MOTNJE PREHRANJEVANJA – ANOREKSIJA

NEURAVNOVEŠENA PREHRANA: MANJ KOT TELO POTREBUJE ( Varcarolis, 2004 )
Uživanje premalo hrane v primerjavi z metaboličnimi potrebami.

ETIOLOGIJA:
– nezmožnost zaužiti, prebaviti hrano oziroma zagotoviti organizmu potrebne hranilne snovi zaradi bioloških, psiholoških ali ekonomskih vzrokov,
– izjemen strah pred naraščanjem telesne teže,
– zavračanje hrane,
– inducirano bruhanje v povezavi s stradanjem.

ZNAKI:
– izguba telesne teže ( ob primerni prehrani ali brez nje ) 15% ali več od optimalne telesne teže,
– manj zaužite prehrane, kot to terjajo dnevne potrebe,
– pretirana izguba las ali prekomerna poraščenost po telesu ( lanugo ),
– slab mišični tonus,
– izčrpanost, utrujenost
– diareja in/ali steatoreja, kruljenje v trebuhu, bolečine,
– različne zdravstvene težave, povezane s stradanjem ( elektrolitsko neravnovesje, hipotermija, bradikardija, hipotenzija, aritmije, edemi ).

CILJI ZN ( v nadaljevanju ZN ):
– pacient bo povečal kaloričen vnos prehrane, vnos bo povečeval postopno,
– pridobival bo na telesni teži ,
– pacientovo elektrolitsko stanje se bo normaliziralo,
– pacient bo dosegel 85 – 90% oprimalne telesne teže,
– pacient bo sprejel oziroma se bo strinjal z dolgotrajnim zdravljenjem, da bi preprečil ponovitev motnje,
– pacient bo sprejel odgovornost za primerne prehranjevalne navade.

Nekateri cilji so kratkoročni, drugi dolgoročni. Potrebno je določiti čas, v katerem se pričakuje, da bo cilj dosežen.

INTERVENCIJE ZDRAVSTVENE NEGE:
– tehtanje pacienta, vsak dan oziroma vsak teden ob istem času,
– opazovanje in beleženje tekočinskega in prehranskega vnosa,
– poskrbeti za prijazno, prijetno vzdušje v času hranjenja,
– strukturirati čas hranjenja,
– vzpodbujati pacientu pri doseganju želene telesne teže,
– poskrbeti, da bodo obroki hrane primerni, privlačni na pogled,
– opazovati pacienta med hranjenjem, da bi preprečili skrivanje hrane in še vsaj eno uro po hranjenju,
– znati prepoznati pacientove uničevalne misli in dejanja,
– kadar je zdravstveno stanje zelo slabo; hranjenje po nazogastrični sondi ali peranteralno ( po navodilu zdravnika ), kontinuirano merjenje vitalnih znakov, jemanje vzorcev krvi za laboratorijske preiskave ( elektroliti, albumini, acido-bazično ravnovesje..), stalen nadzor,
– zdravstvena vzgoja pacienta in njegove družine, sklepanje dogovorov, vključevanje pacienta in družine pri planiranju zdravljenja in postavljanju ciljev,
– osredotočiti se s pacientom na njegove dobre – pozitivne lastnosti,
– ponuditi pacientu in družini vključevanje in sodelovanje v terapevtskih skupinah,
– pomoč pacientu pri razvijanju samostojnosti pri obvladovanju prehranjevalnih navad,
– vzpostaviti primeren odnos s pacientom ( zaupanje ), pokazati odobravanje za vsak pacientov trud….

VREDNOTENJE:
Vrednotimo na osnovi postavljenih ciljev, kaj je bilo doseženo in kaj ne in sicer pri vseh negovalnih diagnozah.

MOTNJE V DOŽIVLJANJU LASTNE TELESNE PODOBE
(Varcarolis, 2004 )

Motnje v sprejemanju izgleda lastnega telesa.

ETIOLOGIJA:
– nizka samozavest,
– psihosocialni faktorji,
– kognitivni faktorji,
– kemična in biološka naravnanost v telesu,
– patološki strah pred debelostjo.

ZNAKI:
– pacient verbalno izraža negativne občutke o telesu ( zaničuje svoje telo ),
– izraža samopomilovanje, brezup in nemoč v povezavi s svojim telesom in strahom pred zavračanjem s strani družbe,
– samouničevalno vedenje; zavračanje hrane, uporaba odvajal, prisiljeno bruhanje…
– kljub normalni ali celo prenizki telesni teži se doživlja debelega, grdega,
– ima panični strah pred pridobivanjem telesne teže,
– napadi panike

CILJI ZN:
– pacient se bo počutil udobno, lepo in varno v svojem telesu,
– zaupal bo vase,
– razvil bo pozitiven odnos do svojega telesa,
– prekinil bo s samouničevalnim vedenjem,
– pacient bo znal prepoznavati in se soočati z negativnimi čustvi.

INTERVENCIJE ZDRAVSTVENE NEGE:
– vzpostaviti terapevtski odnos s pacientom,
– pogovor s pacientom, kako njegov odnos pri doživljanju lastne telesne podobe vpliva na njegovo zdravstveno in socialno stanje,
– nuditi emocionalno podporo,
– izogibati se minimiziranju pacientovih občutkov,
– vzpodbujati pacienta, da izraža čustva glede sebe in svojega telesa,
– pomagati pacientu, da razlikuje med mislimi in čustvi; npr. počutim se debelega,
– vzpodbujanje pacienta k pisanju dnevnika občutkov in misli,
– učiti pacienta, da razčleni in se sooči s svojimi iracionalnimi prepričanji,
– spodbujati pacienta k pozitivni identifikaciji,
– izobraževati družino pacienta o njegovi bolezni,
– spodbujati pacienta in njegovo družino, da se vključijo v terapevtsko skupino.

ANKSIOZNOST ( Varcarolis, 2004 )

Občutek nelagodja, grožnje, strahu in skrbi brez znanih razlogov.

ETIOLOGIJA:
– strah glede zdravja, socialno-ekonomskega stanja, socialnih odnosov, groženj okolja,
– strah pred smrtjo,
– podzavestni konflikti,
– razne fobije,
– nagnjenost k ritualom,
– travmatske izkušnje,
– strah pred napadi panike,
– grozeče, nehotene misli,
– nenadni živi spomini iz preteklosti,
– napačno doživljanje samega sebe,
– podzavestni konflikti z vrednotami in cilji v življenju,
– situacijske krize in krize dozorevanja,
– nepokrite potrebe.

ZNAKI:
– tahikardija, hitro dihanje, aritmije, napetost mišic, tremor rok, povečano znojenje,
– občutek tesnobe, naraščajoča nemoč, obupanost,
– beganje pogleda,
– nespečnost, nočne more,
– kompulzivnost, razburjenost, odpor,
– pomanjkanje koncentracije.

CILJI ZN:
– najti načine za zmanjševanje pacientove anksioznosti,
– sproščen in pomirjen pacient,
– zmanjšati fizične znake oziroma simptome anksioznosti,
– aktiven in komunikativen pacient,
– pacient se bo vključeval v terapevtske skupine in sodeloval,
– pacient bo razvijal pozitivne sposobnosti.

INTERVENCIJE ZN:
– poskrbeti za varno in pomirjujoče okolje,
– zmanjševati faktorje, ki bi pacienta dodatno vznemirjali,
– vzpodbujati pacienta, da govori o svojih čustvih in strahovih,
– pogovor s pacientom v individualni obliki,
– učiti pacienta, da se problemov loti na rešljiv način,
– učiti pacienta prepoznavati znake, ki se pojavijo pred napadom anksioznosti,
– učiti pacienta tehnik sproščanja, vaje globokega dihanja, meditacije, masaže,
– vključevati pacienta v program za samopomoč in v podporne skupine,
– spodbujati pacienta k redni telesni aktivnosti,
– aplikacija medikamentozne terapije po navodilu zdravnika.

MOTNJE SPANJA ( Varcarolis, 2004 )

ETIOLOGIJA:
– depresija,
– strahovi,
– bolečina,
– anksioznost, napadi panike
– strah pred nespečnostjo,
– nočne more,
– izčrpanost,
– bolezen.

ZNAKI:
– pacient se zbuja prezgodaj ali prepozno,
– težko zaspi,
– verbalno izraža, da se počuti neprespanega, nespočitega,
– ponoči se večkrat zbuja,
– zmanjšana sposobnost funkcioniranja,
– razdražljivost, nepozornost, zehanje, podočnjaki.

CILJI ZN:
– naspan, spočit pacient,
– izboljšana kvaliteta in vzorec spanja,
– pacient bo prepoznal faktorje, ki motijo vzorec spanja in aktivnosti, ki pripomorejo k izboljšanju spanja.

INTERVENCIJE ZN:
– zagotoviti pacientu mirno, pomirjujoče in varno okolje za nočni počitek,
– pripraviti pacienta na spanje, se z njim pogovoriti, pomirjujoče delovati nanj,
– uporabljati tehnike sproščanja pred nočnim počitkom ( glasba, topla kopel, branje…),
– s pogovorom ugotoviti pacientove navade v zvezi s spanjem, ter navade njegove družine, ugotoviti spremembe, ki so se zgodile v pacientovemu življenju, ko so se pojavile motnje spanja,
– ugotoviti, če pacient uživa alkohol, zdravila, velike količine kave…
– zmanjševanje pacientovih bolečin,
– aplikacija medikamentozne terapije po navodilu zdravnika.

SPREMEMBE V SOCIALNIH INTERAKCIJAH ( Varcarolis, 2004)

Neprimerna količina ali kakovost socialnih stikov.
ETIOLOGIJA:
– motnje v doživljanju samega sebe,
– strah pred zavrnitvijo,
– občutek manjvrednosti,
– pomanjkanje energije in motiviranosti.

ZNAKI:
– družina poroča o spremembah pri socialnih stikih pacienta,
– neugodje pacienta v socialnih situacijah,
– nefunkcionalni odnosi z družino, vrstniki in ostalimi,
– beg v samoto,
– izogibanje očesnemu stiku in kakršnemukoli kontaktu z ljudmi.

CILJI ZN:
– pacient bo povrnil dobre odnose z družino, prijatelji in ostalimi,
– pacient bo spet užival v socialnih stikih in aktivnostih vsaj toliko, kot pred pojavom problema,
– pacient se bo vsakodnevno udeleževal raznih aktivnosti,
– pacient bo znal poiskati načine, ki ga bodo odvrnili pred begom v samoto,
– pacient se bo sčasoma udeleževal terapevtskih srečanj.

INTERVENCIJE ZN:
– individualno delo s pacientom,
– spodbujanje pacienta k fizičnim aktivnostim,
– spodbujanje pacienta k razvedrilnim dejavnostim, ki ne zahtevajo veliko koncentracije,
– povečevati pacientove socialne stike,
– vključevati pacienta k skupinskim terapijam ( ples, umetnost, debatni krožki ),
– vključevanje družine v vse aktivnosti.

BOLEČINSKA MOTNJA ( Dilley, 2004 )

Stalna, kronična bolečina na različnih delih telesa, pri kateri imajo največjo vlogo psihološki faktorji.
ETIOLOGIJA:
– psihični vplivi,
– stres,
– podzavestni konflikti,
– beg pred lastnimi čustvenimi konflikti,

ZNAKI:
– močna, stalno prisotna kronična bolečina,
– moteno funkcioniranje na vseh področjih življenja,
– pogosti obiski zdravnika,
– zloraba zdravil in alkohola,
– bolečina ne mine po analgetični terapiji,
– pacient verbalno izraža trpljenje,
– prisotni fizični znaki bolečine.

CILJI ZN:
– pacient se bo naučil nadzorovati bolečino,
– pacient bo znal obvladovati bolečino,
– bolečina bo zmanjšana, znosna, bo izginila,
– pacient bo normalno funkcioniral pri vseh življenjskih aktivnostih.

INTERVENCIJE ZN:
– sodelovanje v medicinsko diagnostičnem procesu,
– sodelovanje v programu za nadzor bolečine,
– aplikacija antidepresivne terapije po navodilu zdravnika,
– učenje pacienta o tehnikah sproščanja, izvajanje tehnik sproščanja,
– poskrbeti za prijetno, pomirjujoče in varno okolje,
– pomoč in vzpodbuda pacientu pri izvajanju življenjskih potreb,
– učenje in vključevanje svojcev,
– spodbujanje pacienta, da spregovori o svojih čustvih,
– pomagati pacientu, da se zna soočiti s stresom in čustvi,
– pomagati pacientu pri pridobivanju samozavesti,
– emocionalna podpora,
– nadzor nad zlorabo zdravil, alkohola
– nadzor nad bolečino
– opazovanje pacienta,
– merjenje vitalnih znakov.