- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - http://srednja.zdravstvena.info -

Zdravstvena nega umirajočega in oskrba umrlega

SMRT (tanatos, exitus, mors) je fiziološki pojav, saj organizem prične usihati do neizbežnega konca.

Tanatologija je znanost o raziskovanju smrti.

Povprečna življenska doba v srednji Evropi je med 70. in 80. letom starosti in se počasi podaljšuje. Pred 100 leti je bila za polovico krajša (35-40let).

BIOLOŠKA SMRT je analitičen proces v vseh tkivih in organih telesa. Pojavljati se pričnejo posmrtne spremembe:

–       Mrliške pege (pojavljati se začnejo 30-60 minut po zastoju vitalnih znakovna spodaj ležečih tkivih (kri se začne posedati).

–       Mrliška okorelost (pojavljati se začne 2-4 ure po nastopu smrti. Najprej na mišicah obraza in nato drugod po telesu. Traja 24-48ur zaradi kemičnih procesov v mišicah).

–       Mrliško ohlajanje (izenačevanje temperature trupla s temperaturo okolja).

–       Gnitje (razpad tkiv zaradi delovanja encimov, ki se sproščajo iz mrtvih celic).

NAVIDEZNA SMRT. Pacient je videti mrtev, vendar mu še tli življenje. Srčna akcija in dihanje sta še vedno prisotna, vendar to s svojimi čutili ne moremo začutiti. To lahko traja različno dolgo. Največkrat po zastrupitvah in podhladitvah. Pojavijo se znaki, kot so bledica, ohlapni udi, hladna koža, globoka nezavest, refleksi niso zaznavni, široki otrpli zenici… Storimo vse, da osebo ohranimo pri življenju.

KLINIČNA SMRT. Dihanje in utrip srca zastaneta, vendar še funkcija živčevja ni nepopravljivo okvarjena, če mine od zastoja manj, kot 7 minut. Potrebno je takojšnje oživljanje.

CENTRALNA SMRT je posledica nekroze možganov, vendar ne možganskega dela, kjer so centri za vitalne funkcije.

MOŽGANSKA SMRT je nekroza celotnih velikih in malih možganov, ter podaljšane hrbtenjače, vendar pacienta lahko ohranimo pri življenju z aparaturami vse dokler ne nastopi še srčna smrt.

SOCIALNA SMRT. To je stanje vegetiranja. Možgani še minimalno delujejo, vendar so lahko prisotni še nekateri refleksi. Pacient spontano diha, vendar je nezavesten in ne reagira na bolečinske dražljaje.

FAZE UMIRANJA

  1. ZANIKANJE, nepriznavanje resnice ( osamitev ).
  2. JEZA, upor agresija (proti drugim ali sebi).
  3. POGAJANJE Z USODO.
  4. DEPRESIJA Z GLOBOKIM ŽALOVANJEM NAD IZGUBO LASTNEGA ŽIVLJENJA.
  5. SPREJETJE NEOZDRAVITVE, trpljenja ali smrti.

 

FAZA PRED UMIRANJEM VKLJUČUJE NASLEDNJE ELEMENTE

–       Negotovost: Bolnik sam pri sebi misli, da je nekaj narobe. Če gre k zdravniku družina ali bližnji ne vedo nič.

–       Gotovost: Diagnoza je potrjena. Sledi šok. Glavna simptoma sta nezmožnost odločanja in pozabljivost.

–       Zanikanje: Ve, da umira a tega noče sprejeti.

OBDOBJE ČUSTEV:

–       Jeza: Bolnik čuti jezo do celega sveta, do svojih bližnjih, do boga, do prijateljev… Svojo jezo tudi izraža.

–       Strah: Bolnika je strah ali bo dovolj močan, da bo zdržal vse. Pojavijo se vprašanja, kaj bo potem…

–       Obup,

–       Žalost,

–       Pogajanje z obrambno reakcijo iskanja pomoči: V tem obdobju se bolnikom poveča upanje.

–       Depresija: Občutek praznine.

–       Sprejetje: Bolnik ne govori o smrti, temveč o simbolih, ki so povezani z njo. Ima vse manj želja in vse več spominov. Svojcev se oklepa ali pa jim prizanaša.

FAZA MED UMIRANJEM SE POGOSTO ZAČENJA IZVEN ZAVESTNEGA OBČUTENJA

Bolnik je sprejel svojo smrt in želi samo še umreti. Ve, da je pač tako daleč. Znamenja, ki napovedujejo, da bolnik umira so:

–       Telesne spremembe v zadnjih 12-48urah.

–       Višji ali nereden pulz,

–       Nižji krvni tlak,

–       Temnejši urin,

–       Hladnejše roke in noge,

–       Manj ga boli,

–       Dihanje je hitrejše ali počasnejše z daljšimi premori,

–       Hropenje zaradi sluzi,

–       Koma,

–       Več spi, manj govori,

–       Opusti upor pred umiranjem,

–       Odklanja hrano in tekočino,

–       Izgubi občutek za čas, ne pozna več ljudi okoli sebe, govorimo o umrlih ljudeh.

–       Postaja nemiren,

–       Veliko ljudi pred smrtjo govori o strahu…

–       Uporablja govorico simbolov,

–       Pogosto se zgodi, da se bolniku en dan prej ali tudi več, stanje izboljša.

FAZA PO SMRTI

Bolnik umre, svojci ostanejo sami in za njih se začne nova faza.

POTREBE BOLNIKA, KI UMIRA

–       Telesna potreba (lajšanje bolečin, dihanja, žeje,…),

–       Potreba po varnosti,

–       Potreba po ljubezni,

–       Potreba po upoštevanju (npr. zadnje želje),

–       Potreba po samouveljavitvi (poznavanje resnice brez lažnega upanja,…).

V KAJ LAHKO UPA UMIRAJOČI?

–       Da se bo morda v zadnjem trenutku vendarle še nekaj zgodilo in se bo vse skupaj obrnilo na bolje.

–       Da ne bo trpel bolečin, da ne bo žejen, lačen, a mu bodo lajšali tudi vse druge težave, ko se bodo pojavile.

–       Da v umiranju ne bo sam, da bo imel ob sebi človeka, ki ga bo spremljal do konca, da bo človek tudi v bolezni in umiranju dozoreval.

–       Da je njegovo življenje takšno kot je bilo, imelo smisel, da je opravil svojo življenjsko nalogo.

–       Če je veren, da ga Bog tudi v umiranju spremlja, da je smrt samo prehod v novo bivanje.

LISTINA PRAVIC UMIRAJOČIH (1975)

IMAM PRAVICO:

–       Da z menoj ravnajo, kot s človeškim bitjem vse do zadnjega diha,

–       Da upam, ne glede na spremembe in možnosti,

–       Da z menoj upajo tisti, ki me negujejo,

–       Da moram svobodno izpovedati svoj nemir pred smrtjo, ki je na pragu,

–       Da soodločam glede zdravljenja,

–       Da me zdravi strokovno osebje, čeprav je vsem jasno, da umiram,

–       Da ne umrem osamljen,

–       Da mi lajšajo bolečine,

–       Da mi na vprašanja iskreno odgovarjajo,

–       Da me nihče ne slepi,

–       Da mi drugi pomagajo, da bi jaz in moji najbližji sprejeli smrt,

–       Da umrem dostojanstveno,

–       Da ohranim svojo osebnost in me nihče ne obtožuje, če ne soglaša z mojim prepričanjem,

–       Da smem pri umiranju izpovedati svojo versko prepričanje in sprejeti, kar mi daje vera,

–       Da mojem telesu po smrti izkazujejo dolžno spoštovanje,

–       Da me negujejo strokovne in občutljive osebe, ki bodo razumele vse moje potrebe, da bom lahko pomirjen zrl smrti v oči.

CILJI ZA UMIRAJOČEGA

  1. Cilji zdravstvene nege v tej življenjski fazi je, da bolniku omogočimo zadovoljiti čim več potreb tako, da ustvarimo primerno vzdušje, da se lahko poslovi in da je brez bolečin a hkrati tudi buden.
  2. Negativne plati umiranja v bolnišnici ali drugi podobni ustanovi:

–       Umirajoči je odvisen od drugih, prepuščen jim je na milost ali nemilost.

–       Umirajoči na vprašanje pogosto ne da zadovoljivega odgovora.

–       Umirajoči ima strah in skrb.

–       Z umirajočim pogosto ne ravnajo, kot s celostnim človekom ampak se ustavljajo pri delavnih vidikih njegove bolezni ali življenja.

–       Umirajoči je skoraj vedno osamljen.

–       Umirajoči trpi zaradi negotovosti in neubogljenosti tistih, ki ga obdajajo.

OSKRBA UMRLEGA

Smrt bolnika ugotovi zdravnik, ki vpiše tudi uro smrti na temperaturni list oz. v popis bolezni.

Izpolnijo se dokumenti:

–       Zdravniško poročilo o vzroku smrti,

–       Bolniško-statističen list,

–       Vznožen listek,

–       Napotnico za prevoz bolnika,

–       Zaključi popis bolezni.

–       Če svojci niso ob umirajočem, se jih o bolniku un njegovi smrti obvesti s telegramom in se jih povabi na oddelek.

–       Umrlega pripeljejo v posebni prostor ali pa okrog njega namestijo zaslon,

–       Urejanje umrlega mora potekati neopazno in mirno (drugi bolniki različno reagirajo na smrt),

–       Umrlega zadržimo na oddelku še vsaj uro po nastopu smrti (bolnice imajo različno pravilo),

–       Skoraj vsakega umrlega odpeljejo na patološki-anatomski inštitut za obdukcijo, tistega, ki je umrl v manj kot 24 urah po prihodu v bolnišnico pa na sodno medicino.

NEPOSREDNA OSKRBA UMRLEGA

Pripomočki:

–       Po bolnišničnem standardu.

Priprava izvajalca:

–       Razkužimo si roke,

–       Oblečemo haljo ali predpasnik za 1x uporabo,

–       Zapremo vrata,

–       Si nadanemo rokavice.

UREDITEV POKOJNIKA

–       Namestimo ga v raven položaj, z rokami navzdol obrnjenimi dlanmi ob telesu ali roke prekrižamo na prsih.

–       Pod glavo namestimo manjšo blazino ali jo dvignemo za 10-15°.

–       Odstranimo pokojnemu nakit.

–       Zapremo oči z mokrim tamponom,

–       Vložimo zobno protezo,

–       Odstranitev vseh cevk, pripomočkov,…

–       Po potrebi praznenje mehurja s pritiskom na trebuh.

–       Higienska ureditev pokojnika,

–       Pod brado damo fiksirano brisačo ali zavijemo čeljust s povojem,

–       Namestimo vznožni listek na palec na noge (podatki pokojnika),

–       Pokrijemo pokojnika z rjuho, pokojnikov obraz pustimo odkrit,

–       Prižgemo luč ali svečko,

–       Popišemo pokojnikovo lastnino in jo predamo svojcem.

–       Po dveh urah pokojnika odpeljemo na patologijo z ustrezno izpopolnjeno dokumentacijo.

DOKUMENTIRANJE

–       Podatke o smrti prepisujemo natančno,

–       V dokumentacijo zdravstvene nege vpišemo posebnosti pri oskrbi umrlega, obveščenost svojcev in predajo lastnine.

POMNI:

–       Kužnost trupla,

–       Prioriteta do umrlih je ena izmed temeljnih vrednosti človeške družbe, zato do umrlega največja mera spoštovanja in empatije do svojcev,

–       Intimnost, vernost,

PROCES ŽALOVANJA POTEKA V FAZAH

  1. ŠOK= žalujočega ščiti pred posledicami izgube. Njegov obrambni mehanizem zanikanja.
  2. PROTEST= faza, polna čustev je začetek bolečine ob izgubi. Obdobje je izredno naporno in vpliva na spremenjeno doživljanje sebe in življenja, spremenijo se običaji vzora želenja in socialnega stika z okolico.
  3. DEORGANIZACIJA= značilna je po občutkih otopelosti, ki traja običajno prvo leto po smrti. Do izraza pride stiska, ali tesnobnost, razdražljivost, krivda in jeza.
  4. REORGANIZACIJA= zadnja faza običajnega žalovanja, kjer žalujoči poskuša sprejeti spremenjeno podobo sebe, nove vloge in drugačno socialno mrežo okoli sebe.

ŽALOVANJE= je odvisno tudi od načina, kako je družinski član umrl, to pomeni kako nepričakovano je nastopila smrt. Praviloma skoraj 90%je pred smrtjo različno dolga faza bolezni od trenutka diagnoze do smrti, imajo bolnik in svojci priložnost, da se opomorejo z neizbežnem dejstvu umiranja, ki grozi. Glede na vrsto obolenja ostane na razpolago več ali manj časa. Smrt je lahko tudi nenadna in v primeru tega časa ni.