- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - https://srednja.zdravstvena.info -

Problemski pristop v psihiatrični zdravstveni negi

1. UVOD

Bolniki z duševno boleznijo so družbeno stigmatizirana rizična populacija. Pri njej srečamo kompleksne probleme na številnih področjih življenja. Ta populacija prihaja v stik s številnimi javnimi službami in organizacijami. Bolniki z duševnimi boleznimi običajno težje komunicirajo z okolico, so izolirani, kar še dodatno otežuje njihov položaj in seveda delo z njimi. Velikokrat so tudi nezaželjeni v družbi in tudi na delovnem področju, živijo nezdravo in veliko pogosteje kot ostale populacije zbolevajo še za druge somatske bolezni (Klančar, 2006).
Velik problem so slabo sodelovanje v procesu zdravljenja, neredno jemanje zdravil, periodična poslabšanja bolezni, ki zahtevajo prisilno hospitalizacijo, ki je ponavadi dolgotrajna. Zaradi takšnih in drugačnih problemov so razviti različni organizirani pristopi pri vodenju bolnikov z duševno in kakšno telesno boleznijo. Psihiatrična zdravstvena nega pogosto pomeni pomoč pri zagotavljanju zadovoljevanja telesnih potreb bolnikov, je učenje in zdravstvena vzgoja bolnikov in najbližjih, opravljanje psihoterapevtskega dela.

2. STAROSTNIK IN DUŠEVNE MOTNJE

Sama sem se odločila za pregled literature za bolnike z demenco oziroma obravnava starostnika, ker je področje moje teme zelo obširno.

Starostniki so najbolj heterogena populacijska skupina. V starosti je marsikdo še dovolj zdrav za kakovostno, ustvarjalno in samostojno življenje. Po drugi strani pa ni zanemarljiv delež tistih, ki so že povsem odvisni od pomoči bližnjih zaradi posledic različnih bolezni. Starost prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnim stiskam. Skupna značilnost duševnih motenj v starosti je, da ne prizadenejo le bolnika, temveč obremenjujejo celotno družino.
Po WHO opredelitvi razdelimo starostnike v tri skupine: starejši (65 do 75 let), stari (75 do 90 let) in zelo stari (90 let in več). Njihov delež v sodobni družbi narašča predvsem zaradi daljše življenjske dobe in manjše rodnosti v zadnjem stoletju (Pravdič, 2008). Če hočemo, da je obravnava bolnika kakovostna moramo uporabiti celosten pristop oziroma obravnavo bolnika.

2.1 ZNAČILNOSTI STAROSTI

Staranje in starost nista bolezni, temveč sta z genskim zapisom programirani fiziološki proces, katerega lahko pospešijo različni vplivi okolja, predvsem bolezni, ki lahko povzročijo bolezensko ali prezgodnje staranje organizma. Temeljna značilnost staranje je upočasnitev procesov, ki vzdržujejo ravnotežje v telesu. S tem se organizem težje prilagaja spremembam v okolju in obremenitvam.
Upad fizioloških funkcij je del normalnega staranja, ki ga težko ločimo od vpliva kroničnih bolezni. Število kroničnih degenerativnih bolezni s starostjo narašča, pojavijo se tudi stanja (inkontinenca blata, urina, pešanje vida, demenca, kronično zaprtje, osteoporoza, slabša prehranjenost, preležanine in drugi tako imenovani gerontološki sindromi) in psihosocialne motnje (Pravdič, 2008).

2.2 CILJI OBRAVNAVE STAROSTNIKA

Preventiva in zdravljenje bolezni sta pomemben del obravnave starostnika. Za uspešno načrtovanje diagnostičnih in terapevtskih postopkov je ključno znanje o boleznih in sindormih, ki se pojavljajo v starosti, simptomov in znakov teh bolezni ter njihovega vpliva na funkcije bolnika. Cilj obravnave bolnika nista le zdravljenje bolezni in podaljševanje življenja, temveč predvsem izboljševanje funkcionalnega stanja in vzdrževanje starostnikove neodvisnosti z namenom, doseči najboljšo kakovost življenja za starostnika in bližnje. Tukaj je pomemben biopsihosocialni model obravnave. Ta pojasnjuje bolnikovo zdravje s štirimi elementi: somatska, emocionalna, delovna (funkcionalna) sposobnost in prizadetost najbližjih. Le ta obravnava pa mora biti prilagojena vsakemu starostniku oziroma bolniku posebej.
Ambulantna obravnava starostnikov se razlikuje od obravnave mlajših po času trajanja, vsebini obiskov in pogostosti obiskov.

2.3. ZDRAVSTVENI PROBLEMI

Tukaj govorimo o somatskih in duševnih težavah starostnikov. Večina bolezni pa se lahko pojavi tudi pri mlajših osebah. Med najpogostejše telesne zdravstvene probleme pri starostnikih sodijo bolezni gibal, arterijska hipertenzija pri 40 % starostnikov, bolezni srca in ožilja pri 30% starostnikov, naglušnost pri 30%, motnje vida pri 10% in sladkorna bolezen pri 5 do 10% starostnikov. Kronične bolezni so neozdravljive. Za bolnikovo ohranjanje zdravja sta pomembna prepoznava in
odpravljanje reverzibilnih dejavnikov, ki vodijo v poslabšanje kronične bolezni. Prisotnost več kot ene kronične bolezni pomeni pri starostniku jemanje več kot enega zdravila.
Med nevropsihiatričnimi problemi se pri starejših največkrat srečujemo z motnjami spanja, depresijo in demenco. Najpogostejši vzroki motenj spanja so: porušen ritem spanja, stranski učinki zdravil, organski (bolečina, dispneja) in psihosomatski, demenca in depresija. Depresijo ima 3 do 5% starejših ljudi, ki živijo v domačem okolju, delež pa je večji pri bolnikih na primer po preboleli možganski kapi ali pri varovancih v domovih za starejše občane. Za depresijo je značilno, da bolniki ne tožijo o potrtosti vendar pogosteje o telesnih težavah (vrtoglavica), motnje spomina, tesnobnost, so brez apetita, anksiozni. Za obravnavo depresije je pomembna heteroanamneza starostnika. Demenca prav tako sodi med pogoste zdravstvene probleme v starosti. Večina demenc je neozdravljivih in vodi v psihičen in kasneje tudi fizičen propad (Pravdič, 2008). Prepoznava demence v začetnem stadiju je težavna, vendar pomembna za načrtovanje farmakoloških ukrepov, potrebe po nadzoru. Za prepoznavo upada intelektualnih sposobnosti nam lahko pomagajo različni testi, kot sta test risanja ure in kratek preiskus spoznavnih sposobnosti.
Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva demenca, pogosta je tudi vaskularna demenca.

Pri obravnavi starostnika ima pomembno vlogo tudi njegova družina oziroma njegovi svojci. Družina je lahko vir pomoči za starostnika in prispeva k zdravljenju, lahko pa je družina vir stresa, omejevanje bolnikove avtonomije in okolje, kjer se dogajajo zlorabe. Zdravnik in zdravstveni delavci imajo ključno vlogo pri prepoznavi zlorabljanja in zanemarjanja. Običajno na preglede starostnik pride v spremstvu svojcev. Pri dementnem bolniku je to skoraj nujno. Z vsem kar se dogaja z bolnikom so svojci radi seznanjeni in celo velikokrat morajo sprejet odločitve glede zdravljenja namesto bolnika, ko to sam ni več zmožen. S tem pa se omejuje bolnikova samostojnost in avtonomija. Pasivna vloga bolnika pa slabo vpliva na njegovo zdravje (Pravdič, 2008). Zato je tukaj pomembno, da opozorimo kot zdravstveni delavci na etično načelo bolnikove samostojnosti in zaupnosti. Pri načrtovanju zdravljenja moramo tudi upoštevati bolnikove ekonomske zmožnosti, predvsem ko predlagamo zdrav način prehrane, rekreacije, različne oblike pomoči.

3. POSEBNOSTI PRISTOPA K STAROSTNIKU

Za pregled starostnika si je potrebno vzeti dovolj časa. Med bolnikovim spontanim pripovedovanjem opazujemo bolnikovo mimiko in neverbalno govorico telesa. Če bolnika spremlja tretja oseba, je ta pomemben vir informacij za heteroanamnezo. Bolnika sprašujemo tudi o zdravstvenem stanju oziroma počutju, opazujemo njegovo funkcionalno in mentalno stanje. Pomembno je tudi vprašanje o bolnikovi terapiji, ki jo jemlje brez recepta. Povprašamo ga o socialni anamnezi, potrebi po pomoči, ocenimo morebitne vire pomoči, ki bi jih lahko prejemal (na primer socialna pomoč, družina, domska oskrba bolnika in druge).
Klinični pregled se začne že ob pogledu na bolnika. Njegov splošni videz in urejenost nakazujeta na funkcionalno in mentalno stanje. S tehtanjem in merjenjem ugotavljamo stanje prehranjenosti, krvni pritisk, stanje kože (nevarnost dekubitusa, ran, tumorjev). Ob koncu pregleda starostnika sledi še ocena funkcionalnega stanja starostnika, ki opisuje delovanje na različnih področjih.

Gerontopsihijatrija je področje medicine, kjer je pomembna celostna obravnava bolnika, tako duševnega kot telesnega stanja. Včasih za uspešno odpravo duševnih motenj zadošča že telesna obravnava, pogosteje pa je potrebna premišljena uporaba psihotropnih zdravil, s katerimi ne poslabšamo telesnega stanja, obvladujemo številne interakcije in skušamo doseči izboljšanje bolnikovega duševnega stanja. V gerontopsihijatriji se ne zrcali le celotna medicina, temveč tudi širše socialno okolje. Na primer starostnik z demenco, kateremu je umrla žena, ne jemlje predpisane terapije in posledično pride do akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja (Kogoj, 2008).

3.1 POSEBNOSTI PRISTOPA K OSEBI Z DEMENCO

V kaosu, ki ga pacient doživlja, se vse bolj izgubljajo povezave z realnim svetom, tako njegova aktivnost postaja vse bolj omejena. Dolgočasje, praznina in nestruktruriranost okolja vodijo v nezadovoljstvo, pasivnost in odvisnost, posledica tega je prekinitev integracije vtisov, nekoristnost, občutek strahu in nemoči. Za ohranitev osebne identitete želi bolnik imeti svoje osebne reči pri sebi. Te lahko pomagajo ohraniti bolniku varnost in predstavljajo oporne točke pri motnjah spomina, saj bolnik potrebuje konkretno zaznavo (Kobentar, 2009). Nekateri bolniki so zelo zaposleni s pospravljanjem, shranjevanjem in iskanjem lastnih stvari, tako da včasih pozabijo, kam so kaj odložili. To pa lahko povzroči težave, ker bolniki začnejo obsojati zdravstvene delavce, svojce in sobolnike za kraje. Zato je pomembno, da imamo vse njegove dokumente in stvari shranjene na varnem in tako, da si jih lahko bolnik ogleda.
Eden izmed različnih znakov bolezni je tudi bolečina, ki jo dementni bolnik izraža na različne načine. Zato moramo bolnika znati zelo dobro opazovati. Tukaj lahko za oceno stopnje bolečine lahko uporabimo posebne standardizirane lestvice. Ključnega pomena zdravstvene nege ima skrb za sproščeno vzdušje in razumevanje bolnikove stiske in težave. Pogovor mora biti diskreten, z očesnim stikom, nevsiljivim poslušanjem ter ne preglasen. Notranji svet bolnika z demenco je pogosto nerazumljiv, ker ta ne ravna vedno v skladu z dogovorjenimi normami. Vzroke za takšno vedenje je potrebno poiskati in izkoristiti vse možnosti za reševanje problemov (izključiti moteče dejavnike, sprehod, pogovor, delo, poslušanje glasbe, igra in drugo).
Bolnik hitro pozablja zato mu ne smemo zameriti ali ga celo kaznovati, saj najpogosteje niti ne ve, kako naj se vede, saj se njegov notranji ne ujema z našimi predstavami. Bolnike z demenco obravnavamo celostno in individualno z upoštevanjem posebnosti bolezenskega procesa in stopnje samooskrbe pri zadovoljevanju temeljnih življenjskih potreb (Kobentar, 2009).

3.2 PSIHOTERAPEVTSKI PRISTOPI ZDRAVLJENJA

Psihoterapija je skupni naziv za različne metode obravnavanja duševnih in psihosomatskih motenj z usmerjenim psihičnim vplivanjem terapevta na bolnika. Označuje poseben način zdravljenja, pri katerem s psihološkimi sredstvi in metodami vplivamo na človeka, da bi dosegli določene spremembe pri doživljanju, ravnanju in zdravstvenem stanju. Terapevt z duševnimi vplivi učinkuje ne človeka, da bi dosegel določen cilj. Psihoterapija je visoka strokovna dejavnost, ki sloni na medicinskih in psiholoških znanstvenih disciplinah (Pukl Gabrovšek, 2009).
V primerjavi z nekaterimi dejavnostmi, ki tudi uporabljajo psihoterapevtske pristope kot dopolnitev dela z namenom spremeniti moteče oblike vedenja in vzpodbujati osebno rast in razvoj, predstavlja psihoterapija v poklicnem pogledu specialistično raven. Tako si danes ne moremo predstavljati psihiatričnih oddelkov ter ambulant brez skupinskih in individualnih usmerjenih metod dela, ki jih izvajajo medicinske sestre ter socioterapevtskih posegov zdravstvenih tehnikov.
Psihoterapija je primerna za osebje, kjer motnjo povzročajo psihološki faktorji ali k njej prispevajo. Največ lahko pridobijo od psihoterapije bolniki z različnimi psihotičnimi motnjami, nevrotičnimi in osebnostnimi motnjami, osebe v kriznih situacijah, odvisni od alkohola in drugih psihoaktivnih substanc (Pukl Gabrovšek, 2009).

3.3 TEMELJNI PSIHOTERAPEVTSKI PRISTOPI

1. Psihoanaliza: je osnovna in najbolj znananglobinska teorija osebnosti in nevroz, ki jo je razvil Sigmund Freud. Teorija sloni na tezi, da je glavnina duševnega dogajanja nezavedna, le majhen del je zavesten. Človekovo vedenje obvladujejo goni, od katerih sta bistvena libido in agresija. Cilj psihoanalize je razrešitev nezavednih konfliktov, kar pripelje do globokih sprememb osebnosti.
2. Analitična psihoterapija: izhaja iz psihoanalitičih teoretskih postavk, vendar upošteva le spoznanja psihoanalize, uporablja pa le del instrumetarija.
3. Kratka dinamična psihoterapija: označuje jo kratko trajanje terapije, osredotočenje na centralni problem in aktiven terapevtski pristop.
4. Suportivna (podporna) psihoterapija: v praksi med najbolj uporabljenimi. Sem sodijo poleg bolnikov s kroničnimi oblikami shizofrenskih in afektivnih motenj tudi tisti z dolgotrajnimi fobičnimi in anksioznimi stanji, hipohondričnimi in prilagoditvenimi motnjami in drugimi. Cilji suportivne terapije so izboljšati bolnikove sposobnosti prilagajanja življenjskim izzivom, podpreti zdrave obrambne mehanizme in popravljati neprimerne, večati samozavest z izpostavljanjem bolnikovih dosežkov, preprečevati ponovne izbruhe bolezni, naučiti bolnika, da se izogne pretirani odvisnosti od terapevtov, preusmerjati del podpore tudi na svojce in socialno okolje.
5. Skupinska psihoterapija: sloni na postavki, da je človek socialno in ne individualno bitje. Posameznika ne moremo opazovati ločeno od okolja. Da govorimo o skupinski psihoterapiji mora skupina v prvi vrsti verbalno komunicirati, posameznik v skupini je subjekt zdravljenja in skupina kot taka je glavni terapevtski faktor.
6. Skupinska terapija na oddelkih: skupno večini intrahospitalnim metodam je strukturiranost, aktivna vloga terapevta, izpostavitev in reševanje problemov in uporaba suporta. Široko uporabnost imajo tematski skupine in različni edukativni pristopi, pri katerih sodelujejo tudi drugi člani terapevtskega tima. Posebej velja poudariti pomen srečanj celotnega tima na oddelkih, ki so bolj ali manj organizirani po principih terapevtske skupnosti.
7. Družinska psihoterapija: obravnava družinske sisteme oziroma sestave. Cilj je odpraviti simptome, ki jih kaže eden od družinskih članov, terapija pa je usmerjena na vso družino.

4. PSIHOLOŠKA ZDRAVSTVENA OSKRBA KOT DEL CELOSTNE ZDRAVSTVENE NEGE

V življenju so in vedno bodo situacije na katere človek ni vedno pripravljen. Soočanje z boleznijo je ena takšnih situacij, ki nas vedno znova preseneti. Veliko težje je, če je bolnik tako rekoč čez noč potisnjen v neko bolezensko situacijo. Posameznika je strah nemoči in odvisnosti od drugih. Težje bolezni vedno zahtevajo hospitalizacijo, ki je že sama po sebi izvor številnih stresnih situacij (Enova, 2002). Tako lahko sklepam, da je hospitaliziran bolnik ogrožen ne samo telesno, temveč tudi psihosocialno. Telesna bolezen lahko povzroči duševno motnjo. Zelo pomemben pa je način na kateri se posameznik oziroma bolnik spoprijema z telesno boleznijo. Nekateri uspešneje drugi pa ravno obratno. Hospitalizacija v vsakem primeru povečuje nevarnost duševne motnje. Preventivno naravnan psihološki pristop naj bi zmanjševal delež pojavljanja hujših psiholoških reakcij in duševnih motenj.
Psihološka zdravstvena oskrba je načrtovano in koordinirano izvajanje psihološkega vidika zdravstvene nege v povezavi s kliničnim zdravstvenim psihologom. Sestavni del psihološke zdravstvene oskrbe je tudi skrb za psihofizično zdravje in osebno rast osebja zdravstvene nege. Ta model zagovarja celostno obravnavo bolnika. To pomeni, da bolnik ni pasiven, ampak sodeluje v procesu svojega zdravljenja (Enova, 2002).

4.1 VKLJUČEVANJE BOLNIKA V ZDRAVLJENJE

Duševna bolezen je oznaka za hudo motnjo čustvovanja, ki moti bolnikovo vlogo v družbi. Duševni bolnik je velikokrat pasivni objekt v procesu zdravljenja. Tako je osnovni cilj zdravstvene službe stabilizacija, medikacija in vzdrževanje optimalnega funkcionalnega stanja, medtem ko bolnik ostaja »duševno bolan«. Človek v ravnovesju uspešno funkcionira v okolju. Neugodna življenjska izkušnja pa lahko vodi v čustveno neravnovesje, kljub temu pa zdrav človek obdrži kontrolo nad svojimi reakcijami da socialno lahko funkcionira. Pri duševnem bolniku pa ta kontrola v psihotičnem stanju odpove in bolnika prepoznamo kot duševno bolnega (Klančar, 2007). Pri obravnavi bolnika z duševno boleznijo naletimo na nekaj ovir. V ospredju je bolnik kot osebnost v dani situaciji. Družbeno pogojena stigma duševne bolezni pa preprečuje pristen kontakt med bolnikom in zdravstvenim osebjem. Lahko se tudi zgodi, da zdravstveno osebje ne zanima kako bolnik doživlja zdravljenje in svojo bolezen. Kar še dodatno otežuje proces zdravljenja.
Bolnišnična obravnava starostnikov je dolgotrajnejša, okrevanje pa počasnejše. Zato se lahko tudi zgodi, da se bolnik zmede in izgubi stik z okolico. Torej pomembno je, da je starostnik hospitaliziran čim krajši čas (Poredoš, 2004). Pri zagotavljanju skrbi za starostnike v skupnosti, moramo slediti cilju, ki je zagotoviti čim boljšo kakovost življenja starostnika in njegovih najbližjih. Doseganje omenjenega cilja zahteva od vseh, ki sodelujejo v skrbi za starostnika, kompleksno obravnavo (Peter-Šter, 2007).


4.2 CELOVIT PSIHIATRIČNI PREGLED

Na izid zdravstvene obravnave najpomembneje vpliva devet glavnih problemskih področij: 1. diagnoze oziroma bolezni (seznam bolezni, razporejanje le-teh po resnosti, stopnji reverzibilnosti in vplivu na funkcije); 2. zdravila (seznam zdravil, ocena smiselnosti zdravljenja z uporabljenimi zdravili, ocena možnosti predoziranja, toksičnih in stranskih učinkov); 3. prehranjenost (ugotoviti stopnjo prehranjenosti); 4. kontinenca (seznam možnih etioloških dejavnikov in njihovo razporejanje po stopnji reverzibilnosti in ukrepi); 5. defekacija/obstipacija (možni etiološki dejavniki za zaprtje – bolezni, zdravila, nepokretnost in ukrepi za preprečevanje); 6. spoznavne funkcije (opredelitev kognitivnih motenj); 7. čustva (določitev anksioznosti, depresije, motnje spanja, pomanjkanje apetita, seznam etioloških dejavnikov in ukrepi); 8. mobilnost (opredelitev nepomičnosti, hoje v in izven bivališča, uporaba transportnih sredstev, seznam etioloških dejavnikov za zmanjšano mobilnost, razporejanje po stopnji reverzibilnosti in ukrepi); 9. sodelovanje pri zdravstveni oskrbi (opredelitev pasivnega in aktivnega sodelovanja pri zdravstveni oskrbi, seznam neprimernih etioloških dejavnikov – neprimeren zdravstveni plan, bolezni, zdravila, depresije; in ukrepi (Šabovič, 2005).

4.3 DIAGNOZA

Najbolj ključno je pomisliti na bolezen. Z usmerjenimi vprašanji je potrebno poizvedeti ali je bolnika ali njegovi svojci opazili spremembe pri bolniku. Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti je sestavljen iz 30 vprašanj, ki ocenjujejo bolnikove različne sposobnosti; in sicer pomnenje, pozornost, orientacija, računanje, spominska reprodukcija in druge. Vsak Kratek preizkus spoznavnih sposobnosti je sestavljen iz 30 vprašanj, ki ocenjujejo bolnikove različne sposobnosti; in sicer pomnenje, pozornost, orientacija, računanje, spominska reprodukcija in druge. pravilen odgovor prinese eno točko. Točke se vrednotijo ponavadi tako, da od 23 do 19 točk govori o blažji prizadetosti, 18 do 11 o srednji in manj kot 11 o hujši prizadetosti bolnika. Kot test lahko uporabimo tudi risanje ure in tretji način je test, ki preverja bolnikovo sposobnost učenja, sposobnost priklica informacije samostojno in s prepoznavanjem. Bolnika seznanimo z listo desetih besed, ki si jih mora zapomniti.

Alzheimerjeva bolezen ni ozdravljiva. Danes lahko uporabimo le zdravila, ki upočasnijo njeno napredovanje. Sem spadajo zaviralci encimov acetilholinesteraze. Poleg tega je pomembna obravnava simptomov Alzheimerjeve demence. Pogosto jo namreč spremljajo depresija, anksioznost, nespečnost, razdražljivost in psihotične motnje, zato je potrebna uvedba antidepresivov in antipsihotikov (Klemen, 2007).

V literaturi sem zasledila, da bolniki z duševno motnjo pogosteje zbolevajo za telesnimi boleznimi, vendar za ta stanja ne iščejo zdravstvene pomoči. Tako ostaja njihova telesna bolezen neopredeljena in nezdravljena. Pogostejše obolevanje je lahko posledica stranskih učinkov psihiatrične terapije, nezdravega načina življenja in vpliva psihiatrične bolezni oziroma duševne motnje na imunski sistem (Klančar, 2006).

5. MULTIDISCIPLINARNI TEAM

Novo stališče in pristop k oskrbi varovancev z demenco terja kompleksnost in skupno delo različnih strokovnjakov. Multidisciplinarni team je priznan kot najbolj učinkovit način prepoznavanja potreb varovancev z demenco. Skrb za bolnike z duševnimi motnjami, kamor sodijo tudi oboleli za demenco, se zaradi napredka znanosti in pod vplivi javnega mnenja spreminja (Živič, 2002). Tradicionalni pristop k reševanju problemov se je omejeval predvsem na stoletja star institucionalni pristop, ki je socialno nesprejemljive ljudi odstranil iz družbe. Ker na vzroke demence ni mogoče vplivati, so verjeli, da za bolnika ni možno storiti nič več, kot pa mu zagotoviti osnovno nego, kot je hranjenje, osebna higiena in varno okolje. Tradicionalna obravnava se je usmerjala predvsem na komplikacije vedenja, kot sta brezvoljnost in agresivnost. Usmerjenost k pasivnemu opazovanju in evidentiranju ireverzibilnega procesa je ustvarjala okolje, v katerem se je težko dosegalo kaj pozitivnega. Svetovna zdravstvena organizacija zdravja ne pojmuje več le kot »stanje popolne fizične, psihične in socialne blaginje«, pač pa kot »moč živeti z realnostjo«. Torej lahko sklepamo, da gre za kompleksno reševanje problemov s katerimi se srečuje varovanec z demenco in sladkorno boleznijo in njegova okolica, ne pa le poskus eliminacije
posameznih bolezenskih znakov ali bolezni same. Sodobno stališče se bolj osredotoča na bolnika in njegovo okolje kot pa na bolezen. Ljudje z demenco so sestavni del človeške družbe in imajo enake pravice kot tisti, ki zanje skrbijo. Sodoben pristop terja obravnavo številnih med seboj prepletenih problemov, zato je vloga multidisciplinarnega tima zelo pomembna. Multidimenzionalen in mutlidisciplinaren diagnostični proces je najbolj ustrezen način ocenjevanja zdravstvenih, psihosocialnih in fizičnih zmožnosti ter ugotavljanja problemov obolelih z demenco. Multidisciplinarni tim je formalna delovna skupina, sestavljena iz strokovnjakov različnih strok, ki obravava isti problem z različnih vidikov in ima postavljene skupne cilje, glede na problem, ki ga rešuje. Metodologija multidisciplinarnega tima združuje temeljni koncept skupinske psihoterapije in multidisciplinarnega pristopa, ki naj bolnikom s kroničnim obolenjem zagotovi vsestransko suportivno obravnavo (Živič, 2002). Poleg številnih strokovnjakov, ki sestavljajo multidisciplinarni tim, so pomemben integralni del tima oboleli in njegovi svojci. Le–te je potrebno spodbujati, da aktivno sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju oskrbe, imajo tudi pravico, da določene intervencije zavrnejo. Ena najpomembnejših vlod zdravstvenih delavcev v multidisciplinarnem timu, ki skrbi za dementnega bolnika, je zdravstvenovzgojno delo, s katerim pomembno prispevajo k dvigu kvalitete dela celotnega tima. Dolžni so stalno izpopolnjevati svoje znanje. Skupaj sestavljajo načrte zdravljenja in rehabilitacije.
Vloga bolnika v procesu zdravstvene nege je sodelovanje, torej ni več pasiven sprejemnik oskrbe. Pomembno je, da bolnik sam izraža svoje skrbi, želje in vprašanja glede zdravljenja, obenem pa izpolnjuje navodila, ki mu jih dajejo zdravstveni delavci (Enova, 2002). Kot sem že prej napisala, se večina bolnikov težko sooča z določeno telesno boleznijo, kar lahko privede do duševne motnje ali obratno, duševna motnja povzroči neko telesno bolezen. Taki bolniki nedvomno potrebujejo psihološko, etično in humano pomoč. Znano je namreč, da se pri bolnikih z duševno motnjo in sočasno telesno boleznijo povečujejo stroški hospitalizacije zaradi daljše hospitalizacije in večje uporabe zdravstvenih storitev.

V sloveniji je osnovana mreža psihiatričnim dispanzerjev, ki delujejo kot podaljšana roka bolnišnične dejavnosti. Zaradi njihovega premajhnega števila pa uspejo opravljati le kurativno dejavnost. To pomeni naročanje na kontrolne preglede na daljpe termine, brez možnosti vplivanja na tiste bolnike, ki se na kontrole ne odzivajo (Klančar, 2006). V naši državi bi se morala osnovati mreža kriznih centrov po regionalnem načelu. V vsaki regiji bi deloval vsaj en multidisciplinarni tim. Bolnikom bi bil tako zagotovljen nadzor v neposrednem delovnem in življenjskem okolju, zagotovljen bi bil nadzor nad razdeljevanjem in uživanjem medikamentozne terapije. To bi preprečilo mnogo prisilnih hospitalizacij zaradi slabo vodene bolezni. Delo strokovnjakov v timu pa ne bi bilo samo zdravljenje, temveč tudi rehabilitacija in učenje socialnih veščin (Klančar, 2006).
Znižanje institucionalizacije bi vsekakor izboljšalo psihosocialno delovanje bolnikov, njihovo delovno sposobnost in kvaliteto življenja.
V Sloveniji nimamo nacionalnega programa skrbi za duševno zdravje. Kljub težnjam po deinstitucionalizaciji bolnikov z duševno boleznijo in čimprejšnji vrnitvi le-teh v delovno okolje, ostaja populacija duševnih bolnikov na socialni rob pomaknjena visokorizična populacija s posebnimi potrebami (Klančar, 2006).

6. NAMEN

Namen moje seminarske je predstavitev različnih pristopov v psihiatrični zdravstveni negi oziroma problemski pristop k bolniku z duševno motnjo in prisotnostjo telesne bolezni. Z pregledom literature sem skupala ugotoviti na kaj so zdravstveni delavci bolj osredotočeni pri psihiatričnem bolniku, na duševno motnjo ali telesno bolezen ali oboje hkrati.

7. METODE DELA

Gerontopsihijatrija je področje dela, kjer je bistvena celostna obravnava bolnika, tako njegovega duševnega kot telesnega stanja. Torej, če ima bolnik sladkorno bolezen in hkrati demenco, moramo obravnavati obe bolezni istočasno in ne vsako posebej. Če pri bolniku ni obravnavana duševna motnja, bo ta vplivala na poslabšanje telesne oziroma sladkorne bolezni in obratno. Kot metodo dela sem uporabila pregled in iskanje literature s pomočjo podatkovnih baz, kot so COBBIS, MEDLINE, CINHAL, GOOGLE UČENJAK, ter s pomočjo vsebinskega kataloga. Uporabila sem tudi metodo analize virov, s katero sem proučevala različne članke na temo Problemski pristop v psihiatrični zdravstveni negi oziroma psihiatričen bolnik s prisotnostjo telesne bolezni.

8. CILJI PROBLEMSKEGA PRISTOPA V ZDRAVSTVENI NEGI

Zdravje in skrb za zdravje nam nista dana sama po sebi. Obojega se je potrebno naučiti, oboje je potrebno vrednotiti in nenehno negovati. Cilj različnih pristopov k posamezniku kot duševnem bolniku je kakovostna in celostna obravnava bolnika. V tem je bolnik tudi sam aktiven, saj sodeluje pri načrtovanju procesa zdravstvene nege. V končni fazi je bolnik z ustreznim pristopom pravilno obravnavan in omogočena mu je boljša kvaliteta življenja. Istočasno bolnika tudi poučimo oziroma zdravstveno vzgajamo kateri so kritični dejavniki, ki bi lahko njegovo duševno in telesno zdravje porušili. Tako se bolnik ve zdravstvenovzgojno obnašati in storiti vse kar je v njegovi moči za vzdrževanje nekega ravnovesja.

9. RAZPRAVA

Osebe stare nad 65. let, prištevamo v skupino starostnikov (Peter-Šter, 2007). Zaradi pogostih zdravstvenih težav, ki spremljajo starejše življenjsko obdobje, opravijo skoraj tretjino obiskov v splošnih ambulantah. Glede na sedanje demografske trende, ki so posledica znižanja umrljivosti, daljšanja življenjske dobe in upadanja rodnosti lahko v naslednjih letih in desetletjih pričakujemo trend naraščanja deleža starejših.
Temeljna klinična značilnost bolezni v starosti je njihovo pojavljanje v neznačilni klinični obliki in zato v težje prepoznani klinični sliki. Pri starostnikih je neredko potem bolezni zapleten, dolgotrajnejši in združen z dolgotrajnim okrevanjem.

Duševna bolezen je oznaka za hudo motnjo čustvovanja, ki moti bolnikovo vlogo v družbi. Osnovni cilji zdravstvene službe so stabilizacija, medikacija in vzdrževanje optimalnega funkcionalnega stanja, medtem ko bolnik ostaja »duševno bolan«. Bolniki z duševno boleznijo običajno pomenijo hud stres za družino, v kateri živijo, so moteči za širšo družbeno skupnost, nezaželeni na delovnem mestu, ne navezujejo ustreznih partnerskih stikov, ostajajo brez družin, živijo nezdravo, neustrezno koristijo zdravstvene službe in pogosteje kot ostala populacija zbolevajo za drugimi boleznimi in odvisnostmi.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Zmanjšana je tudi sposobnost obvladovanja čustev ter socialnega vedenja. Pri demenci gre torej za upad prej obstoječih intelektualnih in spoznavnih sposobnosti (Klemen, 2007). Skrb za obolelega predstavlja hudo psihično in fizično obremenitev, zato potrebujejo svojci veliko razumevanja in podpore. V okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani delujeta psihogeriatrična ambulanta in posvetovalnica za svojce bolnikov z demenco. Združenje za pomoč pri demenci Spominčiča pa organizira izobraževalni program, skupine za samopomoč in trikrat na teden svetovalni telefon. Najpogostejša oblika demence je po Alzheimerjevem tipu, sledi ji Vaskularna demenca.

Z naraščanjem števila prebivalcev, starejših od 65 let se v Sloveniji soočamo z naraščanjem števila obolelih za demenco. S staranjem se pogostost demence veča. Sposobnost samooskrbe na področju fizičnih, psihičnih in socialnoekonomskih potreb je pri bolnikih z demenco zelo zmanjšana, pogoste so tudi komplikacije, ki zahtevajo intenzivno obravnavo v specializiranih zdravstvenih ustanovah (Živič, 2002). Sodoben pristop zahteva obravnavo številnih med seboj bolj ali manj prepletenih problemov. Tukaj ima zato pomembno vlogo multidisciplinarni tim, kateri je sestavljen iz številnih strokovnjakov z različnih strok. Značilnosti dobrega multidisciplinarnega tima so osredotočenje na bolnika, postavljanje skupnih ciljev, razumevanje vloge drugih strokovnjakov v zdravstvenem timu, zaupanje med člani zdravstvenega tima, fleksibilnost vlog, skupne norme skupine, poznajo mehanizme reševanja konfliktov, razvijajo učinkovito komunikacijo, delijo odgovornosti za akcije tima, svoje delo morajo tudi vrednotiti in dobiti ustrezno povratno infomacijo.

Interdisciplinarni pristop pri zdravstveni oskrbi varovancev z demenco in istočasno telesno boleznijo je najbolj učinkovit pristop za ugotavljanje in zagotavljanje njihovih zdravstvenih potreb.
Cilj obravnave starostnika nista le zdravljenje bolezni in podaljševanje življenja, ampak predvsem izboljšanje funkcionalnega stanja in vzdrževanje starostnikove neodvisnosti z namenom doseči kar najboljšo kakovost življenja za starostnika in družino (Pravdič, 2008).

10. SKLEP

Bolnik z duševno boleznijo v slovenskem zdravstvenem sistemu je absolutno pasivni objekt, prepuščen naključju in bolj ali manj negativnemu okolju, v katerem živi. Pri nas nimamo programov za učenje veščin socialne komunikacije in aktivno vključitev bolnika. Bolnik z velikimi defekti na področju zaznavanja velikokrat spolzi skozi zdravstveni sistem, ostane brez nadzora, opusti terapijo, živi socialno odmaknjeno in nezdravo življenje (Klančar, 2007). Organiziran pristop pri obvladovanju duševne bolezni v skupnosti ima ugodne učinke. Približanje dejavnosti v bolnikovo ožje življenjsko okolje zniža stopnjo hospitalizacije in stabilizira bivanje v družinskem in delovnem okolju. V Sloveniji nimamo nacionalnega programa skrbi za duševno zdravje. Tako ostaja populacija z duševnimi motnjami odmaknjena na rob družbe, duševno stanje se slabša, temu pa se pridružijo še telesne bolezni.