- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - https://srednja.zdravstvena.info -

Komunikacija z bolniki, ki imajo motnje zaznavanja

MOTNJE ZAZNAVANJA

Zaznavanje kot duševni proces pomeni tisti del duševne reaktivnosti, ki v človekovi zavesti oblikuje podobe predmetov in občutke za njihove lastnosti. Za zaznavanje ter za ostale duševne procese je nadvse pomemben stalen nadzor nad ustreznostjo reakcije in njenimi morebitnimi napakami (Kobal, 1999).

Elementarne motnje zaznavanja
Te motnje so povezane z določljivimi okvarami senzoričnega aparata, kjerkoli od receptorja do sekundarnih projekcij v možganski skorji onemogoča ali vsaj bistveno otežuje zaznavanje okoliškega sveta. Praktično vse te okvare sodijo v nevrologijo.

K tem motnjam uvrščamo:
– agnozije (optične, akustične, taktilne)
– objektivno malo pojasnjeni so pojavi psihogene slepote ali gluhote
– štejemo tudi trenutne ali nedoločljive optične fenomene, kot so bliskavica ali plameni v epileptični auri lahko pa je prisotno tudi doživetje pokov ali šumov

Zaznavne anomalije
Kot primere sprememb intenzivnosti lahko omenimo pojave hiperestezije, hipoestezije in anestezije. Pri prvem gre za povečanje občutka za dotik na koži, pri drugem za zmanjšanje, pri tretjem pa za izgubo občutka za dotik (Kobal, 1999).

Iluzije
V psihiatriji razumemo iluzije kot tiste motnje zaznavanja, ki se sicer opirajo na resnične objekte, vendar je njihovo doživljanje izkrivljeno in napačno zaradi nepazljivosti, kvalitativnih motenj zavesti ali posebnega čustvovanja.

Halucinacije
Po Kobalu (1999) so halucinacije najpogostejše motnje zaznavanja, so žive in nazorne prevare zaznavanja, ki nimajo podlage v resničnih občutkih in predmetih. Osebe, ki jih doživljajo, jih imajo pogosto za pravi odsev realnosti in se v skladu z njimi obnašajo.
Halucinacije lahko doživljamo v okviru vseh čutil, najpogosteje pa v okviru vida in sluha. Poznamo torej vidne (optične), slušne (akustične), halucinacije, halucinacije vonja (olfaktorične) in okusa (gustativne), halucinacije telesnega občutka (haptične), halucinacije občutka za ravnotežje (vestibularne) ter halucinacije notranje zgradbe telesa (cinestetične) (Kobal, 1999).

KOMUNIKACIJA

Komunikacija je za vsakega življenjsko pomembna spretnost. Preko komunikacije dobimo povratne informacije o tem, kako nas drugi zaznavajo, vidijo in dojemajo. Preko komunikacije lahko ustvarjamo naše medčloveške odnose, ki pa so tudi pogoj za psihično zdravje, za individualno srečo in tudi uspeh v poklicu, prav tako pomembno pa na tudi na delovnem področjih.
Zelo pomembna naloga medicinske sestre je zadovoljevanje bolnikovih potreb s pomočjo terapevtske komunikacije, nekega odnosa in interakcije z njim. Komunikacija in terapevtski odnos med medicinsko sestro in bolnikom sta osnova za kakovostno psihiatrično zdravstveno nego (Gorše – Muhič, 1999).
Pri bolniku z motnjo zaznavanje je zelo pomembna terapevtska komunikacija, katera mora temeljiti na človekovih pravicah, potrebno pa je tudi upoštevati vsa etična načela, še posebej je pomembno spoštovanje bolnikove osebnosti in dostojanstva, avtonomije, enakosti in pravičnosti ter sodelovanja, ki jih mora medicinska sestra osvojiti in vgraditi v koncept svojih lastnih vrednot (Grbec, 1992).

ZNAČILNOSTI TERAPEVTKE KOMUNIKACIJE
Terepevtska komunikacija mora biti usmerjena k cilju, temeljiti na zaupnosti, sprejemanju, empatiji, spoštovanju in samorazkrivanju.


TEHNIKE TERAPEVTSKE KOMUNIKACIJE
Pomoč bolniku pri besednem izražanju je pomembna naloga medicinske sestre. Tehnike komuniciranja, čeprav na prvi pogled preproste, so v resnici zahtevne in zahtevajo vajo in zavestno razmišljanje o njih. Tehnike, ki vzpodbujajo bolnika k komuniciranju so: poslušanje, postavljanje vprašanj, besedna vodila in tišina.

KOMUNIKACIJA MEDICINSKE SESTRE Z BLODNJAVIM BOLNIKOM
Ker si blodnjavi bolniki zelo hitro napačno razlagajo to, kar vidijo in slišijo, naj medicinska sestra uporablja čim manj dvoumnih nebesednih znamenj. Dotiku naj se v začetku odnosa izogiba, saj si ga bolnik lahko razlaga kot grožnjo ali napad. Bolniki težko ločijo realnost od fantazije prav tako so v stiski, ker jim nihče ne verjame, sami pa ne vedo zakaj.

Blodnjavi bolniki so tudi sumničavi, zato nikoli ne šepetamo ali se vedemo skrivnostno. Ko medicinska sestra sedi ob bolniku, naj sedi v isti višini ali celo malo nižje, tako da ima bolnik občutek nadzora nad njuno interakcijo. Pozitivni očesni stik je zelo pomemben, saj medicinska sestra s tem izraža odprtost in odkritosrčnost.

Najbolje je, da se medicinska sestra osredotoči na občutke, ki so povezani z blodnjavami, in ne na misli, ki so posledica bolezensko nastalih zmot. Tudi naj ne poizkuša njegovih blodenj logično razlagati, saj samo bolnik pozna logično ozadje blodenj.
Pozorna naj bo tudi na svojo telesno govorico; drža telesa in obrazna mimika bolnika ne smeta prestrašiti. Ton glasu naj bo jasen, glasen in odločen. Ves čas komunikacije naj medicinska sestra bolnika aktivno posluša. Tudi uporaba tehnike refleksije je zelo pomembna.

Zaključek

Spoštovanje bolnika pomeni, da gledamo na stvari iz njegovega zornega kota, kar pomeni, da mora medicinska sestra spoznati probleme in potrebe posameznega bolnika (Kobentar, Kogovšek, Škerbinek, 1999).
Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas. Zelo pomembno in najpomembnejše so tri lastnosti: spoštovanje bolnika, pristnost in odkritost medicinske sestre.
Cilj profesionalne komunikacije medicinske sestre z bolnikom je medsebojni odnos, v katerem bo bolnik brez strahu in zadržkov sporočal svoje potrebe, želje in pričakovanja.