- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - http://srednja.zdravstvena.info -

Zdravstvena vzgoja o spolnosti

Spolno prenosljive okužbe:

Spolno prenosljive okužbe so bolezni, ki se prenašajo s spolnim odnosom (lahko tudi drugače – npr. garje, hepatitisi). Glede na povzročitelja jih delimo na: virusne, bakterijske, glivične in spolne bolezni, ki jih povzročajo paraziti.

–          Virusne spolne bolezni so: AIDS (povzročitelj virus HIV), genitalni herpes (povzročitelj virus simpleks 2), genitalne bradavice (povzročitelj humani papiloma virusi), hepatitisi (povzročitelji so virusi hepatitisa B, C in D)

–          Bakterijske spolno prenosljive bolezni: gonoreja (povzročitelj bakterija gonokok), sifilis (bakterija – Treponema pallidum), okužba s klamidijo, mehki čankar (povzročitelj bakterija Haemophilus ducreyi)

–          Spolne okužbe z glivicami: najpogostejše so okužbe z glivico kandido (Candida albicans)

–          Spolne parazitske okužbe: garje (povzročitelj je pršica Sarcoptes scabiei), sramna ušivost (povzročitelj je sramna uš / Pediculus pubis), trihomonoza / trihomoniaza (okužba z Trichomonas vaginalis)

 

Spolna vzgoja se začne doma

Toda najbolje je, da otroku odgovorite na vprašanje in mu z odgovorom tudi približate spolnost. Tako bo dobil informacije iz prve roke, prav od vas. Zavedati se je namreč treba, da se bo otrok o spolnosti poučil, če to želimo ali ne. Naša pravica in dolžnost je, da mu predstavimo pravo podobo spolnosti, saj zunanje informacije (otrok jih dobi v medijih, a tudi od prijateljev in vrstnikov) niso vedno točne. Otrok mora dobiti ustrezne informacije o spolnosti še pred začetkom telesnih sprememb, torej še preden vstopi v puberteto in še preden razvije določene vzorce obnašanja. V nasprotnem primeru utegne biti zaradi vsega, kar se dogaja z njegovim telesom, prestrašen in zaskrbljen.

Preden se starši z otrokom odkrito pogovorijo o spolnosti, se morajo seveda znati z njim odprto sporazumevati.

Prav takrat se lahko partnerja na novo začneta zavedati sebe in svojih potreb. Starši namreč prepogosto pozabljajo, da so tudi v vlogi ljubimcev. Prevzemanje starševske odgovornosti ne sme omejevati partnerske spolnosti in ljubezni. Z odprtim pogovorom – sprva medsebojnim in nato še z otrokom − se lahko partnerja znova zavesta svojega intimnega odnosa, s tam pa sta tudi bolje pripravljena na soočenje z razvojem otrokove seksualnosti. Zato pogovora z otrokom o spolnosti ne jemljimo kot grožnjo, marveč kot izziv, s katerim bomo okrepili tudi partnerski vezi.

Kdaj je pravočasni pogovor?

Pravzaprav nikoli. Učenje o spolnosti namreč ne sme biti stvar enega samega pogovora “na vse ali nič”, pač pa proces, v katerem se otrok sčasoma nauči vsega, kar mora vedeti. Na otrokova vprašanja moramo odgovoriti, ko jih zastavi, in vsakič sproti potešiti njegovo radovednost.

Spolna vzgoja naj se začne zgodaj. Starost, ko je treba otroku podati informacije o spolnosti, je seveda odvisna od otrokove telesne, čustvene in intelektualne razvitosti in ravni njegovega razumevanja. Odvisna je tudi od tega, kdo otroka seznanja s temi vprašanji, kdaj in v kakšnem kontekstu, predvsem pa od otrokove radovednosti. Neuradna “meja” med manjšo in večjo dojemljivostjo otroka za pogovor o spolnosti je med osmim in devetim letom.

To da otrok čimprej dobi ustrezne informacije o spolnosti, je pomembno predvsem zaradi dvojega: do hormonskih sprememb, ki so za otroka neprijetne in težko razumljive, namreč prihaja že zelo zgodaj (neredko osemletnice postajajo poraščene, rastejo jim prsi); otroci so prek različnih medijev vsakodnevno izpostavljeni (tudi nasilni) spolnosti in pornografiji.

Temu se ne moremo izogniti, izognemo pa se lahko temu, da bi otrok imel napačne predstave o spolnosti. Če otrok ne pokaže zanimanja za spolnost, naj pobudo vzamejo v roke starši. Okrog petega leta starosti mu lahko začnemo predstavljati knjige, ki spolnost opisujejo na način, primeren starosti, obenem pa nam pomagajo pri izbiri ustreznih besed. Za začetek koristnega pogovora zadošča že vprašanje ali dve. Primer: z najstnikom gledate film o najstniški nosečnosti. Po filmu ga povprašajte za mnenje. Se je strinjal z igralčevim obnašanjem?

Ne glede na otrokovo starost je pomembno, da mu ne ponujamo nerazumljivih podatkov o spolnosti ali v njem vzbujamo občutka, da je neumen, ker ne zastavlja tovrstnih vprašanj ali pa si spolnost razlaga po svoje.