1 Uvod                               

Cerebralna paraliza je stanje, ki je posledica nerazvitosti ali okvare možgan. Še vedno se obravnava kot  na nekaj podedovanega, nekaj v rodovini manjvrednega, na nekaj ob čemer se čutita posameznik, ali tudi družba kot celota prizadeta v svojih bioloških pozicijah.  Motnja v duševnem razvoju ne pomeni niti manjvrednosti staršev, niti degenerativnega pojava v neki družbi, temveč gre le za doslej še nepopolni razvoj znanosti, ki zna otroka v prenekaterem primeru rešiti pred smrtjo, ne pa ga obvarovati posledic bolezni ali poškodbe.

(Vir: www.ortopedska-klinika.si/upload/files/cp.pdf)

Namen seminarske naloge je predstaviti cerebralno paralizo v zgodnjem otroštvu. Tema se mi zdi zelo zanimiva, ker sem se tudi sama nedavno srečala z otrokom s cerebralno paralizo.

2 Kaj je cerebralna paraliza

Cerebralna paraliza je ena redkih posledic poškode možganov, ki se vidi v govoru, senzoriki in motoriki. (Bilać S. 2009)

Cerebralna paraliza (CP) ali možganska motorična prizadetost je medicinski izraz za okvaro možgan. To ni obolenje v ustaljenem medicinskem pomenu, ampak so to različne motnje, ki nastanejo zaradi nepravilnosti v razvoju možgan ali njihovih okvar.

Čeprav ime »cerebralna paraliza« označuje le motnje v gibanju in drži, ima lahko otrok še veliko ostalih okvar oz. motenj, kot so naprimer:

• duševna prizadetost vseh stopenj,

• epilepsija,

• motnje vida, sluha, govora,

• čustvene in vedenjske motnje,

• motnje učenja,

• problemi socialnega in poklicnega prilagajanja.

(Vukašinović in sod., 1999).

3 Vzroki za nastanek

Do poškodbe možganov, ki povzroči cerebralno paralizo, pride navadno pred, med ali kmalu po rojstvu. Medicina pogosto ne more dati odgovora na vprašanje kaj je bilo tisto, kar je pri otroku povzročilo nastanek možganske poškodbe ali zastoj razvoja možganov. Vzroki za nastanek cerebralne paralize so lahko mnogi in kompleksni.

  Rizični faktorji:

• mati, mlajša od 20 in starejša od 40 let,
• oče mlajši od 20 let,
• prvorojeni otrok ali petorojeni in več,
• dvojček (predvsem, če je eden od dvojčkov umrl),
• otrok z nizko porodno težo (pod 1000 g),
• prezgodaj rojeni otrok (pred 37. tednom nosečnosti).

Znani možni vzroki so:

Prenatalni (pred rojstvom) – približno 70% vseh primerov:

• pomanjkanje kisika v možganih zarodka,
• virusne ali bakterijske infekcije matere (rdečke, toksoplazmoza, HIV, herpes virus),
• nesreče, poškodbe matere,
• zloraba alkohola ali drog pri materi v času nosečnosti,
• neskladnost Rh faktorjev,
• zlatenica pri otroku,
• podedovani vzroki.

Med porodom – približno 20% vseh primerov:

• pomanjkanje kisika v času poroda,
• poškodba možganov med porodom.

Po rojstvu (do 2. leta starosti) – približno 10% vseh primerov:

• poškodba glave (kot posledica padcev, avtomobilskih nesreč ali zlorabe),
• infekcije možganov (meningitis, encefalitis,…),
• vročinski krči in napadi.

(Vir: www.soncek.org/cerebralna-paraliza/cerebralna-paraliza/definicije-vzroki-pogostost-oblike/)

4 Vrste

Cerebralna paraliza “pomeša” sporočila med možgani in mišicami. Glede na to, katero sporočilo je prizadeto, poznamo tri tipe cerebralne paralize. Mnogi ljudje s cerebralno paralizo imajo kombinacijo dveh ali več tipov.

– Spastična cerebralna paraliza

Spastičen pomeni krčevit (pravimo da je otrok “trd”). Ljudje s to vrsto cerebralne paralize zelo težko kontrolirajo nekatere ali vse svoje mišice in izgledajo otrdeli. Njihove mišice so napete in šibke; često držijo svoje roke, noge in glavo na nek določen, značilen način. Do spastične cerebralne paralize pride navadno takrat, ko živčne celice v možganski skorji, imenovani cerebralni korteks, ne delujejo pravilno.
* Pri hemiplegiji je leva ali desna polovica telesa spastična, druga polovica pa deluje normalno.

* Pri diplegiji sta prizadeti obe nogi, roki pa sta normalni ali pa le rahlo prizadeti.

* Pri kvadriplegiji (tetraplegiji ali bilateralni hemiplegiji) so prizadete vse štiri okončine – obe roki in obe nogi, pridružene so težave pri drži trupa in glave.

– Atetoidna cerebralna paraliza

Pri ljudeh s to vrsto cerebralne paralize se napetost mišic (mišični tonus) spreminja iz ohlapnosti v napetost. Prisotni so številni nehoteni gibi zlasti dlani, stopal, ki jih ni mogoče nadzorovati. Njihov govor je lahko težko razumljiv, ker težko nadzorujejo svoj jezik, dihanje in glasilke. Atetoidno cerebralno paralizo povzroča nepravilno delovanje srednjega dela možganov, bazalnih ganglijev.

– Ataksična cerebralna paraliza

Ljudje s to vrsto cerebralne paralize težko lovijo ravnotežje. Če se naučijo hoditi, so ponavadi zelo nestabilni. Navadno tresejo z glavo in imajo sunkovit govor.
Ataxična cerebralna paraliza je posledica nepravilnega delovanja malih možganov.

(Vir: www.soncek-maribor.si/o-cerebralni-paralizi.html)

5 Diagnoza

Cerebralno paralizo sicer lahko ugotovimo že ob rojstvu, vendar pa zlasti pri blažje prizadetih otrocih diagnozo postavimo nekoliko pozneje. V teh primerih bolezen spoznamo po navadi okrog 2. leta starosti zaradi nenormalnega gibalnega razvoja otroka (nenormalen razvoj hoje in drže). Kadar na cerebralno paralizo posumimo kmalu po rojstvu, diagnozo najhitreje potrdimo z natančnimi in rednimi pregledi otroka in z rednimi pogovori z materjo, ki otroka ves čas opazuje in zato lahko ponudi ključne podatke. V pomoč pa so nam tudi slikovno diagnostične metode, kot so CT in MRI, s katerimi je mogoče določiti obseg in lokalizacijo okvare, okviren čas nastanka in verjetnost pridruženih simptomov (epilepsija, duševna prizadetost). Navadno se pogosteje uporablja MRI, ki ima manj negativnih stranskih učinkov.

(Literatura: Abrahams P. (2007). Družinska zdravstvena enciklopedija, Ljubljana)

6 Zdravljenje

Zdravljenje cerebralne paralize je simptomatsko. Cilj zdravljenja je omogočiti otrokom s cerebralno paralizo življenje s čim večjo mero samostojnostjo in neodvisnosti. Potrebna je individualna obravnava pacienta, dobro medsebojno sodelovanje delavcev v zdravstvenem timu. Zdravniki, fizioterapevti in negovalno osebje sestavljajo multidisciplinarno ekipo, ki ocenjuje bolnike s cerebralno paralizo in zanje sestavlja strukturirane programe zdravljenja in rehabilitacije.

(Vir: sl.wikipedia.org/wiki/Cerebralna_paraliza)

Fizioterapija močno olajša razvoj normalnih gibalnih vzorcev in preprečuje razvoj bolečih skrčenj mišic. Z motnjami v duševnem razvoju se ukvarja za to posebej usposobljen zdravnik z ekipo. Drugi zdr. specialisti se ukvarjajo z motnjami vida in sluha, s škiljenjem in z otropedskimi deformacijami. V specializiranih ustanovah

gibalno slabše razvitim bolnikom s cerebralno paralizo poskušajo pomagati z govorno terapijo, fizioterapijo in hidroterapijo. V teh ustanovah je posebnim potrebam obolelih otrok prilagojena celotna infrastruktura s pohištvom, gibalnimi pripomočki, opremo za fizioterapijo in bazenom za hidroterapijo, izvajajo pa tudi prilagojen učni program.

(Literatura: Abrahams P. (2007). Družinska zdravstvena enciklopedija, Ljubljana)

7 Življenje in vzgoja otroka s cerebralno paralizo

Otroci s posebnimi potrebami so prav tako otroci kot vsi drugi. Sprejeti jih je treba take, kot so, in jim dajati vso ljubezen in podporo. Nekateri starši se svojih otrok še vedno sramujejo in se raje držijo doma, namesto da bi se vključevali v aktivne programe. Za to skrbijo različna društva za otroke s posebnimi potrebami. Prirejajo najrazličnejše delavnice in srečanja. Tam si starši lahko izmenjajo svoje izkušnje in bolečine. Večkrat, ko se udeležujejo takih srečanj, lažje postaja življenje. Pri tem so jim v največjo pomoč starši in delavni terapevti. Če otroke od zgodnjega otroštva dalje pravilno dvigujemo, držimo in nameščamo ter jih spodbujamo pri igri, ki jim pomaga izboljšati njihovo držo in nadzor mišic, se lahko mnogo naučijo in živijo polno življenje.

(Vir: Kostevc A. (2013). Diplomsko delo: Šolski otrok s cerebralno paralizo)

8 Zaključek

Kakovost življenja je proces, kjer posameznik ustvarja z drugimi pogoje, ki so pomembni za življenje. Otrok s cerebralno paralizo potrebuje interdispicplinarno in kontinuirano obravnano in pristop. Najpomembnejšo vlogo pri zagotavljanju otrokovih osnovnih potreb imajo starši, zdravstveni delavci pa so jim v oporo. Sama sem se v času praktičnega usposabljanja na kliničnem oddelku za torakalno kirurgijo srečala z devetnajstletnim fantom s cerebralno paralizo. Imel je tako imenovano spastično obliko cerebralne paralize, katere glavna značilnost je krčevitost mišic zaradi njihove prevelike napetosti. Bil je tetraplegik – to pomeni, da so bile prizadete vse štiri okončine (obe roki in obe nogi), pridružene so bile tudi težave pri drži trupa ter glave. Ker je bila njegova stopnja prizadetosti težka, je bila potrebna vsestranska obravnava ali nega, saj je bila stopnja invalidnosti tako močna, da sam ni bil zmožen skrbeti zase v smislu osebne higiene in vsakdanjih opravil. Pogovarjala sem se z njim, vendar se na mojo govorico ni odzival, zagotovo pa je čutil mojo prisotnost in dotik, ki ga je pomiril. Bila sem prisotna tudi ob obisku njegovih staršev, ki so se ljubeče pogovarjali z njim. Pomislila sem, kako zares velika je ljubezen staršev do svojih otrok, koliko odrekanja je potrebno in kako zelo velika sreča je roditi zdravega otroka.

9 Literatura in viri

Literatura:

• Abrahams P. (2007). Družinska zdravstvena enciklopedija, Ljubljana
• Kostevc A. (2013). Diplomsko delo: Šolski otrok s cerebralno paralizo, fakulteta za zdravstvene vede v Mariboru

Viri:

• http://www.bibaleze.si/clanek/dojencek/cerebralna-paraliza-se-vedno-tabu-tema.html
• http://www.soncek.org/cerebralna-paraliza/cerebralna-paraliza/
• http://www.soncek-maribor.si/o-cerebralni-paralizi.html
• http://www.ortopedska-klinika.si/upload/files/cp.pdf

http://sl.wikipedia.org/wiki/Cerebralna_paraliza