STRATEGIJA PREPREČEVANJA NEŽELENIH DOGODKOV
Kako v prihodnjih letih še izboljšati rezultate tovrstnih analiz? Na prvem mestu je potrebno izpostaviti pomen permanentnega izobraževanja strokovnega osebja, še posebej zaposlenih v zdravstveni negi, ki so ob pacientih prisotni 24 ur na dan. Izobraževanje naj bo usmerjeno v preventive incidentov, v zgodnje prepoznavanje znakov nasilnega vedenja, v strokovno ukrepanje ob incidentih in nenazadnje v permanentno učenje ustreznih medosebnih odnosov in komunikacije s pacienti. Za zmanjšanje števila padcev je poleg izobraževanja o njihovem preprečevanju in prepoznavanju rizičnih dejavnikov potrebno v prakso prenesti standarde preprečevanja padcev. K manjšemu številu padcev bo nedvomno prispevala tudi nova zgradba EGP. Razmislek bo potreben tudi glede števila kadrov, predvsem na najbolj obremenjenih oddelkih, kot so SMO, SŽO, 1-3 in celotna EGP. Stroški posledic incidentov, predvsem padcev, so neprimerno večji od stroškov dodatnih kadrov na omenjenih oddelkih. V časovno najbolj obremenjenem delu dneva z incidenti bo potrebno na posameznih oddelkih analizirati vzroke in poiskati primerne rešitve.
Največji problem popoldanskega časa je v pomanjkanju organiziranih aktivnosti in s tem ostanku prostega časa, ki ga psihiatrični pacienti sami ne zmorejo ustrezno zapolniti. Rešite v obremenjenosti popoldanskega časa z incidenti se poleg povečane pozornosti osebja morda skriva tudi v uvedbi vsaj 4-urnega delavnika za delovne terapevte ali v dodatnem izobraževanju negovalnega osebja na tem področju. K zmanjšanju števila incidentov bo pripomogla tudi večja pozornost osebja pri tistih pacientih, ki so nagnjeni k pogostemu povzročanju incidentov. Pri teh pacientih bi bilo potrebno analizirati sprožilne dejavnike, ki povzročijo neustrezno vedenje in jim nuditi holisticno in timsko obravnavo, posebno pozornost ter potrpežljivost. Dobrodošle bi bile tudi organizirane delavnice ali skupine za izbrane paciente, kjer bi se učili socialnih veščin, obvladovanja jeze, ustreznega vedenja, komuniciranja in medosebnih odnosov.
1. Preventiva incidentov-delovanje v smeri preprečevanja neljubih dogodkov:
– s pacientom vzpostaviti iskren, zaupljiv, razumevajoč in spoštljiv odnos,
– zagotavljanje varnosti na oddelku in ustvarjanje terapevtskega-pozitivnega okolja,
– spoštovanje individualnosti in celovitosti posameznika in njegovih potreb,
– terapevtska komunikacija s pacientom, usmerjena v zagotavljanje občutka varnosti in zmanjševanja strahu ter
napetosti
– prepoznavanje dejavnikov tveganja za agresivno vedenje in padce
– upoštevanje standardov za preprečevanje padcev posebno pozornost nameniti pacientom z visokim tveganjem za hetero ali avtoagresivno vedenje
– uporaba deeskalacijskih tehnik ob nevarnosti izbruha incidenta.
2. Strokovno ukrepanje ob incidentu:
– hitro prepoznavanje nasilnega vedenja;
– pacientu se približamo na neogrožujoč način in mu damo fizični prostor;
– zagotovitev varnosti drugih pacientov in varnosti osebja (usklajeno delovanje);
– usmerjanje v ustrezno-konstruktivno vedenje;
– oskrba poškodbe/rane ob incidentu;
– uporaba posebnih varovalnih ukrepov (PVU) (zdravnik).
– uporaba deeskalacijskih tehnik
2.1. Deeskalacijske tehnike Pravila neverbalne komunikacije
– Svoje telo pozicionirajte tako, da lahko komunicirate v kotu, ki ni »iz očt v oči«.
– Zavedajte se drže svojega telesa. Izogibajte se drži, ki lahko izpadejo avtoritativne in obrambne (prekrižane roke oz. roke na bokih)
– Poskušajte komunicirati na isti višini kot pacient. Med deeskalacijskim procesom je včasih priporočeno, da sedite.
Kakorkoli že položaj sedenja poveča riziko osebja v primeru, da do agresivnega dogodka pride.
– Zavedajte se svoje obrazne mimike in poskrbite, da odraža tisto kar govorite.
– Distanca med osebami v deeskalacijskem procesu naj bo približno 1m. Ta razdalja se lahko/mora biti povečana za 3 krat v primeru stopnjevajoče verbalne agresije.
– Izogibajte se skušnjavi, da uporabite pomirjevalni dotik prezgodaj v deeskalacijskem procesu.
– Bodite pozorni pri uporabi strmenja v oci. Le ta se uporablja v isti meri kot pri razgovoru z neagresivno osebo. Dobra uporaba »gledanja v oci« bo sporocala naravnost in zaupanje.
[wp_ad_camp_1]
Pravila verbalne komunikacije
– Uporabljajte miren, topel in »čisti« ton glasu
– V zgodnji fazi deeskalacije vprašajte po specifičnih dejanjih in se izogibajte dolgim kompliciranim izjavam. Primer: Sediva in se pogovoriva kaj potrebujete.
– Izogibajte se osebni konfrontaciji, tako da ostanete fokusirani na trenutno temo in ignorirate direktni osebni napad.
– V zgodnji fazi deeskalacije se izogibajte temu, da bi bili selektivni do tem, ki vam jih zaupa pacient. Soočite s tem kar izgleda glavni problem četudi je morda neprijeten.
– Izogibajte se uporabi žargona.
– Pokažite pacientu, da ga poslušate.
– Okrepite svojo pozicijo v smislu pomagača in ne kot omejevalca.
Ostajajo omejitve za to kar se lahko doseže verbalno. Ostanite (bister, zvit) v smislu napredka pri deeskalaciji. Morda ne bo mogoče, da boste vrnili pacienta v stanje miru. V tem primeru bodite pripravljeni zapustiti namesto ponovno vzpostaviti proces deeskalacije. Izogibajte se želji, da bi imeli zadnjo besedo. Pogovor naj poteka tako, da pacienta spodbujamo na predhodno povedani način. Pacientu damo možnost, da pove kaj se je zgodilo. S tem, ko nam pacient pove, lahko razjasnimo situacijo in mu pomagamo rešiti problem. Običajno mu predlagamo ustrezne rešitve, toda pomembno je, da jo izbere sam.
3. Naloge ms po incidentu:
– razbremenilni pogovor s pacientom o vzrokih in posledicah incidenta;
– vzpodbujanje kritičnega razmišljanja o lastnem vedenju;
– učenje kontrole lastnega vedenja in odzivanja v stresnih situacijah;
– usmerjanje v konstruktivnejse oblike vedenja in primernega izrazanja nezadovoljstva-jeze;
– pohvala pacienta ob ustrezni reakciji v konfliktnih situacijah;
– pogovor osebja o vzrokih, poteku, pravilnosti ukrepanja in posledicah incidentov (izpolnitev Poročila o incidentu, obveščanje pristojnih);
– periodična analiza incidentov in oblikovanje ukrepov za njihovo zmanjšanje.