matematika. logika, filozofija. Poglavitni cilj teh je pridobivanje teoretičnih spoznanj in oblikovanje celovite teorije, zato jih imenujemo tudi teoretične. Psihologija spada tako med teoretične kot med izkustvene znanosti, saj razvija nove teorije in pridobiva nova teoretična spoznanja, ki jih zatem skuša koristno uporabiti v praksi. Morda je nekoliko bolj poudarjen praktični vidik psihologije, saj ne smemo pozabiti, da se je razvila na osnovi praktičnih potreb človeka in ne samo njegove vedoželjnosti in želje po čimvečjem in čimboljšem poznavanju sveta.

 

 

4.PREDMET PSIHOLOGIJE

Vsako znanost lahko dobro opišemo tako, da opredelimo njen predmet, njene metode ter cilje in naloge.

 

Predmet je tisto področje stvarnosti, ki ga neka znanost proučuje. Vsaka znanost ima svoj lastni predmet proučevanja. Predmet psihologije so, kot smo navedli že v definiciji: duševni pojavi, osebnost in vedenje.

 

Duševni pojavi

Med duševne pojave lahko štejemo misli, zaznave, predstave, čustva, želje, hotenja  .. V začetku psihologije so videli v zavestnem doživljanju in zavesti glavni predmet psihološkega proučevanja. Dolgo časa se je namreč zdelo samoumevno, da so duševni pojavi pač tisto, kar zavestno doživljamo, česar se zavedamo. Sigmund Freud pa je napravil velik preobrat v tem pojmovanju, saj je s svojim delom razkril, da poleg zavestnega dela duševnosti obstaja tudi podzavestni (nezavedni) del duševnosti. Tega dela svoje lastne duševnosti se posameznik ne zaveda in mu ostaja neznan, prikrit, pa vendar lahko še kako močno vpliva nanj in na njegovo življenje. Obstajajo torej zavestni in nezavedni duševni procesi – teh se ne zavedamo, kljub temu pa lahko opažamo njihove učinke v naši zavesti in našem vedenju.

Zavestnega doživljanja ni mogoče opazovati in raziskovati neposredno, na objektiven način, pač pa ga lahko opazujemo le pri samem sebi, z notranjim opazovanjem ali introspekcijo (latinsko introspectio = zrenje  vase, zrenje navznoter), za katero pa je bil glavni očitek kritikov, da je preveč subjektivna.

 

Osebnost

Predmet psihologije niso samo posamezni duševni procesi in odzivi nanje, pač pa celotni sistem duševnega in z njim povezanega telesnega delovanja pri človeku. To celoto psihofizičnih značilnosti človeka pa označujemo z izrazom osebnost.

 

Vedenje

Lahko bi rekli, da je vedenje odziv našega organizma na neke zunanje dražljaje iz okolja. Nekateri psihologi so menili, da je bolje, da v psihologiji proučujemo vedenje, kot pa duševne pojave in doživljanje (katerih ne moremo objektivno opazovati). Vedenje je namreč vidno navzven in zato dostopno objektivnemu zunanjemu opazovanju ali ekstraspekciji (iz lat. exstraspectio – zrenje navzven). Po angleški besedi behaviour (=obnašanje, vedenje) so to psihološko šolo imenovali behaviorizem.

 

 

5.METODE IN TEHNIKE PSIHOLOGIJE

Vsaka znanost raziskuje svoj predmet z ustaljenimi postopki ali metodami. Dve glavni metodi v psihologiji sta opazovanje in eksperiment. Poleg tega pa ima vsaka znanost tudi tehnike, ki so bolj specifični postopki raziskovanja kot metode. V posamezno metodo lahko spada več različnih tehnik, odvisno od načina uporabe ali pa lahko posamezna metoda kombinira uporabo več različnih tehnik. Navedene so samo različne metode in tehnike zbiranja podaktov, ne glede na namen (npr. raziskovalni, prognoza, diagnoza), in ne glede na kasnejše metode obdelave podatkov (faktorsko analitične, statistične..). Vzporedno z razvojem psihologije se je razvijala tudi psihološka metodologija.

 

5.1.METODE

5.1.1.OPAZOVANJE

Razlikujemo dve glavni vrsti opazovanja: introspekcijo in ekstraspekcijo. Introspekcija je značilna metoda v psihologiji, saj je edina, ki omogoča opazovanje lastnega duševnega delovanja in dogajanja. Z ekstraspekcijo pa lahko opazujemo samo zunanji videz in vedenje oseb. Lahko bi rekli, da je introspekcija opazovanje samega sebe oz. svojega duševnega, notranjega sveta, saj drugih na ta način ne moremo opazovati. Ekstraspekcija pa je opazovanje drugih, saj sebe v strogem smislu ne moremo opazovati z ekstraspekcijo (ne moremo stopiti iz sebe in se opazovati od zunaj npr. iz oddaljenosti 3 metrov). Delno res lahko tudi sebe opazujemo ekstraspektivno (npr. roke, noge..), pri tem pa nam lahko pomagajo tudi tehnični pripomočki (ogledalo, kamera..), vendar se v celoti ne moremo ekstraspektivno opazovati. Tudi najbolj izpopolnjeni tehnični pripomočki nam še vedno dajejo samo približno (in delno izkrivljeno) sliko nas samih, takih kot smo videti drugim ljudem. Vsak način opazovanja pa ima svoje prednosti in slabosti. Ekstraspektivno lahko opazuje več opazovalcev in njihove ugotovitve lahko primerjamo med seboj, da pridemo do večje objektivnosti. Doživljanje pa lahko opazuje le vsak pri samem sebi z introspekcijo, ki je bolj pristrana in subjektivna.

 

Znanstveno opazovanje je vedno sistematičnno. Pri znanstvenem opazovanju moramo nujno najprej določiti predmet in cilj opazovanja, vnaprej planirati postopek opazovanja, sistematično beležiti vse podatke, ki so pomembni za predmet raziskovanja in upoštevati pogoje v katerih se pojav opazuje. Poleg tega, da se kontrolirano opazovanje uporablja kot osnovna metoda za raziskovanje nekega pojava, pa se uporablja tudi kot dodatno sredstvo za razlaganje podatkov pridobljenih z drugimi sredstvi (kot dodatek pri eksperimentu ali različnih tehnikah).

 

Problem psihološke etike pri opazovanju

Osebe se vedejo najbolj naravno, če ne vedo, da so opazovane, v nasprotnem primeru lahko dobimo napačne in močno izkrivljene podatke. Da osebe ne vedo, da so opazovane, lahko zagotovoimo na različne načine: z uporabo skritih kamer, skriti opazujemo, snemamo, poslušamo, “skriti opazovalec, ki deluje kot navidezen član skupine ali slučajno prisotna oseba”, enosmerna ogledala… Za takšno, ne najbolj etično postopanje, se moramo osebam naknadno opravičiti in jih zaprositi za dovoljenje, da lahko tako zbrane podatke tudi nadalje uporabimo za raziskavo ali drug namen.

 

5.1.2.EKSPERIMENT ALI POSKUS

Je metoda, s katero ugotavljamo vzročne in druge odnose med pojavi. Vsak eksperiment nujno zahteva sledeče:

  1. problem (vprašanje, ki nas zanima in na katero bomo skušali odgovoriti),
  2. hipoteze (predpostavke, domneve o rezultatih eksperimenta),
  3. poskusne osebe (vzorec, reprezentativnost vzorca),
  4. kontrola pogojev.

 

Bistvo eksperimenta je sledeče:

1.Eksperimentator spreminja enega ali skupino pogojev, za katere meni (na podlagi teorije, literature), da so pomembni za pojavljanje pojava, ki ga proučuje.

2.Kontrolira enega ali več pogojev, ki so pomembni za pojavljanje pojava, ki ga raziskuje, vendar niso predmet njegove raziskave.

3.Sistematično beleži in analizira posledice delovanja proučevanih pogojev na opazovani pojav.

Pogoji, ki se namerno spreminjajo se imenujejo eksperimentalne ali neodvisne variable. Pogoji, ki so pod kontrolo, najpogosteje tako, da jih obdržimo konstantne (enake), pa so kontrolne variable. Proučevani pojav je odvisna variabla. Vsekakor je zaželjeno, da v eksperimentu lahko merimo neodvisno in odvisno variablo.

 

Pri eksperimentu torej opazujemo pojav, ki nas zanima, pri tem pa načrtno spreminjamo in kontroliramo okoliščine, od katerih je ta pojav odvisen. Tako lahko ugotovimo v kašnem odnosu je ta pojav z drugimi in katerim zakonitostim je podvržen.

 

Eksperimentalna kontrola je zelo pomemben del raziskovanja. Pogosto jo dosežemo z uporabo dveh skupin: eksperimentalne (tiste, na katero deluje nek dejavnik, ki nas zanima) in kontrolne (ki služi za kontrolo in na katero ne vpliva ta isti dejavnik). Vsi ostali dejavniki, ki vplivajo na proučevani pojav (kontrolne variable) pa naj bi bili čimbolj izenačeni pri obeh skupinah (kontrola pogojev). Kontrolo pogojev pa lahko dosežemo tudi na drug način npr. s posebnimi pogoji organizacije raziskave ali s statistično kontrolo. Eksperiment je samo toliko dober in zanesljiv, kolikor je dobra kontrola pogojev.

 

Eksperiment običajno poteka v laboratoriju (laboratorijski eksperiment), lahko pa tudi izven laboratorija, na terenu ali v zanj posebej prirejeni situaciji v naravnih pogojih (terenski, naravni eksperiment), saj mnogo pojavov v laboratoriju ne moremo raziskovati, ker bi s tem onemogočili naraven in spontan potek. Laboratorjiska situacija je neživljenjska, umetna in v primerjavi z življenjem bistveno poenostavljena. Poskus v naravni situaciji pa na žalost ne more biti tako dobro nadzorovan (kontrola pogojev) kot laboratorijski.

 

Včasih se pri eksperimentu pojavlja problem psihološke etike, saj osebe vnaprej ne smejo biti seznanjenje z namenom poskusa, kar pa je resnično dopustno samo tedaj, če bi to vplivalo na rezultate in jih izkrivilo. To pa moramo storiti naknadno. Eksperimenti na ljudeh pa imajo pogosto neko moralno kontraindikacijo. V tem primeru jih ne smemo opravljati.

 

Oblikovanje in preverjanje hipotez

Vsak poskus se začne s problemom oz. vprašanjem, ki nas zanima. Hipoteza pa je dejansko poskus odgovora na to vprašanje, naša predpostavka, domneva o tem, kakšni bodo rezultati oz napoved o tem, kaj se bo v določeni situaciji zgodilo. Hipoteze so postavljene na podlagi teoretičnega znanja o problemu oz. se postavljajo na podlagi teorij (tujih ali lastnih). Hipoteza je torej neka ideja, domneva, ki jo je mogoče preveriti. Hipoteze lahko postavljamo šele takrat, ko imamo natančno opredeljen problem. Problemov in hipotez je lahko tudi več, vendar se vedno pojavljajo v enakem številu, saj enemu problemu ustreza ena hipoteza. Ko je hipoteza postavljena pa izvedemo neko sistematično raziskavo, s katero pridemo do empiričnih podatkov, na podlagi katerih preverjamo in ugotavljamo ali postavljena hipoteza drži. Hipotezo lahko preverimo na več različnih načinov: z eksperimenti, z opazovalnimi študijami, s študijami primerov, z intervjuji, anketami in drugače zbranimi podatki (druge psihološke tehnike).

5.2.TEHNIKE

5.2.1.POGOVOR ALI INTERVJU

Vprašanja, ki se povezujejo z določenim psihološkim problemom, se lahko vnaprej pripravijo (standardiziran intervju) in se potem pri vseh osebah uprabljajo ta enotna standardna vprašanja, ki jih ne spreminjamo, ali pa se postavljajo sproti glede na potek pogovora (nestandardiziran intervju). Vprašanja so ponavadi ustna. Vrši se pogovor med spraševalcem in spraševano osebo. Intervju omogoča poglobljeno raziskovanje problema. Spraševana oseba daje bistveno širše razlage svojih trditev. Praviloma se zraven uporabljajo tudi postopki beleženja vedenja izpraševanca.

 

5.2.2.PSIHOLOŠKI VPRAŠALNIKI

Vprašalnik je skupina vprašanj sestavljena po določenih principih. Namenjen je proučevanju ene ali več osebnostnih lastnosti ali tipičnih problemov. Odgovori na vprašanja so lahko dani vnaprej in mora oseba samo obkrožiti odgovor, s katerim se najbolj strinja (zaprti tip vprašalnika). Včasih pa osebe same oblikujejo odgovore, ki jih napišejo na prazen prostor (odprti tip vprašalnika). Slabost vprašalnikov je v tem, da je oseba lahko neiskrena, da laže in nam ne daje resničnih odgovorov. Pri zaprtem tipu lahko rešuje “na slepo”, torej neresno, lahko pa dobimo napačne podatke tudi zato, ker se oseba napačno ocenjuje in nam povsem iskreno sporoči svojo sicer napačno oceno. Podatke, ki jih dobimo z zaprtim tipom je za večje število ljudi lažje poenotiti in statistično obdelati, medtem ko odgovore na odprti tip težko primerjamo, razvrščamo ter vrednotimo. Številne osebnostne lastnosti, stališča, interese in vrednote lahko ugotavljamo z vprašalniki.

 

5.2.3.PSIHOLOŠKI TESTI

Sestavljeni so iz večje skupine standardiziranih nalog. Rezultat je izražen številčno in ta rezultat se primerja z normami za skupino, ki ji testirani posameznik pripada. Glede na to, kaj merijo, teste delimo na: teste sposobnosti (senzornih, motoričnih, intelektualnih), teste znanja in teste osebnosti. Uporabljajo se lahko posamično ali skupinsko. Psihološki testi morajo biti veljavni, zanesljivi, občutljivi in objektivni. Sam postopek uporabe testov je standardiziran. S testi sposobnosti merimo mnoge sposobnosti, talente, zlasti umske sposobnosti kot je npr. inteligentnost in ustvarjalnost. Testi sposobnosti so sestavljeni iz problemskih nalog, ki se ponavadi stopnjujejo po težavnosti. Iz uspešno rešenih nalog lahko izračunamo raven sposobnosti, ki jo posameznik dosega in jo lahko primerjamo s povprečnimi dosežki skupine, ki ji pripada.

 

5.2.4.SOCIOMETRIČNA TEHNIKA

Uporablja se za ugotavljanje odnosov med člani v majhnih skupinah. Od članov skupine zahtevamo, da povedo (napišejo), s kom bi želeli sodelovati pri neki aktivnosti, koga bi izbrali za vodjo, koga imajo radi ali koga ne marajo ipd. (npr. Napiši tri osebe iz te skupine, s katerimi bi rad skupaj sedel!). Število izbir je lahko omejeno ali ne, lahko so rangirane ali ne. Izbire so lahko pozitivne ali negativne. Dobljeni odgovori se obdelajo s posebnimi postopki in se grafično prikažejo v obliki sociograma. Posebej pomembno je, da na ta način lahko ugotovimo osebe, ki so najbolj priljubljene in imajo največji vpliv na skupino, pa tudi tiste, ki niso priljubljeni, ki so osamljeni ali celo osovraženi in potrebujejo pomoč.

 

5.2.5.OCENJEVALNE LESTVICe

 

  ŠOLSKE OCENE:

nezadostno     zadostno       dobro      prav dobro        odlično

 

S SVOJIM POKLICEM SEM (obkroži ustrezno):

 

zelo                v glavnem          srednje                 v glavnem                       zelo

zadovoljen         zadovoljen         zadovoljen          nezadovoljen         nezadovoljen

Slika 2: Opisna ocenjevalna lestvica.

 

Ta tehnika sestoji v tem, da se pogostost pojavljanja ali intenziteta nekega vedenja označi na lestvici, ki lahko opisnega, numeričnega ali grafičnega tipa ali pa kombinirana. Določamo torej vrstni red ali stopnjo pojavov, ki nas zanimajo. Ocenjevanje v šoli je klasičen primer ocenjevanja neke lastnosti (znanja) na numerični lestvici ocenjevanja. Ocenjevalne lestvice imajo več stopenj, vedno liho število, najpogosteje 5 ali 7. Z njimi želimo povečati objektivnost podatkov. Slabost pa je, da imajo različne osebe različen kriterij (npr. kaj je redko, nikoli, pogosto…). Lestvice lahko uporabljamo za ocenjevanje duševnih, osebnostnih in vedenjskih značilnosti.

 

  ŠOLSKE OCENE:

nezadostno                                                odlično

1             2                3             4                5

 

  V POLITIČNI KARIERI JE POŠTENJE (obkroži ustrezno):

 

nepomembno                                                                pomembno

1              2           3           4           5            6            7

Slika 3: Numerična (številčna) ocenjevalna lestvica.

 

  V SVOJEM ŽIVLJENJU (označi ustrezno mesto na črti):

 

nimam                                                               imam

nikakršnih                                                         jasne

ciljev                                                                 cilje

I——————————X————————I

Slika 4: Grafična ocenjevalna lestvica.

 

 

5.2.6.PROJEKCIJSKE TEHNIKE

Zasnovane so na predpostavki, da bodo osebe na nestrukturiran material, ki ima nedoločeno vsebino (likovni ali besedni npr. packe črnila), reagirale v skladu s svojimi nezavednimi duševnimi vsebinami. Oseba naj bi svoja čustva, potrebe, strahove, želje, probleme, vrednote … projicirala (vnašala) v tak nedoločen material. Med projektivne tehnike spada npr. Rorschachov test, test dopolnjevanja stavkov, dopolnjevanje slik, TAT itd. Prednost teh tehnik je v doseganju podzavestnih vsebin, ki jih s standardnimi postopki ne dosežemo.

 

 

6.ETIKA PSIHOLOŠKEGA RAZISKOVANJA

Strokovno dejavnost psihologov urejajo stroga etična načela (podobno kot pri zdravnikih). Zapisana so v kodeksih psihološke etike. Med njimi je tudi kodeks slovenskega psihološkega društva. Ta načela veljajo za praktično strokovno, pedagoško in raziskovalno delo psihologov.

 

Med etičnimi načeli, ki so namenjena psihološkemu raziskovanju so npr. naslednja:

1.Pri delu z osebami, ki sodelujejo v poskusih in z osebami, ki iščejo psihološko pomoč moramo predvsem upoštevati njihov osebni in človeški blagor, čast in dostojanstvo. Zaščititi jih je treba pred vsako duševno, moralno ali telesno škodo.

2.Udeležba pri raziskovanju in pomoči mora biti prostovoljna. Sodelovanje brez pristanka ni sprejemljivo. Nihče ne sme in ne more prisiliti niti psihologa, niti njegovega varovanca k raziskovanju ali preiskovanju. V vsakem trenutku lahko posameznik sodelovanje prekine.

3.Udeleženci raziskave in pomoči morajo biti ustrezno informirani o raziskavi ali pomoči. Seznanjeni morajo biti z možnimi posledicami ali rizikom raziskovanja. Raziskave katerih narava je takšna, da terja šele poznejše seznanjanje s pravim namenom raziskovanja, morajo biti etično sprejemljive in v vsakem pogledu neškodljive.

4.Raziskovalni podakti so zaščiteni. Zagotovljena je stroga zaupnost osebnih podatkov. Osebni podatki se lahko objavijo le z izrecnim pristankom.

5.Raziskovalec je odgovoren za svoje obnašanje in za morebitno škodo, ki jo povzroči. Pri tem je vodja raziskovanja odgovoren tudi za strokovnost in etičnost obnašanja svojih sodelavcev in pomočnikov, obenem pa so seveda tudi oni sami odgovorni za svoje obnašanje.

 

 

7.PISANJE POROČILA PSIHOLOŠKE RAZISKAVE

Kadar delamo psihološko raziskavo je bistveno, da znamo svoje ugotovitve sporočiti na način, ki bo drugim psihologom jasen in razumljiv. Vse mora biti podrobno opisano, tako da je možna natančna ponovitev raziskave, ki jo je naredil nekdo drug. Poročilo empirične raziskave ponavadi vsebuje naslednje sestavne dele:

v Naslovna stran z naslovom naloge in avtorjem (tudi mentorjem, če obstaja).

v Kazalo (po straneh).

v Abstrakt in zahvala sicer nista nujni sestavni del psihološkega poročila. Abstrakt je kratek, telegrafski povzetek celotne študije, ki omogoča, da se nekdo na hitro in na splošno seznani z vsebino in izsledki študije, brez podrobnosti. Zahvala mentorju in drugim osebam ali organizacijam (sponzorjem , poskusnim osebam…), ki so omogočile izvedbo študije je stvar vljudnosti.

v 1.Uvod. Teoretični uvod se ukvarja z vsebino, ki je vezana na problem raziskave in je pisan po t.i. načelu lijaka – obrobne in splošne stvari na kratko, tisto kar se bolj specifično nanaša na problem pa obširno in podrobno. Tako nas uvod postopno približa naslednjemu delu.

v 2.Problem. Problem je natančno definirano, specifično in konkretno vprašanje, na katerega smo v raziskavi skušali najti odgovor. Problemov je lahko tudi več.

v 3.Hipoteze. Hipoteze so naše domneve oz. poskus odgovora na problem, oblikovane na podlagi teoretičnega znanja, ki je večinoma opisano tudi v uvodu. Tudi hipotez je lahko več, vendar vedno enako število kot problemov.

v 4.Metoda. V tem delu poročila natančno opišemo: subjekte oz. vzorec ljudi, na katerih je bila izvršena raziskava, vse pripomočke (npr. razne teste, vprašalnike in vse ostalo) in nazadnje še postopek izvedbe raziskave, tako natančno, da bi lahko nekdo v celoti ponovil isto raziskavo.

v 5.Rezultati. Rezultati so lahko predstavljeni številčno (kvantitativni rezultati) ali pa opisno (kvalitativni rezultati), kar je odvisno od načina zbiranja podatkov. Oboji pa morajo biti ustrezno organizirani in sistematično predstavljeni v obliki tabel in grafov, kvantitativni rezultati pa morajo biti tudi statistično obdelani, kar dovoljuje neke posplošitve in sklepe.

v 6.Interpretacija (diskusija). Rezultati v sami številčni ali opisni obliki seveda še niso dovolj, zato v tem delu skušamo (v skladu s teorijo) razložiti, kaj takšni rezultati pomenijo. Ugotavljamo v kakšni meri je bila naša hipoteza pravilna ali napačna, ali smo dobili zadovoljiv odgovor na problem ali pa bodo potrebne še nadaljne študije. Lahko ugotavljamo tudi razne pomanjkljivosti in napake, ki jih predhodno nismo mogli predvideti, ali pa tudi opišemo razne zanimivosti, ki se se nepričakovano pokazale.

v 7.Sklep. Sklep ni obvezen del psihološkega poročila, toda zlasti pri dolgih interpretacijah priporočajo, da na koncu naredimo nek sklepni povzetek (v nekaj stavkih) o tem, kaj je pokazala opravljena raziskava glede na naše hipoteze, in kako si to razlagamo.

v Literatura. Na koncu sledi navedba virov iz katerih smo črpali razne navedene teoretične podatke.

v Priloge. Povsem na koncu so včasih tudi priloge npr. uporabljenega vprašalnika, lestvice, slik, grafov, daljših in obširnejših izračunov in podoben material, ki zaradi obširnosti ne sodi v samo jedro naloge.

 

8.CILJI IN NALOGE PSIHOLOGIJE

Osnovna cilja psihologije sta pridobivanje spoznanj o duševnem dogajanju, osebnosti in vedenju in koristna uporaba teh spoznanj. Prvo označuje spoznavni ali teoretični cilj psihologije, drugo pa praktični cilj. Oba cilja sta tesno povezana. Brez ustreznih spoznanj ne more biti uspešne praktične, uporabne psihologije. Po drugi strani pa je namen spoznavanja pogosto prav ta, da si s pridobljenim znanjem pomagamo v življenju in da ga uporabimo v splošno in v svojo korist.

 

Vendar moramo vedeti, da je možno vsako spoznaje uporabiti v korist človeštvu in posamezniku, možno pa ga je tudi zlorabiti. Tudi psihološka spoznanja je mogoče zlorabljati za manipuliranje z ljudmi, za nezavedno vplivanje in druge nečedne namene. Prav poznavanje psiholoških spoznanj nam lahko omogoči, da lažje odkrijemo takšne zlorabe.

 

Cilje psihologije lahko natančneje razčlenimo v štiri pomembne naloge (glej sliko 5). Prvi in najenostavnejši cilj psihologije je opisovanje psihičnih pojavov. Naslednji je pojasnjevanje ali razlaga, pri katerem želimo pojasniti odnose in povezave med pojavi, še zlasti vzročne odnose. Dobra razlaga je podlaga za naslednjo stopnjo, ki je napovedovanje. Na podlagi znanih vzročnih zakonitosti skušamo napovedati pojave in dogajanja v prihodnosti. Če namreč poznamo vzroke, tedaj lahko napovemo posledice in učinke. Brez napovedi pa ni možna naslednja naloga, to je spreminjanje oz. vplivanje na pojave. Če poznamo vzročne zakonitosti in lahko napovedujemo nek pojav, bomo lahko tudi vplivali nanj in ga spreminjali v skladu s svojimi željami, seveda tako, da odpravimo ali sprožimo določene vzročne dejavnike.

 

 

9.PANOGE IN PODROČJA PSIHOLOGIJE

Znotraj psihologije najdemo številna različna področja in panoge (discipline). Današnja psihologija je obsežna znanost, ki zajema vrsto posameznih panog. Psihološke panoge obsegajo specializirana področja psihologije. Nekatere med njimi so usmerjene predvsem k spoznavnim (teoretičnim), druge pa bolj k praktičnim ciljem. Prve imenujemo teoretične, druge pa praktične ali uporabne (aplikativne) panoge.

 

Med glavnimi teoretičnimi panogami so naslednje:

1.Obča psihologija ugotavlja splošne duševne zakonitosti pri normalnih odraslih osebah.

2.Razvojna psihologija ugotavlja zakonitosti razvoja duševnih pojavov in proučuje značilnosti posameznih razvojnih obdobij.

3.Socialna psihologija proučuje družbene in medosebne vidike duševnosti. Zanimajo jo duševni pojavi in obnašanje v družbenih odnosih in situacijah.

4.Psihologija osebnosti raziskuje značilnosti celostnega duševnega delovanja in obnašanja posameznikov ter razlike med posamezniki (diferencialna psihologija).

5.Psihometrija raziskuje načine in postopke merjenja psihičnih, osebnostnih in vedenjskih lastnosti.

6.Psihopatologija proučuje nenormalne in bolezenske  duševne pojave.

7.Psihofiziologija proučuje odnose in povezave med duševnimi in fiziološkimi pojavi.

 

Med glavnimi uporabnimi psihološkimi panogami pa so naslednje:

1.Psihologija dela (industrijska), ki uporablja psihološka spoznanja na celotnem področju človekovega dela in proizvodnje.

2.Šolska psihologija (pedagoška), ki uporablja psihološka spoznanja na področju vzgoje, izobraževanja in šolstva.

3.Klinična psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja pri obravnavanju duševnih in osebnostnih problemov, težav, motenj ter odklonov in jih skuša reševati oziroma odpravljati.

 

Poleg navedenih poznamo še več drugih psiholoških panog, ki so bolj specializirane. Tudi znotraj že navedenih panog bi lahko našli “podpanoge”, prav tako pa bi lahko govorili tudi o vmesnih podpanogah kot je npr. socialna psihologija dela. Zlasti na področju uporabne psihologije se pojavljajo vedno nove panoge. Med novejšimi so npr. psihologija športa, psihologija trženja, ekološka in ekonomska psihologija, politična psihologija, vojna psihologija, živalska psihologija itd.

10.RAZVOJ PSIHOLOGIJE

10.1.PRVOTNE PREDSTAVE O DUŠEVNOSTI

Kot samostojna znanost je psihologija relativno mlada, toda njeni začetki segajo zelo daleč v človekovo preteklost. Verjetno so že zgodnja človeška bitja davno pred nastankom civilizacije nekako razlagala svet in sebe. Ta pojmovanja odkrivamo iz njihove zapuščine, zlasti iz slik, nanje pa sklepamo tudi na osnovi pojmovanj današnjih ali polpreteklih prirodnjakov npr. Eskimov, Pigmejcev. Človek si je že od nekdaj postavljal vprašanja o duševnih pojavih in tudi iskal odgovore. Zanimala so ga mnoga vprašanja, ki nas zanimajo še danes: zakaj ljudje doživljajo, živijo in umrejo, zakaj se razlikujejo med seboj, kaj se dogaja v spanju, v sanjah, v omami, v transu in ekstazi, od kod posameznikom različne sposobnosti, različni temperamenti, različni značaji, kaj povzroča duševne motnje, bolezni. Vse te in še mnoge druge pojave v zvezi z duševnostjo so si ljudje skušali razlagati že davno preden so se pojavile prve znanstvene razlage in pojasnila.

 

Prvotne razlage duševnosti so bile seveda neznanstvene in predznanstvene. Te razlage duševnosti so se pojavile že v davni preteklosti. V njih so seveda odsevali pogledi in nazori, značilni za pretekla obdobja in kulture (res pa je, da tudi še danes najdemo njihove ostanke).

 

Zgodnjemu in preprostemu pojmovanju sveta in človeka pravimo animizem. Zanj je značilna vera, da naravo oživljajo demoni, psihična breztelesna bitja, ki bivajo povsod: v drevesih, rekah, jezerih, zvezdah, soncu, živalih in drugod. Vse dele sveta, ki zanimajo človeka in so zanj pomembni, so si razlagali z obstojem duhov, ki se včasih lahko utelesijo tudi v človeških oblikah ali pa v oblikah naravnih bitij in pojavov. Animizem je navzoč tudi v preprostih politeističnih religijah, kot so egipčanska, grška ali staroslovanska, ki pa vendarle predstavljajo že korak naprej od prvotnega animizma. Podobno kot zunanjo naravo so pojmovali tudi sami sebe. Verjeli so, da človekovo telo oživlja posebno duhovno bitje ali nesmrtna duša. Dušo so si pogosto predstavljali kot nekakšno posebno čarovno ali magično silo, ki prebiva v človeku, pa tudi drugih  bitjih in jih oživlja. Znak te sile so pogosto videli v dihu, kar dokazujejo številni izrazi, ki v raznih jezikih pomenijo dušo in so prvotno pomenili “dih” (npr. duh, duša v slovenskem in slovanskih jezikih, grški izraz psihe, latinski animus, anima, spiritus, indijski ataman idr.).

Duša občasno zapusti telo med spanjem in nezavestjo, za vedno pa ob smrti. Prirodnjaki pa niso filozofirali o abstraktnih nebesih, kot je značilno za kasnejše religije, pač pa so si za dušo izmislili posebno mesto na zemlji. Verovali so celo v življenje duše pred rojstvom. Duša naj bi iz svoje “pokrajine” prihajala v človeka in ga ob smrti spet zapustila. Srečamo tudi pojmovanje, da naj bi duše po smrti ohranile vse človeške lastnosti in potrebe, ali pa, da se po smrti celo vrnejo v telo. Zato so nekatere ljudstva trupla mumificirala in polagala razne predmete v grobove. Z animizmom pa je povezana tudi magika. Medtem ko je animizem primitivna razlaga narave (tudi človekove), pa je magika poskus aktivnega vplivanja na tako zamišljen svet. Prirodnjaki so verjeli, da demoni povzročajo razne naravne pojave in so se počutili zelo odvisne od njih. Nanje so skušali vplivat tako, da bi jim ustregli, ali pa, da bi jih odgnali. V ta namen so izgovarjali razne čarobne besede, izganjali demone s kriki in plesom ter uporabljali posebne magične predmete (npr. fetiše). Animizem je bil posledica nevednosti in nerazvitosti, hkrati pa je tudi odraz človekove nemoči. Zato ga lahko v različnih oblikah srečamo še danes. Današnji človek izgublja kontrolo nad okoljem in samim seboj, zato se ljudje zatekajo po pomoč k nadnaravnim silam.

 

Iz animističnega (lat. anima = duša) in magičnega (starogr. magia = čar, čarna sila, čaranje) pojmovanja duševnosti so se razvila pojmovanja, ki so duševno delovanje povezovala z mitskim in verskim izročilom. Razširila se je npr. predstava, da je duša božji dar, ki naredi človeka podobnega bogovom in drugim duhovnim bitjem. Hkrati se je uveljavila predstava, da je duša duhovni, nesnovni (nematerialni) del osebnosti, ki se ohrani tudi po smrti in omogoča stik z onstranskim svetom. Ponekod se je uveljavilo tudi prepričanje, da se duša po smrti posameznika ponovno utelesi v osebi drugega posameznika (nauk o reinkarnaciji).

 

Animistična, magična in religiozna pojmovanja o duševnosti niso temeljila na naravnih in vzročnih razlagah, temveč na izročilih ali razodetjih. Često so slonela na avtoriteti, v katero se ne sme dvomiti. Do njih običajno niso gojili kritičnega odnosa in so jih nekritično sprejemali kot nedvomne resnice – dogme. Šele antični filozofi so začeli kritično razpravljati o raznih pojavih, tudi duševnih, vendar so se omejili samo na filozofsko razglabljanje (spekulacijo), medtem ko so s poskusi začeli preverjati duševne pojave šele v novejšem času.

 

 

10.2.FILOZOFSKA PSIHOLOGIJA

Preden je psihologija postala samostojna znanost je bila del filozofije. V antični dobi so se pojavile številne razlage duševnosti, ki so temeljile na naravnih pojasnilih. Starogrški in staroindijski filozofi so prišli do nekaterih razlag, ki imajo še danes določeno veljavo. Hipokrat je izdelal nauk o štirih temperamentih, ki je v rabi še danes. Aristotel je odkril osnovne tri zakone asociacij. Platon in Aristotel sta govorila o treh plasteh duševnosti: o čutni ali rastlinski, čustveni ali živalski in razumski plasti. Tako se je mnogo kasneje uveljavila delitev duševnosti na tri velika področja: motivacijsko, čustveno in spoznavno, ki se uporablja še danes. Aristotelovo knjigo “O duši” lahko štejemo za prvo sistematično razpravo, ki je v celoti posvečena psihologiji. Teofrast pa je prvi zelo podrobno in dobro opisal različne značaje, vsega preko trideset in postal začetnik karakterologije (nauka o značajih; gr.kharakter = značaj), ki je del psihologije osebnosti.

 

V srednjem veku je prišlo do miselnega zastoja, izumetničenosti, odvisnost od avtoritet in dogmatizma. Znanost je postala “dekla teologije.” Pomembne prispevke k psihološkem znanju zasledimo pri filizofih kot sta npr. Tomaž Akvinski in Duns Scotus. Šele iz časov renesanse izvira tudi sam izraz “psihologija”, ki ga je kot kaže prvi uporabil dalmatinski filozof Marko Marulič okrog leta 1500. Večji napredek so pomenila razmišljanja renesančnih filozofov: Descartesa, Spinoze, Leibnitza in Lockea. Ubadali so se zlasti z vprašanjem odnosa med dušo in telesom in naravo duše in telesne materije (ali gre za eno snov, ali za dve različni snovi in kako sta torej povezani med seboj?). Poleg tega so skušali odgovoriti tudi na vprašanje, od kod izvirajo naše duševne vsebine npr. misli, ideje (ali so vrojene, ali pa naučene iz izkušenj?). Francoski materialistični filozofi so v 18. stoletju razvili pojmovanje, da je človek samo nekakšen stroj, avtomat, ki izloča čustva in misli. Povsem nasprotno pa so idealistični filozofi zagovarjali mnenje, da ima duhovna stvarnost primat in premoč nad materialno.

 

10.3.NASTANEK IN RAZVOJ MODERNE PSIHOLOGIJE

Sodobna psihologija je zrasla iz dveh velikih korenin: ena je filozofija, druga pa naravoslovne znanosti. Psihologija je se razvijala v sklopu mnogih naravoslovnih ved in panog: fizike, fiziologije, medicine (zlasti psihiatrije), celo astonomije. Razvoj in napredek naravoslovnih znanosti je veliko prispeval k nastajanju znanstvene psihologije. Med pomembnimi odkritji lahko omenimo evolucijsko teorijo Charlesa Darwina, ki je pisal tudi o razvoju psihičnih funkcij človeka in poudarjal pomen prilagojenosti okolju. Manju znan pa je Darwin po tem, da je napisal knjigo z naslovom “Izražanje čustev pri človeku in živalih”, ki je še posebej pomembna za psihologijo. Postopno je psihologija postajala vse bolj izkustvena ali empirična znanost. Za utemeljitelja znanstvene psihologije pa velja nemški psiholog Wilhelm Wundt, ki je leta 1879 ustanovil prvi psihološki laboratorij v Leipzigu, zato mu pravimo kar “oče psihologije”. To je bila prva raziskovalna ustanova za psihologijo na svetu. Tedaj je psihologija postala samostojna znanost.

 

10.4.PSIHOLOŠKE SMERI IN ŠOLE

Z Wundtom se je pojavila tudi prva pomembna usmeritev v moderni psihologiji, ki je poudarjala eksperimentalno preverjanje, introspektivno opazovanje in na duševne pojave gledala analitično. Ker so Wundt in sodelavci želeli z analizo odkriti strukturo duševnosti in njene sestavne elemente, ki so asociativno povezani v duševne strukture, so to smer često imenovali strukturalizem ali elementarizem. Po vzoru naravoslovnih znanosti so uporabljali objektivne metode, zlasti introspektivni eksperiment, iskali vzročne razlage in splošne zakonitosti duševnih pojavov.

 

Psihološka šola imenovana funkcionalizem, je proučevala funkcionalni pomen vedenja (koristno vedenje), sposobnosti in medosebne razlike. Uporabljala je zlasti eksperiment in druge objektivne metode. Njeni glavni predstavniki pa so bili James, Galton, Binet in Mead.

Psihološki šoli imenovani behaviorizem in refleksologija, sta si zelo podobni, le da sta se razvijali povsem ločeno na različni delih sveta. Prva se je pojavila v Ameriki in kot že ime pove, se je ukvarjala zlasti s proučevanjem človekovega vedenja (behaviour = vedenje) oz. dražljajev in odzivov ter uporabljala strogo objektivne metode in eksperimentalna preverjanja. Njen glavni predstavnik je bil Watson. Ukvarjali pa so se tudi s procesi učenja. Glavni predstavnik ruske smeri te šole oz. refleksologije je fiziolog Pavlov, ki je znan zlasti po proučevanju pogojnih refleksov (glej poglavje o učenju).

 

Med bolj vplivnimi smermi moderne psihologije je psihoanaliza, katere “oče” je znani Sigmund Freud, kasnejši predstavniki in njegovi učenci pa tudi Adler, Jung, Reich in kasnejši neoanalitiki. Usmerjena je bila predvsem k proučevanju nezavednega dela duševnosti, zlasti motivov in gibal vedenja. Verjetno eno od največjih in povsem novih odkritij Freuda je, da poleg zavestnega dela duševnosti obstaja tudi nezavedni ali podzavestni del. Freud je oblikoval tudi postopek psihoanalitične terapije. Uporabljali so zlasti t.i. klinično opazovanje in intervju, pa tudi tehnike hipnoze, analize sanj in asociacijske tehnike.

 

Gestalt psihologija ali psihologija celote, pogosto slabo prevajana tudi kot likovna psihologija, se je ukvarjala zlasti z raziskovanjem psihičnih celot (gestaltov) na področjih zaznavanja, učenja in mišljenja. Njen glavni predstavnik je Wertheimer, uporabljali pa so zlasti naravni ali fenomenološki eksperiment.

 

Humanistična psihologija je šola, ki se je posvečala predvsem človekovi osebni rasti, samouresničevanju, potrebam, vrednotam, duhovnosti in ustvarjalnosti. Značilna predstavnika sta Maslow in Rogers.

Kognitivna psihologija ali psihologija spoznavanja pa proučuje zlasti kognitivne (spoznavne) procese, torej: zaznavanje, pomnjenje, učenje in mišljenje in njihov vpliv na vedenje. Kognitivna psihologija izhaja iz pojmovanj, da se vedemo v skladu s tem, kako vidimo in doživljamo stvarnost. Njeni glavni predstavniki so Piaget, Bruner in Kelly.

 

Poleg teh pa obstajajo tudi nekatere druge manj znane psihološke smer ali “šole” npr. duhoslovna psihologija medicinska psihologija, psihologija akta, Wuerzburška šola, empirizem in nativizem, fenomenološka psihologija, eksistencialna psihologija itd.

 

II.TEMELJI DUŠEVNEGA DELOVANJA

1.IZVORI DUŠEVNOSTI, VEDENJA IN OSEBNOSTI

Lahko govorimo o notranjih izvorih duševnosti, vedenja in osebnosti, ki so v posamezniku samem in o zunanjih izvorih, ki so zunaj posameznika, v situaciji, ki ga obdaja.

 

Nemški psiholog Kurt Lewin je vedenje npr. označil kot funkcijo osebe in okolja. V svoji enačbi je med osebo in okoljem postavil znak množenja, kar pomeni da sta ta dva dejavnika v interakciji (vplivata eden na drugega).

 

Oseba sama je nesporni vir lastnega vedenja, drugi vir našega vedenja pa je situacija. Na naše vedenje vplivajo dražljaji in pobude iz okolja; posebno pogosto in močno vplivajo drugi ljudje (družbeno ali socialno okolje). Med osebo in okoljem pa obstaja odnos sovplivanja (interkacije). Okolje vpliva na osebo, pa tudi oseba vpliva na okolje. Od naših notranjih značilnosti je odvisno, kako se bomo odzvali na situacije, in nasprotno od zunanjih spodbud in vplivov je odvisno, kako se bodo oblikovale naše osebne značilnosti.

 

Vse dejavnike, ki vplivajo na duševnost in osebnost, preko tega pa tudi na vedenje, delimo v tri velike skupine: to so dejavniki dednosti, okolja in človekove lastne dejavnosti (samodejavnosti). Dedne zasnove delujejo predvsem kot možnosti, kot potenciali, ki so zapisani v naših dednih ali genetskih programih v naših genih. Od vplivov okolja in samodejavnosit pa je odvisno, kako se bodo ti potenciali uresničili. Dedne zasnove določajo meje, znotraj katerih se lahko kaka lastnost pod vplivom okolja in samodejavnosti razvije. Ne more pa se razviti preko teh meja, ki so določene z genetskim potencialom.

 

Na sliki 6 je prikazan odnos med dednim potencialom in potencialom, ki je bil pod danimi vplivi okolja in samodejavnosti uresničen. Oseba B ima večji dedni potencial npr. za inteligetnost kot oseba A, toda pod ugodnimi vplivi okolja in samodejavnosti je oseba A v veliki meri uresničila svoj potencial, medtem ko ga je oseba B uresničila v zelo skromnem deležu (neugodni vplivi okolja in samodejavnosti). Oseba A je bolj inteligentna od osebe B, kljub temu, da bi bila lahko (ob maksimalnem uresničenju potencialov) oseba B veliko bolj inteligentna.

 

V preteklosti so se med psihologi pojavljale psihološke smeri, po mnenju katerih nekateri temeljni dejavniki odločilneje vplivajo na razvoj osebnosti kot drugi. Nativistična šola ali nativizem je odločilen pomen pripisovala dednosti, empiristična šola ali empirizem pa okolju, tretja smer ali avtonomizem pa človekovi svobodni volji. Vsaka od teh skrajnosti je napačna, saj je poudarjala samo eno skupino dejavnikov, ostali dve pa zanemarjala ali pa celo povsem izničila. Res so nekatere človekove lastnosti bolj odvisne od enega, druge pa od drugega temeljnega dejavnika, vendar pa se brez sodelovanja vseh treh ne bi mogla oblikovati nobena lastnost. Človekova duševnost in osebnost je produkt vseh treh skupin dejavnikov, ki so med seboj v odnosu interakcije (sovplivanja). Vplivajo eden na drugega v vseh možnih smereh. Iz enačbe (glej sliko 7) je razvidno, da v primeru odsotnosti kateregakoli od treh dejavnikov ni osebnosti ali neke osebnostne lastnosti.

1.1.DEDNOST

Življenje posameznika se ne začenja šele ob rojstvu, temveč ob spočetju. Tedaj se združita ženska in moška spolna celica. Vsaka prispevata k novemu osebku po 23 kromosomov. Na kromosomih je razvrščeno ogromno število genov ali dednih zasnov. Geni vsebujejo informacije, ki pomenijo program za oblikovanje najrazličnejših lastnosti (telesnih in duševnih). Na podlagi teh programov v organizmu potekajo zapleteni procesi, ki ob sovplivanju okolja in samodejavnosti uresničujejo razvoj različnih lastnosti. Dedne zasnove delujejo kot potencial za oblikovanja posameznih lastnosti, ki se uresničujejo ob sovplivanju okolja in samodejavnosti.

 

Dedene zasnove bistveno vplivajo na vrsto posameznikovih lastnosti npr. spol, barva oči, barva las, barva kože, krva skupina, prstni odtisi, telesna zgradba. Tudi številne motnje in bolezni so posledica delovanja genov npr. hemofilija, nekatere oblike sladkorne bolezni idr. Dednost seveda vpliva tudi na duševne značilnosti.

 

Vpliv dednosti na različne lastnosti pa ni enak. Pri nekaterih lastnostih je večji, pri drugih manjši. Z raziskavami, kot so primerjave enojajčnih dvojčkov, ki imajo enake dedne zasnove, pa tudi dvojajčnih dvojčkov in drugih sorodnih in nesorodnih parov, so ugotovil katere lastnosti so bolj ali manj pod vplivom dednosti. Moč vplivov dednosti pa so izrazili s t.i. koeficienti heriditarnosti, ki so jih izračunali iz ustreznih podatkov raziskav.

 

Z raziskavami so ugotovili, da so od dednosti najbolj odvisne naslednje lastnosti v naslednjem vrstnem redu:

1.telesne lastnosti in temperament,

2.sposobnosti,

3.osebnostne lastnosti (temeljne dimenzije osebnosti),

4.osebnostne in duševne motnje.

 

Mnoge telesne lastnosti so močno odvisne od dednosti. Dednost pa močno vpliva tudi na nekatere duševne lastnosti, zlasti na poteze temperamenta, na sposobnosti in temeljne osebnostne lastnosti. Dednost pa vpliva tudi na nekatere osebnostne in duševne motnje (npr. psihoze, nevroze..).

 

1.2.OKOLJE

Vplivi okolja omogočajo, da se razvijejo in uresničijo vse lastnosti posameznika. Dedne zasnove ne bi imele pravega učinka, če razvoj kake lastnosti ne bi naletel na ugodne vplive in pobude okolja. Vsak organizem, človek pri tem ni izjema, je odvisen od svojega okolja in s tem okoljem tudi povezan v vzajemni sistem. Med organizmom in okoljem morajo potekati številne izmenjave (npr. dihanje, hranjenje, izločanje, toplota, informacije…). Brez tega ne more preživeti noben organizem. Okolje vpliva na človeka, po drugi strani pa človek tudi sam vpliva na okolje. Ti vplivi pa niso vedno koristni, saj človek med živmi bitji najbolj uničuje okolje. Po eni strani se torej človek prilagaja svojemu okolju, po drugi strani pa tudi posega v okolje in ga prilagaja sebi, ga spreminja.

 

Človek se praviloma ne odziva samo na posamezne dražljaje iz okolja. Navadno se odziva na celostne situacije (sklope dražljajev). Nekateri posebni dražljaji iz okolja pa pri človeku sprožijo strogo, biološko določene odzive. Te odzive imenujeno refleksi in instinkti. Npr. zbodljaj izzove refleksno umikanje roke, pogled na hrano pri lačnem človeku pa slinjenje. Sem sodijo npr. refleks izogibanja bolečini, refleks požiranja, sesanja, hoje, kašljanja, zapiranja vek, kolenski refleks ipd.

 

Ljudje tudi sami močno vplivamo na okolje in ga spreminjamo – mnogo bolj kot druga bitja. Velik del našega okolja je že proizvod človekovih prizadevanj. Tako lahko upravičeno razlikujemo med naravnim (fizikalnim, biološkim) okoljem in kulturnim (družbenim) okoljem, ki je že človekova tvorba. Kulturno okolje je nastajalo v vsem obdobju človeške zgodovine. In če lahko rečemo, da je človek še vedno življenjsko odvisen od naravnega okolja, je povsem res tudi to, da ne bi mogel obstati brez družbenega ali kulturnega okolja. Za človeka še bolj kot za druga bitja velja, da je usodno odvisen od drugih ljudi. Človek se rodi bolj nebogljen kot druga bitja. Razmeroma dolgo morajo drugi zadovoljevati posamezniku tudi najbolj osnovne potrebe. Dolgo traja preden postanemo sposobni za samostojno življenje, a tudi potem nas vežejo na družbo usodne in nepogrešljive vezi. Brez stikov z drugimi se človek ne more ustrezno razvijati. Ob pomanjkanju socialnih stikov (socialna deprivacija) se hitro pojavijo duševne težave in motnje. Pomanjkanje socialnih stikov, zlasti v zgodnji dobi, usodno prizadane nadaljni razvoj posameznikove duševnosti in osebnosti.

 

Če je naravno okolje pomembno za življenjski obstoj in ohranitev posameznika, potem je družbeno in kulturno bistvenega pomembno za razvoj duševnosti in osebnosti posameznika. Človek lahko neprimerno bolj kot druga bitja izkorišča informacije iz okolja, veliko več se iz njih nauči. Človeška skupnost prenaša znanja iz generacije v generacijo (izročilo) in tako kopiči svoje znanje in oblikuje kulturo.

 

Družbeno in kulturno okolje je torej za človeka posebej pomembno. Njegovi vplivi nas usmerjajo, ko se razvijamo v osebnost, ki je zmožna živeti skupaj z drugimi – v socialna bitja (proces socializacije). Pri tem so posebno pomembne osebe, skupine in ustanove, ki jim pravimo agensi socializacije. To so osebe, skupine in ustanove, ki najbolj vplivajo na oblikovanje posameznikove duševnosti in osebnosti. Predvsem so to posameznikovi starši in drugi člani družine, pa tudi sorodniki znanci in prijatelji. V vrtcu in dobi šolanja postaja pomemben vpliv vzgojiteljev, učiteljev, ne smemo pa pozabiti tudi vse pomembnejšega vpliva vrstnikov, ki največji vpliv dobijo v času pubertete (starši ga takrat izgubljajo). Pozneje je pomembna vloga študijskih kolegov, poklicnih in drugih sodelavcev. V življenju odraslega človeka ima izredno velik pomen tudi njegov partner in njegovi otroci. Agesni socializacije pa so tudi razne skupine in ustanove npr. družina, vrtec, šola univerza, podjetje delovna orgaznizacija, društva, stranke in druge organizacije. Precejšenj pomen pri oblikovanju osebnosti imajo tudi občila in drugi masovni mediji (časopis, TV) in razne kulturne stvaritve (knjige, filmi, drugi umetniški in znanstveni dosežki).

 

Pogosto se pojavlja vprašanje, kateri dejavnik je pomembnejši pri oblikovanju duševnih in osebnostnih lastnosti: dednost ali okolje. Ugotovili smo že, da so enostranski odgovori napačni. Danes lahko znanstveno dokažemo, da je pri razvoju mnogih lastnosti odločilnejši vpliv okolja, pri razvoju drugih pa vpliv dednosti. Še več pa je lastnosti pri katerih pomembno in bistveno vplivata oba. Vendar pa pri razvoju posamezne lastnosti ni mogoče natančno oceniti deleža dednih dejavnikov in deleža dejavnikov okolja.

 

1.3.SAMODEJAVNOST

Človek na vsakem koraku kaže, da ni le pasivni proizvod dednosti in okolja, temveč dejavno bitje, ki nadzoruje sebe in svoje okolje, in zavestno uravnava svoje vedenje. Človek je zmožen delovati tudi na osnovi lastne volje, lastnih zavestnih pobud in namer. Dejavnost, ki izvira iz zavestnih pobud in zamisli posameznika, imenujemo lastno dejavnost ali samodejavnost.

Samodejavnost je proces, ki temelji na človekovih zmožnostih, da načrtuje in predvideva in na zmožnostih, da zavestno vodi svoje obnašanje. Ta proces poteka po stopnjah. Prvo stopnjo sestavljajo predstave in zamisli o možnem dejanju ali ravnanju. Naslednja stopnja je namera, oblikovanje trdnega namena, da to dejanje opravimo. Sledi stopnja odločitve, ko sklenemo ravnanje sprožiti in končno stopnja izvedbe, ko dejanje zares opravimo.

 

Podlaga lastne dejavnosti so torej človekove zmožnosti umskega in voljnega delovanja. Velike umske kapacitete omogočajo človeku, da si zamisli izide svojega ravnanja, da jih presoja in vrednoti. Tako si lahko ustvari sodbo o tem, kateri možni izidi so ugodnješi. Na drugi strani pa človek lahko zavestno sproži dejavnosti, ki se mu zdijo primene; govorimo o hotnem ali voljnem delovanju. Samodejavnost nam omogoča, da lahko izbiramo in odločamo. Izbiranje in odločanje pa je toliko pomembnejše, kolikor zadeva pomembne življenjske situacije (npr. odločanje o šolanju, izbira poklica, poroka itd.)

 

Odločanje in izbiranje.

V življenju mnogokrat ravnamo rutinsko, tako kot smo se naučili in tako kot smo navajeni. Tako je tudi prav, saj bi bilo prenaporno, če bi morali o vsakem dejanju vedno znova zavestno razmišljati in ga voditi. Rutinska dejanja ali avtomatizmi poskrbijo za to, da avtomatično in hitro opravljamo vsakdanje dejavnosti, potem ko smo se jih dobro naučili. V življenju pa se pogosto znajdemo v situaciji, ki ji z avtomatičnimi in rutinskimi dejanji ne moremo biti kos. Tedaj se moramo zavestno odločiti, kaj naj storimo. Ravnati moramo po premisleku in izbrati po svoji presoji. Pred izbiro in odločitev smo postavljeni zlasti v novih in pomembnih situacijah, ko nam rutinski vzorci vedenja ne zadoščajo. Takrat se vključita samodejavnost in zavestno odločanje.

 

Težko je odgovoriti na vprašanje, ali je naša samodejavnost resnično svobodna, neodvisna od drugih vplivov (npr. od vplivov dednosti in okolja). Že stari filozofi so se ukvarjali s problemom svobodne volje. Zanesljivo je le to, da nekatera svoja dejanja doživljamo kot svobodna, odvisna le od naše volje. Ob njih imamo občutek, da smo jih opravili po lastni volji, in da bi lahko, če bi hoteli, ravnali tudi drugače. Vendar pa zgolj občutje svobodnosti ni dokaz, da je kako ravnanje zares svobodo. Lep primer, kako nas občutje svobodnosti lahko prevara, so posthipnotske sugestije (Osebi v hipnozi ukažejo, da bo potem, ko se bo zbudila, izvršila neko dejanje, vedar se vseh teh ukazov ne bo spominjala. Oseba praviloma uboga in kasneje zagotavlja, da je dejanje izvršila po svobodni volji.). Prav tako pa se dogaja tudi obratno. Pogosto imamo občutek, da neka izbira in odločitev sploh ni bila naša, da so nam jo drugi vsilili, oz. da nam nekdo nekaj vsiljuje, čeprav to ni res (npr. vsi srednješolci imajo občutek, da jih nekdo sili hoditi v šolo, pa čeprav je večinoma to njihova lastna izbira in odločitev.

 

2.ORGANSKA (BIOLOŠKA) PODLAGA DUŠEVNOSTI

Duševno delovanje je povezano s telesnim, zlasti z delovanjem živčnega in hormonskega sistema, ki predstavljata organsko podlago naše duševnosti. Nepravilno delovanje enega ali drugega sistema, ki sta med seboj tesno povezana in vplivata eden na drugega, se odraža tudi v človekovi duševnosti, osebnosti in njegovem vedenju.

 

2.1.ŽIVČNI SISTEM

Živčni sistem nam omogoča sprejemanje informacij iz okolja in naše notranjosti, predelavo teh informacij, razlago in odzivanje nanje z doživljanjem in vedenjem. Živčni sistem delimo na obrobni ali periferni, ki ga sestavljajo živčna vlakna, ki potekajo povsod po telesu. Ta vlakna so lahko senzorična (aferenetna), ki prenešajo živčne impulze od čutili proti centralnemu živčnemu sistemu (in od tod naprej po hrbtenjači v ustrezne možganske centre) ali pa motorična (eferentna), ki prenašajo informacije iz možganov preko hrbtenjače do ustreznih mišičnih skupin in omogočajo gibanje. Osrednji ali centralni živčni sistem pa sestavljajo možgani in hrbtenjača. Posebej bi lahko govorili o vegetativnem ali avtonomnem živčnem sistemu, ki neodvisno od drugih delov centralnega živčnega sistema ureja samodejno delovanje organov (npr. dihanje, krvni obtok, prebavljanje itd.) Sedeži tega živčnega sistema so največ v hrbtenjači in možganskem deblu. Deli pa se na dva dela: simpatik in parasimpatik.

 

Osnovna gradbena enota živčnega sistema je živčna celica ali nevron. V živčevju je okrog 14 miljard nevronov, ki so med seboj povezani z živčnimi stiki ali sinapsami. Vzdolž živčnih celic se prevajajo informacije kot električni impulzi, preko sinaps pa tudi s pomočjo biokemičnih procesov. Kemične snovi, ki prenesejo živčni impulz preko sinaps, se imenujejo živčni prenašalci ali nevrotransmiterji.

 

Možgani

Možgani nadzorujejo in usklajujejo delovanje vseh telesnih organov in telesnih sistemov, kar uresničujejo z uporabo t.i. povratnih zvez ali feedbacka. Še posebej pomembna je možganska skorja, ki skrbi za višje psihične funkcije in procese: mišljenje, zaznavanje, odločanje in voljo. V skorji možganov ležijo senzorna središča za posamezne čute, v katerih nastane občutek ali zaznava. Možgani se delijo na dve med seboj povezani poluti ali hemisferi. Možganska skorja ima največje število nevronov. Zanimivo je, da nekatere procese bolj uravnava ena, druge pa bolj druga hemisfera, zato govorimo o hemisferični specializaciji možganov. V pogojih, ko je to nujno, pa je vsaka od hemisfer sposobna opravljati tudi funkcije nasprotne polovice. V naši kulturi ima večina ljudi bolj razvito levo možgansko polovico, saj celoten sistem vzgoje in izobraževanja bolj poudarja in zahteva funkcije in naloge, ki jih opravlja le-ta, medtem ko zanemarjamo naloge in sposobnosti, za katere bolj skrbi desna polovica.

V psihičnih procesih pa pomembno vlogo igrajo tudi strukture pod možgansko skorjo, t.i.subkortikalna središča. Tako so npr. ugotovili, da ima v motivacijskih in čustvenih procesih še posebej pomembno vlogo limbični sistem, talamus, hipotalamus in amygdala. Zelo pomembna pa je tudi t.i. retikularna formacija v možganskem deblu, ki deluje kot nek filter in odloča o tem, kateri dražljaji bodo nadaljevali pot proti višjim možganskim centrom, poleg tega pa uravnava tudi našo budnost (možganov in celotnega telesa) oz. aktivacijo. Od aktivacije pa je odvisna človekova učinkovitost na področju telesnih in duševnih funkcij. Odnos med učinkovitostjo in aktivacijo je v obliki obrnjene U krivulje. Pri nizkih nivojih aktivacije je tudi učinkovitost nizka, nato pa z višanjem aktivacije, do neke optimalne ravni, tudi učinkovitost zelo hitro narašča, če pa se aktivacija še naprej povečuje, se krivulja obrne in učinkovitost začne zelo hitro upadati.

Retikularna formacija deluje seveda v povezavi z možgansko skorjo, s katero je v povratno vzajemnem odnosu, kar pomeni, da retikularna formacija vpliva na budnost celotne možganske skorje, le-ta pa povratno vpliva na delovanje retikularne formacje. Nivo vzburjenosti možganske skorje pa se kaže tudi v večji ali manjši pozornosti. Retikularna formacija v povezavi z možgansko skorjo uravnava tudi ritem spanja in budnosti. Odsotnost vsake “budnosti” pomeni smrt, nadaljne višje stopnje aktivacije pa ponavadi poimenujemo: koma, nezavest, globoko spanje, rahlo spanje, dremanje, polspanje, budnost, vznemirjenost, razdraženost.

 

2.2.HORMONSKI SISTEM

Na odvijanje psihičnih funkcij pa poleg živčnega sistema močno vpliva tudi hormonski sistem oz. endokrine žleze. Velike nepravilnosti funkcioniranja žlez (npr. ščitnice) se odražajo tudi v osebnosti. Kot so pokazale raziskave, imajo presežki ali primanjkljaji žleznih izločkov velik posreden in neposreden vpliv na strukturo osebnosti. Tako npr. presežek hormona insulina povzroča živčnost, utrujenost in anksioznost, pomanjkanje tiroksina (hormon ščitnice) povzroči lenost, počasnost in upad fizične moči, njegov presežek pa nasprotno nemirnost, nervoznost, razdražljivost in povečano aktivnost. Povečanje adrenalina v krvi ima za posledico niz sprememb, ki se značilno pojavljajo pri povečanem čustvenem vzburjenju. Hormoni spolnih žlez so odgovorni za razvoj ženskosti ali moškosti in tako vršijo močan vpliv na osebnost. Endokrine žleze so med seboj povezane, pri čemer njihovo delovanju nadzoruje in usklajuje žleza hipofiza. Sprememba v delovanju ene žleze se prav tako odraža v spremenjenem delovanju drugih, kar lahko vodi do opaznih sprememb osebnosti. Obstaja torej tudi povezava med aktivnostjo žlez in osebnostjo, vendar danes še nimamo podrobnega znanja o teh zelo zapletenih odnosih.

 

 

III:DUŠEVNI PROCESI

Že v preteklosti se je v psihologiji uveljavila delitev duševnih procesov na tri velika področja: voljno ali konativno (motivacija), čustveno ali afektivno (emocije) in spoznavno ali kognitivno (zaznavanje, učenje, pomnjenje in mišljenje).

1.MOTIVACIJA

1.1.KAJ SO MOTIVI?

Naše vedenje je vedno motivirano: po eni strani ga spodbujajo različne silnice (potrebe, nagoni), po drugi strani pa je usmerjeno k različnim ciljem (vrednote, ideali, motivacijski cilji). Vse navedeno deluje kot motiv, poleg tega pa v vlogi motiva lahko nastopajo tudi čustva. Včasih pa se motivov svojega vedenja ne zavedamo in povsem iskreno zatrjujemo, da ne vemo, zakaj smo nekaj storili. V tem primeru gre za nezavedne motive ali nezavedno motivacijo. Iz Freudove trditve, da poleg zavestnega dela duševnosti obstaja tudi podzavestni del duševnosti, sledi, da so motivi lahko zavestni ali nezavedni (podzavestni). Možno je torej, da imamo potrebe, nagone, želje, ki se jih sami ne zavedamo, kljub temu pa težijo k uresničitvi in zadovoljitvi.

 

1.2.POTREBE

Pri človeku lahko razlikujemo organske (fiziološke, biološke, telesne) in psihološke (psihične potrebe). Tabela 1 prikazuje najpomembnejše organske in psihološke potrebe človeka.

Vsaka potreba je stanje neravnovesja v organizmu, ki ga povzroči določen primanjkljaj – včasih gre za pomanjkanje določene snovi (pri organskih potrebah), drugič pa za pomanjkanje ustreznih informacij (pri psiholoških potrebah). Ko začne potreba delovati, se pojavi težnja, da bi ta primanjkljaj nadomestili, uravnovesili – govorimo o težnji po zadovoljitvi potrebe. Tedaj se usmerimo k objektom, ki omogočajo zadovoljitev potreb, k ustreznim motivacijskim ciljem. Hrana je npr. objekt s katerim zadovoljujejmo lakoto, priznanje pa objekt s katerim zadovoljujemo težnjo po ugledu.

 

Zadovoljevanje organskih potreb poteka homeostatično. (glej sliko 14) Prizadevamo si, da bi izravnali nastali promanjkljaj in vzpostavili prejšnje stanje. Npr. žejo odpravimo tako, da popijemo zadostno količino vode. Pri psiholoških potrebah pa je zadovoljevanje progresivno (napredujoče) (glej sliko 15). Ko dosežemo nek cilj nismo zadovoljni, saj se prej ali slej pojavi višja potreba in višji cilj, ko dosežemo tudi tega, se vse nadaljuje. Ko npr. športnik premaga nekega tekmeca, s tem njegovi cilji niso zadovoljeni, pač pa porastejo: zdaj želi premagati močnejše tekmece, postati prvak itd.

 

Tabela 1: Najpomembnejše organske in psihološke potrebe.

GLAVNE ORGANSKE POTREBE           GLAVNE PSIHOLOŠKE POTREBE

———————————————————————————————————————

po kisiku                                                         po varnosti

po vodi                                                            po ljubezni, naklonjenosti

po hrani                                                           po veljavi, ugledu

po stalni temperaturi                                       po spoznavanju (raziskovanju)

po ravnotežju soli v organizmu                      po delu, ustvarjanju

po osmotskem ravnotežju                               po negi, ščitenju, pomoči

po izogibanju bolečini                                    po borbenosti

po spolnosti, parjenju                                     po podrejanju

po redu, urejenosti

po lepoti, harmoniji

po samouresničevanju

po samospoštovanju

po spoštovanju družbenih norm

po družinskem življenju

po poklicnem zadovoljstvu

po intimnosti

po partnerstvu

po samopotrjevanju

 

Za živali je značilno, da svoje potrebe zadovoljujejo nagonsko, na način, ki je enak za vse pripadnike vrste in ni odvisen od učenja. Za človeka pa je značilno socializirano zadovoljevanje potreb, ki je naučeno v času otroštva. Obstajajo pa tudi precejšnje kulturne razlike v načinih zadovoljevanja posameznih potreb človeka. Ljudje imamo celo množico norm in načel (nepisanih predpisov), po katerih naj bi se ravnali tudi pri zadovoljevanju svojih potreb. Tudi pri zadovoljevanju najbolj osnovnih potreb, kot je npr. potreba po hrani, se pokaže, da jo zadovoljujemo na družbeno sprejemljiv, prilagojen način – torej socializirano. Obstaja cela vrsta nepisanih pravil, kako jemo, kaj jemo, na kakšen način, kako se vedemo pri jedi itd. Podobno pa velja tudi za vse ostale človekove potrebe.

Pri nekaterih potrebah težje prenašamo nezadovoljenost kot pri drugih. Med glavnimi kategorijami potreb obstaja posebna hierarhija, ki jo je izdelal ameriški psiholog Abraham Maslow (glej sliko 16). To hierarhijo si je zamislil, kot nekakšen prednostni seznam motivacijskih področij, saj trdi, da se višje potrebe razvijejo šele, ko so nižje vsaj približno zadovoljene. Nezadovoljenost nižjih potreb težje prenašamo, res pa je, da nam potem, ko so zadovoljene ne pomenijo nič. Psihološko in osebnostno so za nas pomembne višje kategorije potreb. Prva stopnja v Maslowi teoriji hierarhije potreb so fiziološke potrebe (po kisiku, hrani, vodi idr.). Te potrebe moramo nujno zadovoljiti in najtežje prenašamo njihovo nezadovoljenost. Šele ko jih posameznik zadovolji, se začnejo pojavljati višje potrebe po varnosti, ki jim sledijo potrebe po ljubezni in naklonjenosti, po ugledu in spoštovanju. Ko so vse te potrebe (potrebe pomanjkanja) zadovoljene, se začnemo usmerjati k uresničevanju svoji potencialov, k t.i. samoizpopolnjevanju ali samoaktualizaciji (potrebam bivanja).

 

1.3.VREDNOTE

Motivacijski cilji so vsi objekti in pojavi, s katermi lahko zadovoljimo svoje potrebe in motive. Vsi motivacijski cilji imajo pozitivno ali negativno vrednost. O pozitivnih ciljih govorimo kot o nagradah, o negativnih pa kot o kaznih. Med najpomembnejšimi in najbolj splošnimi cilji so ideali in vrednote.

Vrednote so splošne kategorije pojavov, ki jih ocenjujejmo kot dobre, zaželene. Opredelimo jih lahko kot prepričanja o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, kaj je vredno in potrebno ceniti in kaj ne. Glavne kategorije vrednot so: hedonske vrednost (ugodje, užitek), telesne vrednote (šport), statusne vrednote (moč, ugled), politične, ekonomske, moralne, družinske, delovne, patriotske, kulturne, estetske, verske in druge vrednote.

Tudi vrednote se v razvoju posameznika oblikujejo in spreminjajo. V prvem obdobju življenja so pomembne vrednote, ki so povezane s telesnimi potrebami in uživanjem (hedonske vrednote). Sledi obdobje, ko pridejo v ospredje vrednote, ki so povezane z uspešnostjo in dosežki. V nadaljnem razvoju pa postanejo vse bolj pomembne vrednote povezane z dolžnostmi in odgovornostjo, ter končno vrednote, ki so povezane z osebnostno in duhovno rastjo in izpolnitvijo. Lahko bi torej govorili o razvojni hierarhiji vrednot, pri čemer pa ni nujno, da vsak posameznik napreduje in doseže najvišji nivo razvoja vrednot. Lahko ostane na kateremkoli nižjem nivoju vrednot.

Ljudje se razlikujemo v vrednotah, imamo različne vrednostne usmeritve in različne osebne lestvice vrednot. Ljudje različnih poklicev, iz različnih okolij in različnih starosti, se med seboj razlikujejo v vrednotah. Vrednote se poleg vsega spreminjajo tudi z razvojem družbe, kar je pogosto vzrok za generacijski prepad v vrednotah.

Posamezne vrednote se bolj ali manj povezujejo s področji osnovnih pa tudi drugih človekovih potreb, vendar vrednot ne smemo zamenjevati s potrebami. Res pa je, da bolj visoko vrednotimo tisto, česar nam primanjkuje (potreba). Zato lahko rečemo, da se v vrednotah človeka zrcalijo tiste potrebe in motivacijski cilji, za katere meni, da je prav, da si jih prizadeva doseči.

 

1.4.ZAVESTNA IN NEZAVEDNA MOTIVACIJA

Že stari avtorji so razlikovali nagonsko delovanje, ki naj bi bilo »slepo, nebrzdano in prikrito« od volje, ki je zavestna in kontrolirana. Ta podoba človekove dvojne narave je živa še danes: na eni strani čustva in nagoni, neukročena »živalska« narava posameznika, na drugi strani pa volja in razum, kultivirana in civilizirana narava. Naša zavestna prizadevanja, volja in razum so vsaj deloma uperjena proti nebrzdanemu zadovoljevanju nagonskih teženj in impulzov. Sigmund Freud je trdil, da se je moralo človeštvo odreči čisti, neobvladani nagonskosti zato, da je lahko zaživelo v skupnosti, ustvarilo družinske odnose in kulture, ter se ohranilo. Smisel volje in zavestnega delovanja je v tem, da nam omogoči obvladovanje nagonov, kolikor je to nujno za obstanek in medsebojno sožitje. Lahko torej govorimo o zavestni in nezavedni motivaciji. Prvo tvori zavestna volja, kontrola in odločanje, drugo pa nagonske težnje in impulzi. Zavestna volja je nekakšno orodje prilagajanja realnosti, zaradi nje lahko nagonske potrebe, npr. spolne in agresivne težnje, zadovoljujemo na sprejemljiv način.

Nezavedno nagonsko delovanje se bistveno razlikuje od zavestno motiviranega. Nagonski impulzi so neposredni in težijo k takojšnji in brezpogojni zadovoljitvi – ta proces je Freud imenoval primarni proces. Razmislek, logična presoja in drugi zavestni oziri tu niso prisotni. Nadalje je za primarni proces značilno tudi to, da ni zmožen razlikovati pravih objektov zadovoljitve od namišljenih (npr. fantazijskih in sanjskih). Za zavestno delovanje (sekundarni proces) je značilno upoštevanje stvarnosti, logike, realnih odnosov, omejitev itd.

Zavestno delovanje in volja nista povsem neodvisna, saj nagonske potrebe še vedno vplivajo nanju. Nagonov ni mogoče preprosto zatreti, lahko jih samo potlačimo – odrinemo v podzavest. Čeprav se jih ne zavedamo, delujejo še naprej in vplivajo na naše obnašanje. Pri prekomernem potlačevanju je lahko sila nakopičenih potlačenih impulzov, nagonov, prevelika in v tej bitki zavestna kontrola in nadzor volje odpove – človek »izbruhne« v vsej svoji neukročeni »živalski naravi«.

 

1.5.VLOGA MOTIVACIJE V ČLOVEKOVI DEJAVNOSTI IN ODLOČANJE

Zavestna volja je pomembna sestavina samodejavnosti – človeku naj bi zagotavljala vsaj relativno neodvisnost in svobodo. Omogoča nam, da oblikujemo svoje lastne motive, cilje in namene, da jih dosegamo, da izbiramo in odločamo o svojem življenju in svojem osebnem razvoju. Kulturni in duhovni razvoj posameznika je v dobri meri rezultat zavestnega usmerjanja človekovih ustvarjalnih sil. Voljno dejavnost doživljamo kot občutje zavestnega hotenja (namere) in odločanja, ki posreduje med zamislijo oz. predstavo o tem, kaj naj bi storili, ter dejanjem, s katerim svojo zamisel ter namero uresničimo. Voljno odločitev doživljamo kot hotni napor, da nekaj storimo. Psihologi so to doživljanje voljnega dejanja označili kot fiat doživetje (fiat lat. = naj bo, bodi), volno odločitev, da nečesa ne storimo pa kot veto doživetje (veto lat. = prepovedujem).

 

Ruski psiholog Lev Vigotski je oblikoval zanimivo teorijo, da ima človekova volja pravzaprav dužbeni izvor. Po njem je volja nekakšno zapovedovanje samemu sebi, ki ima izvor v medosebnih odnosih. Otrok se sprva nauči ubogati zapovedi drugih, postopno pa začne zapovedovati samemu sebi in ubogati samega sebe. Ta teorija pa je le del širše teorije zavesti, po kateri je izvor naše celotne zavesti socialni dialog, zato se tudi imenuje teorija dialoškega (socialnega) izvora zavesti.

 

1.6.FRUSTRACIJA IN KONFLIKT

Stanje v katerem na nas deluje več različnih motivov hkrati imenujemo motivacijski pluralizem. To je povsem običajno življensko stanje, saj imamo skoraj v vsakem trenutku več različnih potreb, želja, ciljev, vrednot, interesov… Če se ujemajo med seboj, tedaj ni problemov. Veliko pogosteje pa se zgodi, da si med seboj nasprotujejo in se celo izključujejo, ali pa pri doseganju svojih ciljev naletimo na ovire.

 

Frustracija je stanje oviranosti v motivacijski situaciji. O frustraciji govorimo, kadar na poti do cilja naletimo na oviro. Začetna frustriranost ponavadi še poveča privlačnost cilja, zaradi česar smo še bolj dejavni in čustveno angažirani za doseganje cilja. Zmerne ovire nas v začetku celo spodbudijo. Če pa ovire ne premagamo, postane frustracija zelo neprijetna, pojavita se napetost in čustveni pritisk, ki se lahko okrepi do tesnobe, razdraženosti, panike in podobnih neprijetnih reakcij. Ovire so lahko zunanje (npr. cestna zapora, oseba ki nas ovira, pomanjkanja denarja ipd.) ali pa notranje (nek drug motiv, ki je danemu motivu nasproten – npr. ženska bi rada pojedla tortico, kar pa je v nasprotju z njeno željo po vitkosti oz. dieto, ki jo drži). Kadar je ovira notranja govorimo o konfliktu. Konfliktne situacije so zato seveda  hkrati tudi frustrirajoče.

 

Konflikt je boj med motivi, ki se ovirajo in drug drugemu nasprotujejo. Poznamo več vrst konfliktov. Ogledali si bomo samo primere konfliktov, v katerih nastopata dva nasprotna motiva, v dejanskem življenju pa je lahko teh motivov še več, kar še dodatno zaplete situacijo. Razlikujemo tri glavne vrste konfliktov:

1.Konflikt približevanja-približevanja (plus-plus konflikt). V tem primeru moramo izbirati med dvema pozitivnima ciljema, ki pa se izključujeta. Radi bi npr. dva puloverja, denarja pa imamo dovolj samo za enega.

2.Konflikt izogibanja-izogibanja (minus-minus konflikt). V tem primeru imamo dva negativna cilja, med katerima pa smo prisiljeni izbirati. Npr. policaj nas kaznuje za prekršek in imamo na izbiro, ali bomo kazen plačali takoj, ali po položnici.

3.Konflikt približevanja-izogibaja ali konflikt ambivalentnosti (plus- minus konflikt). S tem konfliktom se soočimo kadar imamo cilj, ki ima hkrati pozitivno in negativno vrednost (valenco), nas hkrati privlači in odbija. Npr. dekletu je nek fant zelo všeč in privlačen po zunanjem videzu, medtem ko jo nekatere njegove značajske lastnosti zelo odbijajo. Ta konflikt je za človeka najtežji, saj je značilno, da imamo opraviti z dvema nasprotnima težnjama, ki delujeta na naslednji način: ko smo bliže cilju prevlada težnja po izogibanju, ko pa smo od cilja bolj oddaljeni prevlada težnja po približevanju. Iz tega sledi, da se v sitacijah konflikta ambivalentnosti   pogosto vedemo tako, da neodločno “hodimo gor in dol”, pri tem pa se ne moremo odločiti kaj bi zares radi. Npr. trdno  smo se odločili, da gremo k zobozravniku, ki bo poskrbel za zdravje naši zob in nas odrešil bolečin (težnja po približevanju), bolj ko je čas obiska blizu ali pa bolj ko se bližamo zobozdraviškem stolu, bolj si želimo, da bi pobegnili, saj nas je strah bolečih posegov (težnja po izogibanju). Najhujši pa je seveda dvojni konflikt ambivalentnosti, kjer se pojavljata dva objekta, ki nas hkrati privlačita in odbijata.

 

Slika 19: Vrste konfliktnih situacij: konflitk plus-plus, konflikt minus-minus, enojni konflikt ambivalentnosti, dvojni konflikt ambivalentnosti.

Frustracije in konflikti seveda ne trajajo v nedogled. Navadno slej ko prej izberemo eno od možnosti ali kako drugače premostimo oviro. Pri neprijetnih in zelo težavnih konfliktih in frustracijah, pa se pogosto pojavi težnja, da bi preprosto zbežali iz situacije. Vendar beg ni vedno možen in tudi če je, predstavlja često le začasno olajšanje, potem pa se stvari še poslabšajo.

 

1.7.STRES IN DUŠEVNE KRIZE

Frustracije, konflikti, problemi in težave so do neke mere normalni sestavni del življenja. V zmerni količini nas celo spodbujajo, če pa se pojavljajo prepogosto in v veliki količini nas obremenjujejo. V tem primeru govorimo o duševnih obremenitvah.

 

Pojavom, ki nas telesno ali duševno obremenjujejo pravimo stresorji, njihove posledice pa imenujemo stres. Stres je skupek odzivov našega organizma na delovanje stresorjev in poteka po zakonitem vzorcu (glej sliko 20). V prvi, alarmni fazi, povzroči stresor ponavadi upad in dezorganizacijo delovanja organizma (šok), kmalu pa se pojavijo znaki mobilizacije energije in pripravljanja na spopad s stresom (protišok). V fazi odpora se okrepi delovanje in prizadevanje organizma, da bi uspešno obvladal učinke stresorjev. Če ta prizadevanja ne uspejo, se delovanje povrne na običajno raven in začne še nadalje pešati – to je faza izčrpanosti. Pojavijo se znaki iz

 

Lahko govorimo o enkratnih hudih stresnih dogodkih, ki se pojavljajo redko ali pa o vsakdanjih majhnih stresih, ki  jih imenujemo ministresi. Ti ministresi so lahko neprijetni, in če se pogosto pojavljajo, se njihov učinek kopiči, kar ne vpliva samo na naše duševno počutje pač pa tudi na telesno zdravje. To lahko privede do psihosomatskih obolenj (telesne težave in bolezni, ki imajo pomemben izvor v duševnosti) kot je npr. želodčni čir, visok krvni pritisk, nekatere oblike sladkorne bolezni, srčno-ožilna obolenja ipd.

 

Posebna oblika duševne obremenitve pa je duševna kriza. Duševna kriza pomeni relativno hudo duševno ali osebnostno obremenitev, ki je navadno trajneša in prizadane naše običajno duševno ravnovesje. Duševne krize pogosto povzročajo dogodki, ki preprečujejo ali ovirajo izpolnjevanje življenjsko pomembnih ciljev, pa tudi velike in nepričakovane življenjske spremembe, ki se jim posameznik težko prilagodi. Nekatere krize se zakonito pojavljajo v razvoju posameznika in tedaj govorimo o razvojnih krizah (npr. kriza pubertete, kriza identite, kriza srednjih let). Čeprav duševne krize hudo prizadanejo posameznika, so ponavadi prehodne in jih je moč premagati.

 

1.8.SOOČANJE Z OBREMENITVAMI

Vse življenje se srečujemo s problemi in težavami, ki jih moramo premagovati, pri tem pa ni vseeno, kako se spoprimemo z njimi. Lahko govorimo o uspešnem, konstruktivnem soočanju z konflikti, frustracijami, stresi in krizami ali pa o neuspešnem, nekonstruktivnem. Soočanje je tembolj uspešno, čimbolj je usmerjeno k premagovanju problema in k temu, da bi dosegli zastavljeni cilj, skratka tedaj, ko je usmerjeno k problemu. Neuspešno pa je, kadar prevlada čustvena napetost in se usmerimo k neposredni razbremenitvi te napetosti (strahu, jeze, krivde) ne glede na prvotni cilj. Tedaj je soočanje usmerjeno k čustvovanju in praviloma le malo prispeva k rešitvi problema. Nekonstruktivne čustvene reakcije problem pogosto le še povečajo.

Med konstruktivnimi načini soočanja lahko navedemo:

1.odstranitev ali premostitev ovire,

2.preusmeritev k drugemu približno enakovrednemu cilju,

3.odložitev cilja na kasnejši čas,

4.sublimacija oz. zadovoljevanje družbeno nesprejemljivih teženj v sublimirani obliki.

Med nekonstruktivnimi načini pa lahko omenimo:

1.agresivno in destruktivno vedenje,

2.regresivno vedenje,

3.beg,

4.vdaja,

5.pasivno čakanje.

Na splošno so sicer navedeni konstruktivni in nekonstruktivni načini soočanja z obremenitvami, vendar pa lahko samo iz konkretne situacije razberemo, kateri način je bil konstruktiven (uspešen, učinkovit) in kateri ne. Če nas ovira človek, potem verjetno ni konstruktivno, da ga enostavno odstranimo (ubijemo), in če se znajdemo v zelo nevarni situaciji, je morda najbolj konstruktivno zbežati.

V raziskavah se je pokazalo, da obstajajo velike medosebne razlike v tem, kako ljudje prenašajo stres, frustracije in druge obremenitve. Nekateri dobro prenašajo razmeroma hude obremenitve z malo ali nič negativnih posledic, druge pa že manjše obremenitve hudo prizadanejo. Lahko torej govorimo o frustracijski toleranci ali osebnostni čvrstosti, kot lastnosti, ki nam pove, kako se posameznik odziva na frustracije in obremenitve. Ugotovili so, da je osebnostna čvrstost posameznika odvisna od treh občutij: angažiranosti, izzvanosti in nadzora nad situacijo. Bolj ko so ta občutja izražena, večja je posameznikova osebnostna čvrstost. Bolj ko se posameznik angažira pri reševanju problemov, bolj ko jih obravnava kot izziv, v katerem se lahko dokaže in bolj, ko ima občutek, da so dogodki pod njegovim nadzorom, tem bolj čvrst je in obratno.

 

1.8.1.OBRAMBNI MEHANIZMI

Poleg konstruktivnega in nekonstruktivnega načina soočanja z obremenitvami, pa lahko govorimo tudi o kompromisnem soočanju s problemi – po eni strani bi radi dosegli cilj, po drugi strani pa bi se radi izognili frustraciji. Tak kompormisen način soočanja s problemi predstavljajo obrambni mehanizmi (ego obrambni mehanizmi). Rezultat obrambnih mehanizmov pa je prav tako kompromisen, delno sicer dosežemo cilj (npr. zadovoljimo potrebo), delno pa se tudi razbremenimo napetosti, toda ne v celoti. Z obrambnimi mehanizmi se človekov jaz (ego) brani pred nesprejemljivimi nagonskimi in agresivnimi težnjami tako, da jih potlači v podzavest (represija ali potlačevanje), navzven pa jih prikaže v spremenjeni, “zamaskirani” obliki, tako da so vsaj na videz družbeno sprejemljive. Seveda človek na ta način ne razreši svoji težav, pač pa se vrti v krogu nezadovoljstva, saj se potlačene težnje čez čas pojavijo v še močnejši obliki in vplivajo na njegovo vedenje. Ker se pravega vzroka ne zaveda (je v podzavesti), problema tudi ne more več razrešiti. Kot že omenjeno, je represija osnovni obrambni mehanizem na katerem temeljijo vsi ostali. V podzavest lahko potlačimo čustva, motive, želje, spomine itd. Naslednji najpogostejši obrambni mehanizmi so:

1.Reakcijska formacija ali sprevračanje. Npr. do šefa, ki ga sovražimo, smo pretirano vljudni, o njem govorimo pretirano pohvalno in spoštljivo. Potlačene sovražne težnje skušamo prikriti z nasprotnimi zavestnimi ugotovitvami. Podobno lahko potlačimo tudi ljubezenske občutke ali spolno privlačnost in navzven izražamo globoko zavračanje neke osebe.

2.Negacija ali zanikanje. Pri tem obrambnem mehanizmu enostavno zanikamo realnost in dejstva, ki nam niso všeč, ki bi nas prizadela. Nočemo videti, slišati in noben dokaz nas ne more prepričati v nasprotno.

3.Substitucija ali premeščanje. Včasih ne moremo priznati sovraštva do bližnje osebe ali avtoritete, zato potlačeno agresivnost in sovraštvo v sprevrženi obliki prenesemo na drugo, praviloma »nenevarno« osebo ali stvar.

4.Projekcija. Pogosto se branimo tako, da svoje negativne lastnosti želje, potrebe pripišemo drugim ljudem in se npr. pritožujemo, kako je svet skopuški, pokvarjen, zloben, obsodimo nekoga, da nas sovraži, v resnici ga mi sovražimo, vendar smo svoja občutja potlačili ipd.

5.Introjekcija. Je točno nasportje projekcije, saj pri tem obrambnem mehanizmu dobre lastnosti drugih pripišemo sebi.

6.Identifikacija ali poistovetenje. Če se poistovetimo z neko osebo, prevzamemo njene pozitivne (pa tudi negativne) lastnosti in tako se nam dvigne lastna vrednost, po drugi strani pa se na ta način tudi učinkovito branimo strahu pred neko osebo, v smislu »kaj pa mi moreš, hočeš, saj sem tak kot ti.«

7.Racionalizacija je razmeroma pogost in zapleten obrambni mehanizem, nekakšno razumsko in logično opravičevanje samega sebe. Cilje, ki jih nismo dosegli omalovažujemo, za slabo oceno so krivi vsi drugi samo mi ne, za prometno nesrečo je krivo vreme in druge okoliščine ipd.

8.Kompenzacija. Pomemben je tudi obrambni mehanizem izravnavanja ali kompenzacije. Če se na nekem področju počutimo šibke ali nekompetnetne (imamo manjvrednostni občutek), bomo to nezavedno skušali izravnati z večjim uspehom na drugem področju. Kdor ni dober v šoli, bo morda skušal uspeti v športu, grda ženska trdi, da je pomemben značaj in dobro srce, ne pa lepota ipd.

9.Nadkompenzacija Včasih pa gre kompenzacija tako daleč, da z velikmi napori skušamo izravnati primanjkljaj na »manjvrednem« področju samem. Atenski govornik Demosten je v mladosti imeš šibek glas in še jecljal. Z vztrajnim urjenjem pa je postal spreten in gromovit govornik poznan po svoji spretnosti. V tem primeru govorimo o nadkompenzaciji.

10.Regresija idr.

Obrambni mehanizmi so sicer normalen pojav in nam olajšujejo življenje, saj pripomorejo k temu, da obdržimo bolj pozitivno samopodobo, samospoštovanje in da ne pridemo v nasprotje z družbenimi normami. V preveliki meri in ob pogosti rabi pa nujno vodijo v težave. Lahko bi rekli, da v osnovi niso nič drugega kot laganje samemu sebi, da so stvari drugačne, kot v resnici so. Človek ima lahko različne težave, občuti skrbi, bojazni, nevrozo, ki pa jim ne ve vzroka. Poleg tega pa so tudi drugi ljudje mnogokrat žrtve naših obrambnih mehanizmov (npr. projekcije, premeščanja).

2.ČUSTVA (EMOCIJE)

2.1.OPREDELITEV ČUSTEV

Na dogajanje okrog nas se odzivamo na različne načine – občutimo ga, opazujemo, razmišljamo o njem. Svet pa doživljamo tudi s čustvi, ki so pozitivna ali negativna. Nekateri pojavi nas privlačijo, drugi pa odbijajo, zato ker v nas vzbujajo različna čustva. Čustvovanje daje našemu življenju smisel in lepoto, čustva pa nas tudi usmerjajo in motivirajo. Po pravilu se izogibamo tistim objektom in dejavnostim, ki v nas vzbujajo negativna čustva in težimo k tistim, ki v nas vzbujajo pozitivna čustva.

Čustva so duševni procesi, s katerimi doživljamo poseben odnos do pojavov, predmetov, oseb, njihovo privlačnost  ali neprivlačnost, njihovo svojevrstno doživljajsko vrednost in barvitost.

 

2.2.VRSTE ČUSTEV

Še najlažje je čustva razdeliti na pozitivna (npr. ugodje, veselje, simpatija, ljubezen) in negativna (npr. gnus, strah, jeza, žalost). Za čustva je značilna bipolarnost oz. parna nasprotnost, saj za vsako čustvo lahko najdemo njemu nasprotno čustvo. Problem psihologije je v tem, da med avtorji ni ravno največje enotnosti v mnenju, katera čustva tvorijo take pare. Npr. splošno razširjeno je mnenje, da je nasprotje ljubezni sovraštvo, so pa tudi avtorji, ki menijo, da je nasprotje ljubezni jeza ali celo strah.

Čustva so delili tudi na t.i. primarna ali enostavna, ki se v razvoju čustev pojavijo prej (nekateri menijo, da je vsaj del teh tudi prirojen) in kompleksna ali sestavljena, ki se v čustvenem razvoju pojavijo kasneje in se izoblikujejo iz več enostavnih.

Glede na trajnost, globino in intenzivnost, bi čustva lahko razdelili vsaj v dve skrajni skupini: na afekte in razpoloženja. Zelo močna, globoka, a kratkotrajna čustvena stanja so afekti (npr. skrajni bes), šibka in bolj dogotrajna pa so razpoloženja.

 

2.3.DOŽIVLJANJE IN IZRAŽANJE ČUSTEV

Doživljanje in izražanje čustev sta med seboj povezana, saj ponavadi poteka oboje hkrati. Čustveno doživljanje je povezano s številnimi fiziološkimi spremebami in značilnimi odzivi (npr. smeh, jok, stiskanje pesti). Doživljanje čustev lahko opazujemo samo introspektivno (samo sami zase vemo, kaj čustveno doživljamo), medtem ko so zunanji izrazi čustev opazni tudi navzven in torej dostopni z ekstraspekcijo. Pa vendarle doživljanje in izražanje čustev nista vedno najbolj skladna. Delno zato, ker svoja čustva lahko skrijemo, “maskiramo” in se v svojem vedenju pretvarjamo. Človek lahko občuti globoko žalost, vendar jo skriva ali celo prikriva s smehljajem. Možno je tudi obratno, da ob poudarjenih izrazih žalosti človek pravzaprav ne občuti resnične žalosti.

 

Čustveno doživljanje lahko razčlenimo v tri osnovne komponente:

vrednostna komponenta (čustva doživljamo kot ugodna ali  pa neugodna),

aktivnostna komponenta (nekatera čustva nas pomirjajo, druga pa vzburjajo in vzpodbujajo k aktivnosti),

jakostna komponena (čustva  so lahko različno močna od zelo močnih, do povsem šibkih).

Pri čustvenem vzburjenju se v telesu pojavijo fiziološke spremembe, katerih glavni namen je, da pripravijo organizem na povečano dejavnost – boj ali beg, kar se je v človekovi preteklosti izkazalo kot pomembna funkcija, ki poveča verjetnost preživetja. Te spremembe so povezane z delovanjem avtonomnega ali vegetativnega živčnega sistema. Fiziološke spremebe seveda niso pri vseh čustvih enake.

Pogostejše fiziološke spremembe med čustvenim vzburjenjem, zaradi jeze, strahu, presenečenja, sovraštva, radosti so naslednje:

v pospešeno delovanje avtonomnega živčnega sistema (simpatika),

v povečano izločanje noradrenalina in adrenalina v kri,

v povečana količina krvnega sladkorja,

v povečan krvni pritisk,

v pospešeno bitje srca,

v pospešena tvorba krvnih teles,

v povečan priliv krvi v mišice,

v povečano potenje oz. električna prevodnost kože,

v hitrejše in močnejše dihanje,

v širjenje zenic,

v spremenjeno delovanje prebavil, izločal idr.

Pri žalosti pa se npr. pojavijo nekatere fiziološke reakcije, ki so prav nasprotne opisanim.

Telesne (fiziološke spremembe) med čustvenim vzburjenjem, merimo z aparatom imenovanim poligraf, popularno imenovanim tudi “detektor laži”. S poligrafom ponavadi merimo naslednje:

1.spremebe v električni prevodnosti kože, ki se poveča zaradi izločanja potu (psihogalvanski refleks),

2.spremembe v krvnem pritisku (RR),

3.spremembe v hitrosti, ritmu in globini dihanja (pnevmograf),

4.spremembe v srčnem utripu (elektrokardiograf – EKG),

5.spremembe v možganskih valovih (elektroencefalograf – EEG),

6.spremembe v mišičnih električnih potencialih (elektromiograf – EMG).

S poligrafom je mogoče dokaj zanesljivo ugotoviti čustveno vzburjenje, ne moremo pa z njim dejansko meriti laganja. Po čustvenem vzburjenju lahko samo sklepamo, da človek laže, pri tem pa je naš sklep lahko povsem napačen. Dejansko je mogoče oboje: da je človek čustveno vzburjen, pa vendar ne laže, ali pa imamo pred seboj “hladnokrvnega lažnjivca,” ki se niti najmanj ne razburja ob največjih izrečenih lažeh. Zato poligraf ni in nikoli ne bo pravi detektor laži.

Navzven se čustva pokažejo s čustvenimi izrazi. Glavna čustva lahko kar dobro prepoznamo že po njihovem zunanjem izrazu (glej sliko 21). Čustveno stanje zlasti dobro izraža mimika obraza. Najbolj očitni čustveni izrazi pa so smeh, jok in zardevanje. Poleg obraza pa nam o človekovih  čustvih veliko pove tudi celotna neverbalna komunikacija, vključno z gestami, gibi telesa, držo, rabo socialnega prostora, glasom, načinom govora itd.

 

2.4.ČUSTVENI RAZVOJ

Čustveni razvoj pri posamezniku poteka postopno: iz prvotnega, nediferenciranega čustvenega vzburjenja, naj bi se postopno razvijala najprej enostavna, nato pa kompleksnejša čustva, vendar mnenja o tem, kdaj se pojavi in razvije neko čustvo niso preveč enotna. Nekateri avtorji celo menijo, da so nam nekatera zelo osnovna čustva prirojena. Čustvenega reagiranja pa se tudi učimo.

 

2.4.1.UČENJE ČUSTEV

Čustvenih odzivov se učimo zlasti s pogojevanjem in posnemanjem. Tako se naučimo čustveno reagirati tudi na dražljaje in situacije, ki sprva niso vzbujale čustvenih odzivov. Ameriški psiholog Watson – utemeljitelj behaviorizma – je že leta 1920 dokazal, da se čustvenih odzivov lahko naučimo s pogojevanjem. Albert, 11 mesecev star deček, ni kazal nobenega strahu pred živalmi. V poskusu so mu prinesli v bližino belo miš (pogojni dražljaj), takoj zatem pa sprožili močan zvok (brezpogojni dražljaj), ki ga je prestrašil (brezpogojni refeks). Že naslednji dan je mali Albert pokazal vse znake strahu in odpora, ko so mu pokazali žival, čeprav ni bilo nobenega zvoka. Na podoben način s pogojevanjem nastajajo tudi drugi čustveni odzivi npr. fobije (gr. phobos = strah) – nesmiselni strahovi pred določenimi pojavi, bitji, predmeti. Raziskovalci pa so ugotovili, da otroci  radi posnemajo čustvene izraze in čustvene reakcije oseb, ki jih opazujejo, zlasti staršev. Seveda se čustev in čustvenih reakcij naučimo še na druge načine npr. s prenosom čustev, preko empatije, preko besednega učenja v obliki raznih informacij, preko izkušenj z raznimi objekti itd.

 

 

2.4.2.ČUSTVENO ZRELA OSEBNOST IN ČUSTVENE MOTNJE

Nemoten čustveni razvoj je pomemben za normalni duševni in osebnostni razvoj posameznika. Nevarna je odtegnitev ali celo odsotnost čustvenih spodbud in čustvenih stikov (čustvena deprivacija), ki lahko povzroči resne motnje. Slabo pa vpliva tudi preobremenjevanje s čustvi, zaradi katerega se kopičijo negativna čustva (krivde, strahu, jeze, tesnobe, pobitosti, sramu itd.). To lahko zavre normalno razvijanje čustev in s tem tudi osebnosti. Čustveni problemi so eden glavnih znakov in spremljevalcev nevrotskih motenj (glej poglavje o motnjah osebnosti).

Ob normalnem čustvenem razvoju se oblikuje čustveno zrela osebnost za katero je značilno:

1. Ustreznost čustvenih odzivov glede na situacijo (ne bo se veselila na pogrebu, ne bo žalostna na veselici itd.). Nasprotno lahko čustveno nezrela oseba pokaže povsem neustrezna čustva glede na situacijo.

2.Razvitost in primerna kontrola čustvenih izrazov. Čustveno zrel človek zna izražati čustva, vendar je zmožen nadzorovati njihovo izražanje. Nezmožnost čustvenega nadzora je znak čustvene nezrelosti, neustrezna pa je tudi pretirana kontrola čustev in čustvena osiromašenost.

3.Pestrosti in kompleksnost čustev. Za čustveno zrele  osebe je značilno razvito, pestro in globoko čustvovanje. Čustveno nezrele osebe, pa imajo manj čustev, včasih samo nekatera osnovna čustva, med katerimi ne razlikujejo dobro. Kompleksnih in globokih čustev ne poznajo, so osiromašene za te vrste občutij.

 

2.5.VLOGA SPOZNAVNIH PROCESOV PRI ČUSTVOVANJU

V novejšem času so nevrofiziološke raziskave pokazale, da so v čustvene procese močno vpleteni predeli možganov, ki jih imenujemo limbični sistem. Poškodbe tega sistema povzročajo emocionalne reakcije. Po drugi strani pa postaja vse bolj očitno, da je čustveno doživljanje močno odvisno tudi od spoznavnih (kognitivnih) procesov, zlasti od tega, kako si razlagamo situacijo, v kateri se nahajamo v času čustvenega vzburjenja. Npr. če se zavedamo, da je situacija za nas življenjsko nevarna, bomo doživljali strah, v nasprotnem primeru pa ne. Čustva so torej odvisna od zaznavanja situacije, od učenja in izkušenj, spomina ter mišljenja.

 

3.SPOZNAVNI PROCESI

Spoznavni ali kognitivni procesi so vsi tisti, s pomočjo o katerih spoznavamo svet okoli sebe, si ustvarjamo sodbe o njem, se učimo na podlagi izkušenj, razmišljamo o svetu. Torej spoznavni procesi vključujejo: zaznavanje, učenje, pomnjenje in mišljenje. Preko vseh spoznavamo svoje okolje in se lahko vedemo okolju prilagojeno, smiselno, s čemer povečamo verjetnost lastnega preživetja in obstoja. Vsi spoznavni procesi so med seboj povezani in vplivajo eden na drugega.

3.1.ZAZNAVANJE

Da bi se katerokoli živo bitje lahko obdržalo pri življenju, mora najprej spoznati svoje okolje. Okolje zaznavamo preko čutil, pri tem pa ne sprejemamo informacij samo iz zunanjega okolja, pač pa tudi informacije iz notranjega okolja oz. našega organizma. Oboje so enako pomembne za naš obstoj. Zaznavanje je torej prva stopnja pri spoznavanju našega okolja.

 

3.1.1.DRAŽLJAJI IN ČUTNI ORGANI

V našem okolju neprestano potekajo številni energetski procesi. Tem energetskim procesom, ki prenašajo sporočila pravimo dražljaji. Dražljaji iz okolja delujejo na naše čutne organe, ki na dražljaje reagirajo z vzburjenjem. Vzburjenje se po živčnih vlaknih prenese od čutil do ustreznih možganskih senzornih centrov, kjer nastane zaznava ali občutek. Dražljaji so lahko svetlobni, mehanični, kemični in toplotni. Svetlobni dajejo občutke vida, mehanični občutke sluha, tipa in ravnotežja, mišične napetosti in bolečine, kemični občutke vonja in okusa ter toplotni občutke hladnega in toplega.

Čutni organi so specializirane anantomske sktrukture, ki reagirajo samo na nekatere energetske procese. Poglavitni del čutnega organa so čutne celice ali čutnice, v katerih nastane vzburjenje, ki je elektrokemijske narave. Čutni organi pa imajo še pomožne dele, ki pripomorejo k bolj učinkovitem zaznavanju (npr. uhelj, bobnič očesna leča), ali pa k večji zaščiti občutljivih čutnic. (veke, očesno zrklo). S svojimi čutili pa človek ne zaznava vseh dražljajev npr. elektromagnetnega polja zemlje. Poleg tega pa nekatere dražljaje zaznava samo v omejenem obsegu. Npr. elektromagnetni valovi zbujajo vidne občutke samo v območju valovnih dolžin od 400 do 800 nm. Ultravijolične in infrardeče svetlobe ne vidimo. Nihanje zraka daje občutke zvoka samo v območju med 20 do 20000 Hz. Infra in ultrazvokov ne slišimo. Podobno velja tudi na področju drugih čutil. Mnoge živali nas v zaznavanju posameznih dražljajev presegajo.

Specializacija čutnih organov pa ni samo v tem, da je posamezno čutilo prilagojeno za sprejemanje določene vrste dražljajev, pač pa je še bolj podrobna. Kisli okus je omejen predvsem na vrh in strani jezika, grenek na koren. Mrežnica v očesu je sestavljena iz dveh vrst čutnic: čepki so za barvno oz. dnevno gledanje, paličice pa za črno-belo gledanje oz. gledanje ponoči. Specializacija gre še naprej, saj imamo tri vrste čepkov glede na vrsto barvila itd.

Dražljaji imajo dve funkciji. Prva je spoznavanje okolja, druga pa vznemirjanje ali aktiviranje organizma. Preko držljajev, ki delujejo na naša čutila je šele omogočeno, da spoznavamo svoje okolje. Poleg tega pa nas dražljaji tudi vznemirjajo, zbujajo, aktivirajo naše možgane in celotni organizem. Dražljaje potrebujemo za normalno delovanje in življenje. Tako prevelika količina dražljajev, kot premajhna (senzorna deprivacija = zmanjšanje dražljajev iz okolja na minimum), ima negativne posledice za našo duševnost.

Osnovna človekova čutila so: vid, sluh, voh, okus, tip. Imamo pa še druga čutila npr. čutilo za ravnotežje v notranjem ušesu, čutilo za mišično napetost. V koži imamo poleg čutil za tip še čutila oz. živčne končiče za toplo-hladno, za bolečino. Dodatno pa imamo še različna notranja čutila (interoceptorje) razporejena v notranjih organih, ki našim možganom posredujejo podatke o dogajanju v našem telesu.

 

 

3.1.2.SENZORNA ADAPTACIJA IN SENZORNI PRAGI

Praviloma prešibkih dražljejev tudi ne zaznavamo. Zelo tihih zvokov ne slišimo, zelo šibke svetlobe ne vidimo in trdimo, da je popolnoma temno ipd. Dražljaji izzovejo občutek šele tedaj, ko so dovolj močnil. Intenzivnost občutkov je torej odvisna od intenzivnosti dražljajev. Močnejši dražljaji praviloma izzovejo močnejše občutke, vendar odnos med dražljajem in občutkom ni premosorazmeren. Prešibkih dražljajev ne zaznavamo. Občutljivost naših čutil pa se zmanjša tudi zaradi delovanj dražljajev samih. V tem primeru govorimo o senzorni adaptaciji. Senzorna adaptacija je zmanjšanje občutljivosti naših čutil, na dražljaje, ki delujejo dalj časa. Če stopimo iz temne kinodvorane na sonce, smo zaslepljeni, toda čez čas začnemo razločevati oblike. Obratno se zgodi, če smo v osvetljenem prostoru in zmanjka elektrike, ter se nenadoma znajdemo v temi. Če poleti segreti skočimo v vodo, nas najprej zazebe, čez čas pa se privadimo in voda se zdi prijetno topla. Če smo prisiljeni dalj časa vztrajati v prostoru z neprijetnem vonjem, le-tega čez čas sploh ne opazimo več ipd. Senzorna adaptacija poteka na področju vseh čutil, delno se privadimo celo na občutke bolečine, če le-ta dalj časa traja, in zdi se nam, da je bolečina nekoliko popustila.

Najmanjšo intenzivnost dražljaja, ki je potrebna da izzove občutek, imenujemo absolutni senzorni prag. Ta prag je v obratnem sorazmerju z občutljivostjo čutila. Čim višji je prag, tem manjša je občutljivost čutila in obratno. Z naraščanjem intenzivnosti dražljajev raste tudi intenzivnost občutkov, vendar ne v nedogled. Ko postane bolečina dovolj huda, se »zaustavi«, tudi če intenzivnost dražljajev še narašča. Tisto intenzivnost dražljaja, po kateri intenzivnost občutka ne narašča več, čeprav intenzivnost dražljaja še vedno raste, imenujemo terminalni prag. Terminalni pragi ščitijo organizem pred prehudim vzburjenjem. Podobno tudi majhnih razlik med dražljaji ne čutimo. Najmanjšo razliko v intenzivnostih dveh dražljajev, ki je potrebna, da jo občutimo, zaznamo, imeujemo diferencialni prag. Ta prag pa je odvisen od intenzivnosti osnovnega dražljaja in je izražen kot relativni delelž le-tega. Če so osnovni dražljaji manj intenzivni, opažamo že drobne razlike, če pa so bolj intenzivni, opažamo le večje razlike. Čutni pragi pa niso povsem stalni, razlikujejo se tudi od enega do drugega čutila, velike pa so tudi medosebne razlike v posameznih čutnih pragih.

 

3.1.3.POZORNOST

Pozornost je predmetna usmerjenost naši psihičnih procesov. Pozorni smo lahko na informacije, ki jih naši možgani dobivajo preko čutil oz. na tisto, kar zaznavamo, ali pa na druge duševne procese (na svoje spomine, znanje, mišljenje, sodbe, misli). Človek ne more hkrati zaznavati vseh stvari, ki ga obdajajo, zato se omeji samo na nekatere. Te postanejo v zavesti jasnejše, medtem, ko druge “potemnijo”.

Pozornost ima štiri dimenzije: smer, intenziteto, obseg in trajanje. Pozornost ima vedno neko smer, saj ne moremo biti pozorni na vse dražljaje in vse duševne vsebine hkrati. Pozornost ima tudi intenziteto in obseg, ki sta v obratnem sorazmerju. Obseg nam pove, na koliko dražljajev hkrati smo lahko pozorni, intenziteta pa je količina pozornosti, ki jo prejme posamezen dražljaj. Jasno je, da posamezen dražljaj dobi toliko manj naše pozornosti, na kolikor več dražljajev hkrati smo pozorni. Obseg naše pozornosti je omejen in za normalno odraslo osebo znaša 7+/-2 dražljaja. Podobno je tudi trajanje naše pozornosti omejeno. Ne moremo biti maksimalno pozorni na nek dražljaj neomejeno dolgo časa. Naša pozornost prej ko slej upade, čez nekaj časa pa se zopet poveča – govorimo o nihanju ali fluktuacijah pozornosti.

Na pozornost pa vplivajo dejavniki pozornosti, ki jih delimo na zunanje in notranje. Zunanji dejavniki vzbujajo t.i. nehotno, pasivno pozornost, ki razmeroma hitro upade, medtem ko notranji vzbudijo voljno, aktivno pozornost, ki traja dalj časa. Zunanji dejavniki se nanašajo na lastnosti držaljajev, ki vzbujajo pozornosti in mednje štejemo: intenzivnost dražljajejv, velikost, trajanje dražljajev, vrsto dražljajev, spreminjanje, gibanje dražljajev. Od notranjih dejavnikov pa so najpomembnejši posameznikovi motivi (potrebe, želje, čustva, pričakovanja, interesi…).

 

3.1.4.ORGANIZACIJA IN ZAKONI ZAZNAVANJA

Človek v realnem življenju le redko doživlja čiste občutke, npr. samo občutek rdeče barve. Praviloma človek dražljaje dojema v medsebojnih odnosih in si jih s pomočjo izkušenj bolj ali manj ustrezno razlaga. Model zaznavanja prikazuje tri glavne komponente zaznavanja: pozornost na gradivo, organizacijo gradiva, razlago gradiva. Vse skupaj dajo odgovor. Zaradi povratnih zvez, ti procesi vplivajo eden na drugega. S pomočjo pozornosti najprej izberemo gradivo, ki ga bomo zaznavali, nato zaznano gradivo na nek način organiziramo in si ga zatem razlagamo. Od naše organizacije bo odvisna razlaga in od razlage bo npr. odvisna nadaljna pozornost, pa tudi naš odgovor na skupek dražljajev.

Zaznavanje so najprej raziskovali psihologij gestaltisti (oz. likovni psihologi). Odkrili so več načel oz. zakonov zaznavanja, ki so zelo temeljni. Najbolj preprosta organizacija čutnega gradiva je pojav lika in podlage. Če pogledamo nek predmet v sobi, se ta jasno loči od podlage oz. okolja. Če naredimo črno packo na belem listu, se polje razdeli na dva dela. En del imenujemo lik (packa), drugi del pa podlaga (bel list). Lik je enoten, celovit, plastičen, se jasno loči od podlage in njegova lega je natančno določena. Vedno je v središču pozornosti. Nasprotno je podlaga nejasna, nedoločena, razblinjena za likom. To načelo zaznavanja pa ni omejeno samo na vidno podorčje. Če poslušamo zvoke, se nekateri izločijo, postanejo jasnejši in ostrejši, drugi pa so potopljeni v ozadje slušnega polja. Podobno velja tudi za druga čutila. Kadar je človek v zapletenem okolju, se pojavlja več bolj ali manj organiziranih likov. Take razmere so celo pogostejše kot enojen vzorec dražljajev na enotni podlagi.

Čutno gradivo človek organizira na različne načine. Organizacija poteka na podlagi mnogih načel od katerih so najpomembnejša naslednja:

1.Načelo bližine. Človek organizira dražljaje glede na njihovo medsebojno oddaljenost. Dražljaje, ki so si blizu, zaznava skupaj. Na sliki vsakdo vidi štiri pare črt, ki so si blizu, ne pa treh parov, ki so si daleč z dvema ostankoma.

Načelo podobnosti. Človek organizira dražljaje glede na njihovo podobnost. Podobne dražljaje zaznava skupaj. Na sliki vsakdo vidi štiri vodoravne črte, na pa štirih navpičnih črt.

3.Načelo strnjenosti. Človek zaznava skupaj dražljaje, ki se nadaljujejo drug poleg drugega tako, da se začeta smer ali krivulja nadaljuje. Na sliki vidite polkrog in ravno črto, ne pa dveh črt, ki bi vsebovali ravni in krivi del.

4.Načelo simetričnosti. Človek zaznava skupaj simetrično razporejene dražljaje.

5.Načelo zaprtosti. Človek zaznava skupaj zaprte like, kot sta krog in kvadrat. Tudi krog, ki ga reže črta, kljub temu zaznavamo kot enoto.

6.Načelo gibanja. Človek dojame dele, ki se gibljejo v isti smeri, z isto hitrostjo, kot enoto. Zato vojaka v maskirni obleki opazimo brž, ko se začne gibati.

Načela organizacije pa ne veljajo samo za vid. Veljajo tudi za sluh in ostala čutila. Opisani primeri organizacije so splošni. Odkrili so jih celo pri višje razvitih živalih, kar pomeni, da nanje pomembno vpliva dednost. Toda zaznavne organizacije se razvijejo tudi pod vplivom izkušenj in osebnostnih dejavnikov, kot so motivacija, interesi, čustva, pripravljenost in celo osebnostne poteze.

 

3.1.5.VLOGA IZKUŠENJ IN MOTIVACIJE PRI ZAZNAVANJU

Na organizacijo zaznavanja najbolj vplivajo izkušnje. Znane predmet praviloma zaznavamo kot enote v okolju. Človek pa ni samo pasivni sprejemnik dražljajev in organizator čutnega gradiva. Gradivo si na podlagi izkušenj tudi razlaga na različne načine. Ko človek na dražljaje odgovarja, jih s tem tudi spreminja in vpliva na nadaljne zaznavanje.

Kako pomembno vplivajo izkušnje na zaznavanje, dokazuje vedenje oseb, ki so bile rojene slepe, a so kasneje po operaciji spregledale. Senden je proučeval 66 takih oseb. Vse so se zavedale, da nekaj vidijo, a niso prepoznavale predmetov. Čeprav so po tipu razlikovale kocko od krogle, ju z vidom niso razločile. Težave so trajale več tednov. Imeli so celo težave s prepoznavanjem likov, ki so se jih že naučili, če so se samo neznatno spremenili. Najhitreje so se naučili prepoznavati gibanje, nato velikost in razdaljo, nazadnje pa obliko.

Raziskave so pokazale, da ima tudi pričakovanje močan vpliv na zaznavanje. Navadno že samo to, da imamo pred tem podobno izkušnjo zadošča, da razvijemo zaznavno naravnanost, da bomo videli še več istovrstnih stvari. Nastanek zaznavne naravnanosti pa lahko povzročijo tudi druge stvari. Tudi motivacija vpliva na zaznavanje (npr. motivacijsko stanje lakote), med motivi zlasti potrebe, čustva. Ena od raziskav je npr. pokazala, da agresivni ljudje pogosteje dojamejo dvoumne dražljaje kot agresivne. Prav tako pa na zaznavanje vplivajo tudi vrednote in stališča. Ljudje npr. navadno hitreje zaznavamo prijetne besede, kot t.i. »tabu« besede. Zato nekateri avtorji govorijo tudi o perceptivni ali zaznavni obrambi, ki sestoji v tem, da smo tako naravnani, da nočemo zaznavati grdega, neprijetnega, bolečega gradiva in vsebin ipd.

 

3.1.6.ZAZNAVANJE PROSTORA IN ČASA

Človek prostor zaznava s štirimi čuti: z vidom, sluhom, tipom in kinestetično občutljivostjo. Od teh je najpomembnejši vid. Prostor v katerem živimo ima tri dimenzije, toda mrežnica v očesu ima le dve. Kljub temu lahko brez težav zaznavamo globino in dobro presojamo oddaljenost predmetov. Globinsko zaznavanje omogočajo globinski znaki. Razlikujmeo fiziološke in psihološke globinske znake. Prvi so povezani s strukturo organizma, drugi pa so rezultat izkušenj oz. učenja.

Glavni fiziološki globinski znaki so:

1.Akomodacija leče – leča je toliko bolj ukrivljena, kolikor bolj blizu je predmet, ki ga gledamo.

2.Konvergenca oči oz. kot med očesnima osema – čim bliže je predmet, ki ga gledamo, tem večji je kot med očesnima osema in obratno.

3.Mrežnična neskladnost – na vsaki mrežnici nastane nekoliko drugačna slika predmeta. Slika v desnem očesu kaže bolj desno stran predmeta, slika v levem očesu pa bolj levo stran predmeta.

4.Dvojne slike – če svetlobni žarki ne padejo na usrezna območja na mrežnicah, nastane dvojna slika. Če ležita pred nami bližnji in daljni predmet, in če gledamo bližnji predmet, nastane dvojna slika daljnega predmeta.

Psihološki znaki omogočajo dojemanje globine tudi na dvodimenzionalni površini kakršna je npr. fotografija ali slika. Brez težav presodimo, kaj je spredaj in kaj zadaj. Med psihološke globinske znake spadajo: velikost slike, prekrivanje, linearna perspektiva, jasnost predmetov, velikost gradientov itd. Psihološki znaki so naučeni, vendar se zdi, da na nekatere pomembno vpliva dednost. Neizkušen dojenček, ki se plazi po steklu, pod katerim je karirasta podlaga, se ustavi takoj, ko se podlaga spusti strmo navzdol.

V organizmu ni posebnih organov za dojemanje časa. Človek pa se ga zaveda zato, ker delujejo dražljaji na čutne organe manj ali dalj časa. Zelo pomembna so čutila v notranjih organih, ki jih vzdražijo procesi v organizmu. Važna je tudi posameznikova dejavnost v okolju, ker je od nje odvisno, kako dolgo in v kakšnih intervalih dražljaji delujejo. Pomemben vpliv imajo tudi motivi, npr. želje, pričakovanja, čustva.

3.1.7.ZMOTNE ZAZNAVE

Med zmotne zaznave spadajo iluzije in halucinacije. To so zaznave, ki ne ustrezajo stvarnosti ali pa si jih napačno razlagamo. Iluzije so zmotne zaznave, pri katerih deluje nek zunanji dražljaj, ki se mu pridružijo nekatera notranja stanja (npr.močna čustva), zaradi katerih je zaznavanje napačno. Prestrašen otrok npr. v beli cunji vidi duha. Halucinacije pa so zmotne zaznave, ki nastanejo brez delovanja zunanjega dražljaja, samo zaradi posebnih notranjih stanj in procesov v organizmu (npr. strupi, alkohol, droge, visoka telesna temperatura, pomanjkanje vode, duševna bolezen). Tipičen primer halucinacije je t.i. “fata morgana” – pojav, ko žejni in izčrpani v puščavi vidijo vodo in oazo tam, kjer je samo pesek. Iluzije so dokaj pogost življenjski pojav, medtem ko so halucinacije praviloma redkejše in veljajo za patološke (bolezenske). Tako iluzije kot tudi halucinacije se lahko pojavljajo na področjih vseh čutil, čeprav so najpogostejše vidne in slušne, druge pa redkejše.

 

3.2.UČENJE

Učenje je spreminjanje dejavnosti pod vplivom izkušenj z razmeroma trajnim učinkom. Poznamo številne različne vrste učenja. Učimo se v šoli iz knjig, učimo se kuhati, voziti avto, prepoznati stvari, učimo se tudi čustev, stališč, interesov, mišljenja. Rezultat učenja so navade, spretnosti in znanja, shranjene v našem spominu.

Glede na učno gradivo razlikujemo tri vrste učenja: motorično učenje (npr. učenje vožnje kolesa), simbolno-besedno učenje (npr, učenje iz učbenika) in senzorno učenje (učenje prepoznavanja vidnih oblik). Te vrste učenja se običajno med seboj prepletajo in jih le redko srečamo samo v eni čisti obliki.

Glede na enostavnost in zapletnost pa bi lahko razlikovali vsaj naslednje oblike učenja: pogojevanje, učenje s poskusi in napakami, posnemanje ali modelno učenje ter učenje z razumevanjem in vpogledom. Tudi za te velja, da se med seboj prepletajo in prehajajo ena v drugo.

 

3.2.1.POGOJEVANJE

Klasično pogojevanje

Brezpogojni refleksi so odgovori organizma, ki so vrojeni, podedovani (niso naučeni). Sprožijo jih posebni dražljaji, ki se imenujejo brezpogojni dražljaji. Npr. če nas kdo zbode s šivanko, odmaknemo roko, če okušamo hrano, se poveča izločanje sline inp. Kadar pa nek nov dražljaj (pogojni dražljaj) večkrat spremlja brezpogojni dražljaj, se postopoma razvije pogojni refleks. Vnaprej bo tudi t.i. pogojni dražljaj povzročal reakcijo, ki je zelo podobna brezpogojni, čeprav je prvotno ni. Pogojni refleksi so naučeni. Pogojne reflekse je na psih raziskoval že ruski fiziolog Ivan Pavlov. Psa je pogojeval na naslednji način. Vsakič preden je pes dobil hrano (brezpogojni dražljaj), je pozvonil z zvoncem (pogojni dražljaj). Pri tem je meril količino sline, ki jo je izločal pes. Postopno je pes že ob zvonenju zvonca kazal pogojni refleks (povečano slinjenje), zelo podoben brezpogojni reakciji. Pogojni refelks se je razvil postopoma ob večkratnem pojavljanju obeh dražljajev hkrati ali z zelo majhnim časovnim presledkom. Pogojni refleksi pa postopoma ugasnejo, že jih ne krepijo brezpogojni dražljaji.

 

Instrumentalno pogojevanje

Z instrumentalnim pogojevanjem nastajajo instrumentalni refleksi. S to vrsto pogojevanja so se ukvarjali predvsem ameriški psihologi. Instrumentalni refleksi so pogojni refleksi, ki zagotavljajo delovanje dražljajev s prijetnim učinkom ali preprečujejo delovanje dražljajev z neprijetnim učinkom. So naučena oblika vedenja. Takšen refleks je dviganje tace pri dresiranem psu, kajti samo, če dvigne taco, dobi hrano (brezpogojni dražljaj, dražljaj s prijetnim učinkom). To je tudi mežikanje, ki nastane, kadar se očesu približa tujek in prepreči, da bi prišel v oko (dražljaj z neprijetnim učinkom). Bistvena razlika od klasičnega pogojevanja je torej v tem, da dražljaj šele sledi ustrezni reakciji ali vedenju.

Čeprav je pogojevanje zelo preprosta oblika učenja in jo najdemo tudi pri nižje razvitih živih bitjih, ni nič manj značilno tudi za človeka. Ne samo otroci, tudi odrasli se marsičesa naučimo s pogojevanjem.

 

 

3.2.2.UČENJE S POSKUSI IN NAPAKAMI

Učenje s poskusi in napakami temelji na instrumentalnih refleksih. Bistvo tega učenja bi na splošno opisali takole: žival ali človek delata različne naključne gibe, nekateri dosežejo cilj in privedejo do stanja zadovoljstva, drugi pa ne. Prvi se okrepijo, drugi pa oslabijo.

Eden prvih, ki je proučeval učenje s poskusi in napakami je bil ameriški psiholog Edward Thorndike. Opravil je več poskusov s psi in mačkami. V enem od njih je zaprl v kletko sestradano mačko, pred rešetko pa je položil hrano. Vratca se je dalo odpreti s pritiskom na vzvod. Toda mačka je begala po kletki, poskušala zlesti skozi rešetko, praskala in grizla vse, kar je dosegla. Pri tem je naključno pritisnila na vzvod in pot do hrane je bila prosta. Ko jo je eksperimentator spet dal v kletko, se je poskušanje začelo znova. Thordike je poskus večkrat ponovil. Število napačnih gibov je postopoma upadlo. Mačka je potrebovala čedalje manj časa, da je prišla iz kletke. Končno se je naučila pritisniti na vzvod takoj, ko se je znašla v kletki.

Utrjevanje pravilnih gibov in opuščanje napačnih je značilno za učenje vsake motorične spretnosti npr. plavanja, smučanja, šofiranja, čeprav poskušanje pri tem ni slepo, temveč vnaprej usmerjeno. Ljudje redkokdaj povsem na slepo poskušamo, izjema so majhni otroci zaradi zelo omejenega obsega znanja in odrasli v hudih čustvenih stiskah, ko niso zmožni racionalno razmišljati. Sicer skoraj o vsaki stvari imamo neke informacije, s katerimi si pomagamo in poskušamo nekaj doseči na način, ki je najbolj verjetno uspešen. Torej poskušamo, toda na na slepo.

 

 

3.2.3.POSNEMANJE ALI MODELNO UČENJE

Posnemanje je ena od preprostih oblik učenja, ki se pojavlja zelo zgodaj v razvojau posameznika. Učenje s posnemanjem zahteva najmanj dve osebi: opazovalca (posnemovalca) in model. Poleg živih oseb (starši, vrstniki, ipd.), je model lahko tudi simboličen (junaki iz knjig, stripov, TV…). Model se vede, opazovalec pa ga posnema. Posnemanje poteka po naslednjih stopnjah:

 

 IZPOSTAVITEV               OSVOJITEV                SPREJETJE

Najprej je učenec izpostavljen modelu, ki se vede na določen način in kaže “modelne znake” npr. udarec ali poljub. Učenec se jih nauči, vendar ne vedno vseh. Tudi če je v celoti osvojil vedenje modela, še ne pomeni, da se bo tudi sam vedel na tak način. Za vedenje mora biti tudi ustrezno motiviran. Prikazano vedenje mora odobravati, se z njim strinjati in ga sprejeti. Šele tedaj bo dejansko prišlo do posnemanja. Pomembni dejavniki, ki vplivajo na posnemanje so kazen in nagrada, ki jo prejme model, ter podobnost med modelom in opazovalcem. Kazen zmanjša verjetnost posnemanja, nagrada jo poveča. Bolj ko sta si model in opazovalec podobna po starosti, spolu in okolju, iz katerega izhajata, večja je verjetnost posnemanja. Na posnemanje pa močno vpliva tudi indentifikacija (poistovetenje) z neko osebo, bodisi resnično ali simbolično.

Psiholog Albert Bandura je v številnih poskusih pokazal, da so otroci in mladina še posebej nagnjeni k temu, da posnemajo različna vedenja, zlasti agresivna in altruistična dejanja ter spolno vedenje. Kot modele je uporabil žive ljudi, lutke in filme. Dokazal je, da filmi in televizijski programi vplivajo na vedenje gledalcev. Posebno oddaje polne nasilja, naj bi prispevale k vse večjemu nasilju v življenju.

 

 

3.2.4.UČENJE Z RAZUMEVANJEM IN VPOGLEDOM

To je oblika učenja pri katerem samo izkušnje niso dovolj za rešitev problema. Z vpogledom oseba odkrije odnose med vidiki problemske situacije, vidi problem na nov način – zato je ta oblika tudi dobila tako ime. Za to obliko učenja je značilno, da se do rešitve pride hitro, v trenutku vpogleda, do katerega prihaja nenadno, nepričakovano in v nenavadnih situacijah. Mislec lahko dalj časa rešuje nek problem, zbira podatke in razmišlja o njem in na videz ne napreduje, potem pa nenadoma (morda v trenutku, ko zavestno sploh ne razmišlja o tem problemu) dobi vpogled v situacijo. Vse razume in tedaj je problem tudi rešen. Problem je najprej rešen mentalno (umsko) in šele kasneje sledi praktična izvedba rešitve, kadar je to potebno. To učenje pravzaprav poteka hkrati z reševanjem problemov s pomočjo mišljenja, saj hkrati rešujemo nek problem in se pri tem tudi učimo. To je tipično človeška oblika učenja, v zelo enostavnih problemih pa so je zmožne tudi višje razvite živali – sesalci (npr. opice).

 

 

3.2.5.UČNI PRENOS ALI TRANSFER

Učni prenos je spremeba učnega učinka med učenjem gradiva ali dejavnosti zaradi učenja ali poznavanja drugega gradiva ali dejavnosti. Razlikujemo pozitivni in negativni prenos. Učenje kakega gradiva ali dejavnosti lahko izboljaša uspeh pri učenju drugega gradiva ali dejavnosti (npr. učenje latinščine nam pomaga pri učenju pomena tujk, dobro osvojena spretnost drsanja nam pomaga pri učenju rolanja ipd.) – v tem primeru govorimo o pozitivnem transferu. Nasprotno pa lahko učenje kakega gradiva ali dejavnosti tudi poslabša uspeh učenja drugega gradiva ali dejavnosti – v tem primeru govorimo o negativnem transferu.

Osnovni pogoj, da do transfera pride, je podobnost gradiva oz. dražljajev. Bolj ko je gradivo podobno, tem večji je transfer. Smer transfera pa je odvisna od podobnosti odgovorov oz. reakcij. Podobni odgovori dajejo pozitiven transfer (npr.  House (angl.) in Haus (nem.) = hiša),  nasprotni odgovori pa negativen transfer (npr. cold (ang.) = mraz, hladno; caldo (ital.) = toplo). Iz tega razloga se je težko privaditi pisalnemu stroju z drugačnim razporedom črk.

 

3.2.6.DEJAVNIKI UČENJA

Ljudje se ne učimo enako hitro, med nami so velikanske razlike. Učno gradivo, ki ga nekdo osvoji z lahkoto, skoraj brez ponavljanja, se mora drugi “guliti” cele dneve ali celo tedne, kar se v šoli zelo očitno pokaže. Učni uspeh je odvisen od štirih velikih skupin dejavnikov:

1.Fizični dejavniki se nanašajo na okolje, v katerem se učimo in zajemajo npr. svetlost v prostoru, temperaturo, zračnost, tišino ali ropot, vreme, urejenost učnega prostora, barve, moteče dražljaje raznih vrst itd.

2.Fiziološki dejavniki se nanašajo na telesno stanje in počutje učenca. Lahko jih delimo na kratkotrajne (npr. utrujenost, lakota, glavobol, slabše počutje) in dolgotrajne (npr. resnejše bolezni, napake in okvare gibal in čutil). Vsi navedeni dejavniki otežujejo učenje in zmanjšujejo njegove učinke, kar se seveda odraža v slabšem učnem uspehu.

3.Socialne dejavnike lahko razdelimo na tiste, ki  izvirajo iz ožjega okolja učenca (zlasti družinskega) in tiste, ki izvirajo iz širšega socialnega okolja. K prvim bi šteli socialnoekonomski status staršev (izobrazba in finančna sredstva), preskrbljenost z učnimi sredstvi, prostor in možnosti za učenje, odnosi v družini itd. Med drugimi pa lahko omenimo organizacijo šolstva, učne načrte, načine poučevanja, finančne možnosti in opremljenost šol itd.

 

4.Psihološki dejavniki pa so tisti, na katere učenec sam še najlažje vpliva. Mednje spadajo: sposobnosti, motivacija, navade, spretnosti in znanja ter osebnostne lastnosti.

Od sposobnosti je najbolj pomembna splošna inteligentnost, za posamezne vrste učenja pa tudi nekatere posebne sposobnosti npr. sposobnost pomnjenja za rutinsko učenje, zaznavna sposobnost za senzorno učenje, številčna sposobnost za učenje matematike itd.

Učenja brez motivov ni. Močan motiv pa lahko deloma celo nadomesti pomanjkljive sposobnosti. Učenec z veliko truda in prizadevnosti, kljub razmeroma nizkim sposobnostim, lahko veliko doseže. Obratno pa tudi zelo visoke sposobnosti brez ustrezne, vsaj minimalne motiviranosti še ne vodijo do uspeha. Razlikujemo notranjo in zunanjo motivacijo za učenje. O zunanji govorimo tedaj, kadar se človek uči iz drugotnih razlogov npr. zaradi nagrade ali pričakovane kazni. O notrani pa govorimo tedaj, kadar se uči zaradi interesov, zaradi vedoželjnosti, želje po znanju. Notranja motivacija je bolj učinkovita in trajna kot zunanja, najboljše uspehe pa dosežemo, če delujeta obe skupaj.

Navade, spretnosti in znanja na splošno delujejo tako, da več ko jih že imamo, tem lažje in hitreje se učimo novih vsebin in dejavnosti (zaradi pozitivnega transfera). Med navadami so še zlasti pomembne učne navade in metode učenja, sem pa spada tudi učni stil. Razlikujemo dva osnovna učna stilla: reproduktivni in produktivni stil. Pri prvem se učimo gradivo v isti obliki, kot je napisano, pri drugem pa v novih zvezah. Učencev stil v šoli je odvisen tudi od tega, kaj želi učitelj. Dobre učne navade in utrezne metode naredijo učenje bolj učinkovito. Med metodami učenja so najbolj znane tri: celostna metoda (učimo se gradivo od začetka do konca), delna ali parcialna metoda (učimo se po delih in na nov del preidemo šele, ko dobro obvladamo prejšnjega) in kombinirana metoda (učimo se po delih, na koncu pa skušamo pridobljeno znanje strniti v celoto in jo obnoviti). Obstajajo seveda še posebej oblikovane tehnike učenja npr. z uporabo učnih kartotek, spominske tehnike za izboljšanje pomnjenja (npr. tehnike asociacij), metode hitrega branja, super učenja ali alfa učenja, sugestopedija itd., ki so podrobneje opisane v mnogih priročnikih tudi v slovenščini.

Posebna skupina dejavnikov so osebnostni dejavniki, najvplivnejši med njimi pa izvirajo iz posameznikovega čustvenega življenja. Šibka prijetna čustva lahko dvignejo učni učinek, medtem ko negativna čustva in močna čustva lahko zelo znižajo učni učinek oz. celo onemogočijo učenje samo. Zelo razdiralno vpliva trema (zlasti izpitna in spraševalna). Večina čustvenih dejavnikov je na srečo kratkotrajnih, mednje pa ne moremo šteti temeljnih dimenzij osebnosti, katerih delovanje je bolj dogotrajno (npr. nevroticizem, ekstravertnosti- introvertnost). Raziskave so pokazale, da visok nivo nevroticizma negativno vpliva na učni učinek.

3.2.7.PRAVILA USPEŠNEGA UČENJA

Na podlagi odkritih zakonitosti učenja je bilo napisano veliko priročnikov za učenje. Navedli bomo samo nekaj skrajšanih navodil za uspešno učenje:

v Med učenjem bodi dejaven (aktiven). Misli na to kar poslušaš ali bereš, sprašuj o tem in onem, primerjaj s podatki, ki jih že imaš, skušaj najti svoje primere, izbiraj bolj pomembno gradivo, lahko ga podčrtaš ali strneš v zapiskih.

v Podčrtuj samo pomembne misli in pojme. Ne podčrtaj več kot 20% besedila. Uporabljaj različne barve in načine podčrtovanja.

v Potrudi se, da zares vse razumeš. Če česa ne razumeš, poišči pojasnilo v ustreznih priročnikih ali enciklopedijah, vprašaj sošolca ali učitelja. V znanju ne sme biti »lukenj«.

v Preden preideš na novo poglavje, najprej vsaj približno spoznaj vsebino. Prelistaj strani, preberi povzetke in kazala.

v Med učenjem obnavljaj gradivo. Ko prebereš poglavje ali zaokrožen odstavek, ga v nekaj stavkih na kratko obnovi. Obnavljaj samo bistvene stvari.

v Delaj si zapiske. Vanje vnesemo samo to, kar je bistveno, pogosto v točkah. Uporabljaj telegrafski slog pisanja, okrajšave ipd. Kasneje zapiske pregledamo, dopolnimo in izločimo neskladnosti.

v Ob koncu učenja večjih enot izdelaj povzetek. Vsebuje naj samo tisto, kar je bistveno.

v Kratko in lažje gredivo se uči po celostni metodi, dolgo in težje pa po delni, ki zahteva, da gradivo razdeliš na dele in se naučiš vsakega posebej. Delno metodo po potrebi kombiniraj s celostno.

v Učenje naj traja od 30 do 50 minut, potem naj sledi 5-10 minutni odmor. Med učenjem težjega gradiva so odmori bolj pogosti. Po nekaj urah je potrebno narediti daljši odmor (vsaj eno uro, priporoča se t.i. aktivni odmor- lažja telesna aktivnost).

v Uči se po učnem načrtu, v katerem predvidiš, kaj in koliko se boš učil v dnevih in tednih, ki so pred teboj. Predvidi tudi prosti čas oz. rekreacijo.

v Ponavljanje gradiva naj bo takoj po učenju bolj pogosto, kasneje je lahko bolj poredko. Ponavljaj samostojno, s knjigo pa le nadziraj pravilnost svojih ponovitev. Ponavljaj samo to, kar je bistveno.

v O naučenem gradivu se pogovarjaj s sošolci in drugimi, zlasti strokovnjaki.

v Uči se vsak dan na istem mestu in ob istih urah, vendar ne takrat, ko si utrujen, zaspan ali pa takoj po večjem obroku.

v Med učenjem beri tiho in hitro. Kadar pa je gradivo zelo težko, si prisiljen brati počasi. Glasno branje je le izjemoma učinkovito (npr. učenje tujega jezika – izgovorjava).

v Kadar se učiš gradivo, ki nima veliko smisla, si pomagaj z asociacijami.

Za posebne predmete pa veljajo še posebna pravila opisana v priročniki uspešnega učenja.

 

3.3.POMNJENJE

Spomin je ohranjanje učinkov učenja. Obnavljanje pa lahko poteka kot priklic, prepoznavanje ali prihranek pri ponovnem učenju.

Psihološke raziskave so pokazale, da ima človek tri vrste spomina: senzorni spomin, kratkoročni in dolgoročni spomin. Senzorni spomin je nekakšna paslika dražljaja, ki jo doživimo še eno ali dve sekundi po draženju. V tem času prepoznamo enostavne vzorce, npr. krog, sicer pa gradiva ne razumemo. Kratkoročni spomin traja kakih  20-40 sekund, njegov obseg pa znaša 7+/-2 enoti ali kosov informacije. Ker je lahko v enem kosu združenih več enot informacije, si lahko obseg kratkoročnega spomina umetno povečamo s tem, da informacije razvrščamo v kose (npr. poskušamo si zapomniti številke v parih ali trojicah namesto posameznih). Kratkoročnemu spominu pravimo tudi delovni spomin, ker v njem potekajo spoznavni procesi npr. mišljenje, odločanje, operacije na podatkih. Delovni spomin je nosilec zavesti in predstavlja naš sedanji čas. Skladišče dolgoročnega spomina skoraj da nima omejitve, ne po kapaciteti podatkov, ki jih lahko shrani, ne po času. V njem hranimo celotno znanje in vse spretnosti, ki smo se jih v življenju naučili. Nekatere podatke si zapomnimo za čas celega življenja. Pozabljanje je počasno. Podatki, ki so v njem shranjeni pa so med seboj povezani v asociacijsko spominsko mrežo. Po potrebi lahko podatke iz dolgoročnega spomina znova prikličemo v delovni spomin – takrat pravimo, da se spominjamo oz. obujamo spomine. Da  pa bi podatki prešli iz kratkoročnega v dolgoročni spomin je nujno potrebno ponavljanje.

 

3.3.1.OHRANJANJE

Ohranjanja ne moremo meriti neposredno, ker nimamo vpogleda v možgane, kjer so shranjene spominske sledi (engrami), ki so posledica draženja. V zadnjem desetletju je nevrofiziologija zelo napredovala in jih skuša razložiti z električnimi tokovi v možganih (kratkoročni spomin) in s spremebami strukture nukleinskih kislin v živčnih celicah (dolgoročni spomin). Kljub temu pa še nimamo dokončnega odgovora na vprašanje o naravi spominskih sledi.

Ohranjanje proučujemo le na podlagi obnavljanja, pri tem pa se lahko zmotimo, saj obnova ni vedno enaka ohranjenem gradivu. Ohranjanje je vztrajanje spominskih sledi, njihovemu propadanju pa pravimo pozabljanje. Zato sta ohranjanje in pozabljanje v nasprotnem odnosu.

Sčasoma prihajajo kakovostnih sprememb v vsebini tega, kar ohranjamo v spominu. Vendar pa velja, da bolj, ko je gradivo, ki si ga zapomnimo smiselno in logično in smo se ga naučili z razumevanjem in vpogledom, manjše so sprembe. Tipične spremembe so: več enot se strne v eno, podrobnosti izginejo, vsebina postane razumljivejša in bolj logična, izgubijo se imena in številčni podatki. Najbolj vidna pa je seveda spremeba v količini zapomnjenega – spomnimo se vedno manj podatkov.

 

 

3.3.2.VZROKI POZABLJANJA

Vzroke pozabljanja delimo v fiziološke in psihološke. Prvi so procesi v organizmu, ki povzročajo “bledenje” spominskih sledi. Udarec po glavi lahko povzroči trajno izgubo spomina za obdobje neposredno pred njim. Podobno tudi vse druge poškodbe in bolezni, ki prizadanejo delovanje možganov (npr. možganski pretres, arterioskleroza, možganski tumor, pomanjkanja kisika….). V običajnih razmerah pomembnejšo vlogo igrajo psihološki vzroki pozabljanja: eden od glavnih je retroaktivna inhibicija, pri kateri novo znanje zavira ali uničuje staro znanje. Retroaktivna inhibicija je temvečja, čimbolj je novo učno gradivo podobno prvotnemu. Drug psihološki vzrok pozabljanja pa je potlačevanje ali represija. Dejansko ne gre za pravo pozabljanje (izginjanje spominskih sledi), pač pa oseba neprijetne spomine izrine iz zavesti in jih potlači v podzavest. Zavestno se torej ne spominja ničesar.

Izgubo spomina za krajši ali dalši čas imenujemo amnezija. Trajne in obsežne amnezije so redke, običajno se stanje po poškodbi, ki je najpogostejši vzrok izgube, postopno izboljšuje. Normalno je, da s staranjem spominske sposobnosti človeka nekoliko upadejo, toda pri sicer telesno zdravi osebi je ta upad tako majhen, da ga sploh ne opazimo. Slabšanja spomina s starostjo nima toliko vzrokov v fizioloških spremembah (npr. arterioskleroza, propadanje nevronov…), pač pa bolj v zmanjšani umski aktivnosti starejših in motivaciji – njihovem prepričanju, da postajajo pozabljivi, ne trudijo se, da bi si nekaj zapomnili itd.

 

3.3.3.PREDSTAVLJANJE

Mnogi psihologi menijo, da se gradivo ohranja v dolgoročnem spominu na dva načina: v obliki predstav in v besedni obliki. Tudi obnova lahko poteka na oba načina. Besedni spomin je bolj pogost, vendar ni tako natančen kot predstavljanje. Glavna prednost besednega spomina je v tem, da zajema bistvene značilnosti izvirnika in ni natrpan s podrobnostim. Zato je besedni spomin trajnejši, medtem ko predstave običajno hitro zbledijo

Predstave delimo na spominske in domišljijske. Spominske so bolj ali manj natančen posnetek zaznav, vendar niso tako razločne, jasne in stabilne. Domišljijske predstave pa nastanejo s kombiniranjem izkušenj, zato kot celota ne ustrezajo stvarnosti. Od nje se bolj ali manj oddaljijo. Npr. krilati konj v celoti ne ustreza stvarnosti, sicer pa je dobljen s kombinacijo dveh povsem stvarnih elementov, konja in kril.

Glede na čutno modalnost predstave lahko delimo na vidne, slušne, gibalne, vonjale, okušalne in druge. Nekateri ljudje se bolj nagibajo k eni, drugi pa bolj k drugi vrsti predstavljivosti, zato ponavadi govorimo o vidnem, slušnem in gibalnem tipu človeka, glede na predstavljivost. Toda čisti tipi ljudi so redki, tako kot tudi čiste vrste predstav, ki bi vključevale samo eno čutno modalnost. Večina predstav je mešanih in večina ljudi pripada mešanemu tipu predstavljivosti.

Posebna vrsta predstav so eidetske predstave, ki so izredno žive in polne podrobnosti in so podlaga t.i. fotografskega spomina. Med otroki, prirodnjaki in umetniki je več eidetikov, kot med drugimi ljudmi. Nekateri menijo, da šolanje in način življenja v zahodni kulturi uničujejo predstavljivost.

 

 

3.3.4.NAVADE, SPRETNOSTI IN ZNANJA

Navade, spretnosti in znanja so rezultat učenja. Navade se razvijejo s ponavljanjem kake dejavnosti. Najprej spontano, npr. s pogojevanjem, dostikrat tud s posnemanjem in mišljenjem. Za navade je značilno, da nam omogočajo opravljanje dejavnosti skoraj brez zavestnega nadzora, oz. ob zmanjšani zavestni kontroli, da pomenijo prihranek energije in časa, so pa tudi stereotipne (se upirajo spremembam). Večina navad je v življenju koristna in potrebna, mnoge navade pa so škodljive. A tudi običajne navade delujejo negativno, če se razmere spremenijo in zahtevajo drugačno vedenje.

Spretnosti so sestavljene motorične navade, ki jih človek uporablja v posebnih razmerah, npr. poklicne in športne spretnosti. Spretnosti niso splošne. Človek ni spreten nasploh, temeveč le na ožjem področju dejavnosti. Tako govorimo o spretnosti prstov, ročni spretnosti, spretnosti nog itd.

O znanju govorimo takrat, ko posameznik uporablja pomen besed ali besednih zvez in ga izraža s pojmi, besednimi opisi, sodbami, sklepi in definicijami.

Navade, spretnosti in znanje so rezultat učenja, vendar vplivajo tudi na nadaljne učenje, ker povzročajo učni transfer. Čimveč navad, spretnosti in znanj že imamo, tem lažje in hitreje se učimo novih vsebin.

 

3.4.MIŠLJENJE IN GOVOR

V širšem pomenu spadajo k mišljenju vsi spoznavni procesi, ki potekajo v delovnem spominu, npr. presojanje, celo priklic gradiva iz dolgoročnega spomina. V ožjem pomenu pa je mišljenje odkrivanje novih odnosov med izkušnjami. Pojavi se kadar posameznik naleti na problem – na zaznano ali z besedami reprezentirano situacijo, ki jo skuša dojeti v novih zvezah.

Glede na odnos do stvarnosti delimo mišljenje na realistično in avtistično. Prvo pomeni kombiniranje stvarnih dejstev, drugo pa kombiniranje dejstev ne glede na stvarnost in pod vplivom subjektivnih dejavnikov, kot so želje in čustva. V prvo skupino spada reševanje problemov, v drugo pa izmišljanje, otroška igra, sanjarjenje, sanjanje, halucinacije in še marsikaj, kar poimenujemo z besedo domišljija. Vendar sta obe obliki mišljenja povezani. Celo znanstvenik uporablja pri sestavljanju hipotez domišljijo.

Podobno so tudi raziskovalci, ki so proučevali vrste miselnih slogov, ki jih ljudje razvijejo in potem uporabljajo pri reševanju problemov, odkrili dva glavna tipa mišljenja, ki so ju poimenovali konvergetno in divergentno mišljenje. Kovergetno mišljenje je ozko osredotočeno na specifični problem in na iskanje rešitve zanj, medtem ko je divergetno mišljenje v svojem pristopu veliko bolj ohlapno, z možnostjo različnih odgovorov na vsak dan problem. Standardni tesni inteligentnosti dejansko merijo le konvergentno mišljenje, saj so problemske naloge v njih take, da je možen en sam pravilni odgovor. Divergetno mišljenje velikokrat enačimo z domišljijo oziroma ustvarjalnim mišljenjem. Kognitivni slog mišljenja, ki je precej podoben divergentnemu mišljenju pa je De Bono imenoval lateralno mišljenje. S tem sitlom mišljenja ljudje najdejo pravilno rešitev problema, ki pa je dobljena na nenavaden način, vsebuje zelo neobičajne pristope ali rešitve, ki pa so kljub vsemu ustrezne.

 

3.4.1.POSKUSI IN NAPAKE TER VPOGLED

Reševanje problemov s poskusi in napakami, ki je opisano v prejšnjem poglavju je ontogenetično in filogenetično najpreprostejši način reševanja problemov. Živo bitje bolj ali manj nakjučno poskuša priti do cilja, pri tem se velikokrat zmoti, dokler se mu ne posreči. Zasledimo ga pri živalih, majhnih otrocih, odraslih, kadar rešujejo težek problem ali so preveč čustveno vznemirjeni, dostikrat pa je začetna ali vmesna faza med reševanjem problemov na bolj zreli ravni.

Vpogled je nenadna povezava izkušenj. Mislec v trenutku poveže elemente problemske situacije. Ponovitve pa izvede brez poskušanja. Pravzaprav ja problem najprej rešen mentalno (umsko) in šele potem z dejanjem, kadar je to potrebno. V zapletenih problemskih situacijah pa en vpogled na zadostuje. Za rešitev je potrebnih več delnih vpogledov, ki se med seboj dopolnjujejo.

 

3.4.2.MISELNE OPERACIJE, STRUKTURE IN STRATEGIJE

Problem rešujemo z miselnimi strukturami in miselnimi operacijami. Miselne strukture so to s čemer mislimo: pojmi, predstave, sodbe itd. Z miselnimi operacijami pa primerjamo miselne strukture in jim spreminjamo položaj v problemskem prostoru. Miselne strategije so način uporabe miselnih operacij. Nekatere probleme je mogoče rešiti samo z eno strategijo, večino problemov pa se lahko lotimo z več različnimi strategijami.

 

3.4.3.POJMI IN SIMBOLI

Miselne strukture so to, s čemer mislimo, glavne so zaznave, predstave, pojmi in enostavne misli npr. sodbe in odločitve. Probleme rešujemo tudi tedaj, kadar situacije ne zaznavamo neposredno (npr. problemi podani v besedni obliki). Vendar se tudi tedaj mislec zaveda stvarnosti. Zaveda se je s pojmi, ki jih poimenujemo s simboli, največkrat z besedami. Simboli so znaki, ki pomenijo nekaj drugega, kot so v resnici (npr. meteorološki, kartografski, matematični in prometni znaki). Poglavitni simbol človeka so besede. Z njimi označujemo stvari in pojave v stvarnosti, pa tudi doživljaje in pojave zavesti. Govor je socializiran sistem simbolov. S temi simboli lahko mislimo, ne da bi stvari in pojave hkrati zaznavali in si jih predstavljali. S simboli pa ne označujemo samo posameznih stvari in pojavov, temveč skupne značilnosti predmetov in pojavov. V tem primeru govorimo o pojmih.

3.4.4.GOVOR IN MIŠLJENJE

Jezik je sistem povezanih znakov, značilen za skupino ljudi, govor pa je uporaba tega sistema z glasovnimi oblikami ali drugačnimi znaki npr. s kretnami. Jezik in govor imata tri glavne psihološke funkcije: z njim se sporazumevamo z drugimi (sporočanje), kažemo notranja stanja (izražanje) in mislimo (reprezentacija). Medtem ko je glasen govor namenjen predvsem sporočanju in izražanju, uporabljamo v mišljenju predvsem notranji govor ali govor v sebi.

 

3.4.5.DOMIŠLJIJA

Mišljenje smo razdelili na realistično in avtistično – k temu sodi domišljija. O njej smo že marsikaj povedali v poglavju pri predstavah. Značilna je za umetniško dejavnost, projekcijske odgovore (glej proglavje o projekcijskih tehnikah), sanjanje, sanjarjenje in še mnoge druge pojave. Celo »debela« laž zahteva domišljijo.

Z domišljijo na različne načine kombiniramo izkušnje. Čeprav tudi z njo rešujemo probleme, se od pravega reševanja problemov razlikuje v mnogih pogledih. Večjo vlogo imajo čustva in osebne potrebe. Začetno, končno in vmesna stanja so slabo opredeljena. Ker je mislec manj vezan na stvarnost, je bolj svoboden pri kombiniranju izkušenj.

Mnogi psihologi poudarjajo, da posameznik obdeluje v domišljiji probleme, ki jih ne more rešiti v življenju. Taka domišljija ima vlogo obrambnega mehanizma, kar je posebej značilno za dnevno sanjarjenje, v katerem si posameznik uresničuje želje, ki jih sicer ne more zadovoljiti. Domišljija pa se ne izraža samo v sanjarenju in umetniških delih, potrebujejo jo celo znanstveniki, ko sestavljajo hipoteze. Posameznika usmerja pri načrtovanju prihodnosti, pri iskanju ciljev in je podlaga ustvarjalnosti.

 

3.4.6.USTVARJALNOST

Ustvarjalno mišljenje se razlikuje od neustvarjalnega v tem, da daje izvirne rešitve. Zanje je značilno, da so redke, izjemne, enkratne ali celo neponovljive. Ustvarjalno mišljenje je možno le tedaj, kadar je posameznik soočen z odprtimi problemi.

Psiholog Guilford razlikuje konvergentno in divergentno mišljenje. Prvo »vleče misli skupaj« in daje tipične, pričakovne in vnaprej predvidene rešitve. Take naloge najdemo v testih znanja in testih inteligentnosti. Divergentnost mišljenje pa »potiska misli« stran od glavnega toka in daje nenavadne, nepričakovane in presenetljive rešitve. Take naloge najdemo v testih ustvarjalnosti. Med inteligentnostjo in ustvarljalnostjo obstaja samo šibka pozitivna povezanost.

Kriteriji ustvarjalnosti naj bi bili fluentnost (število idej), pogostost pojavljanja ideje (bolj ko je redka, bolj smo ustvarjalni), uporabnost idr. Kriterij uporabnosti pa je precej sporen, saj uporabnost pogosto ni razvidna takoj (npr. v znanosti), pri umetninah pa je tudi zelo težko govoriti o uporabnosti.

 

Glavna značilnost ustvarjalnega mišljenja je miselna transformacija, ki pomeni preureditev gradiva, novo organizacijo, nov način razlage, spoznanje nove funkcije. Pomembna lastnost ustvarjalnega mišljenja je tudi njegova prožnost, ki se kaže v zmožnosti najti več različnih rešitev. Nasprotje prožnosti pa je fiksacija mišljenja, oz. utrditev neke strategije mišljenja do te mere, da je mislec ne more opustiti, zaradi česar ne more najti nove rešitve ali pa ves čas ponavlja isto napako.

Med fazami ustvarjalnega mišljenja najpogosteje navajajo štiri:

1.preparacija ali faza priprave, v kateri se seznanim o s problemom in zbiramo informacije o njem,

2.inkubacija – faza, v kateri se zavestno ne ukvarjamo s problemom, pač pa gre za podzavestno predelavo informacij in iskanje rešitve,

3.iluminacija ali faza razsvetlitve, v kateri nastopi tako imenovani »aha« efekt – trenutek, ko mislec po dolgotrajnem iskanju nenadno in v najbolj neobičajnih okoliščinah pride do rešitve problema,

4.verifikacija ali faza preverjanja, zlasti pri tehničnih in znanstvenih dognanjih je treba rešitev še preveriti ali s poiskusom ali pa drugače.

Ustvarjalnost je odvisna tudi od človekove osebnosti. Najpomembnejša značilnost ustvarjalnih ljudi je nekonformizem. Ustavarjalen mislec se v mišljenju ne podreja večini ali avtoritetam, ničesar ne vidi povsem urejeno, dognano in izdelano; zato skuša urediti gradivo na nov način. Vsi ljudje imajo potencial za ustvarjalnost, čeprav eni več drugi manj, vendar ga na žalost vsi ne razvijejo, lahko se celo zgodi, da je pod neugodnimi vplivi okolja ustvarjalnost posameznika zatrta.

3.4.7.RAZVOJ MIŠLJENJA

Freud je menil, da mišljenje izvira iz potrebe, da najdemo načine za zadovoljevanje bioloških nagonov. Dewey je mišljenje pojmoval kot nekaj, kar nastane, kadar obstaja neskladje med tem, kar pričakujemo, da se bo zgodilo in tistim, kar se dejansko zgodi. Piaget pa je trdil, da mišljenje nastaja iz biološkega procesa prilagajanja (adaptacije) na okolje. Po njem majhen otrok razvija svoje razumevanje sveta okoli sebe tako, da oblikuje notranje reprezentacije ali sheme. To mu omogoča, da usmerja svoje trenutno vedenje, tako da se uspešno prilagaja na okolje, hkrati pa mu daje tudi temelj za prihodnja dejanja v novih okoliščinah. Ko se otrokovo izkustvo povečuje, se te sheme stalno razvijajo z dvojnim procesom: asimiliranjem in absorbiranjem novih informacij in s prilagajanjem shem, tako da ustrezajo novim vrstam izkušenj – proces, ki je znan kot akomodacija.

 

 

Piagetova teorija razvoja mišljenja (inteligentnosti)

Piagetova teorija pravzaprav razlaga na kakšne načine otroci organizirajo tisto, kar se učijo. Opazil je, da je mišljenje otrok pri vsaki posamezni starosti drugačno in značilno za to starost. Zato je hotel odkriti, kako razumejo svet otroci različnih starosti in kako se nihovo mišljenje spreminja od časa, ko so dojenčki, do časa ko dosežejo odraslost. Trdil je, da se mlajši otrok ne razlikuje do starejšega samo po količini znanja, pač pa dejansko obstaja kvalitativna razlika med njunim mišljenjem. Piaget je inteligentnost pojmoval kot sposobnost živega bitja, da se prilagaja svojemu okolju in spremembam v njem. Te inteligentnosti otrok ne osvoji v celoti in naenkrat, pač pa se razvija po zakonitih fazah ali stopnjah, ki so pri vsakem posamezniku enake. Za vsako fazo so značilne drugačne kognitivne sposobnosti otroka, čeprav nekateri hitreje prehajajo iz ene faze v drugo, pa morajo vsi iti skozi vse faze v enakem zaporedju. Vsaka faza poveča sposobnosti pridobljene v prejšnji fazi.

 

Po Piagetu se inteligentnost razvija v interakciji z okoljem. Piaget jasno razlikuje med akcijo in operacijo. Akcija je delovanje otroka na okolje, operacija pa je ponotranjena akcija – dejanje izvajamo v mislih, ga mislimo. Akcije so konkretne, operacije pa so lahko konkretne ali abstraktne. Ko otrok razmišlja o stvareh izvaja miselne operacije. Pomembna značilnost operacij je reverzibilnost. Ko otrok osvaja nove spretnosti, jih v svojih miselnih procesih reprezentira v obliki kognitivnih struktur, imenovanih sheme. Shema vsebuje vse ideje, spomine, spretnosti in asociacije, ki zadevajo posamezni sklop operacij v okolju. Ko rastemo in smo v intarakciji s svojim okoljem, svoje sheme stalno razvijamo in spreminjamo. Piaget torej razlikuje dve vrsti notranjih struktur: sheme in operacije. Sheme so nekakšni notranji načrti, ki omogočajo motorično aktivnost npr. sesanje in hojo. Sheme niso toge kot refleksi, temveč se prilagajajo zunanjim razmeram. Operacije pa so notranji sistemi mišljenja. V nasprotju s shemami so reverzibilne in pregibne, kar pomeni, da lahko dosežejo cilj na različne načine. Operacije uporabljamo na zelo širokem območju problemov. Delimo jih na logične (npr. klasifikacija), infralogične (npr. združevanje delov) in vrednostne.

 

Piaget je menil, da mišljenje nastane samo kot posledica nepričakovanih dogodkov. Takrat ko lahko brez težav uporabimo že obstoječe sheme, ni verjetno, da o dogodku posebej razmišljamo. Pri dogodku, kjer obsotječih shem ne moremo uporabiti na normalen način, pa se znajdemo v stanju neravnovesja, ki ga skušamo popraviti s prilagajanjem naših shem s procesom asimilacije in akomodacije, ki potekata, dokler se ne zmoremo spoprijeti z novo situacijo. Asimilacija je proces širjenja obsega sheme in torej poteka takrat, kadar shema zajame nove informacije in se pri tem skoraj nič ne spremeni. Gre torej za vključevanje novih izkušenj v obstoječe notranje strukture (oz. prilagajanje okolja človeku). Akomodacija pa je spreminjanje oblike sheme tako, da ustreza novim informacijam, kadar so te bistveno drugačne. V teh primerih lahko nastane celo nova shema, s tem, da se obstoječa razcepi na dve. Gre torej za razvoj novih struktur zaradi novih izkušenj (oz. prilagajanje človeka okolju). Asimilacija in akomodacija potekata skupaj kot del procesa uravnoteževanja oz. prilagajanja (adaptacije) in tvorita temelj kognitivnega razvoja.

Piaget je bil prepričan, da gredo vsi otroci skozi naslednje faze razvoja:

v 0-2 let: senzomotorična faza (čutno-gibalna),

v 2.-7 let: predoperacijska faza,

v 7-11 let: faza konkretnih operacij,

v od 11.leta do odraslosti: faza formalnih operacij.

Senzomotorična faza je prvo obdobje kognitivnega razvoja, v katerem otrok organizira in si razlaga infromacije, ki jih dobiva preko svojih čutil in razvija motorično (gibalno) koordinacijo – nauči se usklajevati delo svojih mišic. Lahko bi rekli, da izgrajuje senzomotorične sheme. V predoperacijski fazi se razvija jezik, pri razvoju katerega se lepo kaže zmanjšanje otrokovega egocentrizma. Vendar pa miselne operacije v tej dobi še niso reverzibilne, prav tako pa otrok ne more dojeti načela konservacije (ohranitve količine). Prevladujejo konkretni pojmi, mišljenje pa je avtistično in egocentrično. Glavna naloga predoperacijske faze je, da otroka pripravi na kasnejše faze. V tej fazi se otrok nauči posploševati pravila, ki jih je spoznal, preko uporabe pravila v praksi. S tem širi svoje sheme in postopno izgrajuje strukture za ravnanje s svetom. V konkretno operacijski fazi je otrokovo mišljenje zelo podobno mišljenju odraslega, otrok že uporablja logične operacije s konkretnim gradivom, vendar pa ima težave pri uporabi abstraktnih pojmov. V formalno operacijski fazi je otrokovo mišljenje tako kot mišljenje odraslega. Lahko uporablja abstraktno logiko, lahko razvija domneve o svetu, ki jih preverja in pri svojem mišljenju lahko uporablja abstraktne pojme.

 

Čeprav je Piaget menil, da poteka kognitivni razvoj v interakciji z okojem, je vseeno menil, da je to podedovan proces, kajti določena oblika mišljenja se ne more razviti, dokler otrok zanjo ni genetsko pripravljen. Vendar pa se stanje pripravljenosti lahko pojavi bolj zgodaj, če je okolje izjemno spodbudno ali pa bolj pozno, če otrok nima dovolj priložnosti za raziskovanje različnih problemov.

 

IV.OSEBNOST

1.POJEM OSEBNOSTI

Duševni procesi se med seboj prepletajo in tvorijo posameznikovo osebnost. V življenju se ne pojavljajo med seboj ločeni posamezni procesi in funkcije, marveč so organizirani v edinstven in neponovljiv splet duševnih in telesnih značilnosti. Te enkratne, značilne in kompleksne psihofizične celote označujemo z izrazom osebnost. Osebnost je relativno trajna celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti, po katerih se posameznik razlikuje od drugih.

 

 

2.STRUKTURA OSEBNOSTI

Osebnost si lahko predstavljamo kot celoto, ki jo sestavljajo številne značilnosti – te imenujemo osebnostne lastnosti. Med osebnostne lastnosti spadajo npr. inteligentnost, živahnost, marljivost, moč, spol, starost, telesna višina in teža, barva las, kože, oči itd. Praktično lahko govorimo o neomejenem številu osebnostnih lastnosti, ki so pri vsakem posamezniku združene v zanj značilen, enkraten in neponovljiv vzorec – v njegovo osebnost.

 

Vse osebnostne lastnosti pa niso enako pomebne. Nekatere nam dajejo o posameznikovi osebnosti več podatkov kot druge. Že v antiki so skušali ugotoviti najpomembnejše osebnostne lastnosti, s katerimi bi bilo mogoče dobro opisati in razvrščati posameznike. Med zgodovinsko pomembnimi tipologijami osebnosti sta zagotovo najbolj znani Hipokrat-Galenova tipologija temperamenta in več kot 2000 let mlajša Jungova tipologija, ki govori o ekstravertnem in introvertnem tipu osebnosti.

Tabela 2: Hipokrat-Galenova tipologija temperamenta.

 

       TEMPERAMENT                       TEKOČINA                        ZNAČILNOSTI

 

 

sangvinik                                              kri                                  živahen, veder, prijeten,

spremenljiv…

 

 

kolerik                                                 žolč                                  silovit, razburljiv,neprijeten,

prepirljiv, hiter…

 

 

flegmatik                                             sluz                                  počasen, čustveno neodziven,

miren, hladnokrven …

 

 

melanholik                                        črni žolč                             počasen, zavrt, pesimističen,

depresiven, globoka čustva…

Glavna pomanjkljivost tipološkega razvrščanja ljudi pa je v tem, da so čisti tipi redki, in da je večina ljudi nekje vmes – mešanica več različnih tipov. Zato danes namesto o tipih raje govorimo o osebnostnih dimenzijah ali osebnostnih potezah, ki lahko zavzamejo katerokoli vrednost na dimenziji med dvema skrajnima poloma. (npr. dimenzija ekstravertnosti -introvertnosti).

Da bi olajšali pregled nad praktično neskončnim številom osebnostnih lastnosti, jih nekako že po tradiciji delimo na štiri velika področja: temperament, značaj (karakter), sposobnosti in telesno zgradbo (konstitucijo).

 

 

2.1.TEMPERAMENT

Temperament zajema predvsem značilne načine vedenja in čustvovanja. Silovitost, živahnost, hladnokrvnost so primeri temperamentnih lastnosti. Znana Hipokrat-Galenova tipologija osebnosti je v bistvu nauk o temperamentu. Raziskave kažejo, da so značilnosti temperamenta zelo odvisne od dednih vplivov, čeprav se lahko pod vplivi okolja v določeni meri spremenijo. Temperament obsega tisto področje osebnosti, ki je povezana s čustvenim doživljanjem in reagiranjem.

 

 

2.2.ZNAČAJ (KARAKTER)

Značaj obsega zlasti psihične lastnosti, ki so povezane z moralno platjo osebnosti in so skoraj izključno rezultat vzgoje in vplivov okolja. Zato se lahko v toku življenja znatno bolj spreminjajo kot lastnosti temperamenta. Medtem ko gre pri temperamentu bolj za načine in oblike obnašanja, gre pri značaju bolj za vsebino vedenja. Značajske lastnosti so zlasti tiste osebnostne značilnosti, ki jih radi ocenjujemo z moralnega in etičnega vidika, in ki se pogosto povezujejo s posameznikovo voljo in motivacijo. V primerjavi s temperamentom, so značajske lastnosti bolj odvisne od vplivov okolja. Na oblikovanje značaja močno vpliva vzgoja, prek nje pa tudi družbene in kulturne norme. Značajske lastnosti so poštenost, nesebičnost, hrabrost, vestnost, skromnost, redoljubnosti, odkritost, itd.

Ugotavljanje značajskih lastnosti je težavno in nezanesljivo. Pogosto grešimo, ker površno in prenagljeno sklepamo o značaju posameznika. Mnoga vedenja so bolj posledica situacijskih dejavnikov in drugih osebnostnih lastnosti, kot pa značajskih lastnosti.

 

 

2.3.SPOSOBNOSTI

Pojem sposobnosti zajema tiste lastnosti, ki najbolj bistveno vplivajo na naše dosežke in uspešnost pri razreševanju različnih nalog in problemov. Človekove sposobnosti delimo na umske (intelektualne), zaznavne (senzorične ali sposobnosti naši čutil) in telesne (motorične).

Med umskimi sposobnostmi je verjetno najbolj znana inteligentnost. Inteligentnost lahko opredelimo kot zmožnost učinkovitega mišljenja, učenja in reševanja problemov. Še zlasti se pokaže kot uspešnost in iznajdljivost v novih situacijah, kjer si z naučenim znanjem ne moremo kaj dosti pomagati. Vendar nam inteligentnost pomaga tudi pri znanju: čimvečja je, tem bolje bomo znali svoje znanje uspešno izkoristiti. Obstajajo številne teorije in definicije inteligentnosti. Danes lahko rečemo, da na psihometričnem nivoju obstaja strinjanje o tem, da obstaja neka splošna inteligentnost, poleg te pa tudi skupinski ali primarni faktorji inteligentnosti, poleg teh pa še bolj specifični faktorji inteligentnosti.

 

 

2.4.TELESNA ZGRADBA ALI KONSTITUCIJA

Telesna zgradba zajema predvsem telesne značilnosti, še posebej značilnosti telesnega videza, drže in posameznih delov telesa. Nekateri psihologi so menili, da obstaja povezava med telesno zgradbo in drugimi osebnostnimi lastnostmi. Tako so nastale konstitucijske teorije osebnosti, kakršni sta Kretschmerjeva in Sheldonova, ki navajajo, da različnemu tipu telesne zgradbe (npr. atletski, piknični in astenični) ustreza tudi določena zgradba osebnosti.

 

3.DINAMIKA OSEBNOSTI

Osebnost ni statična, pač pa dinamična in zato se lahko tudi spreminja. Dinamične sile, ki omogočajo in povzročajo spreminjanje osebnosti so motivi. O dinamiki osebnosti smo veliko povedali že v poglavju motivacija. Vse frustracije, konflikti in krize so dinamična dogajanja znotraj človekove osebnosti, prav tako pa tudi človekovo soočanje z raznimi obremenitvami (konstruktivno in nekonstruktivno ter obrambni mehanizmi), njegove potrebe in vrednote sodijo na področje dinamike osebnosti. Med dinamične sile osebnosti pa lahko uvrstimo tudi človekova čustva, stališča, želje, interese.

 

 

3.1.STALIŠČA

Stališče je mentalna naravnanost, pripravljenost posameznika za določeno ravnanje. Stališča torej vplivajo na naše vedenje, čeprav ni nujno, da se vedno izrazijo v vedenju. Stališče lahko opredelimo kot razmeroma trajno dispozicijo do druge osebe ali pojava v našem življenju. To je specifični način gledanja na nekoga ali nekaj. Na preprosti ravni je stališče to, da nekaj maramo ali ne maramo, na bolj kompleksni ravni pa je stališče lahko cela paleta prepričanj in čustev do določene stvari.

 

Vsako stališče ima tri sestavine: kognitivno komponento, afektvno (čustveno) in vedenjsko. Kognitivna komponenta vsebuje naša prepričanja (razloge, utemeljitve), zakaj čutimo tako, kot čutimo. Afektivna komponenta označuje čustveni del stališča (nekaj maramo ali ne, nekaj nas jezti ali ne…), vedenjska ali akcijska komponenta pa se nanaša na to, kako bo stališče vplivalo na naše vedenje (ali bomo ravnali v skladu s stališčem ali ne). Ljudje namreč ne ravnamo vedno v skladu s svojimi stališči, vendar pa se nam zdi pomembno, da se naša stališča, vsaj njhov kognitivni del, med seboj ujemajo. Kadar se zavemo nasprotij dveh ali več stališč, v nas nastane neprijetno stanje napetosti (kognitivna disonanca ali neskladje informacij), zaradi katerega moramo eno ali drugo stališče spremeniti, s čemer odpravimo to disonanco. Svoja stališča lahko torej spremenimo pod vplivom okoliščin oz. novih informacij, izkušenj ipd.

 

Predsodki pa so posebna vrsta stališč, za katere je ponavadi značilna negativna čustvena naravnanost do določene osebe, skupine, pojava. Predsodke ponavadi razvijemo na podlagi površnih in hitrih sodb, ter pomanjkljivh informacij o nečem ali nekom. Predsodki pa niso nujno negativni, lahko so tudi pozitivni (čeprav z izrazom predsodek redkeje mislimo na to). Predsodki se lahko oblikujejo z učenjem v procesu socializacije, pri tem pa veliko vlogo igra skupinski pritisk in socialne norme. Temelj naših predsodkov pa je lahko tudi frustracija oz. neprijetna izkušnja, zaradi katere svojo jezo usmerimo v ljudi in predmete, ki so šibkejši od nas (iščemo »grešnega kozla«, ker frustracije ne znamo drugače odpraviti; gre torej že za obrambni mehanizem). Torej lahko tudi obrambni mehanizmi vodijo v nastanek predsodkov, kar je v skladu z navedbami avtorjev, da se predsodki pogosteje pojavljajo pri ljudeh, ki so osebnostno šibki ali močno nevrotični (torej tisti, ki uporabljajo veliko obrambnih mehanizmov). Predsodke je zelo težko zmanjšati in odpraviti, zlasti če vzrok njihovega nastanka ni samo v nezadostni informiranosti. V tem primeru s poučevanjem in informiranjem ne dosežemo veliko. Med različnimi stališči se predsodki še posebej odlikujejo po svoji vztrajnosti.

 

 

4.RAZVOJ OSEBNOSTI

Vsako živo bitje se razvija in tako tudi človek. Razvija se tudi osebnost. Če novorojenčka primerjamo z odraslim, se nam bo zdel neoblikovan in neizrazit. Raziskave pa so pokazale, da se že pri novorojenčkih pokažejo mnoge značilnosti in razlike – ne samo telesno, temveč tudi v vedenju in duševnosti. Pojavijo se že zametki poznejših osebnostnih lastnosti. Ugotovili so, da se že novorojenčki razlikujejo v zaznavnih zmožnostih – v vidnih, slušnih in v občutljivosti na bolečino. Razlike so tudi v hitrosti in jakosti odzivanja na dražljaje, v hitrosti vzpostavljanja pogojnih refleksov in drugih naučenih reakcij, pa tudi v splošni dejavnosti. Bistvene razlike so ugotavljali tudi v čustvenih reakcijah. V naslednjih tednih in mesecih se začne otrok razvijati, razlike med otroki pa postajajo vse izrazitejše in vse več jih je. Že sorazmerno kmalu najdemo razlike v umskih sposobnost, v osebnostnih potezah idr.

V nasprotju z živalmi se ljudje rodimo izredno nebogljeni in odvisni od drugih oseb in od tega, kar se bomo naučili. Zato sta za razvoj osebnosti posameznika izredno pomembna proces vzgoje in socializacije, pa tudi proces samooblikovanja (samodejavnosti). Smisel teh dveh procesov je, da se posameznik usposobi za samostojno in odgovorno življenje med drugimi. Osebnost se oblikuje pod močnimi vplivi družbenega okolja. Starši, družina, vrstniki, vzgojitelji, učitelji in drugi, vplivajo na posameznika, da pridobi lastnosti primerne za normalno življenje v skupnosti (proces socializacije). Osebnost pa se oblikuje tudi s pomočjo samodejavnosti, na podlagi zavestnih pobud in ravnanj posameznika. V svojem razvoju si ustvarjamo podobo in merila o tem, kakšni smo in kakšni naj bi bili. S tem si ustvarjamo samopodobo (podobo ali pojem samega sebe) in svojo samoidentiteto. Pogosto ravnamo tako, kot nam to narekuje samopodoba. Tako lahko tudi sami oblikujemo svoje vedenje in razvijamo nekatere osebnostne lastnosti. Upravičeno torej govorimo tudi o samooblikovanju osebnosti.

Nekateri raziskovalci menijo, da razvoj osebnosti poteka skokovito po posameznih razvojnih stopnjah (fazah), medtem ko drugi poudarjajo, da gre za linearen in kontinuiran proces. Mnoge razvojne teorije osebnosti govorijo o razvojnih stopnjah.

 

 

4.1.OBDOBJA OSEBNOSTNEGA RAZVOJA

Okvirno lahko osebnosti razvoj posameznika razdelimo v pet večjih razvojnih obdobij: otroštvo, mladostno dobo, odraslo dobo, dobo zrelosti in starost. V vsakem od teh obdobij se dogajajo spremembe, ki zadevajo vsa področja naše osebnosti in vedenja.

 

Otroštvo je razmeroma dolgo obdobje, v katerem je razvoj osebnosti najbolj hiter in dinamičen. Relativno krajše je obodje mladostništva (približno od 12. do 20 let), ki pomeni prehod iz otroštva v odraslost, od nesamostojnega življenja k samostojnosti in neodvisnosti. To obdobje sovpada tudi s telesnim in spolnim dozorevanjem. V tej dobi pa dosežejo svoj vrhunec tudi nekatere telesne in intelektualne funkcije. V ospredju so problemi v zvezi z iskanjem lastne identitete (kriza identitete) in vzpostavljanjem partnerskih odnosov. Obdobje mladostništva se pogosto povezuje z uporniškim obnašanjem. Za zgodnje odraslo obdobje je značilen zaključek šolanja, pridobitev poklica in dela, sklenitev zakonske zveze, oblikovanje družine ipd. Poleg družinskih in vzgojnih problemov, so v tem obdobju pomembna sestavina življenja še finančne, materialne in stanovanjske zadeve. V zgodnjih zrelih letih naj bi prišlo do relativne ustalitve in stabilnosti. Negotovosti in skrbi prejšnjega obdobja so premagane. V mnogih pogledih je posameznik v tem obdobju resnično na višku življenja. V poznih zrelih letih (nekako po 40.letu) pa se pojavijo nove zahteve in spremembe, zaradi katerih je za marsikoga to obdobje kritično (kriza sredjih let). Starost je vsekakor obdobje, ki mu naša družba ne posveča dovolj pozornosti. To obdobje pa je poleg nekaterih prednosti, povezano tudi z mnogimi težavami – upokojitev, izguba prijateljev, partnerja, pešanje telesnih in umskih zmogljivosti, težave z zdravjem ipd.

 

4.2.ZRELOST OSEBNOSTI

Ljudje so bili vedno občutljvi za razlike, ki so se pojavljale med njimi. Vsaka družba, kultura in zgodovinsko obdobje si je ustvarilo predstavo o tem, kaj je običajno, kaj je normalno in kaj ne. Posamezniki z neobičajnimi ali posebnimi lastnostmi so od nekdaj vzbujali pozornost okolice in pogosto dobili oznako, da so nenormalni (stigmatizacija = označevanje posameznikov ali skupin, ki se razlikujejo od večine, pospremljeno z nezaupanjem, predsodki, odklanjanjem, diskriminacijo ipd). Pojem normalnosti pa je izredno težko pojasniti. Lahko jemljemo kot normalno vse tisto, kar je povprečno, pogosto, toda po tem merilu so tudi tisti, ki odstopajo od povprečja v pozitivni smeri (npr. geniji) nenormalni. Lahko jemljemo kot nenormalno vse tisto, kar odstopa od povprečja v negativni smeri. Kot normalno lahko zopet jemljemo tisto, kar je vezano na ideal duševnega in telesnega zdravja – toda kdo med nami se lahko pohvali s takim zdravjem. Lahko bi kot normalno jemali tisto, kar je prilagojeno družbi, toda ali ste potem normalni, če ste prav tako živčni in napadalni, kot mnogi ljudje v današnjem svetu? Lahko bi kot merilo uporabili osebnostno zrelost, toda mnogi med nami se z zrelostjo ne morejo pohvaliti, zato teh dveh pojmov ne smemo mešati. Pojem normalnosti je vsekakor zelo sporen, zato ga v psihologiji raje ne uporabljamo.

 

Osebnostna zrelost pomeni razvito in skladno delovanje osebnosti, ki usposablja posameznika, da na ustrezen in konstruktiven način uravnava svoje življenje. Zrelost torej ne pomeni odsotnost težav, pač pa se kaže v tem, da jih znamo uspešno reševati. Razlikujemo več komponent osebnostne zrelosti. Poleg telesne zrelosti zajema še:

1.Čustveno zrelost, ki se kaže v zmožnosti izražanja in kontroliranja čustev, v pozitivnem čustvenem odnosu do drugih in sebe, v zadovoljstvu s samim seboj, v zaupanju, sočustvovanju itd.

2.Spoznavno zrelost, ki se kaže v razvitosti umskega presojanja, v razvitosti interesov, v napredovanju pri učenju in izobraževanju, v uspešnem načrtovanju prihodnosti itd.

3.Socialno zrelost, ki se kaže v spoštovanju drugih ljudi, v upoštevanju mišljenja drugih, samokritičnosti in samokontroli, v prilagojenosti na družben način življenja, v realnem ocenjevanju samega sebe in primerjanju z drugimi itd.

4.Moralno zrelost, ki se kaže v spoštovanju sprejetih in utemeljenih moralnih načel in norm, v zmožnosti moralnega presojanja, v nesebičnosti, v izoblikovanih etičnih prepričanjih itd.

 

4.3.MOTNJE OSEBNOSTI

Vsakdo naleti v življenju na težave, konflikte in druge probleme. V zmerni količini imajo celo pozitiven učinek, saj nas spodbujajo k napredku. Kadar pa se nas polotijo skrajno hudi in neprijetni problemi in težave, pa je drugače. Sami jih često ne moremo razrešiti, še zlasti, če gre za probleme, ki izvirajo iz zgodnjih (otroških) in potlačenih travmatskih doživetij. V takih primerih govorimo o osebnostnih in duševnih motnjah.

Poznamo več vrst osebnostne in duševne motenosti. Razlikujejo se glede na obseg in jakost motenosti, glede na področje osebnosti, ki je prizadeto, in glede na vzročne dejavnike. Ponavadi jih razvščamo v naslednje kategorije:

1.nevroze

So najpogostejša oblika motenj. Zanje so značilne predvsem motnje v čustvovanju, ki se lahko kažejo kot napadi nedoločenih in nerazumljivh bojazni in tesnobe (anksioznost), kot nesmiselni strahovi (fobije) ali kot huda potrtost z občutki krivde, nespečnostjo izgubljanem teka (depresivna nevroza) ali pa kot pojavljanje “vsiljenih” misli in čudaških dejanj, ki se jih ljudje čutijo prisiljene storiti (obsesivno-kumpulzivna nevroza). Nekatere čustvene težave spremljajo tudi telesni znaki kot npr. pospešen srčni utrip, suha usta, znojenje… včasih se lahko pojavi celo ohromelost, slepota, nemost, ki ji ne najdejo telesnega vzroka (konverzivna nevroza ali histerija).

2.psihosomatska obolenja

Dolgotrajne čustvene obremenitve in stresi lahko škodujejo posameznim telesnim funkcijam in povzročajo psihosomatska obolenja npr. določene oblike astme, želodčni čir, kronično zvišanje krvnega pritiska, sladkorno bolezen, alergije, srčni infarkt, izgubljanje imunske odpornost itd. V teh primerih gre za resnično telesno obolenje, ki pa ima svoje vzroke v duševnosti posameznika.

3.psihopatije, sociopatije

So osebnostne motnje, ki se kažejo v motenem značaju (zlasti moralno-etičnem razvoju), v motenih socialnih stikih in vedenju. Danes namesto izraza psihopatija raje uporabljajo izraz sociopatija ali pa sploh govore samo o osebnostnih in vedenjskih motnjah. Največkrat gre za znake kot so asocialnost, delikventnost, skrajna brezobzirnost in agresivnost, sumničavost, čudaštvo, samotarstvo.

4.psihoze

So najresnejše duševne motnje oz. bolezni. Zanje je značilna izguba čuta za realnost, kar se pogosto povezuje z odtujenostjo (avtizem), duševnim razkrojem in raznimi blodnjami. Pri paranoji so v ospredju preganjalne blodnje, pri manično depresivni psihozi pa se prepletata maničnost (navdušenje, evforija, samopoveličevanje..) in depresivnost (potrtost, pobitost, samomorilnost..). V to skupino sodi tudi shizofrenija.

5.umska nerazvitost

Pri umski nerazvitosti je prizadeta predvsem inteligentnost, ki je močno podnormalna. Ločimo blažjo stopnjo umske prizadetosti (debilnost), srednjo stopnjo (imbecilnost) in najhujšo stopnjo umske prizadetosti (idiotija). Glavni znak umske nerazvitosti je bistveno zmanjšanje umskih sposobnosti. Osebe s hujšimi oblikami umske prizadetosti ne morejo skrbeti niti same zase, pri blažjih oblikah pa se lahko priučijo enostavnejših opravil.

Vzroki in izvori teh duševnih in osebnostnih motenj so lahko zelo različni. Nekatere so posledica genetskih (dednih) okvar (npr. Downow sindrom ali mongoloidnost), druge posledica telesnih, organskih obolenj (npr. meningitis) in drugih vplivov okolja (npr. poškodbe glave, zastrupitev), pri večjem številu pa gre za kombinacijo ustreznih dednih dispozicij in trajnejšega in težjega duševnega obremenjevanje s strani okolja.

 

 

4.4.PSIHOLOŠKA POMOČ IN PSIHOTERAPIJA

Pri večini duševnih in osebnostnih težav, problemov in motenj najdemo vzroke, ki so tudi sami psihične in socialne narave: duševne obremenitve, moteni medosebni odnosi, napačna vzgoja, neugodne socialne razmere ipd. Zato upravičeno menimo, da je take težave treba reševati z ustrezno psihološko pomočjo.

Odpravljanje duševnih težav in motenj zahteva veliko znanja in zkušenj, smisel za delo z ljudmi, veliko volje in energije. Psihološka pomoč sicer ni uspešna in smiselna v vseh primerih, zagotovo pa je v celoti gledano dovolj uspešna, da je njen obstoj upravičen. Kadar je duševna prizadetost blažja in oseba ne kaže hujših motenj, se ponavadi uporablja t.i. psihološko svetovanje. Osebi, ki išče pomoč se pomaga z nasveti strokovnjaka in spodbudami. V primerih hujše prizadetosti pa je potrebna intenzivna psihološka pomoč oz. psihoterapija. Poznamo več vrst psihoterapije. Večinoma vse terjajo dolgotrajnejše in resno delo, ob poglobljenem stiku med osebo, ki išče pomoč in psihoterapevtom.

 

Oblike psihoterapije

Ena izmed najpomembnejših in najbolj znanih oblik je psihoanalitična terapija, katere utemeljitelj je znani Sigmund Freud. Ta se ukvarja zlasti s podzavestnimi, potlačenimi težnjami in konflitki iz preteklosti (zlasti zgodnjega otroštva), ki so pri osebi povzročili nastanek nevroze. Navadno je precej dolgotrajna. Danes se veliko uprablja tudi vedenjska ali behavioristična terapija, ki s pomočjo zakonitosti pogojevanja in drugih oblik učenja skuša odpraviti nevšečnosti in motnje. Zlasti se uporablja za opravljanje strahov ipd. Je dokaj učinkovita in v primerjavi s pishoanalizo tudi dokaj hitro pripelje do izboljšanja. Nedirektivna terapija se usmerja k spodbujanju osebnostne integritete in k osebnostni rasti osebe, ki išče psihološko pomoč. Eksistencialna psihoterapija skuša odpravljati občutja praznine, življenjske nesmiselnosti in neizpolnjenosti, ki pogosto tarejo sodobnega človeka. Psihoterapija lahko poteka individualno, vse bolj pogoste pa so tudi skupinske oblike psihoterapije.

Cilj psihološke pomoči in psihoterapije ni samo odpravljane težav. Z njo skušamo posamezniku omogočiti, da bo v prihodnje lahko sam, brez strokovne pomoči, uspešno premagoval svoje probleme in težave.

4.5.TEORIJE OSEBNOSTI

Teorije osebnosti so razlage osebnostnega delovanja in zato so med najbolj zapletenimi teorijami nasploh. Obstajajo številne teorije osebnosti, ki jih zaradi večje preglednosti razvrščamo v skupine.

 

Psihodinamične teorije osebnosti

Za te teorije je značilno, da skušajo razlagati osebnost z njenimi temeljnimi gibali in silnicami – nagoni, potrebami in motivi. Med njimi je najbolj znana Freudova psihoanalitična teorija. Freud je poudarjal zlasti nagone, še posebej spolni nagon ali libido, ki ga je pojmoval zelo široko – skoraj ga je enačil s težnjo po življenju. Delovati začne že zelo zgodaj. V prvem letu starosti se osredotoči na sesanje in grizenje (oralna faza), v drugem letu se libido preusmeri k funkcijam izločanja (analna faza). Tej sledi falična faza (nekako med 4. In 6. Letom), ko se nagonska spolna energija usmerja k spolnim organom, zatem faza latence, ki traja do konca pubertete tej pa sledi t.i.genitalna faza v kateri se pojavi spolna zrelost, ki omogoča zrele spolne in osebne odnose.

 

Slepe nagonske težnje že kmalu po rojstvu naletijo na odpor in nasprotne zahtve okolja, ki ga poosebljajo predvsem otrokovi starši. Nagonski impulzi se morajo tem zahtevam prilagoditi, sicer otrok tvega kazen, izgubo naklonjenosti, s čemer ogrozi lastni obstoj. Iz prvobitne strukture osebnosti, ki vsebuje nezavedne nagonske težnje (id ali ono) se začne oblikovati nova strutura jaz ali ego. V času vzgoje in socializacije pa se izoblikuje še ena struktura- nadjaz (superego), ki vsebuje ponotranjene moralne zahteve, norme in ideale in predstavlja posameznikovo vest. Nagonske težnje, ki jih jaz in nadjaz ne sprejemata, začne posameznik potlačevati. Tako se vse bolj oblikujeta dva dela duševnosti, zavest in nezavedno. Delovanje osebnosti poteka v medigri med nezavednimi silami onega in nadjaza, ki vsak s svoje strani pritiskata na zavestni jaz. Če so ti pritiski prehudi, se mora jaz prekomerno braniti z obrambnimi mehanizmi in prav lahko pride do nezavednih konflikotv, ki ogrozijo nemoten osebnostni razvoj.

S psihoanalitičnimi teorijami osebnosti so nadaljevai Carl Gustav Jung, Adler, Reich pri katerih pa že srečamo novosti in odstopanja od prvotne Freudove razlage.

 

 

 

Dispozicijske teorije osebnosti

Mnogi raziskovalci menijo, da je osebnost zasnovana na vrojenih dispozicijah. Nekateri pri tem izhajajo iz telesne zgradbe (konstitucije), s katero naj bi se povezovale tudi duševne in vedenjske lastnosti (konstitucijske teorije). Ernst Kretschmer je opažal, da se nekatera duševna obolenja pogosteje pojavljajo pri osebah z značilno konstitucijo: za shizofrenike naj bi bila bolj značilna suha podolgovata astenična konstitucija, za manično depresivne osebe piknična, epilepsija pa naj bi bila pogostejša pri osebah z atletsko konstitucijo. Kretschmer je menil, da se konstitucija tudi v normalnih razmerah povezuje z ustreznim temperamentnom: astenična s shizoidnim (introvertnost, togost), piknična s ciklotimnim (ekstravertnost, labilnost), atletska pa z viskoznim temperamentom (lepljivost, energičnost).

Ameriški psiholog William Shledon je še izpopolnil konstitucijsko teorijo. Tudi on navaja tri osnovne konstitucije (ektomorfno, endomorfno in mezomorfno), ki ustrezajo naslednjim temperamentom: cerebrotonični, viscerotonični in somatotonični temperament.

Konstitucijske razlage skušajo najti povezavo med glavnimi telesnimi, duševnimi in vedenjskimi značilnostmi. Z eksperimentalnimi raziskavami so ugotovili, da res obstajajo zveze med določeno telesno zgradbo in osebnostnimi potezami, vendar ni povsem jasno, ali te zveze temelje na vrojeni podlagi ali pa so posledica izkušenj in učenja. Npr. ali je atletski tip zgradbe bolj agresiven zato, ker mu je to že vrojeno, ali pa ima le bolj pozitivne izkušnje z agresivnostjo, saj mu to omogoča že sama telesna zgradba, bolj kot astenikom ali piknikom.

K dispozicijskim teorijam osebnosti pa bi lahko šteli tudi nekatere druge potezne teorije osebnosti npr. teorijo H.J.Eysencka in J.P.Guilforda.

 

Vedenjske teorije osebnosti

Vedenjske teorije osebnosti so v ospredje postavljale predvsem posameznikovo obnašanje, ki ga je mogoče objektivno proučevati. Po teh teorijah se posameznik rodi z relativno omejenim vzorcem vedenja. Kasneje pa preko različnih oblik učenja pri njem nastajajo vedno novi in vedno bolj zapletni vzorci obnašanja. Tako je posameznikova osebnost v veliki meri rezultat učenja oz. izkušenj. Pri oblikovanju osebnosti torej poudarjajo zlasti vplive okoja in učenja. Po teh teorijah so tudi osebnostne motnje in težave samo poseldica neustreznega učenja in jih je na tak način treba tudi odpravlajti – torej se jih je treba odučiti in naučiti novih vzorcev (vedenjska terapija).

 

Humanistične teorije osebnosti

Nekateri raziskovalci menijo, da osebnosti ni mogoče dobro pojasnjevati samo z dednostjo in okoljem. Bistvo človekove osebnosti naj bi bilo ravno v tem, da presega vse te determinatne (strogo določene zakonitosti). Človekova osebnost je humana (človeška) in se oblikuje iz sebi lastne težnje po razvoju lastnih potencialov, po vsestranski osebnostni rasti (humanistične teorije in teorije osebnostne rasti). Humanistična psihologija primerja razvoj osebnosti z rastjo drevesa: čim ugodnejše so razmere, tem boljša bo rast. Človekove narave ni mogoče povsem razložiti ne z nagoni, ne z učenjem. Človek je zmožen svobodnega, zavestnega ravnanja, odločanja, torej samodejavnosti. Šele z lastno aktivnostjo in odločanjem lahko v polni meri uresničuje svoje zmogljivosti in potenciale (samoaktualizacija).

 

Kognitivne teorije osebnosti

V novješem času je vse več teorij, ki delovanje osebnosti povezujejo s spoznavnimi, kognitivnimi procesi (zaznavanje, učenje, spomin, mišljenje) oz. t.i. procesiranjem informacij pri človeku. Z vidika teh teorij je človek predvsem bitje, ki spoznava, raziskuje in razlaga svet, v katerem živi. V našem obnašanju in osebnosti se zrcali to, kako vidimo in razumemo stvarnost. Podlaga našemu kognitivnemu in osebnostnemu delovanju pa so procesi sprejemanja, predelovanja in oblikovanja informacij. Švicarski psiholog Jean Piaget je prvi opozoril na velik pomen predstav in pojmovanj, ki si jih ustvarjamo o predmetih, pojavih, osebah in dogodkih (kognitivne sheme). Na podlagi teh shem si oblikujemo podobo o svetu in tudi ravnamo v skladu z njo.

Ameriški pisholog George Kelly meni, da vsak posameznik ravna na nek način kot znanstvenik: nenehno si ustvarja domneve o stvarnosti (konstrukte), ki jih nato z informacijami preveja. Tako si postopno gradi svoj model sveta. Ker imamo podobe izkušnje, so tudi naši modeli in konstrukti dovolj podobni, da se lahko uspešno sporazumevamo, seveda pa prihaja tudi do razlik v pojmovanih in zato do nesporazumov. Različni ljudje lahko povsem različno vidijo isti dogodek, pač odvisno od kognitivnega ozadja in perspektive, s katere gledajo nanj.

Naše delovanje je močno odvisno od tega, kakšne razlage najdemo za dogajanja in kakšne vzroke jim pripisujemo. Pripisovanje vzrokov ali atribucija vpliva na to, kako bomo reagirali na stresne dogodke in obremenitve. Naši odzivi bodo povsem drugačni, če jih pripišemo lastni nesposobnosti, kot če jih pripišemo slučaju, raztresenosti ali pomanjkanju motivacije.

V kognitivnem delovanju je zelo pomembna težnja, da bi različne informacije med seboj uskladili in uravnovesili, neskladnost informacij (kognitivna disonanca) nas namreč moti in želimo jo čimprej odpraviti.

Naše kognitivne sheme se lahko zelo razlikujejo glede na prožnost in zapletenost. Preveč preproste in neprožne sheme vodijo v miselno togost in dogmatično mislenost, z značilnimi poenostavljenimi sodbami (npr. rasnimi, spolnimi predsodki ipd.)

 

 

4.6.METODE PROUČEVANJA OSEBNOSTI

Vsako osebnostno lastnost lahko opredelimo z večjim številom njenih znakov ali sestavin in zato lahko za vsako sestavimo merski instrument (preizkus, test, vprašalnik, lestvico..), s katerim merimo to lastnost. Sestavljanje takih merskih instrumentov pa je zelo zahtevna naloga, ki zahteva veliko strokovnega znanja.

Vprašalniki osebnosti so diagnostične psihološke tehnike za ugotavljanje osebnostnih lastnosti na področju temperamenta, značaja in drugih osebnostni lastnosti. Sestavljajo jih številna vprašanja, ki se nanašajo na posamezne poteze osebnosti. Na podlagi odgovorov lahko izmerimo izraženost oz. stopnjo posamezne osebnostne lastnosti. Z lestvicami in inventarji interesov, stališč, prepričanj in vrednot merimo vsebino in stopnjo posameznikovih interesov, stališč, mnenj, prepričanj, vrednot. Tako lahko merimo npr. poklicne interese, politična in druga stališča, življenjske cilje, vrednote in ideale itd. Lestvice oz. vprašalnike te vrste moramo razlikovati od osebnostnih vprašalnikov, s katerimi merimo osebnostne lastnosti in poteze. Sem prav tako sodijo projekcijske tehnike, intervju, lahko pa bi med metode proučevanja osebnosti v širšem smislu uvrstili vse tehnike za merjenje sposobnosti, pa tudi preizkuse znanja in dosežkov. Poleg opisanih se pri spoznavanju osebnosti uporabljajo tudi podatki, ki jih je mogoče razbrati iz opazovanj, pogovorov, življenjepisa in drugih virov.

 

V.ČLOVEK IN DRUŽBENO OKOLJE

1.VPLIV DRUŽBE NA OBLIKOVANJE OSEBNOSTI

O vplivu družbenega oz. kulturnega okolja na oblikovanje osebnosti smo veliko povedali že v poglavju okolje, kjer smo poudarili pomen procesa socializacije in agensov socializacije za oblikovanje osebnosti. Življenje v družbi drugh ljudi in socializacija je torej tisto, kar nas naredi človeške, brez tega človek pokaže le malo tistega, kar pojmujemo kot tipično človeško. To lepo ilustrirajo primeri volčjih otrok.

 

Volčji otroci

Kaj ostane od človeka, ki živi povsem ločeno od družbe, nam pove usoda otrok, ki so živeli v divjini. Leta 1921 so v Indiji našli dve deklici, stari približno tri in devet let. Njuno vedenje se ni dosti razlikovalo od živalskega.  Nista mogli vzravnano hoditi, govoriti, od čustev pa sta izražali samo strah in jezo. V temi sta dobro prepoznavali predmete, jedli sta z usti, hrano sta vonjali, nista se smejali ali jokali, ljudi sta se bali. Mlajša je kmalu umrla, starejša pa se je po šestih letih naučila negotovo stati na nogah in uporabljati 45 besed. Več ni zmogla. »Volčji deklici« so tako poimenovali zaradi domneve, da sta živeli z volkovi. Takih primerov so opisali še več. Otroci, ki so jih rešili divjine ali osamitve, so se vedli podobno, vendar so nekateri hitreje in bolj napredovali.

1.1.SOCIALNO ZAZNAVANJE

Na zaznave spomine in misli vplivajo notranja stanja, ki so posledica življenja v družbi npr. pričakovanja, stališča, vrednote itd. Če ima posameznik do oseb ali družbenih pojavov pozitivno stališče, jih ocenjuje ugodneje, kot če ima negativno stališče. Ljudje, ki jih ne maramo se nam pogosoto zdijo grši, neumnejši in napadalnejši, kot ljudje, ki jim imamo radi.

Tako notranja stanja vplivajo na spoznavanje že pri prvem stiku z drugim človekom, zato je prvi vtis tako zelo pomemben za kasnejši odnos, saj dolgo vztraja. Nanj vplivajo zunanji videz človeka, način govorjenja, predhodne informacije o njem (npr. mnenje prijatelja), podobnost drugi osebi, pripadnost narodnostni, politični, verski ali drugi skupini (npr. rasi), s katero imamo dobre ali slabe izkušnje.

Predsodki in stereotipi so čustveno obarvana, ponavljajoča se in izredno vztrajna stališča do drugih ljudi, za katera nimamo trdnih odkazov, dostikrat pa so samo hitre in površne posplošitve npr. Nemci naj bi bili ošabni in Škoti skopi (stereotip), črnci naj bi bili manj inteligntni kot belci (predsodek). Tako stereotipe kot tudi predsodke je težko spremeniti.

Drug primer enostranskosti naših sodb je halo efekt. Posameznik svoja pomanjkljiva opažanja in mnenja o drugih ljudeh posplošuje in potem vsa nadaljna opažanja prilagaja tem sodbam. Npr. učencu, ki že velja za »slabega«, učitelj le težko da odlično oceno, tudi če zna, saj tega niti ne pričakuje in ne opazi. Povsem nasprotno je pri dobrem učencu, kjer neznanje in napake kar nekako spregleda in na splošno se mu zdi, da je kar dobro znal – tako kot ponavadi.

Kadar človek opazuje socialno dogajanje, si ga razlaga tako, da osebam pripisuje namene, lastnosti in druge vzroke dogajanja. Če učitelj »primaže« učencu nezadostno oceno, naj bi to storil, ker ga ima »na piki.« Take atribucije ali pripisi vzorkov so pogosto napačni, še zlasti, če nimamo na voljo dovolj podatkov zanje. Razlikujemo notranje in zunanje pripise. Pri notranjih naj bi bil razlog dogodkov v osebi, ki jo opazujemo (npr. deček se pretepa, ker je agresiven), pri zunanjih pa v okolju (npr. deček se pretepa, ker so ga izzvali drugi). Negativni pripisi, ki jih dajemo samemu sebi so ponavadi zunanji – za lastne neuspehe ponavadi krivimo druge in najdemo nek zunanji vzrok, pozitivni pripisi pa so ponavadi notranji – za uspehe se seveda počutimo zaslužni mi sami in tega ne pripišemo sreči ali zunanjim okoliščinam.

Kadar posameznik spoznava druge ljudi in njihove odnose, ponavadi govorimo o socialnem zaznavanju. Pri tem ne gre toliko za zaznavanje, kot za presojanje in razlaganje (torej procese mišljenja). Socialno zaznavanje je pod močnejšim vplivom subjektivnih dejavnikov kot zaznavanje fizičnega okolja. Vendar pa socialni dejavniki vplivajo tudi na zaznavanje fizičnih značilnosti, kar lepo prikazujejo rezultati Aschevih poskusov. Velikost, intenzivnost, barve, oblike in druge zaznave niso odvisne le od značilnosti dražljajev in organizma ter izkušenj, pač pa tudi od motivov, čustev, pričakovanj in ne nazadnje od socialne pripadnosti. V običajnih razmerah je njihov vpliv majhen, v izjemnih pa velik.

1.2.OBLIKOVANJE VREDNOT IN MORALE

O oblikovanju vrednot smo veliko povedali že opoglavju o vrednotah. Z oblikovanjm človekovih vrednot pa je povezana tudi njegova morala oz. moralni razvoj človeka. Vrednote se oblikujejo v procesu socializacije, preko internalizacije in so torej naučene. Podobno se tudi moralno razvijamo v procesu socializacije. Moralni razvoj posameznika pa je tesno povezan z njegovim razvojem mišljenja.

Piagetova teorija moralnega razvoja.

Morala se nanaša na načine, na katere otrok razmišlja, kaj je prav in kaj ni, kar je pomemben vidik njegove socializacije. Vsaka družba ima svoje nazore o sprejemljivih vrstah vedenja in otroke vzgaja tako, da upoštevajo pravila lastne družbe. Piaget je odkril, da se otrokovo gledanje na pravila, na to kaj je prav in kaj narobe, razvija zelo podobno, kot se razvija njegov intelekt. Spoznal je, da je za preodpracijske otroke značilen moralni realizem – ocena tega, kako slabo je bilo neko dejanje, je močno odvisna od posledic in torej ne upoštevajo namena prestopka. (Npr. slabši se jim zdi otrok, ki je po nesreči razbil kup krožnikov od otroka, ki je enega razbil namerno). Okrog osmega leta starosti pa otroci že začnejo upoštevati tudi namen osebe. Otrokov moralni čut postopno napreduje. Majhen otrok je v fazi hetoronomne morale, v kateri mu red in disciplino postavljajo ljudje nad njim in sam otrok njihova pravila sprejema. Starejši otrok je v fazi avtonomne morale, v kateri je sposoben misliti sam zase in je njegova morala plod njegovega lastnega mišljenja, ne pa vsiljena do drugih ljudi.

 

Kohlbergova teorija moralnega razvoja

Tudi Kohlber je na podlagi proučevanj podal svojo teorijo moralnega razvoja. Menil je, da obstajajo tri glavne faze moralneg razvoja, od katerih ima vsaka dve razločni podravni, podfazi. Prva faza je predmoralna faza, v kateri ima oseba določene nazore zgolj zaradi njihove koristnosti za osebo. Določenih moralnih nazorov se drži zgolj zato, da se izogne kazni (prva raven), ali pa zato, da bodo drugi ljudje do nje bolj prijazni (druga raven). Druga faza je faza konvencionalne morale. V njej je posameznik zavzet za upoštevanje družbenih pravil. Na prvi ravni si prizadeva za splošno družbeno odobravanje in se zato podreja (konformira) moralnim načelom drugih. Na drugi ravni pa posameznik razvije močno zavzetost za »zakon in red«, ker ima spoštovanje zakonov in pravil družbe za samo po sebi moralno pravilno. Tretja faza je faza avtonomne morale. V tej fazi posameznik razvije osebni moralni kodeks in ne sprejema avtomatično kodeksov, ki so jih postavili drugi ljudje. Na prvi ravni sprejme zakone družbe zato, ker čuti, da so demokratično uveljavljeni v prid vseh. Na drugi ravni pa ljudje vzpostavljajo svoje moralne kodekse in načela z osebnim razmišljanjem o spornih zadevah. Pri razvijanju lastnih nazorov se lahko zgodi, da se ne strinjajo z nekaterimi pravili družbe, če čutijo, da so moralno zgrešena.

Otrokova morala se torej oblikuje v procesu socializacije, zlasti pod vplivom staršev in vzgojiteljev, kasneje pa vse pomembnejšo vlogo dobiva otrokovo lastno mišljenje (samodejavnost). Vendar pa mnogi ljudje nikoli ne dosežejo končne ravni moralnega razvoja oz avtonomne morale, nekateri ne razvijejo niti konvencionalne morale in ostanejo na fazi predmorale (npr. prestopniki, psihopati…).

2.MEDOSEBNI IN SKUPINSKI ODNOSI

2.1.VRSTE SKUPIN

Posameznik ne živi sam, temveč v skupinah: v družini, podjetju, šolskem razredu, prijateljski klapi, interesni skupini, politični stranki itd. Razlikujemo primarne in sekundarne skupine. V prvih so ljudje v neposrednem, osebnem stiku, v drugih pa samo v posrednem stiku npr. pisno. Primarna skupina je npr. družina, šolski razred, sekundarna pa narod, stranka. Razlikujemo lahko tudi nestrukturirane skupine ali skupine v širšem smislu (publika, množica, socialna gibanja) in strukturirane skupine ali skupine v ožjem smislu, ki so lahko treh vrst: male skupine (družina, vrstiki, delovna skupina), organizacije in velike družbene skupine (razredi in sloji, narod). Posamezniki v skupini pa imajo tudi posebne vloge npr. vlogo vodje, očeta, otroka… Vloge so odvisne od strukture in vrste skupin.

2.2.NASTANEK IN OHRANJEVANJE SKUPINE

Skupina se lahko oblikuje namerno (npr. zaradi uresničenja skupnih ciljev), zato ker se pričakuje zadovoljstvo zaradi samega obstoja skupine, pripadnosti skupini (zaradi podobnih potreb in želja članov), nastajanje skupine pa lahko izzovejo tudi neki zunanji pogoji npr. starost, rasa, etnično poreklo. Vse skupine imajo svoj izvor v družbenih pogojih.

Da bi se skupina ohranila, je potrebno vzdrževati nemoteno funkcioniranje skupine in vzdrževati aktivnosti, ki so usmerjene na doseganje cilja skupine. Njeni člani morajo biti pripravljeni podpreti skupino in se truditi za doseganje skupnih ciljev, biti solidarni in medsebojno povezani, ter se izogibati konfliktom ali pa jih ublažiti in razreševati. V skupini potekajo številni procesi in odnosi, preko katerih se vse to vzdržuje (ustvarjanje odnosov, razvijanje sistema položajev in vlog, način vodenja in odločanja, norme vedenja…). Če ti osnovni pogoji niso izpolnjeni, potem skupina razpade.

2.3.SKUPINSKI ODNOSI

Struktura skupine je pojem s katerim označujemo odnose in povezanost med člani skupine. Struktura pomeni tudi nek razpored, organiziranost in stalnost. Ker je skupina sestavljena celota lahko govorimo o njeni strukturi. Struktura skupine je torej nek sistem položajev, vlog in medosebnih odnosov med člani, kot tudi sistem rangiranja po nekem kriteriju (npr. po vplivu, moči,strokovnosti,..). Struktura skupine glede na moč in vpliv, komunikacijo in prestiž je zelo podobna. Posameznik z večjo močjo ima bolj centralno mesto v sistemu komunikacij in po pravilu tudi večji ugled kot član z malo moči.

2.4.VODENJE IN ODLOČANJE

Pri večini skupin razlikujemo tri vrste odnosov glede na način vodenja skupin: avtokratski, demokratski in razpuščeni ali stihijski (laissez faire). V avtokratski skupini ima ena oseba – vodja popolno oblast in nadvlado nad drugimi člani. Sporočila se prenašajo samo od zgoraj navzdol – komunikacija je pretežno enosmerna. V demokratski skupini odločajo vsi člani skupine in vodja samo usmerja, pomaga, sporočila krožijo v vseh smereh – kominkacija je odprta, dvosmerna. V razpuščeni skupini pa vsak lahko dela kar hoče, oz. vsak dela po svoje – ta skupina sploh nima vodje v pravem pomenu besede in obstaja samo zaradi nekih zunanjih pritiskov, komunikacije med člani skoraj da ni ali pa je zelo slaba in neustrezna. Mnoge skupine se ravnanjo zdaj po enem zdaj po drugem načelu. Vodja skupine je lahko formalni (predpisan, določen npr. v podjetju) ali pa neformalni (izbere ga skupina). Prav tako je lahko vodja avtokratski in demokratski. Razlikujeta se predvsem v vrsti moči, ki jo uporabljata, da bi dosegla poslušnost, in po odnosu do članov. Prvi vladajo, planirajo in odločajo predvsem sami, drugi pa se pri odločitvi opirajo na mnenje skupine, se posvetujejo, ponudijo več alternativ. Odnosi v skupini so seveda odvisni od načina vodenja. Pri demokratskem vodenju so odnosi dobri in člani so navezani na skupino, prav tako pa je dobra tudi produktivnost, vendar ne vedno tako kot v avtokratski. V avtokratski skupini je veliko agresivnosit, odnosi niso tako dobri, veliko odvisnosti od vodje, produktivnost je visoka, ko je vodja prisoten, kadar pa ga ni, skupina slabo dela ali sploh ne. Kateri način vodenja in odnosov v skupini je najbolj učinkovit, pa je seveda močno odvisno od situacije in naloge skupine. V določenih primerih, ko skupina opravlja zahtevne, nevarne naloge, ki zahtevajo hitre in pravilne odločitve brez odlašanja (vojska, policija, skupine za reševanje ponesrečenih..), je nujno avtokratsko vodenje.

Skupine delujejo po načelu sodelovanja in tekmovanja. Razlikujemo tekmovanje med člani skupine in med skupinami. Tekmovanje je pomemeben motivacijski dejavnik, ima pa tudi negativne posledice npr. povzroča spore in napetost.

V skupini deluje na vsakega njenega člana pritisk, da se ji prilagodi. Konformizem pomeni prilagoditev posameznikovih opažanj, mišljenja, stališč in vedenja večini. Družba deluje le, če se ji posamezniki nekoliko prilagodijo. Pretiran konformizem pa zavira razvoj in ustvarjalnost ljudi. Nasprotje konformizma je antikoformizem, ki se kaže v namerno obratnem mišljenju, stališčih in vedenjih posameznika (torej neke vrste uporništvo), kot so pri večini. Le tega pa ne smemo mešati s pojmom nekonformizma, ki pomeni, da je posameznikovo mišljenje, vedenje, stališča… neodvisno od pritiska skupine, da se posameznik pritisku ne podredi – torej zaznava, misli in dela po svoje, kar je včasih skladno z večino, drugič pa ne.

2.4.1.ASCHEVI POSKUSI: SKUPINSKI PRITISK

Asch je izvedel več eksperimentov, s katerimi je dokazal izreden vpliv skupine na opažanja njenih članov. Petim poskusnim osebah je pokazal na enem kartonu tri različno dolge navpične črte, na drugem kartonu pa eno kot standard. Druga za drugo so osebe morale presoditi, katera od treh črt je enaka standardni. Vseh pet je izbralo isto črto. Poskus je ponovil v drugačnih okoliščinah. Prve štiri osebe so bile domenjene z eksperimentatorjem, da bodo pokazale napačo črto. Peta oseba tega ni vedela. Ko so prve štiri sporočile svoje mnenje, se je morala odločiti še peta. V 35% poskusov je peta oseba pritrdila prvim štirim oz. dala napačno sodbo, kljub temu, da je bila naloga relativno lahka, saj so se črte očitno razlikovale po dolžini.

2.5.AGRESIVNOST IN ALTRUIZEM

O izvoru človekove agresivnosti imamo več teorij, ki bi jih lahko razvrstili v tri velike skupine. Po teorijah instinkta je agresivnost dedno pogojena. Podobno kot lakota naj bi se pojavljala spontano, zaradi notranjih dejavnikov organizma. Predstavnik tega pojmovanja je Freud, ki je sprva agresivnost razlagal kot premagovanje odpora pri doseganju spolnega cilja, kasneje pa jo je pripisal posebnemu nagonu smrti. Druge so frustracijske teorije agresivnosti, ki trdijo, da se agresivnost pojavlja kot odgovor na frustracijo, in da človek, ki naleti na oviro na poti do cilja vedno pokaže agresivnost, ki je tem hujša in večja, čim večja je ovira. Agresivnost je torej pripisana okolju oz. situaciji. Tretja skupina teorij pa agresivnost razlaga z učenjem in sicer s t.i. modelnim ali socialnim učenjem. Po teh teorijah naj bi torej posnemanje pomembno vplivalo na razvoj agresivnega vedenja. Danes lahko rečemo, da nobena od skrajnih razlag ne drži v celoti, in da se resnica skriva v kombinaciji vse treh: agresivnost je delno prirojena (dispozicija), naučena in odvisna od vplivov okolja, pa tudi od posameznika (samodejavnost).

 

Povsem nasprotno agresivnosti je altruistično vedenje. Altruizem pomeni nesebično nudenje pomoči drugim osebam. Po nekaterih teorijah je tudi altruizem dedno pogojen in pogostejši med člani sorodstva kot med tujci, ne moremo pa zanikati, da je tudi pod močnim vplivom učenja, in da je odvisen od mnogih družbenih dejavnikov npr. od velikosti skupine, kateri se daje pomoč. Kot druge družbene norme ga posameznik osvoji zgodaj v življenju, posebej pomembno pa vpliva nanj modelno učenje. Altruistično vedenje se zlasti poveča v času velikih naravnih katastrof, vojn ipd., vendar kmalu upade. Kdaj in komu bo posameznik nudil pomoč, je odvisno od številnih dejavnikov (velikosti skupine, spola, podobnosti, empatije…).

VIRI:

Hayes, N. in Orrel, S. (1998). Zavod republike Slovenije za šolstvo. Ljubljana.

Hrnjica, S. (1990). Opšta psihologija sa psihologijom ličnosti. Naučna knjiga. Beograd.

Musek, J. in Pečjak, V. (1995). Psihologija. Educy. Ljubljana.

Pečjak, V. (1983). Nastajanje psihologije. Dopisna delavska univerza Univerzum. Ljubljana.

Rot, N. (1988). Psihologija grupa. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. Beograd.