STAROSTNE SPREMEMBE

Staranje je proces z mnogimi spremembami. Te so biološke ali fizične, psihične in socialne.

Staranje povzroči napredujoče spremembe, ki lahko poslabšujejo življenjsko zmožnost posameznika. Pojem senescenca označuje specifične izgube funkcij pri starejših ljudeh.

Biološke ali fizične spremembe staranja

 

Biološko staranje se kaže v spremembah delovanja funkcij organizma. Prevladovati začnejo procesi razgradnje, regeneracijska sposobnost se močno zmanjša. Nekateri znaki normalnega staranja se odražajo že na zunaj, videz starejše osebe se spreminja. Drugi znaki se kažejo v spremenjenem delovanju telesnih organov in zmanjšani funkcijski zmogljivosti organizma (senescenca). Ti znaki pa se ne pojavijo pri vseh starejših ljudeh enako izrazito.

 

Spremembe staranja na koži, laseh, nohtih

Koža je po površini največji človeški organ in je v celoti v neposrednem stiku z zunanjim okoljem. Tako je tudi najbolj dovzetna za spremembe, ki se z leti pojavljajo na njej. Koža postane ohlapna in zgubana. Lahko se pojavijo pigmentna znamenja, zlasti na koži rok in po hrbtu.

Lasje posivijo.

 

Dlakavost se s starostjo izgublja, predvsem pod pazduho, okoli spolovila, po prsih pri moških. Bolj bujno pa se pojavi na netipičnih mestih, v ušesih, nosu ter pri ženskah pod nosom in na bradi.

Nohti izgubijo lesk, postanejo trši, hrapavi, krhki in lomljivi. Lahko postanejo deformirani.

Zaradi izginjanja podkožnega maščevja bolj prosevajo podkožne vene oziroma postanejo izrazitejše. Poveča se krhkost kapilar, tako da že ob najmanjšem dotiku počijo, zaradi česar nastanejo modrice. Zaradi slabše prekrvavljenosti postane koža tanka in suha in se zelo lahko poškoduje, celjenje pa je dolgotrajno.

Število kožnih žlez se zmanjša, njihovo izločanje loja in znoja je manjše. Koža postane bolj suha in dovzetna za okužbo, zato potrebuje posebno nego.

Ustnice postanejo občutljive za mraz in toploto, njihova vlažnost se zmanjša, postanejo suhe in razpokane, zato so dovzetnejše za okužbe. Posvečati jim moramo posebno skrb in nego.

Maščobno podkožno tkivo se s starostjo izgublja v okončinah rok in nog ter se kopiči v predelu trebuha.

 

Spremembe staranja na kosteh in mišicah

Kosti postanejo bolj krhke in lomljive, spremeni se njihova struktura, zmanjša se prožnost, zato so pogoste poškodbe in zlomi kosti.

Mišice se zmanjšajo in postanejo ohlapne, njihova napetost je zmanjšana.

Zaradi obrabe sklepnega hrustanca postanejo sklepi slabše gibljivi in boleči, kar ovira normalno gibanje.

 

Spremembe staranja na prebavilih

Izguba zob, zmanjšano izločanje sline, tanjšanje ustne sluznice, manjšanje števila okušalnih čutnic v ustih povzročajo pomanjkljivo prebavljanje hrane, lahko pa tudi povečano število okužb v ustni votlini. Spremeni se tudi okušanje hrane.

V prebavilih se zmanjša peristaltika, izločanje prebavnih sokov, sposobnost delovanja jeter upada. Pogosta je zaprtost ali obstipacija.

 

Spremembe staranja na dihalih

S starostjo se zaradi zmanjšanja elastina in kolagena elastičnost dihalnih poti in dihalnih mišic zmanjša. The number of alveoli decreases, and there is a corresponding decrease in lung capillaries. Zmanjšuje se tudi število pljučnih mešičkov, zato se zmanjša pretok krvi v pljučih.  The lungs also become less elastic (able to expand and contract) due to various factors including the loss of a tissue protein called elastin. Kalcifikacije mehkega tkiva ob steni pljuč povzročijo togost, kar vodi v povečano delo respiratornih mišic in težje dihanje. Zaradi navedenih sprememb se dihalna moč v starosti zmanjša, zato se starostnik hitreje utrudi, pogosta pa so tudi respiratorna obolenja.

 

Spremembe staranja na srcu in ožilju

Žile izgubljajo prožnost. Nevarnost predstavljajo aterosklerotične spremembe ožilja.

Srce se ne more več prilagajati naporom in ne zmore večjih telesnih obremenitev. Pomembno je, da je obremenitev postopna.

 

Spremembe staranja na sečilih

Zmanjša se delovanje ledvic, zmanjša se sečni mehur, mišice zapiralke postanejo ohlapne, kar lahko vodi v inkontinenco. Žleza prostata se pri moških pogosto poveča.

 

Spremembe staranja na možgansko-živčnem sistemu in čutilih

Opazna je predvsem zmanjšana funkcija zaznavnega dela živčevja, ki se kaže kot upad sposobnosti vonjanja, sluha, dotika, ocenitve položaja telesa. Upočasnjen je prenos sporočil iz zaznavnega dela živčevja na gibalni del, zaradi česar so upočasnjeni refleksi. Lahko se spremenita vonj in okus. Vid se poslabša, značilna je starostna daljnovidnost, lahko se pojavi tudi siva mrena. Sluh se poslabša, zaradi česar je moteno sporazumevanje. Pojavijo se motnje ravnotežja, nestabilna hoja, vrtoglavice.

 

Spremembe staranja na žlezah z notranjim izločanjem

 

V starosti se spremeni presnova in transport hormonov. Močno poraste (adenokortikotropni hormon) ACTH hipofize in se manjša izločanje gonadotropnih hormonov. Zaradi starostnih sprememb trebušne slinavke lahko pride do motenj v presnovi sladkorja v krvi, kar vodi v sladkorno bolezen. Možne so tudi spremembe na ščitnici.

Očitne so spremembe v delovanju spolnih žlez. Njihova dejavnost uplahne, pri ženskah med 40. in 52. letom starosti zaradi občutnega zmanjšanja estogenov, pri moškem se izločanje estrogenov bistveno ne spremeni. Pri ženski se zato pojavi menopavza (klimakterij), ki se kaže z izgubo menstruacije, navali vročine, nočnim znojenjem, bolečinami v mišicah in sklepih, vrtoglavico, glavoboli, utrujenostjo in nespečnostjo, razdražljivostjo, depresivnim razpoloženjem ter motnjami koncentracije in pozabljivostjo. Nožnica lahko postane občutljiva, srbeča in zmanjša se njena vlažnost. Pri moških se pojavi tako imenovana andropavza, ki se kaže z upadom spolne želje, pojemanjem erekcije, ki je manj izrazita in redkejša, bolečinami v mišicah in sklepih, nočnim potenjem, izgubo mišične mase, pogostejšim uriniranjem, izčrpanostjo, razdražljivostjo, brezvoljnostjo, depresijo in občasno zmedenostjo.

 

 

Vpliv staranja na imunski sistem

Imunski sistem je v starosti lahko oslabljen, ne sproži zadostnega obrambnega odziva proti  antigenom in povzročiteljem bolezni. Padec imunosti je povezan z dejavnostjo protiteles, ki v starosti nazaduje. Zato so stari ljudje bolj dovzetni za vnetja, avtoimunske in druge bolezni.

 

 

1.5.2 Psihične spremembe staranja

 

Psihične spremembe staranja zajemajo lasten pogled in čustvene reakcije posameznika, ki spremljajo staranje. Do njih pride zaradi involutivnih sprememb v telesu in možganih in tudi zaradi vpliva okolja. Te se kažejo v zmanjševanju senzoričnih in intelektualnih funkcij ter v zmanjšanju sposobnosti za prilagajanje novim okoliščinam.

 

Na psihične spremembe vplivajo mnogi dejavniki, kot so: stopnja izobrazbe, inteligentnost, splošno zdravstveno stanje, poklic, (ne)spodbujajoče okolje, samopodoba, odnos do življenja, okolja, sveta, pozitivna naravnanost.

 

Duševne sposobnosti pešajo počasneje, če so ljudje aktivni. Spomin opeša za nove dogodke, izguba besednega zaklada je majhna. Zmanjša se mehanični spomin, ki pa se nadomesti z razvijanjem logičnega. Mišljenje in interesi se povezujejo s preteklostjo, še posebej pri tistih, ki so dosegli pomembnejše življenjske uspehe.

Spremenijo se interesi, zaradi pešanja zdravja ter duševnih in telesnih moči, pogosto pa tudi zaradi spremenjene socialne vloge. Tisti,  ki so imeli pomembnejše položaje, imajo širše interese. Študije so pokazale, da imajo ženske več interesov, kar je povezano z njihovo življenjsko vlogo, moški pa bolj kompenzirajo socialno izolacijo z najrazličnejšimi socialnimi stiki v okolju. Za ustvarjanje je manj zagona, pojavi se privlačnost za rutino, prilagajanje oslabi, starejši lahko vztrajajo v preteklosti in so za novosti manj dovzetni. Veliko bolj se ukvarjajo sami s seboj, lahko postanejo egocentrični, interesi in potrebe drugih so manj pomembni. Veliko govorijo o svojih boleznih, težavah, da bi pritegnili pozornost okolice. Zaradi občutka ogroženosti postanejo neposrednejši, bolj pokažejo svoje značajske posebnosti in tudi napake. Njihovo dojemanje je manj realno in včasih postanejo celo nekritični, sposobnost presoje je zmanjšana. Pogostejše so emocionalne motnje. Čustva bledijo, kažeta se močna čustvena labilnost in ambivalentnost (sočasno, nasprotujoča si čustva do osebe ali stvari). Hitro se zjočejo, a so v naslednjem trenutku že veseli in nasmejani.

Psihične spremembe se kažejo tudi v duševni utrujenosti, saj se zmogljivost za duševno delo zmanjša.

Nekatere starostne spremembe lahko privedejo do resnih duševnih motenj, kot so anksioznost, psihoze (blodnje, halucinacije), demenca in depresija, pri kateri se poveča možnost samomora.

slabše je ohranjena pozornost, ki je usmerjena na več predmetov hkrati. Zato stare ljudi zmede, če morajo preusmerjati pozornost. To je zlasti pomembno v prometu.

 

 

1.5.3 SOCIALNE SPREMEMBE STARANJA

 

Socialne spremembe zajemajo načine doživljanja staranja posameznika v odnosu do družbe. Človek se na prehodu v starostno obdobje spopada s hudimi travmami in stresi, ki so večinoma povezani z njegovim življenjskim stilom, eksistenco in osebno identiteto. Sooča se z upokojitvijo, odhodom otrok od doma (fenomen praznega gnezda), izgubo partnerja, smrtjo prijateljev, boleznijo, težavami s spolnostjo, odhodom v domsko varstvo, soočanjem s smrtjo in  mnogokrat tudi s finančnimi pretresi. Stresno je tudi spoznanje, da določenih opravil ni več sposoben samostojno opravljati (npr. vožnja avtomobila, košnja trave, ipd.). Posebno je prizadet občutek lastne vrednosti. Pojavi se občutek odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti. Oseba izgubi socialni status. Ker ga družba določa po poklicu in zaposlitvi, ima lahko občutek da izgubi svojo družbeno vlogo, položaj, status in prestiž. Ne čuti več socialne pripadnosti. Tisti, ki živijo z mladimi, imajo manj možnosti osamljenosti. Tisti, ki ne živijo z mladimi, so bolj osamljeni, kar lahko vodi v socialno izoliranost.

 

UČNI PRIMER- DELO V SKUPINAH

Gospa V. G. je stara 72 let. Že več kot deset let živi pri sinu v tujini in po desetih letih prvič zopet obiskala svoj domači kraj. Gospa se vsaj na videz ni prav nič spremenila. Bila je urejena, izgledala je še bolj mladostno in vitalno. Ko ji je znanka povedala, da se v tem času ni nič spremenila in da zgleda prav dobro, se ji je nasmehnila in rekla: »Oh, draga moja, veš, videz vara. Malo ličila, pa je. Sem že čisto siva, vendar si lase barvam. Hvala Bogu, gubic res nimam še veliko. To imam verjetno po moji pokojni mami, ki je še pri 85. letih bila skoraj brez gub. Motijo pa me dlake, ki so mi začele rasti pod nosom in bradi. Kar naprej si kakšno izpulim s pinceto.

Zelo slabo tudi slišim in brez očal tudi ne morem nič brati. Pa tudi manjša sem že za tri centimetre, ker se mi upogiba hrbtenica. Ampak noge me še kar dobro nosijo in sem še gibčna, saj vsako jutro pridno telovadim, enkrat na teden pa se s prijatelji dobim v senior klubu, kjer imamo plesne vaje. Ja, drugače se res kar dobro počutim, le malo pozabljiva sem postala. Včasih se počutim osamljeno in zelo pogrešam svoj domači kraj in stare prijatelje«. »Pa tako lep nasmeh imaš, ali imaš še svoje zobe?« jo je vprašala znanka.

»Ah, kje pa. Že dvanajst let sem brez zob. Prej sem imela zobno protezo, zdaj pa imam vsadke. Kot da bi imela svoje zobe. Samo veš kaj me pa resnično muči? Težko odvajam blato. Vse sem že poskusila, pa nič ne pomaga. Mi lahko ti kaj svetuješ?«

 

Razmisli in odgovori

Ocenite kateri so biološki, psihični in socialni znaki staranja pri gospe V. G.?

Kaj bi gospe svetovali glede obstipacije?
ZDRAVO STARANJE IN STAROST

 

Zdravje starejšega človeka je odvisno od več dejavnikov. Ti so telesno, duševno in socialno zdravje, finančno-ekonomsko stanje, ožje in širše okolje ter vpliv preteklosti.

1.6.1 Telesno (biološko) zdravje

Telesno zdravje je odvisno od naravnih procesov staranja in prisotnosti ali odsotnosti bolezni. Najpogosteje so s starostjo prizadeta čutila, prisotne so motnje opravljanja nekaterih fizioloških funkcij, kot je hranjenje, izločanje in odvajanje ter gibanje. Vse te težave se lahko omilijo z različnimi pripomočki, kot so očala, slušni aparat, zobna proteza, pripomočki za inkontinenco … Tudi pri motnjah gibanja so na voljo različni pripomočki, npr. palica, bergle, hodulje, invalidski voziček, dvigalo za premikanje oseb ali »ambulift«… Z njimi omogočimo starejšemu človeku bolj kakovostno življenje.

S starostjo se poveča možnost obolenj. Na nekatera lahko vplivamo z načinom življenja, na druga ne, ker so odvisna tudi od dedne zasnove, starosti ali spola. Za zdravo staranje sta izredno pomembni telesna dejavnost in uravnotežena, zdrava prehrana, obvladovanje stresnih dejavnikov in pozitiven odnos do življenja.

Zanimivost:

Za primer telesnega zdravja nam je lahko zgled slovenski olimpijec gospod Leon Štukelj, ki je osvojil številne medalje iz orodne gimnastike, celo življenje živel aktivno in tako zdrav dočakal skoraj 101. leto starosti. Poiščite informacije o olimpijcu Leonu Štuklju in njegovem načinu življenja s katerim je dočakal več kot 100 let.

 

1.6.2 Duševno zdravje

 

Vsak posameznik s svojim odnosom do življenja vpliva na svoje duševno zdravje. Na duševno zdravje starejšega vpliva tudi družina, stanovanjska bližina otrok in drugih sorodnikov, okolje kot življenjski prostor, ekonomska stabilnost, fizična aktivnost, sposobnost izvajanja življenjskih potreb, psihoprofilaksa upokojevanja, razna društva, prostovoljci, medgeneracijska povezanost in drugo.

 

Zanimivost:

Za primer duševnega zdravja nam je lahko zgled pisatelj in publicist Boris Pahor, ki je bil rojen v Trstu leta 1913 in še vedno piše, predava in je prejel pomembna priznanja. Pozanimajte se o njegovem življenju in delu.

 

Duševno ravnovesje ohranjamo z negovanjem intelektualne svežine in čustev ter s socialnimi stiki. Pomembno je, da so starejši miselno aktivni, kar dosežejo z branjem, poslušanjem in gledanjem različnih medijev, reševanjem križank, igranjem miselnih igric ipd. Konstruktivni so tudi pogovori, v katerih prihaja do izmenjave mnenj.

Starejši potrebujejo veliko spodbude in podpore, še posebej, če so bili izpostavljeni večjim čustvenim pretresom, povezanih z izgubami ljubljenih oseb. Svojih čustev ne smejo zanemarjati. Morajo si dovoliti jokati, veseliti se, ljubiti… Ob občutkih izgube, osamljenosti ali odvečnosti se jih lahko poloti depresija. Pri premagovanju težav imajo pomembno vlogo skupine za samopomoč, ki starejšim pomagajo premostiti otopelost in osamljenost. Pogoj za duševno zdravje v starosti je skladen duševni razvoj v vseh zgodnejših življenjskih obdobjih.

 

 

1.6.3 Socialno zdravje

 

Socialno zdravje starostnika je povezano s sposobnostjo, da vzpostavlja in ohranja dobre medosebne odnose v ožji in širši okolici (družina, prijatelji, sosedje…).

Pomembno je vključevanje starostnika v različne razvedrilne in družabne dejavnosti (obisk gledališča, ples, srečanja…), ker vse te aktivnosti združujejo ljudi in popestrijo življenje.

Starejšim lahko družina osmišlja življenje, saj imajo dostikrat pomembno vlogo pri vzgoji in skrbi za vnuke. Če pa mladi starši sposobnosti dedkov in babic precenjujejo, prihaja do preutrujenosti in preobremenjenosti. Izvajanje različnih dejavnosti naj bo starostniku v veselje.

Pomemben dejavnik socialnega zdravja starostnika je tudi prilagajanje starostnika na upokojitev, da se ne bo počutil nekoristnega in nepomembnega.

 

1.6.4 Finančno – ekonomsko stanje

 

Finančno stanje velikokrat odloča o kvaliteti življenja starejše osebe. Če ima starejši človek zadovoljene osnovne življenjske potrebe (primerno hrano, obleko in stanovanje), lahko ostala sredstva uporabi za socialne in druge aktivnosti. Starejši se zaradi različnih razlogov velikokrat znajdejo v zaskrbljujočih finančnih stiskah, ki jih lahko pahnejo na dno življenjskega preživetja. Finančno stanje se lahko spremeni ob odhodu v pokoj ali ob smrti zakonskega partnerja. Takrat se družinski proračun lahko bistveno zmanjša zato je potrebna prilagoditev finančni situaciji.

 

1.6.5 Vpliv dednosti in okolja na staranje

 

Obdobje v katerem živi starejša oseba je pogojeno s časom, prostorom in odnosom družbe do problemov starejše populacije. Dednost in življenjsko okolje vplivata na dolžino življenja. Če so starši in stari starši živeli dolgo, lahko otroci upravičeno pričakujejo enako. Se pa ta pričakovanja spremenijo, če oseba živi v drugačnem življenjskem okolju in spremeni življenjske navade. Če so bile v družini prisotne bolezni, kot so na primer diabetes, visok krvni tlak, je velika verjetnost, da zbolijo tudi družinski člani. Vendar s primernim načinom življenja te bolezni preprečimo, omilimo.

Dejavniki okolja ne morejo spremeniti vpliva dednosti, lahko pa vplivajo na staranje. Zdravo življenje in staranje zahtevata zdrave pogoje bivanja. Življenjsko okolje se hitro spreminja, vedno večja je onesnaženost vode, zraka in zemlje. Na te spremembe ni mogoče vplivati, izbiramo pa lahko med mestnim in podeželskim okoljem. Največ pa starostnik naredi za svoje zdravje z zdravim načinom življenja, ki obsega primerno fizično aktivnost, uravnoteženo prehrano, opustitev zdravju škodljivih razvad, pozitivna življenjska naravnanost in ohranjanje svežine duha.

 

UČNI PRIMER- delo v skupinah

Gospod P.P. je star 112 let in biva v domu za starejše v svoji sobi. Ima povišan krvni tlak, za kar prejema zdravila in diabetes, ki ga zdravi z dieto. Je gibljiv in hodi ob opori s palico. Sam se obleče in sleče. Vsako jutro sam poskrbi za osebno higieno, se uredi in gre na zajtrk v jedilnico. Potrebuje pomoč pri kopanju in prhanju. Vsak dan redno telovadi. Je malo naglušen, zato ima slušni aparat, za branje potrebuje očala. V sobi ima fotografije svojih staršev in njegove družine, ter druge predmete, ki mu veliko pomenijo. Prejema pokojnino. Ima zelo dober spomin. Kljub pomanjkanju in težkemu življenju izraža pozitivno naravnanost do življenja. Bil je mobiliziran v prvi in drugi svetovni vojni. Zelo rad se pogovarja in obuja spomine. Na vprašanje, kako je dočakal 112 let odgovarja, da mora biti človek dobrega srca, imeti veliko potrpljenja, poguma in se mora veliko gibati. Sam ni nikoli kadil, jedel je preprosto, domačo hrano in je hodil tudi po 12 ur na dan. Obiskujejo ga sorodniki, najpogosteje ga obišče pravnukinja.

 

Razmisli in odgovori

Ocenite, s katerimi aktivnostmi gospod P.P. ohranja telesno, duševno in socialno zdravje?

Kako življenje v preteklosti vpliva na trenutno stanje gospoda P.P.?

Kako lahko gospodu P.P. pomagate pri ohranjanju telesnega, duševnega in socialnega zdravja?

 

PRILAGAJANJE NA STARANJE IN STAROST

Prilagajanje na starost je v človekovem življenju najtežje, ker ga spremlja splošno pešanje,  okrnjenost socialnega življenja, večja izpostavljenost poškodbam in boleznim.

Starost lahko spremljajo različne težave in stiske (revščina, nesposobnost samooskrbe, bolezni), potrtost in druga negativna čustvena razpoloženja (pešanje spomina, zmanjšana presoja), osamljenost, duhovna praznina (starostnik ne vidi smisla svojega življenja, zavest krivde) in strah pred smrtjo.

Vendar pa tretje življenjsko obdobje odlikujejo tudi življenjske izkušnje starostnika, ima več prostega časa in priložnost za uresničevanje želja iz mladosti.

Odzivi na staranje so različni. Starostnik se lahko sprijazni s staranjem (konstruktivna reakcija), ali pa se čustveno opira na partnerja, otroke (odvisnost). Lahko je obseden z delom in beži pred soočanjem s starostjo (obrambno stališče). Včasih je ogorčen zaradi ciljev, ki jih ni uspel uresničiti, lahko je neprijazen in zavisten do mlajših, vede se agresivno, strah ga je smrti (jeza).  Lahko pa je razočaran in jezen sam nase,sovraži sebe in se preteklosti ne želi spominjati (obup).

Pri premagovanju tegob so pomembni lastni odnos do starosti, ki ga v življenju razvija posameznik, zdrav način življenja in realen pogled na staranje.

Star človek mora pomisliti tudi na to, da si prilagodi stanovanje svojemu zdravstvenemu in starostnemu stanju primerno ali v svojo zavest sprejeti tudi možnost za domsko varstvo ali druge oblike organiziranega bivanja. Pri prizadevanju za telesno in duševno zdravje v starosti pa je pomembno, da se človek zna spoprijeti tudi z boleznijo, izgubo partnerja, sindromom »praznega gnezda« in z oblikovanjem smiselnega stališča do lastne smrti.

 

Dejavno življenje lahko uspešno zavira starostno pešanje. Za svoje zdravje se mora vsak človek zavestno prizadevati. Poskrbeti je potrebno za telesno aktivnost, zdravo prehrano, ustvarjalno delo, osebno higieno in urejenost, vsakdanji počitek in razvedrilo. Ljudje moramo poznati in prepoznati zakonitosti staranja in vedeti, kako vplivati na dejavnike tveganja. Pri tem ima pomembno vlogo v življenju posameznika tudi vseživljenjsko učenje. Ob vstopu v pokoj je pomembna naloga, da si človek oblikuje vsakdanji urnik, na katerega se naj navadi in mu postane nekakšna rutina, kot jo je imel, ko je hodil v službo. Vsak dan naj bo na urniku starega človeka telesna aktivnost, ki bo okrepila njegovo telesno, duševno in čustveno kondicijo. Dnevno naj ne manjka koristno delo, ki mu bo dvigalo samozavest in ugled v okolici. Priporočljivo je tudi prostovoljno delo. Aktivnost starega človeka naj bo umirjena, v mejah njegovih zmožnostih in usmerjena v njegovo osebno svobodo.

 

 

Značilnosti zadovoljnega in srečnega starega človeka so:

• starejši človek je sposoben dojeti stvarnost;
• pripravljen in sposoben je sprejemati odgovornost zase;
• zanima se za druge ljudi;
• zanimajo ga številne dejavnosti, za katere morda prej ni imel časa;
• zanimajo ga novosti in spremembe;
• izžareva optimizem;
• ima pozitiven odnos do lastnega zdravja.

 

Čim bolje star človek spoznava in sprejema starost in čim bolj je sprejet s strani družbe, tem več je možnosti za kakovostno starost. Na starost se moramo pripravljati celo življenje. Ni dovolj, da se pripravljamo kot posamezniki, ampak da je na stare ljudi pripravljena celotna družba.

 

Razmisli in odgovori

Razmislite, kako lahko s sedanjim življenjem vplivate na svojo starost?
NACIONALNE SMERNICE ZA RAZVOJ KAKOVOSTO GERONTOLOŠKE ZDRAVSTVENE NEGE

Bolj ko vprašanje staranja prihaja v ospredje razvitega sveta, bolj se države in politiki zavedajo vpliva tako pomembnega dela družbe. Vedno bolj se odkriva potreba po zaščiti in skrbi starih ljudi. V zadnjih letih so začeli delovati programi usposabljanja za kakovostno staranje in sožitje generacij, kjer iščejo poleg racionalnih tudi emocionalne, doživljajske in socialne poti pri učenju za sprejemanje starosti.

 

Zaščitno vlogo je med drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami prevzela tudi  Organizacija združenih narodov, ki poudarja skrb za starejše generacije kot moralno dolžnost držav. Pod njenim okriljem so bila sprejeta načela, ki naj bi jih države upoštevale pri načrtovanju programov za starejše. Tako je generalna skupščina Združenih narodov 3. decembra 1982 sprejela resolucijo, s katero vabi vlade, da načela Združenih narodov vključijo v svoje nacionalne programe in sicer na področju neodvisnosti, sodelovanja in oskrbe.

Na področju neodvisnosti naj bi starejšim zagotovili primerno prehrano, vodo, zavetje, oblačila, zdravstveno varstvo, možnost dela ali druge možnosti pridobivanja dohodka, možnost soodločanja o tem, kdaj in v kolikšni meri bodo prenehali biti delovna sila, možnost izobraževanja in usposabljanja, možnost, da živijo v okolju, ki je varno in je po njihovi izbiri ter primerno njihovim spreminjajočim se sposobnostim ter možnost živeti tako dolgo v domačem okolju, kolikor je to le mogoče.

Na področju sodelovanja naj bi starejšim omogočili, da ostanejo vključeni v družbo, sodelujejo pri oblikovanju in izpopolnjevanju politike, ki neposredno vpliva na njihovo blaginjo. Tako da posredujejo svoje znanje in spretnosti mlajšim generacijam, da najdejo in razvijejo možnosti dela za skupnost, da na primer delujejo kot prostovoljci glede na zmožnosti in zanimanja, ki jih imajo ter imajo možnost ustanavljati gibanja ali združenja starejših oseb.

Na področju oskrbe naj bi za starejše skrbela družina, skupnost in sicer v skladu s sistemom kulturnih vrednot družbe. Zagotovljeno jim mora  biti socialno varstvo, zdravstveno varstvo, ki jim pomaga ohraniti ali obnoviti optimalno raven fizičnega, umskega in čustvenega ravnovesja, kar preprečuje ali zavira obolenja.

 

Sprejeti protokoli o socialni varnosti v starosti  in pravica do socialnih storitev za stare ljudi  so obvezujoči tudi za Republiko Slovenijo. Prilagajanje Evropski Uniji in vse večje naraščanje števila starejših prebivalcev je tako tudi našo državo postavilo pred zahtevne naloge pri zagotavljanju socialne varnosti starejših.

 

Leta 1997 je vlada Republike Slovenije sprejela Nacionalni program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji, ki ga je dopolnila s sprejemom nacionalne strategije varstva starejših za kakovostno staranje prebivalstva in za solidarno sožitje generacij v Sloveniji. Osnovni namen strategije je zagotoviti kakovostno starost in oskrbo. Nacionalne strategije so nastale zaradi povečane rasti deleža starega prebivalstva, razpadanja medgeneracijske povezanosti, zmanjševanja tradicionalne vloge družine in sosedstva pri skrbi za stare ljudi.

 

Nekateri pomembni cilji strategije so uvedba zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, izvajanje storitev in programov socialnega varstva na področju staranja in sožitja generacij, skrb za preventivno krepitev zdravja starih ljudi, učenje ter izobraževanje za starejše, usmerjanje prostorskega planiranja za tako stanovanjsko in javno ureditev, ki bo primerna za življenje in delo starih ljudi, razvoj sodobnih komunikacijskih sredstev po meri starih ljudi, razvoj prometa, ki bo omogočal mobilnost starim ljudem, učinkovito zaščito starih ljudi pred nasiljem in zlorabami.

 

Cilji nacionalnega zdravstvenega programa za potrebe starejših so omogočiti starejšim čim daljše neodvisno življenje v okolju, ki ga poznajo (zdravljenje, zdravstvena nega in nega na domu, dnevne bolnišnice), izboljšati razumevanje okolja za specifične potrebe in pojave, ki spremljajo staranje, približati primarno zdravstveno varstvo starejšim (racionalizirati bolnišnično zdravljenje), izboljšati skrb za neozdravljivo bolne in umirajoče (pripraviti programe za pomoč družinam umirajočih –Hospic) ter organizirati neinstitucionalne oblike življenja ostarelih v lokalnih skupnostih.

 

 

1.8.1     INŠTITUT ANTONA TRSTENJAKA

 

Eden izmed zelo aktivnih  izvajalcev nacionalnega program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji je Inštitut Antona Trstenjaka. Inštitut za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno je bil ustanovljen leta 1992 v Ljubljani kot prvi nevladni znanstveni, izobraževalni in svetovalni zavod v samostojni Sloveniji za področje medčloveških odnosov, krepitve zdravja ter reševanja osebnih in družinskih stisk. Leta 1995 je postala njegova soustanoviteljica Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Leta 2004 je Vlada Republike Slovenije zaradi doseženih znanstvenih in praktičnih strokovnih uspehov Inštituta na področju skrbi za kakovostno staranje in za sožitje med ljudmi, postala njegova tretja soustanoviteljica in od takrat se imenuje Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Poslanstvo Inštituta je znanstveni in strokovni razvoj socialnih, psiholoških in drugih antropoloških ved. Delovanje Inštituta je znanstveno in strokovno interdisciplinarno. Vključuje socialno delo, antropologijo, psihologijo, sociologijo, zdravstvene vede, pedagogiko in andragogiko, ekonomijo, pravo, informacijske in druge vede, ki so pomembne za delovna področja inštituta.

Dejavnosti Inštituta zajemajo tri delovna področja: gerontologija in medgeneracijsko sožitje, psihologija, logoterapija in antropohigiena ter omame in zasvojenosti.

Na vseh delovnih področjih izvaja Inštitut tudi izobraževanje, prav tako pa tudi usposabljanje prostovoljcev.

 

 

1.8.2     UNIVERZA ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE

 

Univerza za tretje življenjsko obdobje je bila ustanovljena leta 1986 z namenom izobraževanja za osebnostno rast, življenje, delo in prostovoljstvo starejših ljudi (upokojenci, starejši brezposelni, starejši zaposleni, ki se pripravljajo na upokojitev). Prvi študijski krožki so zajemali francoski jezik, novinarstvo, književnost, novosti v svetu, keramika in slikarstvo. Univerza za tretje življenjsko obdobje je želela v izobraževanje vrniti kulturo, odkrivanje samopodobe posameznikov in naroda. Pomemben cilj je bila vključitev starejših v družbeni in ekonomski razvoj. Slušatelji se izobražujejo v študijskih krožkih, kar pomeni, da so poleg mentorja tudi slušatelji sami s svojimi izkušnjami, odkrivanjem, znanjem in kulturo vir učenja skupine.

Univerza je leta 1995 pripomogla tudi k ustanovitvi Evropske zveze univerz za tretje življenjsko obdobje pri Univerzi v Ulmu in postala njena članica. Izobraževanje starejših v okviru mreže slovenskih univerz za tretje življenjsko obdobje je  najbolj razširjena mreža v izobraževanju odraslih v Sloveniji.

 

 

POVZETEK

Delež starejših prebivalcev se veča. Povečuje se potreba po skrbi za stare ljudi. Z aktivnim in zdravim staranjem se izgublja pomen stereotipov, ki so povezani z družbeno vlogo starejših.

Normalno in zdravo staranje je tesno povezano z biološkim, psihološkim in socialnim zdravjem, finančno ter zgodovinsko danostjo in vplivom okolja. Zadovoljen in srečen starostnik izžareva optimizem, zanimajo ga novosti in spremembe ter številne dejavnosti, za katere morda prej ni imel časa in ima pozitiven odnos do lastnega zdravja. Celotna družba nosi odgovornost za to, da ponudi priložnosti za aktivno staranje, s čimer zagotavlja varnost in izboljšanje kakovosti življenja starejših.

 

2 STAROSTNIK V DOMAČEM OKOLJU

 

Družina je osnovna celica, v kateri se dogajajo vse bistvene stvari v življenju: rojstvo, bolezen, smrt in številne druge preizkušnje, ki jih doživljamo. Med družinskimi člani so močne vezi. Pozitivne izkušnje v družini nas osrečujejo, negativne pa nas obremenjujejo. Življenje v domačem okolju in v krogu svojcev največkrat ugodno in pozitivno vplivajo na dobro počutje starostnika. Kadar zaradi onemoglosti ali kronične bolezni starostnik ne more sam skrbeti zase, potrebuje pomoč druge osebe. Največkrat so družinski člani tisti, ki se prvi odzovejo, ko v družini nastopi bolezen ali stanje, ki zahteva pomoč. Največkrat so ti odzivi pozitivni, kar pomeni, da družina svojo vlogo sprejema in jo želi čim bolje opraviti. Nekatere družine pa tega ne zmorejo. Tudi to dejstvo je potrebno sprejeti z razumevanjem.

Družina mora delovati kot tim in nekdo mora prevzeti vodstvo in usklajevati vse aktivnosti v zvezi z negovanjem starostnika. V obdobju negovanja starostnika se družinski člani srečujejo z različnimi problemi, zato je pomembno uskladiti in zagotoviti uresničevanje potreb vseh družinskih članov. Družinski člani naj se dogovorijo o obliki pomoči in obveznostih pri negovanju starostnika v domačem okolju. Tudi če je negovalcev več, mora eden prevzeti glavno vlogo in odgovornost pri negovanju in usklajevanju potreb.

Družinski negovalec je oseba, ki skrbi za starostnika, mu nudi potrebno pomoč, ga opazuje, spremlja in mu nudi telesno, duševno in duhovno podporo. Negovanje starostnika v domačem okolju zahteva od negovalca veliko časa, napora in tudi znanja.

V obdobju priprave na negovanje starostnika je čas, da se negovalec pripravi na svojo vlogo. Seznani naj se z navadami, občutki in vrednotami starostnika, ki ga bo negoval. Pozanima naj se o različnih možnostih pomoči v okolju, ali je v bližini dom za starejše, kolikšna je čakalna doba, ali je možna dostava hrane na dom, če je organizirana pomoč na domu, obstaja gospodinjska pomoč in drugo. Negovalec naj se s starostnikom pogovori, kakšno pomoč si želi, ali je pripravljen oditi v dom za starejše, če bo to potrebno, kakšne želje ima glede smrti, pogreba.

Negovalec naj uredi in shrani dokumentacijo starostnika. Pomembni dokumenti so osebni dokumenti (rojstni list, osebna izkaznica, potni list, poročni list, vojaška knjižica, vozniško dovoljenje), zdravstveni dokumenti (kartica obveznega zdravstvenega zavarovanja, polica prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, kopije ali originali zdravniških izvidov, popis zdravil), finančni dokumenti (tekoči račun, hranilno knjižico, napoved dohodnine, katastrski dokumenti, lastninski dokumenti, zavarovalne police, vrednostni papirji, pokojninska odločb, kupoprodajne pogodbe, odločbo o dodatku za pomoč in postrežbo, seznam stroškov – položnice, trajniki ) in dokumenti izražene volje starostnika (oporoka, pooblastila določeni osebi glede ravnanj s premoženjem za čas življenja ali glede medicinske obravnave, želje glede konca življenja, pogreba). Dokumenti posebne vrednosti naj bodo shranjeni na varnem mestu, najpomembnejše dokumente je primerno fotokopirati.

Negovalec naj uredi zdravstveno zavarovanje starostnika, zbere vse potrebne dokumente, ki jih bo potreboval (osebni dokument, kartica zdravstvenega zavarovanja, bančna kartica kamor se nakazuje pokojnina). Uredi naj finančna pooblastila, razišče finančno stanje, prihodke in stroške, ki jih ima starostnik. Pozanima naj se, ali je starostnik upravičen do posameznih denarnih dodatkov oziroma pomoči. Negovalec naj čim bolj upošteva želje starostnika in se odloča v njegovo korist.

Pozanima naj se, kdo je osebni zdravnik, kakšna zdravila jemlje starostnik, kakšna je diagnoza in prognoza bolezni. Pouči naj se o bolezni, zdravljenju in negovanju starostnika. Poskrbi naj za varnost starostnika in prilagodi okolje njegovim potrebam. Ogleda naj si trgovine z tehničnimi in ortopedskimi pripomočki, v katerih bo našel stvari, ki povečajo samostojnost starostnika. Pri osebnemu zdravniku naj se pozanima, katere pripomočke zdravnik lahko predpiše, katere lahko dobi na izposojo.

Negovalec naj naveže stik z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje, kjer dobi koristne nasvete in potrditev svojega dela.

Včasih kljub pripravljenost in želji, da bi starostnika svojci doma negovali sami, tega ne zmorejo. Zaradi obveznosti, ki jih negovalec ne more opustiti (služba, družina), ali pa ker tega ne zmore več ali ne zna, je potrebno poiskati druge oblike pomoči. V primeru, da svojci ne zmorejo sami poskrbeti za starostnika, se lahko obrnejo po pomoč k izbranemu osebnemu zdravniku, patronažni medicinski sestri, na center za socialno delo ali druge izvajalce pomoči na domu. Vedno bolj so pomembni prostovoljci, ki namenijo svoj čas za pomoč starostniku.

 

 

2.1 Priprava negovalca na izvajanje nege starostnika v domačem okolju

Skrb za starostnika v domačem okolju je zahtevno delo, ki zahteva vzdržljivost, zato mora negovalec skrbeti za svoje zdravje. Pomembno je, da negovalec skrbi za pravilno prehrano, da si vzame čas za počitek in spanje. To je lahko čas, ko starostnik počiva ali spi, sicer pa si mora poiskati primerno zamenjavo. Preutrujen in preobremenjen negovalec ne bo zmogel dolgo opravljati obveznosti in bremen. Postane tudi bolj občutljiv za bolezni in okužbe. Skrb za samega sebe koristi negovalcu in starostniku. Čeprav je z delom ob starostniku zelo zaposlen in mu zmanjkuje časa, je pomembno, da ohranja stike s prijatelji, znanci in poskrbi za svoje razvedrilo. Negovanje starostnika v domačem okolju lahko traja različno dolgo, lahko tudi več let, zato je pomembno, da negovalec poskrbi tudi zase.

Negovalec mora skrbeti za svojo osebno higieno, s čimer preprečuje prenos okužbe na starostnika, na sebe in na druge. Negovalec naj se vsakodnevno prha in preoblači. Lasje morajo biti čisti, urejeni, če so dolgi naj ji negovalec spne. Pri negi starostnika naj negovalec odstrani nakit (prstani, zapestnice, dolge verižice). Nohti morajo biti pristriženi in urejeni. Roke mora redno umivati in tudi razkuževati. Obutev naj bo varna, udobna in nedrseča.

Pri določenih opravilih (umivanje, kopanje, delo z izločki) naj negovalec uporablja zaščitni predpasnik ali drugo obleko, ki naj bo iz pralnega materiala ali pa iz materiala za enkratno uporabo. Kadar je potrebno, naj uporablja tudi drugo varovalno opremo (rokavice, maska, nepremočljiv predpasnik).

Negovalec se mora za delo z varovancem psihično pripraviti. Preden začne mora vedeti, kako bo delo opravil, za kar potrebuje znanje. Pri delu je potrebna zbranost, usmerjenost na opravilo in naklonjenost do starostnika.

Najprej se pogovori s starostnikom in mu natančno razloži potek opravila. Spoštovati mora njegove želje in pomisleke. Spodbudi ga, da starostnik čimbolj sodeluje in čimveč naredi sam glede na njegove sposobnosti in zmožnosti.

Pred začetkom dela naj si negovalec v neposredno bližino pripravi vse pripomočke, ki jih bo potreboval za delo. Delovno površino razdeli na čisti in umazani del.

Pripravi si vrečo ali koš za umazano perilo in posodo za smeti.

Negovalec naj ima zvezek, v katerega zabeleži vsa opažanja,spremembe ter opravila, ki jih je opravil (zaužita hrana in tekočina, izločanje, zdravila, počutje, razpoloženje, bolečina). Beleženje je posebno priporočljivo pri starostnikih, ki živijo sami ali so pozabljivi in zmedeni, in pri katerih se zvrsti več negovalcev.

Pomembno vlogo v življenju starostnika imajo tudi obiskovalci. Obiskovalci naj prinesejo starostniku spremembo, ki ga bo razvedrila in opogumila. Ljudje, ki tega ne prinašajo, so moteči. So pa obiskovalci lahko tudi v pomoč pri opravljanju nekaterih del, na primer pri hranjenju, razvedrilu, hoji. To druženje starostniku lajša težave, ki mu jih prinaša bolezen in izčrpanost.

V obdobju negovanja se negovalec srečuje tudi s slovesom, izgubo in smrtjo. S starostnikom naj se pripravita na neizogibno slovo, kjer naj upošteva njegove želje glede konca življenja. Ob smrti starostnika je obdobje žalovanja, kjer potrebuje negovalec podporo in tolažbo.

 

UREDITEV BIVALNEGA OKOLJA GLEDE NA POTREBE STAROSTNIKA

Pogosto je zaradi bolezni ali onemoglosti potrebno bivalno okolje prilagoditi potrebam starostnika tako, da je poskrbljeno za njegovo varnost, boljše počutje in lažje negovanje. Starostnik, ki dobro pozna svoje okolje in se v njem počuti varno, lažje prepoznava nevarnosti in se lažje giblje.

 

Vhod v hišo naj bo dobro osvetljen, naj bo hišna številka prepoznavna. Pomembni sta tudi širina in vgradnja vrat, predvsem za prehod z invalidskim vozičkom. Priporočena širina vrat je 90 centimetrov, za lažje odpiranje in zapiranje pa so primernejša drsna vrata vsaj v tistih prostorih, kjer se varovanec največ giblje, to so varovančeva soba, kuhinja, kopalnica in stranišče.

Poskrbimo za primerno in varno ključavnico vhodnih vrat, ki se enostavno zaklepa in odklepa.

Veliko oviro pri gibanju predstavljajo pragovi, ki so v stanovanju ali hiši zelo nepraktični ter celo nevarni za hojo in vožnjo z invalidskim vozičkom.

Če starostnik težko dviguje noge zaradi težav s koleni, ohromitve ali revmatičnih sprememb in uporablja pripomočke za hojo ali voziček, je potrebna klančina. Ta je lahko stalna ali prenosna in jo negovalec namesti po potrebi.

 

Stopnice naj bodo primerno globoke in visoke. Priporočena višina je od 16 do 18 centimetrov, globina od 28 do 29 centimetrov. Biti morajo dobro osvetljene, tudi ponoči. Robovi stopnic naj bodo označeni s kontrastnimi barvami, ker se tako poveča vidljivost roba stopnic. S sten ob stopnicah odstranimo nepotrebne predmete. Stopniščna ograja mora biti čvrsta, nameščena na obeh straneh stopnišča, gladka, vendar ne drseča, in vsaj pet centimetrov odmaknjena od stene.

Za premagovanje ovir pri gibanju starostnika je primerno tudi hišno dvigalo.

 

Kopalnica in stranišče naj bosta čim večja. Če je starostnik na vozičku, potrebuje vsaj meter in pol za obračanje. Priporočljivo je, da se vrata kopalnice in stranišča odpirajo v predprostor, predvsem zaradi večje varnosti ter lažje hitre pomoči, kadar je to potrebno. Zelo praktična so drsna vrata, ki zavzamejo manj prostora in so še posebej primerna za odpiranje in zapiranje za osebe na invalidskem vozičku.

Kopalnica naj bo opremljena s prho ali kadjo in umivalnikom. Ali bo starostnik uporabljal prho ali kad, je odvisno od njegovih navad in zdravstvenega stanja. Dostop do prhe naj bo brez praga, da je lažji in varnejši. Pod prho namestimo stabilen in varen plastičen sedež, ki je lahko prenosen ali pa je pritrjen v steno kot preklopni sedež. Zaradi lažjega umivanja so priporočljive ročne prhe. Pod prho položimo preprogo, ki ne drsi. Ob straneh na steno namestimo ročaje, ki bodo v oporo pri usedanju in vstajanju. Če je kopalnica dovolj velika in je vanjo možen dovoz iz sobe, lahko uporabljamo sedeč kopalni voziček.

Kopalno kad dodatno opremimo z držali, ki pomagajo starostniku v kad in iz nje. Na dno kadi položimo preprogo, ki ne drsi. Za lažje gibanje in premeščanje osebe v kopalno kad namestimo ustrezen sedež ali uporabimo kopalno dvigalo.

Umivalnik naj bo dovolj velik in pritrjen tako, da starostnik med umivanjem udobno sedi. Ogledalo naj bo dovolj nizko, da se starostnik lahko uredi.

Pomembne so tudi poličke, ki naj bodo v dosegu rok, in obešalne kljuke za odlaganje garderobe.

Stranišče je lahko sestavni del kopalnice, še bolje pa je, če je samostojen prostor.

Straniščna školjka mora biti dovolj visoka, da olajša usedanje in vstajanje. To dosežemo na več načinov. Lahko si pomagamo s toaletnim nastavkom. Pri adaptaciji stranišča pa lahko školjko primerno visoko pritrdimo na podstavek ali na steno.

Na steno pritrdimo tudi varnostna držala. K opremi sodita še držalo za toaletni papir in posoda z metlico. Nujni del opreme v stranišču je tudi umivalnik za umivanje rok.

K opremi sodita še koš za umazano perilo in koš za smeti, po potrebi tudi za odlaganje pripomočkov za inkontinenco.

 

Opremo kuhinje prilagajamo potrebam starostnika v primeru, ko je še sposoben sam kuhati in opravljati druga gospodinjska opravila.

Za osebo na invalidskem vozičku je običajna delovna površina previsoka, zato uredimo izvlečne police, ki služijo za pripravo živil oziroma hrane. Za sedeče delo sta potrebni odprtini pod delovno polico in pod umivalnikom.

Pomembna je tudi višina ostalih kuhinjskih elementov. Visoke omare so velikokrat težje dostopne, zato predmete, ki jih v kuhinji največ uporabljamo, namestimo na dostopna, nižja mesta.

Primerno je, če je kuhinja v bližini starostnikove sobe. Tako laže prinašamo hrano in odnašamo umazano posodo, hkrati pa se v kuhinji odvija največ življenja, ki ga starostnik lahko spremlja. Slaba stran bližine kuhinje so vonjave po hrani, ki starostnika lahko motijo, silijo k slabosti in bruhanju ter mu še dodatno jemljejo apetit. Tudi priprava hrane in ropot sta lahko za starostnika moteča.

 

Soba naj bo opremljena domiselno, spodbudno, da se starostnik v njej dobro počuti in ima razgled na okolico. Če je mogoče, upoštevamo želje starostnika pri opremljanju sobe.

Za starega človeka sta včasih potrebna mir in tišina, želi pa tudi spremljati dogajanje v družini. Idealno je, da izberemo sobo, ki je čim bližini kopalnice in stranišča. Tudi če starostnik lahko vstaja, ga bo manj utrudilo, če sta v bližini kopalnica in stranišče. Bližina kopalnice in stranišča prihrani veliko časa in moči tudi negovalcu, zlasti kadar starostnik uporablja urinsko steklenico ali posteljno posodo. Ne smemo zanemariti tudi možnosti razširjanja okužbe pri prenašanju izločkov in umazanega perila. Zato je dobro, da je razdalja za prenašanje čim krajša.

Soba naj ne bo prenatrpana, da se lahko v njej prosto premikamo. Najvažnejši del opreme v sobi je postelja, ki jo namestimo tako, da je dostopna s treh strani. Pri izbiri postelje se oziramo na potrebe starostnika in na delo negovalca. Pogosto starostnik ne potrebuje postelje samo za počitek in spanje. Mnogi so prizadeti v tolikšni meri, da so prisiljeni k daljšemu ležanju. Pri teh se odločimo za izposojo ali nakup bolniške postelje. Postelja naj bo takšna, da je možno dvigovati vzglavje ter prilagajati njegovo višino in višino ležišča.

Posteljno ogrodje naj bo iz materiala, ki se lahko čisti in razkužuje. Za lažje gibanje in negovanje starostnika so primerni posteljni dodatki, kot so zaščitna ograja, trapez, različna držala in izvlečna mreža.

K opremi sobe sodijo tudi miza in udobni stoli. Za starega človeka je primeren stol z naslonjalom in oporo za roke. Ob izbiri takšnega stola upoštevajmo, da se starejši človek težko useda in vstaja, če je sedež globok in nizek. Pogosto imajo starejši težave s koleni, hrbtenico, slabše se gibljejo, so šibki, zato naj bo sedna ploskev dovolj visoka (40 do 50 centimetrov dvignjena od tal) in trdna. Zelo primeren je tako imenovani katapultni stol, ki ima sedno ploskev z vzmetjo.

Soba naj odraža starostnikovo osebnost. V njej ohranimo čim več predmetov, ki so mu blizu. Sobo naj krasijo osebni predmeti, slike, fotografije, dragocenosti, koledar in ura, ki bo staremu človeku pomagala, da ne bo izgubil občutka za čas. Za razvedrilo, krajši čas in povezavo s svetom omogočimo starostniku dostop do knjig, revij, časopisov, radia in televizije, telefona in morda tudi računalnika.

Pomemben del opreme je posteljna mizica, ki je lahko samostojna ali pa je priključena k omarici, ki jo postavimo k starostnikovi postelji. Po možnosti izberemo tako mizico, da lahko prilagajamo višino. Uporabljamo jo kot delovno površino za negovalne posege, starostnik pa jo potrebuje pri jedi, za oporo, branje, pisanje, ročna dela in druge dejavnosti.

Nočna omarica služi za shranjevanje osebnih pripomočkov in drugih drobnih stvari. Na njej je lahko nočna lučka, če ni pritrjena na steno, kar je bolj praktično, saj ni možnosti, da bi padla na tla in se razbila.

V bližini naj bo zvonček ali kak drug predmet, s katerim lahko pokliče pomoč. Lahko namestimo tudi druge klicne naprave, kot sta na primer »telefon z rdečim gumbom« in »varuška«.

Stene naj bodo svetle, pastelnih barv.

Tla naj ne drsijo in naj prenesejo čiščenje z vlažno krpo. Preproge polepšajo videz in povečajo udobje, vendar jih je potrebno dobro vzdrževati in čistiti, da ne postanejo leglo umazanije. Pomembno je tudi, da se robovi preproge ne vihajo, kar je lahko nevarno za starega človeka in  negovalca. To preprečimo s pritrditvijo preproge na tla. Zaradi varnosti in lažjega vzdrževanja čistoče pa je bolje, da so prostori brez preprog.

Zavese polepšajo prostor, posebej nameščene pa zagotovijo tudi intimnost, ki je nujna pri negovanju.

Za dobro starostnikovo razpoloženje je pomembno, da je soba čista in lepo urejena. Zelo moteča in nevarna je navlaka, kot so nepospravljeni čevlji, razna embalaža, zato moramo skrbeti za sprotno pospravljanje. Kdor koli ureja in pospravlja sobo, mora upoštevati točno določen in ustaljeni red ter razporeditev predmetov. Za starostnika je zelo moteče, če predmeti niso na želenem in predvidenem mestu ali pa so le površno postavljeni, npr. postrani viseča slika, odgrnjena zavesa, razmetani časopisi ipd. Zaželeno je, da starostnik pri urejanju sobe sam aktivno sodeluje, kolikor mu moči dopuščajo.

 

Včasih potrebuje starostnik za neovirano in lažje gibanje invalidski voziček, ki si ga lahko svojci izposodijo ali pa ga predpiše zdravnik in je prilagojen posamezniku.

 

Za starejše osebe je pogosto zelo moteča tema, zato poskrbimo za blago osvetlitev sobe, hodnika, kopalnice, stranišča in stopnišča. S tem dobi starostnik občutek varnosti, preprečujemo pa tudi padce, do katerih pogosto prihaja v temi in ki povzročajo dodaten strah pri starih ljudeh.

 

MIKROKLIMA BIVALNEGA OKOLJA

Primerno okolje nam omogoča zdravo življenje, dobro počutje in uspešno delo.

Najpomembnejše okolje starostniku predstavlja soba v domačem okolju ali v domu za starejše.

Temperatura, relativna vlaga in gibanje zraka sestavljajo s svojo soodvisnostjo naše toplotno okolje, ki pa ga zaznavamo subjektivno in ga sprejemamo kot ugodno ali neugodno.

To toplotno okolje imenujemo mikroklima in predstavlja temperaturo, relativno vlago in gibanje zraka v bivalnem prostoru posameznika.

Počutje starostnika je odvisno tudi od temperature okolja, od vlage v prostoru, gibanja zraka, razsvetljave, hrupa in lege sobe.

 

Primerna temperatura zraka v sobi starostnika je najmanj 20 stopinj Celzija, lahko je tudi nekaj  stopinj več, če starostniku to prija. Vedno pa mora biti prostor toplejši, kadar starostnika umivamo ali kopamo.

V vročih poletnih dneh je zaradi visokih temperatur prevroče tudi v sobi starostnika, kar lahko škodljivo vpliva na njegovo počutje in zdravje.  Če je soba izrazito izpostavljena soncu in vroča, je primerno, da namestimo klimatsko napravo.

 

Relativna vlaga v sobi naj bo med 50 in 60 odstotki. 70-odstotna relativna vlaga je primerna za lažje izkašljevanje. Suh zrak povzroča sušenje in draženje sluznice v dihalih, vlažen zrak pa povzroča neprijeten hlad.

V zimskem času je zaradi dodatnega  ogrevanja zrak običajno bolj suh, zato je priporočljivo vlaženje zraka. Lahko si pomagamo z električnimi vlažilci zraka ali pa na radiator oziroma drugo grelno telo postavimo posodo z vodo. Vodo redno menjavamo in posodo čistimo.

 

Sobo večkrat dnevno prezračimo, zlasti po jutranji negi, pred hranjenjem in po njem, po odvajanju in pred spanjem. V sobi naj ne bo prepiha, ker ta odvzema telesu toploto. Še posebej moramo biti previdni pri starostnikih, ki se močno znojijo ali imajo povišano telesno temperaturo.

Razsvetljava prostorov je zelo pomembna. Slaba svetloba kvari vid. Je vzrok mnogih delovnih nezgod in poškodb. Čim bolj natančno in drobno delo opravljamo, tem večjo osvetljenost površine potrebujemo.

Osvetlitev je lahko naravna (direktna) in umetna (indirektna). Osvetlitev naj bo čez dan naravna, sicer pa je zaželeno, da je prijetna in funkcionalna. Z njo vplivamo tudi na razpoloženje. V sobi imejmo več luči, in sicer osrednjo, ki osvetljuje ves prostor, stensko svetilko ob vzglavju ali svetilko na nočni omarici, ki omogoča branje in druga opravila. Nekateri starostniki se počutijo bolj varno, če je prostor osvetljen tudi ponoči. V ta namen uporabljamo nočno lučko, ki omogoča orientacijo v prostoru in obenem ne moti počitka.

 

Hrup je moteč in zdravju škodljiv. Zelo močan pok lahko poškoduje bobnič. Hrup povzroča razdraženost, glavobol, zvišan krvni tlak in druge nevšečnosti.

Kadar je človek več ur izpostavljen hrupu nad 80 decibelov, se začasno njegova slušna občutljivost zmanjša in slabše dojema zvok.

Starostnika lahko motijo že glasno govorjenje, nepotreben klepet, glasno smejanje, trda hoja v neprimerni obutvi, loputanje z vrati, okni, omarami, škripanje vrat ali kolesc, ropotanje z jedilno posodo in pripomočki za nego, ropot pri gospodinjskih opravilih, kot so glasen sesalnik, preglasen radio ali televizija.

Hrup zmanjšamo z izolacijo prostora, oblogami in tesnili na vratih, oknih, tleh in stenah. Zelo pomembna je obzirnost negovalca, ki naj svoje vedenje čim bolj prilagodi potrebam starega človeka.

Tresljaji lahko nastajajo pri premikanju postelje, stola, zato vsa opravila izvajamo primerno nežno in z občutkom.

 

3.3 Druge rešitve oblike izvajanja pomoči starostniku   

 

Poleg omenjene nege starostnika v domačem okolju so ostale možne rešitve tudi, da starostnik ostane sam v domačem okolju in mu svojci organizirajo potrebno pomoč (negovanje na daljavo), da se starostnik preseli k otrokovi družini, ali pa se družina preseli k njemu. Kadar ni izvedljiva nobena od navedenih možnosti, se starostnik lahko odloči za selitev v dom za starejše (institucionalno varstvo).

 

Nega v domačem okolju – negovanje na daljavo je primerna oblika pomoči, kadar je starostnik še sposoben skrbeti za svoje vsakodnevne potrebe, potrebuje pa le določeno vrsto pomoči, kot na primer preskrba s hrano, osebna higiena, gospodinjska pomoč, prevozi, urejanje vrta, pomoč pri zdravstvenih težavah, obiski, ureja nje finančnih zadev (plačevanje položnic in podobno).

Pri tej obliki pomoči družinski negovalec sodeluje z različnimi službami in poskrbi za razne storitve glede na potrebe starostnika. Vseh obveznosti negovalec ne more opraviti sam, zato je potrebno razmisliti, kdo lahko pomaga. To so člani ožje ali širše družine (mož, žena, otroci, starši ali širše sorodstvo), sosedje, prijatelji, znanci, sodelavci in ljudje, ki pomoč na domu nudijo prek institucij (na primer pomoč pri osebni higieni, dovoz hrane), prostovoljci in vsakdo, ki ima veselje do tega dela.

Preselitev starostnika k otrokovi družini je ena od možnih rešitev, ki pa je lahko težavna in povzroči veliko žalost. V tem primeru je potreben temeljit, odkrit pogovor s starostnikom in ostalimi člani družine (partner, otroci). Preselitev starostnika v družino prinese velike spremembe v načinu življenja vseh družinskih članov, odgovornost, dodatno delo in določeno finančno breme. Pogosto so z vselitvijo starostnika potrebne določene spremembe pri ureditvi bivalnega okolja in opremi stanovanja. Lahko se zgodi, da starostnik postane tisti, ki usmerja in nadzoruje družinsko življenje. Družinski negovalec je razpet med potrebami starostnika, potrebami družinskih članov, lastnimi potrebami in potrebami delodajalca (če je zaposlen).

Ne glede na vse pa je negovanje starostnika ena izmed najbolj koristnih in pomembnih izkušenj v življenju. Starostnik postaja s svojimi izkušnjami del družinskega življenja. Vnuki imajo edinstveno priložnost učenja spoštovanja, odgovornosti ter prejemanja ljubezni svojih dedkov in babic. Kot otroci pa na ta način povrnemo staršem tisto, kar so oni nekoč storili za nas.

 

“Najboljše, kar lahko skrbnik stori je, da užije čas, ki ga prebije z ostarelim staršem.

Čeprav je bil tisti čas v marsikaterem pogledu zelo težak, lahko danes, ko se ozrem nazaj, rečem, da so bila to najboljša leta mojega življenja.”

Tom Koch

 

 

Učni primer- delo v skupinah

Narisan tloris stanovanja, ki ni primeren in varen za starostnika. V tlorisu je kuhinja, dnevna soba, kopalnica in še dve sobi.

 

Dnevna soba	kuhinja	soba
Starostnikova soba	hodnik	Kopalnica in stranišče
	Vhod v hišo – 5 stopnic

 

Primer:

Gospod N.N. je star 82 let in si je pred petimi dnevi zlomil kolk. Živi v svoji hiši z ženo in sinovo družino. Imel je operacijo in se še vedno zdravi v bolnišnici. Po odpustu iz bolnišnice se bo vrnil v domače okolje. Za krajši čas vstane in naredi nekaj korakov z berglo in pod nadzorom. Pri stoji je nestabilen in potrebuje oporo. Nekaj časa bo še potreboval invalidski voziček.

 

Razmisli in odgovori

Izberite primerno sobo za starostnika glede na to, da je ovirano njegovo gibanje!

Presodite, kako bi opremili kopalnico, da bo za starostnika varna in funkcionalna?

Ugotovite, kako bi uredili vhod v hišo glede na naveden primer?

POVZETEK

Življenje v domačem okolju in v krogu svojcev največkrat pozitivno vpliva na dobro počutje starostnika. Kadar starostnik, ga svojci negujejo v domačem okolju, kjer ima pomembno vlogo družina in družinski negovalec. Na razpolago so različne oblike pomoči iz pravic zdravstvenega in socialnega varstva . Glede na potrebe starostnika je potrebno urediti domače okolje tako, da je varno in starostniku omogoča samostojnost. Čeprav je negovanje starostnika zahtevno, naporno in odgovorno delo, je to zelo pomembna in koristna izkušnja v življenju.

 

3 DOMSKO VARSTVO

Kadar starostnik zaradi različnih razlogov ne more več sam skrbeti zase in zato ne more ostati v domačem okolju, je ena od možnosti sprejem v dom za starejše. V zadnjem času v Sloveniji delujejo tudi drugi programi za popolno oskrbo v starosti. Njihov namen je nadomestiti bivanje v domačem okolju in omogočiti starim ljudem, da živijo kakovostno in dostojno življenje. Ti sodobni programi so usmerjeni k ohranjanju samooskrbe starostnika in njegovih sposobnosti. V kolikor pa je starostnik delno ali popolnoma odvisen od tuje pomoči drugih, se mu nudi pomoč pri zadovoljevanju njegovih življenjskih potreb.

 

Dom za starejše je socialno varstvena ustanova, ki je namenjena institucionalnemu varstvu upravičencev. Ko starostnik ne zmore več skrbeti sam zase in potrebuje pomoč pri zadovoljevanju življenjskih potreb, je to lahko razlog za sprejem v dom za starejše. Domsko varstvo nudi starostniku pomoč pri razreševanju socialnih ter zdravstvenih stisk in težav. Organizirano je v obliki institucionalnega varstva, ki stanovalcem zagotavlja bivanje, primerno prehrano, pomoč in postrežbo, oskrbo, zdravstveno nego in druge zdravstvene storitve.

Odločitev za domsko varstvo je za stanovalca in za njegove svojce lahko težka in predstavlja stisko, ki je posledica zapuščanja domačega okolja in odhoda v neznano. Vse to lahko povzroča strah in skrb, kakšna bo oskrba v domu, ali se bo starostnik razumel s sostanovalci.

Razlogi za domsko varstvo so lahko zdravstvene težave starostnika, kronična obolenja, potreba po stalnem nadzoru, osamljenost, strah, preobremenjenost, pomanjkanje časa, neustrezni pogoji in neusposobljenost svojcev za izvajanje nege ter oskrbe v domačem okolju.

[wp_ad_camp_1]

 

Razlaga pojma:

Institucionalno varstvo je  oblika obravnave v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, ki opravičencem nadomešča ali dopolnjuje funkcijo doma in lastne družine. Obsega osnovno oskrbo, ki pomeni bivanje in organizirano prehrano, socialno oskrbo, ki pomeni varstvo in posebne oblike varstva ter zdravstveno varstvo zdravstveno nego.

Institucionalno varstvo odraslih na področju socialnega varstva izvajajo v skladu s predpisanimi standardi in normativi naslednji  javni zavodi: domovi za starejše, posebni socialnovarstveni zavodi za odrasle,  varstveno-delovni centri in socialnovarstveni zavodi za usposabljanje odraslih.

Domovi za starejše so povezani v Skupnost socialnih zavodov Slovenije.

Glede na funkcijo lahko domove razdelimo na:

• domove za starejše, kjer bivajo samo starejše osebe od 65 let;
• kombinirane zavode, ki ob varstvu starejših ljudi opravljajo tudi posebne oblike varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, ki so mlajše od 65 let;
• posebne socialnovarstvene zavode za varstvo duševno in telesno prizadetih oseb vseh starosti.

Skupnost socialnih zavodov Slovenije (1999) je domove za starejše razdelila po namenu na:

• zavode za institucionalno varstvo 65 in več let starih oseb;
• zavode za institucionalno varstvo 65 in več let starih oseb s posebnimi potrebami;
• zavode za podaljšan program bolnišnične rehabilitacije za starejše;
• zavode za institucionalno varstvo odraslih s posebnimi potrebami (duševno in telesno prizadete osebe).

 

 

 

3.1 Dejavnosti in službe doma za starejše

Vse dejavnosti doma za starejše so namenjene dobremu počutju in kvalitetnemu življenju posameznika v ustanovi.

Osnovna oskrba zajema bivanje v ogrevanih, opremljenih in vzdrževanih eno-,dvo- ter tri- ali večposteljnih sobah, zagotavljanje sanitarnih prostorov, prostorov za osebno higieno, skupnih prostorov in prostorov za programe; zagotavlja pranje, šivanje, likanje, čiščenje in vzdrževanje prostorov, objekta, okolice in druge potrebne storitve, med drugim tudi pripravo in serviranje hrane in pijače, primernih starosti in zdravstvenemu stanju starostnika. Poleg tega so v osnovno dejavnost zajete vse storitve, ki se nanašajo na pomoč pri zagotavljanju zadovoljevanja vseh življenjskih aktivnosti.

Socialna služba opravlja svojo dejavnost že pred sprejemom v dom. Prosilce in njihove svojce seznani z informacijami za sprejem in jih z namenom, da bi bila prilagoditev čim lažja, pripravi na prihod v domsko varstvo.

Zdravstvenonegovalna služba je po številu zaposlenih v domu najobsežnejša. Delo v njej poteka štiriindvajset ur na dan, tudi ob nedeljah in praznikih. Prilagojeno je stanovalcem, njihovim potrebam in njihovemu zdravstvenemu stanju.

Zdravstvenonegovalno službo vodi diplomirana medicinska sestra, v skupini pa so še medicinske sestre, tehniki zdravstvene nege, fizioterapevt, delovni terapevt in zdravnik. Bolničar negovalec je v pomoč zdravstvenemu osebju.

Zdravstvenonegovalna služba nudi stanovalcem zdravstveno nego, zdravniško oskrbo, rehabilitacijo in pomoč pri zadovoljevanju fizičnih, psihičnih in duhovnih potreb. Tako jim olajša zdravstvene težave ter jim  omogoča kakovostno življenje.

V okviru zdravstvenonegovalne službe delujeta tudi fizioterapija in delovna terapija, ki z različnimi aktivnostmi prispevata h kvalitetnejšemu življenju in udobnemu počutju stanovalcem v domu.

V okviru delovne terapije izvajajo prostočasne dejavnosti za ohranjanje samostojnosti, kulturne in družabne prireditve, bralne ure, praznovanja rojstnih dni in drugih praznikov, obiske gledališč, koncertov, opernih in kino predstav, celodnevne in krajše izlete, pevske vaje ter druge dejavnosti, za katere obstajata interes in možnost organiziranja.

Osnovni model zdravstvene in socialne obravnave v domu za starejše je timska obravnava, na podlagi katere mora biti izdelan individualni načrt za izvajanje različnih dejavnosti.

Služba prehrane skrbi za pripravo celodnevne prehrane stanovalcem. Pravilna prehrana je eden izmed pomembnih dejavnikov pri ohranjanju in krepitvi zdravja in psihofizične kondicije

Običajno in dietno hrano nudijo tudi zunanjim gostom ter drugim, ki jim na njihovo željo kosilo dostavijo na dom.

Tehnična služba skrbi za vzdrževanje objekta, odpravljanje napak in varovanje. V okviru te službe delujejo tudi pralnica, šivalnica in likalnica.

Ostale dejavnosti doma za starejše so knjižnica, frizer, pediker in drugo. Stanovalci imajo tudi možnost obiskovanja verskih obredov.

Navedene dejavnosti, vključno z rehabilitacijo, izvajajo vsi domovi za starejše, nekateri pa imajo poleg teh organizirane tudi zunanje dejavnosti.

 

3.2 ZUNANJE DEJAVNOSTI DOMA ZA STAREJŠE

 

Zunanje dejavnosti doma za starejše so namenjene uporabnikom v domačem okolju.  Med zunanje dejavnosti spadajo:

 

• center za pomoč na domu, ki nudi organizirano pomoč in oskrbo na domu posameznika, gospodinjsko pomoč, socialno oskrbo, pomoč pri zdravstveni negi, družabništvo in razne servisne storitve, kot so uporaba »telefona z rdečim gumbom«, osebno spremstvo, pranje, šivanje, čiščenje in podobno;

 

• priprava in razvoz hrane, ki predstavlja pripravo obrokov v domu, tako da so sestavljeni iz varovalnih in zdravih živil, primernih za starostnike in različne diete; hrano vozijo po naročilu starostnika na njegov dom:

 

• dnevno varstvo, namenjeno starostnikom, ki živijo doma ali zanje skrbijo svojci; v dom prihajajo vsak dan za določen čas, npr. v dopoldanskem času, ko so svojci v službi, in koristijo usluge doma ter se vključujejo v različne dejavnosti;
• vključevanje starostnikov iz okolice v dejavnosti doma, ko se lahko udeležujejo organiziranih prireditev, predavanj in družabnih srečanj;

 

• izposoja ortopedskih pripomočkov: če je starostnik v domači oskrbi, si lahko sam ali preko svojcev izposodi različne ortopedske pripomočke, ki olajšajo domačo nego (invalidski voziček, bolniška postelja, zaščitna ograjica, trapez, hodulje, blazina proti preležaninam ipd.); izposoja je možna samo v nekaterih domovih za starejše.

 

 

3.3 Enote v domu za starejše

 

Stanovanjska enota je prostor, kjer prebivajo stanovalci doma. Pomembno je, da je čim bolj podobna domačemu okolju. Primerno opremljena stanovanjska enota nudi prijetno, domače in varno počutje v domu. V njej prebivajo starostniki, ki potrebujejo osnovno oskrbo, uporabljajo zdravniške usluge, fizioterapijo in delovno terapijo. Vključujejo se v programe za izboljšanje kvalitete življenja v domu. Stanovalci doma lahko čez dan nemoteno odhajajo iz doma, za daljšo odsotnost pa se dogovorijo z zdravstvenonegovalnim osebjem. Večina stanovalcev ohranja stike s svojci, prijatelji in znanci.

Starostniki bivajo v enoposteljnih ali dvoposteljnih sobah. Opremo sobe sestavljajo: postelja, nočna omarica, garderobna omara, miza, stoli, lahko tudi naslanjač. Soba ne sme biti preveč natrpana s pohištvom. Med vrati ne sme biti pragov, na tleh pa naj ne bodo preproge, ki drsijo. Pohištvo naj ima zaobljene robove. Stene naj bodo svetlih, pastelnih barv. Stanovalcem je omogočeno, da si sobo opremijo s svojimi osebnimi predmeti, kot so slike, rože, televizija, radio ipd., ker se tako v njej počutijo bolj domače. V sobi naj bo dovolj svetil ter priključki za telefon, televizijo in radio. Vsi predmeti naj bodo iz materialov, ki jih je enostavno vzdrževati ter jih je mogoče očistiti in razkužiti.

Nekatere sobe imajo svojo predsobo, kopalnico in balkon. Vsaka soba nima balkona in lastnih sanitarij, temveč več oskrbovancev uporablja eno kopalnico in sanitarije. Vsa vrata morajo biti dovolj široka, da lahko skozi zapeljemo ali premestimo posteljo.

 

V kopalnici so umivalnik, ogledalo, omarica, koš za smeti, prha, straniščna školjka. V njej so nameščena varnostna držala, ki stanovalcem omogočajo varno gibanje in vstajanje.

V sobi in kopalnici je klicna naprava, s katero lahko stanovalci pokličejo pomoč, če jo potrebujejo.

V centralni kopalnici se stanovalci lahko kopajo v kopalni kadi sami ali s pomočjo zdravstvenega delavca in/ali bolničarja – negovalca. Kopalnice morajo biti dovolj prostorne ter opremljene z držali in primernimi ortopedskimi pripomočki za lažje in varno gibanje, premeščanje in dvigovanje.

Stanovalci se prehranjujejo v jedilnici. Pri pripravi jedilnikov so aktivno udeleženi.

Stopnice so zavarovane z ograjo in varovalnimi držali na steni. Po možnosti jih naj bo čim manj. Dvigala so ločena za prevoz oseb in hrane. Hodniki naj bodo dovolj široki in osvetljeni.

Zdravstvenonegovalna enota je prostor, kjer so tisti stanovalci, ki poleg osnovne oskrbe potrebujejo tudi zdravstvenonegovalno oskrbo. Ta enota je podobna bolniškemu oddelku. V njej izvajajo zdravljenje, zdravstveno nego in rehabilitacijo stanovalcev, ki so oslabeli zaradi bolezni ali starosti, bolnikov s kronično boleznijo, ki se je poslabšala, ter invalidov, ki zaradi svojega stanja potrebujejo delno ali stalno pomoč. Zdravnik ni prisoten štiriindvajset ur na dan, vendar je organizirana neprekinjena povezava z zdravnikom preko dežurne službe.

Bolniško sobo na zdravstvenonegovalni enoti imenujemo negovalna soba. Bolniška soba je bolnikov začasen prostor v bolnišnici, negovalna soba pa je stalen bivalni prostor stanovalca doma, ki je lahko delno gibljiv ali popolnoma negibljiv in odvisen od tuje pomoči pri zadovoljevanju življenjskih potreb.

Negovalna soba naj bo urejena čim bolj prijetno in domače. V njej so tudi osebni predmeti stanovalca (slike, spominki), kar za bolniško sobo v bolnišnici ne pride v poštev. V negovalni sobi so običajno zavese, posteljnina različnih barv in podobno. Površina in ostala oprema negovalne sobe sta v veliki meri podobni opremi bolniške sobe.

Drugi prostori zdravstvenonegovalne enote v domu za ostarele so podobni kot na bolniških oddelkih v bolnišnicah.

 

3.4 OSKRBNIŠKE DRUŽINE

Oskrbniške družine za stare ljudi delujejo po istem principu kot rejniške družine za otroke. Zadnje čase je povpraševanje po sistematičnem razvoju oskrbniških družin vedno bolj aktualno. Takšna oblika oskrbe starega človeka bi premostila dolge čakalne dobe in bi bila cenovno bolj dostopna kot domsko varstvo. Staremu človeku takšna oblika varstva omogoča večji občutek domačnosti in nudi večjo možnost po medčloveških odnosih. Na osnovi določenih kriterijev za standard in normative sprejme oskrbniška družina enega, dva ali manjšo skupino starih ljudi v oskrbo.

 

3.5 DNEVNO VARSTVO

Dnevno varstvo za stare ljudi je po obliki podobno varstvu predšolskih otrok v vrtcih. Namenjeno je starejšim ljudem, ki so v domači oskrbi, vendar v odsotnosti svojcev niso sposobni živeti sami. Za ta čas ga svojci odpeljejo v dnevni center, kjer je zanj poskrbljeno za vse njegove življenjske potrebe. Začetki dnevnih centrov v Sloveniji segajo v leto 2998, ko so začeli sistematično in načrtno odpirati manjše oddelke za dnevno varstvo pri nekaterih domovih za stare ljudi. Takšna oblika prehodnega obiskovanja dnevnega centra, omogoča staremu človeku lažji prehod v morebitno kasnejše stalno domsko bivanje. Izkazalo pa se je, da ti centri niso zaželeni, da se izvajajo v okviru doma za stare, ker še vedno ljudje dom za stare dojemajo kot svojo končno postajo in imajo do njih odklonilen odnos. Bolj zaželeno je, da se dnevni centri ustanovijo kot samostojna ustanova.

 

3.6 HIŠNE SKUPNOSTI

Hišne skupnosti so najnovejši program za stare ljudi, ki potrebujejo popolno tujo oskrbo. Prvi so jih začeli uvajati v Nemčiji leta 1999 in doživele so zelo pozitiven odziv. Hišne skupnosti združujejo prednosti doma za stare ljudi, pomoči na domu in drugih servisnih uslug, ter varovanih stanovanj. Vodilo hišnih skupnosti je, da se združi zasebno in skupno ter pri tem omogoča dober nadzor in varnost za zelo nesamostojne stanovalce; da se ustvarijo majhne skupnosti, ki so med seboj ločene, da vlada domačnost in zasebnost, ki pa so med seboj dovolj povezane, da je oskrba lahko poceni in dobra; da se postavi oskrba na profilu hišnih gospodinj ter da se tesno sodeluje s svojci in prostovoljci. V ospredju je medčloveško sožitje in ne nega. Posebne negovalne, zdravstvene, fizioterapevtske in podobne storitve opravljajo v hišnih skupnostih zunanji strokovnjaki po naročilu.

Eno hišno skupnost sestavlja sedem oskrbovancev in tri hišne gospodinje. Vsak star človek ima svojo sobo s prho. Vseh sedem sob ima izhod na skupni krožni hodnik, s katerim sta povezani skupna dnevna soba in kuhinja. V dnevne aktivnosti stanovalca se lahko vključujejo tudi svojci. Tam jim lahko na primer tudi sami pripravijo obroke. V eni hiši sta nastanjeni dve hišni skupnosti. Več hiš tvori manjše naselje, ki ima skupne specializirane servisne službe, upravo, skladišča in podobno.

Hišne skupnosti za stare ljudi v Sloveniji še ni, so pa prvi poskusi hišnih skupnostih za drugo populacijo ljudi, kot na primer za ljudi s cerebralno paralizo pod okriljem društva Sonček.

 

 3.7 OSKRBOVANA STANOVANJA

Oskrbovana stanovanja so oblika bivanja starejših ljudi in pogosto nadomešča ali časovno odmika potrebo po odhodu v dom za starejše.

Oskrbovana stanovanja so namenjena tistim starejšim ljudem, ki ne morejo več živeti popolnoma samostojno ter potrebujejo organizirano pomoč in nego.

Stanovanja za stare ljudi so lahko razpršena in prihaja organizirana pomoč iz doma starejših, centra za socialno delo ali zasebnika. Lahko pa so varovana stanovanja strnjena na eni lokaciji, kjer živijo stanovalci, ki stalno potrebujejo pomoč in jo 24 ur prejemajo iz svoje matične institucije.

Značilnosti oskrbovanih stanovanj so, da ohranjajo vse najpomembnejše prednosti bivanja v lastnem domu, predvsem pa avtonomnost in zasebnost. Arhitekturno in lokacijsko so prilagojena potrebam starega človeka ter možnost bivanja na invalidskih vozičkih. Uporabnikom je zagotovljena pomoč in zdravstvena nega v nujnem obsegu ter možnost dodatnega naročanja storitev po lastnih željah. Zagotovljena je tudi 24-urna dosegljivost zdravstvene službe, socialne službe in varno počutje stanovalcev.

 

Socialna  in zdravstvena oskrba v oskrbovanem stanovanju obsega:

• pomoč pri organizaciji bivanja, kamor sodijo: osnovno čiščenje bivalnega dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno vzdrževanje spalnega prostora;

• organizirano prehrano, kamor sodijo: prinašanje enega pripravljenega obroka ali pripravo enega obroka hrane in pomivanje uporabljene posode;
• pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, kamor sodijo: pomoč pri oblačenju in slačenju, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih pripomočkov;
• varstvo in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, kamor sodijo: vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in sorodniki, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca;
• zagotavljanje nujne medicinske pomoči in zdravstvene oskrbe.

Upravičenci do institucionalnega varstva v oskrbovanih stanovanjih so:

• stanovalci, stari nad 65 let;
• stanovalci, ki so zaradi starosti ali pojavov, ki spremljajo starost, nesposobni za samostojno življenje brez pomoči druge osebe in jim ostale psihofizične sposobnosti omogočajo, da z redno organizirano pomočjo drugega in z zagotovljenim zdravstvenim varstvom ohranjajo zadovoljivo duševno in telesno počutje in samostojnost v bivalnem okolju tako, da ne potrebujejo popolnega institucionalnega varstva v zavodu.

Mnenje o izpolnjevanju pogojev o bivanju v oskrbovanem stanovanju podata pristojni center za socialno delo in osebni zdravnik upravičenca.

 

Učni primer – delo v skupinah

74. letna gospa M. Z. je do nedavnega živela skupaj s 40 letnim invalidnim sinom T. Z. v blokovskem naselju v večjem kraju. Stanovanje sta imela v pritličju bloka. Sin je zaradi cerebralne paralize že od rojstva invalid. Mož je umrl v delovni nesreči pred dvajsetimi leti. Gospa M. Z. je sama skrbela za svojega sina, ki je popolnoma odvisen od tuje pomoči. Čez dan ga je posadila na invalidski voziček in mu posvečala ves svoj prosti čas. Sama je gospodinjila in rada je skrbela za  rože, katere  je imela veliko v svojem malem stanovanju. Pred desetimi leti je zbolela za hudo obliko revme, zaradi katere je iz leta v leto bolj slabela in se težko premikala. Zaradi bolečin v sklepih ni zmogla več opravil, ki so ji zagotavljale samostojno življenje in ni mogla več skrbeti za sina. Preko centra za socialno varstvo je zaprosila za pomoč na domu.

 

Tri leta je redno hodila k njima socialna oskrbovalka trikrat na dan. Zjutraj od 8. do 10. ure jima je pomagala pri jutranji negi,  pripravila zajtrk, šla v trgovino po najnujnejše stvari in jima počistila stanovanje. Nato jima je prinesla kosilo iz bližnje osnovne šole, nahranila njenega sina in ga uredila. Za to je potrebovala približno eno uro. Zvečer je prišla zopet za eno uro, da je sina pripravila za spanje. Gospa M. Z. je bila pri osebni negi samostojna, potrebovala je pomoč le pri oblačenju in slačenju. Zaradi poslabšanja revmatskega obolenja, je postala zelo težko pomična in se je lahko gibala le s pomočjo hodulje.

Kmalu se ni mogla več samostojno dvigniti iz postelje in ni bila več zmožna opravljati osebne nege. Ni zmogla več skrbeti za sina, čeprav so včasih priskočili na pomoč tudi sosedje in življenje je bilo vedno težje. Po nasvetu socialne delavke, ki jih je obiskovala enkrat na mesec, se je odločila, da oba s sinom gresta v dom za starejše. Dobila sta svojo sobo, kjer lahko ima gospa M. Z. tudi veliko rož in oba sta zadovoljna s storitvami, ki jima jih nudi novi dom.

Zelo rada se zadržujeta v parku, ki obdaja dom in rada se udeležujeta kulturnih prireditev, ki jih  organizira dom za starejše. Pogosto ju obiskujejo tudi sorodniki in nekdanji sosedje.

Razmisli in odgovori:

Kaj vam pove zgodba? Ali mislite, da je gospa M. Z. naredila prav, ker se je odločila za preselitev v dom za starejše?

Ali bi bilo bolje, da bi samo sin šel v domsko varstvo, ona pa bi ostala v domačem okolju?

Ali bi se lahko našla drugačna rešitev?

Ali imate kakšnega sorodnika/co ali znanca/ko v domu za starejše?

Če ga/jo imate, ali ga/jo pogosto obiskujete?

Kakšni občutki vas obdajajo, ko pridete v dom za starejše?

Ste kdaj pomislili, da bi delali kot prostovoljci v domu za starejše?

 

POVZETEK

Kadar starostnik zaradi različnih razlogov ne more več sam skrbeti zase in zato ne more ostati v domačem okolju, je ena od možnosti sprejem v dom za starejše. Vse dejavnosti doma za starejše so namenjene dobremu počutju in kvalitetnemu življenju posameznika v ustanovi. V domu je stanovanjska in zdravstvenonegovalna enota. Dejavnosti doma so socialna služba, zdravstvenonegovalna služba, služba prehrane, tehnična služba in ostale storitve (knjižnica, frizer, pediker…). Zunanje dejavnosti doma so namenjene uporabnikom v domačem okolju in vključujejo center za pomoč na domu, pripravo in razvoz hrane, dnevno varstvo ter izposojo ortopedskih pripomočkov.
SPREJEM STAROSTNIKA V DOM ZA STAREJŠE

CILJI:

V tem poglavju boste izvedeli odgovore na vprašanja:

Kako starostniki doživljajo sprejem v dom za starejše?

Kako lahko  ublažite starostnikovo stisko ob sprejemu v dom?

S katerimi  aktivnostmi lahko svojci pomagajo starostniku, da se lažje prilagodi bivanju v domu za starejše?

Zakaj je pomembno, da obiščete svojega dedka ali babico v domu za starejše?

Kadar so potrebe po pomoči večje in zahtevnejše , se starostnik in svojci najpogosteje odločijo za preselitev v dom za starejše (institucionalno varstvo), kjer je starostniku zagotovljena celovita, strokovna in kakovostna  zdravstvena nega ter oskrba.

 

 

Najpogostejši razlog za sprejem starostnika v dom za starejše je nezmožnost samooskrbe.

Starostnik najraje živi v domačem okolju, v katerem se počuti varno, neodvisno in ima prijatelje, zato preselitev v dom za starejše pogosto pomeni veliko stisko, negotovost, strah in povzroči veliko žalost.  Starostnika seznanimo s preselitvijo v dom in ga čim bolj zgodaj tudi psihično pripravimo nanjo. Z odločitvijo za preselitev se mora strinjati.

Če je možno, naj si starostnik dom ogleda, se seznani z zaposlenimi, drugimi stanovalci in dejavnostmi doma. Pomembno je, da starostnik  dom sprejme.

Primerna je izbira doma v okolju, ki ga starostnik pozna, v domu pa so že morda njegovi znanci in prijatelji. Pomembna je tudi bližina doma, da lahko svojci starostnika pogosto obiskujejo. Pri izbiri ustreznega doma so pomembne informacije o organizaciji in dejavnostih doma, kot na primer; kolikokrat na teden je prisoten zdravnik,  ali dom obiskujejo tudi drugi zdravniki specialisti (npr. psihiater, internist, fiziater …), katere dejavnosti so organizirane v domu (kulturne, razvedrilne, , skrb za fizično aktivnost, fizioterapija …), kako je organizirana prehrana  ali imajo možnost izbire hrane in diete, kako so opremljene sobe (hladilnik, telefon, priključki za televizijo, internet …), kakšen je hišni red,  kakšna je cena oskrbe in katere storitve so zajete v njej.

 

4.1 Sprejemna dokumentacija

Postopek za sprejem v dom za starejše se začne z vložitvijo prošnje, ki jo izpolnijo starostnik , svojci, pristojni center za socialno delo, zdravstveni ali drug zavod.

Prošnjo obravnava komisija za sprejem, premestitev in odpust. Sestavljajo jo strokovni vodja zavoda, socialni delavec, vodja zdravstvenonegovalnega programa, lahko pa tudi drugi strokovni delavci in sodelavci.

 

Za sprejem v dom za starejše je potrebno predložiti prošnjo na obrazcu, ki je enoten za vse domove v Sloveniji, potrdilo o državljanstvu in potrdilo o stalnem bivališču (namesto potrdila je lahko overjena fotokopija osebnega dokumenta ali se dokument da na vpogled, ki ga z uradnim zaznamkom potrdi oseba, ki je sprejela vlogo),  zdravniško mnenje o zdravstvenem stanju, staro največ mesec dni in izjavo (svojec, skrbnik, dedič) o načinu plačila storitve.

Če starostnik in svojci ne morejo v celoti plačevali storitve, vložijo zahtevo za oprostitev plačila pri pristojnem centru za socialno delo.

Ko je v domu za starejše na razpolago ustrezno mesto, komisija predlaga sprejem starostnika s seznama čakajočih. Pri tem upošteva vrstni red prispelih prošenj, zdravstveno stanje starostnika, bližino stalnega bivališča in socialne razloge, ki lahko vplivajo na nujnost sprejema.

S starostnikom, ki bo sprejet v dom za starejše, podpiše dom dogovor, s katerim določijo vrsto storitve, začetek izvajanja, obseg in ceno oskrbe, osebe, ki bodo storitev plačevale, ter pogoje za spremembe in prenehanje veljavnosti dogovora.

 

 

4.2 Sprejemni postopek

Sprejem starostnika v dom poteka v skladu s pravili doma, določenimi v hišnem redu.

Ob prihodu v dom sprejmeta bodočega stanovalca socialni delavec in vodja negovalne službe. Seznanita ga z vsem za življenje v domu pomembnim, zlasti z zaposlenimi, razporeditvijo prostorov, s pravicami in dolžnostmi, s pravili življenja in dela v domu (hišni red). Glede na izražene potrebe, stopnjo samooskrbe starostnika in možnosti doma naredijo individualni načrt obravnave starostnika.

 

Starostnik ob sprejemu začasno predloži osebni dokument in zdravstveno izkaznico, posreduje podatke za izpolnitev osebnega kartona in zagotovi prenos zdravstvene kartoteke.

Dom, starostnika prijavi v skladu s predpisi, ki urejajo prijavo spremembe prebivališča.

Glede na potrebe po zdravstveni  negi in oskrbi starostnike ob sprejemu razvrstijo po kategorijah. Domovi imajo dve vrsti kategorij: kategorije oskrbe, ki jih določa vsak dom posebej (tri, ponekod štiri kategorije), in kategorije zdravstvene nege, ki so poenotene v celotnem sistemu zdravstvenega varstva.

Kategorije oskrbe, se nekoliko razlikujejo po domovih

Oskrba I – za starostnike, ki ne potrebujejo neposredne osebne pomoči, so pomični ter sposobni vsakodnevna opravila in osebno higieno opraviti sami. Standard zajema: bivanje v opremljenih in ogrevanih sobah ter čiščenje teh, celodnevno prehrano ter pranje osebnega in domskega perila, koriščenje vseh dnevnih oz. skupnih prostorov.

Oskrba II – za starostnike z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami v manjšem obsegu, ki potrebujejo oskrbo in pomoč pri nekaterih vsakodnevnih opravilih in osebni higieni.

Oskrba III/a – za starostnike z najzahtevnejšimi starostnimi ali zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo stalno nego, oskrbo, pomoč in varstvo negovalnega osebja.

Oskrba III/b – za starostnike z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo 24-urni nadzor in varstvo ter oskrbo.

Cene oskrbe se zvišujejo glede na pomoč in zdravstveno  nego strokovnega osebja (cena oskrbe I je najnižja, cena oskrbe III/b najvišja) ter bivanjskega standarda, ki ga starostnik uporablja. Glede na spremembe zdravstvenega stanja starostnika se spreminja tudi kategorija njegove oskrbe.

 

Starostnik prinese s seboj v dom vsa zdravila, ki jih uživa, in pripomočke, npr. za inkontinenco, palico, berglo …

S seboj prinese tudi osebno perilo in obleko. Oblačila naj izbira glede na njegovo zdravstveno stanje, stopnjo samooskrbe in potrebe. Ima naj tista oblačila, ki jih rad obleče in jih je enostavno vzdrževati. Če starostnik lahko vstane in se posede na stol ali invalidski voziček, potrebuje trenirke, udobne zgornje dele oblačil, dovolj nogavic, primerne copate, ki se zapenjajo, in udobne čevlje.

Starostnik, ki leži ali je slabše gibljiv, potrebuje dovolj osebnega perila, še posebej, če je inkontinenten. Pižame, spalne srajce, osebno perilo naj bodo iz pralnih in naravnih materialov, ustrezne velikosti ter enostavni za oblačenje in slačenje.

Vsa starostnikova  oblačila in obutev označimo ob sprejemu. Tako zagotovimo, da iz pralnice prejme prava oblačila.

 

Starostnik naj ima s seboj osebne predmete, kot so toaletne potrebščine, papirnati robčki, seznam telefonskih številk družinskih članov, ogledalo, radio, telefon …  S seboj v dom naj vzame nekaj svojih najljubših predmetov, kot so slike družinskih članov, spominki , TV-sprejemnik,  počivalnik in drugo  če to glede na stanje in opremljenost doma omogoča hišni red.

 

Razmisli in odgovori – delo v skupinah

Primerjajte sprejem pacienta v bolnišnico in sprejem starostnika v dom za starejše.

 

4.3 Prilagajanje starostnika na institucionalno varstvo

Po sprejemu starostnika v dom se zanj začne obdobje prilagajanja na novo okolje in nov način življenja. V obdobju vselitve se mora star človek sprijazniti s pravili novega okolja in se prilagoditi načinu življenja v domu. Prilagajanje v visoki starosti, sprejemanje novih pravil in ustvarjanje novih navad pa je za marsikaterega starostnika  lahko zelo  težaven proces.

Prihod v dom nekateri doživljajo kot travmatično izkušnjo. V večini so negativne izkušnje posledica prihoda v dom, ko starostnik ni bil pripravljen oditi iz domačega okolja.
Pogost je tudi občutek podrejenosti in  nemoči pri odločanju o svojem življenju.

Starostniki ki so v dom prišli na lastno željo in pobudo, ki so še dokaj zdravi in samostojni,  tudi prihod v dom sprejmejo kot nekaj lepega.
S prihodom v dom star človek ostane to, kar je bil (mati, oče, dedek, babica,..). Pridobi pa si tudi nove vloge, postane stanovalec ustanove vzpostavi nove medosebne odnose, postane sosed, prijatelj, predstavnik stanovalcev, pomočnik v pralnici, delilec pošte in podobno.

Kako se starostnik prilagodi na nov način življenja, je odvisno od njega samega, svojcev in zaposlenega osebja. Prvi pogoj, ki vpliva na sprejetje in prilagoditev je, da se starostnik in njegovi svojci znebijo predsodkov povezanih z domskim varstvom. Človek se vživi v domsko skupnost takrat, ko ozavesti potrebo po skupnosti. Pomembni so pozornost, potrpežljivost in razumevanje negovalnega osebja v času prilagajanja. Pozanimamo se o navadah in razvadah starostnika. Potrebne informacije mu razložimo razumljivo in preverimo, ali jih je razumel. Če je starostnik gibljiv ali lahko sedi v invalidskem vozičku, se večkrat sprehodimo z njim po domu in njegovi okolici. Tako bo novo okolje laže sprejel.

Starostniku lahko  pri prilagajanju na novo bivalno okolje pomagajo svojci, ki mu stojijo
ob strani pri sprejemu v dom in redno prihajajo na obiske. Z domskim zdravnikom naj se pogovorijo o vseh posebnostih zdravstvenega stanja starostnika. Medicinsko sestro naj seznanijo z navadami, željami in potrebami prišleka.

Obvestijo naj znance, prijatelje, kam se je starostnik preselil, da ga bodo lahko obiskali. Če je starostnik naročen na časopis ali druge publikacije, naj svojci spremenijo naslov, da jih bo prejemal v dom.

 

Vloge svojca so tudi, da  zastopajo   interese starostnika,  preverjajo  kakovost dela v domu  in sodelujejo  z zaposlenimi.

 

Če starostnik ni sposoben sam odločati ter uveljaviti svojih interesov in želja, mu pri tem pomaga svojec. Zastopa ga lahko pri odločitvah za postopke zdravljenja, zdravstvene nege in oskrbe, pri finančnih zadevah in pri postopkih ob koncu življenja. Pri vseh postopkih zastopanja interesov starostnika mora svojec imeti soglasje starostnika in drugih družinskih članov.

Domovi za starostnike nudijo kakovostne storitve. Za preverjanje kakovosti imajo stanovalci in svojci možnosti pritožb in predlogov ustno, preko anketnih listov ali z anonimnimi nabiralniki. Svojci ob obisku opazujejo delo negovalnega osebja in preverjajo kakovost storitev. Včasih je prav, da starostnikove pripombe in pritožbe preverijo, saj je lahko starostnik zmeden, pozabi, kdaj je imel obrok, kam je pospravil denar in podobno. Če svojci ugotovijo nepravilnosti ali imajo pripombe na delo negovalnega osebja, naj to povedo odgovorni medicinski sestri.

 

 

 

Svojci naj spoznajo zaposlene in zdravstveno-negovalno osebje, ki poda svojcem potrebne informacija in navodila.

Svojce seznani, da ob izvajanju nege starostnika počakajo zunaj sobe, da se delo konča, ker je njihova prisotnost moteča.

Svojce usmeri,da se pozanimajo, katero hrano sme starostnik uživati ( morda je imel dan pred njihovim obiskom prebavne motnje ali ima na novo predpisano dieto …). Poučimo jih, da starostniku ne prinašajo hitro pokvarljive hrane (slaščice, jagodičje, meso …). Vedno naj povedo, če so starostnika hranili.   Če svojci prinesejo starostniku zdravila, ki so v prosti prodaji (npr. vitamini), naj se o dajanju le teh posvetujejo z domskim zdravnikom.

Če gredo svojci na sprehod s starostnikom izven ustanove, naj o tem obvestijo osebje ali vratarja.

 

 

Svojci naj upoštevajo hišni red časa obiskov. Po večerji obiski niso primerni, ker je starostnik pripravljen na počitek, prav tako pa motijo druge stanovalce doma in osebje pri delu.

Svojcem razložimo, katera oseba je pristojna za dajanje informacij o zdravstveni negi, zdravljenju in drugih storitvah. Primeren čas za informiranje po telefonu je dopoldanski, popoldan je možno dobiti informacije samo v primeru, če se svojci za to vnaprej dogovorijo.

Svojce  spodbudimo, da se udeležujejo organiziranih dejavnosti in prireditev skupaj s starostnikom.

 

Z individualnim pristopom, timskim delom in medosebnim sodelovanjem olajšamo starostnikovo prilagajanje v domsko okolje in domski način življenja.

 

UČNI PRIMER

Bili smo srečna družina. Preživljali smo čudovite dni v medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Po moževi smrti sem živela s sinom in njegovo družino. Dokler so mi moči dopuščale, sem pazila na vnuka. Zaradi bolezni sem oslabela, zato sem potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Sin zaradi prezaposlenosti in osebnih obveznosti ni mogel prevzeti skrbi zame. Odločili smo se, da grem v dom za starostnike. Težko mi je bilo zapustiti svoje domače okolje, v katerem sem preživela svoje otroštvo, mladost in zrela leta. Težko se je bilo ločiti od sosedov, prijateljev in znancev … Ob odhodu v dom so se me lotevali negotovost, strah in nemir. Bilo mi je hudo, ker sem zapuščala svoj dom, ki je bil poln ljubezni, topline, nežnosti.

Ob prihodu v dom za starostnike me je z nasmehom pričakala medicinska sestra in mi prijazno zaželela dobrodošlico. Prvi vtis je bil ohrabrujoč. Odpeljala me je v sobo, v kateri bom preživela ostanek življenja. Ob prihodu v sobo sem najprej zajokala, ker se mi je zdelo, da sem se odrekla nečemu, kar je bilo moje življenje. V sobi je že bila gospa, s katero sva se takoj zapletli v pogovor. Medicinska sestra mi je predstavila ostale prostore in dejavnosti doma.«

Stanovalka Marija

 

Razmisli in odgovori

Ocenite, kaj je bil pri gospe Mariji razlog za sprejem v dom za starejše?

Katere stiske preživlja gospa Marija ob sprejemu v dom?

Kako je  zdravstveni delavec ublažil stisko  gospe Marije ob sprejemu v dom?

Ali se vam zdi pomemben prvi vtis, ki ga dobi stanovalec ob sprejemu v dom?

V bližini domačega kraja obiščite stanovalca v domu za starejše in ga prosite, da vam pove svojo zgodbo.

 

Povzetek

Starostnik najraje živi v domačem okolju. Ob preselitvi v dom   se mora  starostnik  strinjati z odločitvijo.  Za sprejem v dom je potrebno vložiti prošnjo in predložiti  ustrezno dokumentacijo. Ob prihodu starostnika sprejmeta socialni delavec in vodja službe zdravstvene nege, ki ga seznanita  z vsemi pomembnimi informacijami o  bivanju v domu.

Starostnik prinese s seboj zdravila, osebno perilo, obleko, in nekaj  njemu najljubših predmetov. Svojce seznanimo s pravili hišnega reda in jih vključimo  v obdobje prilagajanja starostnika in  dogajanja v domu.