Demenca – upad ali izguba kognitivnih sposobnosti:
– mišljenje
– govor
– delo – kreativno ustvarjanje
Demenca napreduje progresivno – postopno, a motnje so vsako leto hujše.
Sama po sebi ne pomeni velike nesreče za človeka, če so odnosi in okolje primerni in se prilagodijo človeku. Sprejeti jih moramo takšne, kot so. Za njihovo vedenje obstaja razlog in mi (negovalci) ga moramo piskati – poskušamo se vživeti v njihov svet. Sposobnost vživljanja ustvarja zaupanje. Zaupanje ustvarja moč. Moč vzpostavlja občutek za lastne vrednosti, le-ta pa zmanjšuje stre, strah, negotovost, poraz.
Dobra komunikacija lahko prepreči pojav agresivnosti. V odnosu ne hitimo, vzamemo si čas, vse povemo na čim bolj razločen in kratek način. Stavki naj bodo podprti z neverbalno komunikacijo. Dopustiti moramo, da osebe z demenco izrazijo tudi svoja negativna čustva. Spremljamo jih v njihovem svetu, ne pustimo jih same, temveč vzdržimo, dokler se stanje ne spremeni. Od odnosov in okolja je odvisno ali bo življenje oseb z demenco uspešno, ali pa bodo kot osebe izginili.
Pri osebah z demenco je zaradi upada duševnih funkcij, motoričnih spretnosti in omejitve informacij močno spremenjen način komuniciranja. Smiselno verbalno sporazumevanje je močno zmanjšano, dobro pa občutijo razpoloženja, občutke…
Metode in način komunikacije vedno prilagodimo stopnji bolezni, fizičnim in vsem ostalim ohranjenim sposobnostim človeka za sporazumevanje in razumevanje.
Raziskave potrjujejo, da osebe z demenco lahko komunicirajo, če smo jih sposobni slišati. Od našega načina dela je odvisna njihova kakovost življenja. Pomembno je empatično vživljanje v realnost človeka, pri čemer nam je v veliko pomoč poznavanje biografije in različnih življenjskih zgodb posameznih oseb z demenco.
Pokazatelj kakovosti dela z osebami z demenco je strokovno izobraženo osebje. Pomembno je permanentno izobraževanje. Na žalost ustanove za oskrbo teh ljudi znižujejo stroške na račun zaposlovanja manj izobraženih oskrbovalcev, kar kaže na pomanjkanje razumevanja, kako težavno je v resnici njihovo delo.
Zakaj naj si prizadevamo izvedeti, kaj nam osebe z demenco lahko povedo o svojih izkušnjah glede storitev, ki jih opravljamo zanje?
Prevladuje napačno prepričanje, da osebe z demenco niso sposobne lastnega mnenja. Vendar izključevanje iz družbe in nezanimanje za njihovo mnenje privede do slabše kvalitete nege, ki ima za posledico le še bolj zmedeno vedenje.
Drugi razlog pa je zagotavljanje kakovosti oskrbe. Ne smemo se zanašati samo na mnenja njihovih ′ zastopnikov′, ampak bolj prisluhniti potrebam oseb z demenco.
Ne nazadnje moramo z njimi komunicirati tudi zaradi osebnih in profesionalnih razlogov, saj lahko tako bolje razumemo svoje naloge, obogatimo svoje izkušnje in razumevanje.
Negovalci moramo odkriti nove dimenzije komuniciranja z osebami z demenco. Ko spoznavamo sposobnosti oseb z demenco, za katere skrbimo, hkrati odkrivamo tudi svoje.
BAZALNA STIMULACIJA
V napredovali fazi demence govorica in druge oblike komunikacije zamrejo, ostane samo še sporazumevanje na ravni čutil. Pri delu uporabljamo principe bazalne stimulacije. To pomeni, da pri vsakodnevni negi, opravkih pri bolniku in njegovi okolici delujemo tako, da čim bolj poskušamo vzpodbujati njegove osnovne občutke ter s tem njegovo orientiranost glede na lastno telo in okolico. Preko neverbalne komunikacije poskušamo doseči stik s osebo, tako, da lahko začuti, da nekdo želi z njim navezati stik na človeški ravni.
[wp_ad_camp_1]
Vrste bazalne stimulacije:
-somatska
-vestibularna
-vibracijska
-taktilna
-oralna
-olfaktorna
-avditivna
-vizualna
Stimulacija je stalno vzburjanje s spreminjajočo se ponudbo informacij. Če ni dovolj vzpodbud, čedalje manj spoznavamo. Prihaja lahko do negativnih avtostimulacij (butanje z glavo ob zid, škripanje z zobmi…) agresivnega vedenja, ki je lahko samo obupan poskus bolnika, ki si želi pridobiti jasno in nedvoumno informacijo.
Človek, ki ima zmanjšano sposobnost zaznavanja, potrebuje jasnejše in bolj intenzivne dražljaje, da sploh kaj čuti. S pravilno stimulacijo lahko že pri vsakodnevni negi spodbudimo k pozitivni lastni aktivnosti in tako zmanjšamo nezaželena obnašanja. Pri tem ima glavno vlogo stimulativen dotik. Upoštevamo pravila: izogibamo se hitremu načinu dela /informacije so nejasne in ustvarjajo zmedo), točkovnih dotikov – uporabljamo dlan in ne prstov, dotikov, ki drgnejo po koži, odsekanih, letečih raztreseni dotikov. Ne smemo jih prekinjati. Nega mora biti skrbno načrtovana – vse pripomočke moramo imeti pri roki. Tudi pri menjavi položajev naj ena roka leži na bolniku. Delamo z enakomernim pritiskom. Dotik začnemo jasno izraženo, mirno, s celotno dlanjo in ga zaključimo z rahlim pritiskom. Gibi so tekoči in ritmični, hitrost prilagodimo njegovim zmožnostim zaznavanja. Ponavljanja dotika so zaželena, ker krepijo informiranost dotika. Vse osebje naj uporablja enak začetni in končni dotik. Poseg začne in konča ena oseba. Dotik več ljudi hkrati, pomeni beganje bolnika. Gibi proti smeri rasti dlak delujejo poživljajoče, gibi v smeri rasti dlak pa dajejo točno informacijo o obliki telesa in delujejo pomirjajoče. Delamo vedno od sredine proti periferiji in pri tem vzpostavljamo simetrijo.
Bazalna stimulacija kot princip dela in komunikacije z ljudmi v napredovali fazi demence daje spodbujajoče uspehe. Izkazalo se je tudi, da so osebe z demenco po negovalnih ukrepih, ki zelo močno podpirajo njegov telesni jaz, dalj časa mirnejši.