Katera je prva faza v procesu spoznavanja okolja? Kateri organi sodelujejo v njej?
To je zaznavanje. V njem sodelujejo senzorni organi (čutila), senzorna živčna vlakna in senzorni možganski centri ( v katerih nastanejo občutki in zaznave).
Naštej 5 osnovnih čutil človeka! So to vsa čutila, ki jih človek ima?
To so: vid, voh, sluh, okus in tip. Imamo še številna druga čutila npr. živčne končiče za bolečino, za toplo, za hladno, čutilo za ravnotežje.
Katere 4 vrste dražljajev ljudje zaznavajo? Ali isto velja tudi za živali? Utemelji!
Ljudje zaznavamo mehanske, kemične, svetlobne in toplotne dražljaje. Pri živalih je drugače, odvisno od vrste; zaznavajo nekatere dražljaje, ki jih ljudje ne (UV, elektromagnetna polja, IR svetlobo….), in ne zaznavajo nekaterih dražljajev, ki jih ljudje zaznavajo (npr. netopir nima vida).
Navedi 3 vrste dražljajev, ki jih ljudje ne zaznavamo! Utemelji!
Ne zaznavamo IR svetlobe, UV svetlobe, elektromagnetnih polj, prešibkih okusov, zvokov in vonjev…. Lahko pa te dražljaje registriramo s pomočjo aparatur.
Kako se sposobnost zaznavanja (oz. stanje naših čutil) spreminja s starostjo? Razloži!
S starostjo se sposobnost zaznavanja slabša oz. naša čutila postajajo vse manj občutljiva (slabše vidimo, slišimo, vohamo…)
Katera čutila človeka so prilagojena za zaznavanje mehanskih in katera za zaznavanje kemičnih dražljajev?
Za mehanske imamo sluh in tip, za kemične pa okus in voh.
Kaj je absolutni senzorni prag? Kaj se dogaja s tem pragom s starostjo?
Je najmanjša intenziteta dražljaja, ki jo še čutimo. S starostjo absolutni senzorni prag raste (pri vseh čutilih), saj je potrebnem močnejši dražljaj, da ga stari ljudje še zaznajo.
Kaj je senzorna (čutna) adaptacija?
Prilagoditev oz. zmanjšanje občutljivosti naših čutil na dražljaje, ki nanje delujejo dlje časa.
Kako je absolutni čutni prag povezan z občutljivostjo čutila?
Višji ko je prag, nižja je občutljivost čutila (obratno-sorazmerna povezava)
Naš telesni vonj (naravni ali parfumski) nas vedno spremlja, zato se naš voh nanj prilagodi. Voh drugih ljudi nanj ni prilagojen. Kaj iz tega sledi?
Da bomo drugim bolj dišali ali bolj smrdeli kot sami sebi (drugi nas vohajo bolje).
Občutljivost naših čutil ni vedno enaka. Navedi 4 dejavnike, ki vplivajo nanjo in pojasni kako vplivajo nanjo!
Na občutljivost naših čutil deluje starost (z leti se občutljivost zmanjša), utrujenost (zmanjša občutljivost), bolezen (nekatere jo zmanjšajo, druge povečajo), alkohol in droge (največkrat zmanjšajo občutljivost), zdravila (analgetiki zmanjšajo občutek bolečin) itd.
S senzorno adaptacijo pojasni, zakaj ponavadi ne opazimo, da smo izgubili del nakita!
Čutilo dotika se privadi na težo in dotikanje nakita, ki ga dlje časa nosimo, postane manj občutljivo, retikularna formacija (v podaljšani hrbtenjači) pa teh informacij ne prenaša več do možganov, ampak jih blokira. Z vidika možganov je torej obeh primerih isto – nimajo podatka da kak nakit sploh nosimo, zato ne opazijo, če ga zares ni več. Razliko opazimo le, če vidimo ali slišimo padec nakita.
Na kaj vse smo lahko pozorni? Koliko vemo o tistem, na kar nismo pozorni?
Pozorni smo lahko na dražljaje iz našega okolja, pa tudi na dogajanje v lastnem telesu (npr. srčni utrip, prazen želodec, svoja razmišljanja…). O stvareh na katere nismo pozorni vemo zelo malo ali pa sploh nič.
Koliko znaša človekov obseg pozornosti? Je pri majhnem otroku enak?
Pri normalnem odraslem znaša 7+/- 2 kosa informacije (oz. 5-9 kosov), medtem ko je pri majhnem otroku znatno nižji ( v začetku življenja nič, zatem zgolj ena stvar itd.)
Kakšen je odnos med obsegom in intenziteto pozornosti?
Je obratno-sorazmeren: večji ko je obseg pozornosti, manjšo intenziteto pozornosti dobi vsaka stvar, na katero smo pozorni.
Kateri dve vrsti pozornosti razlikujemo in katera je bolj trajna? Zakaj?
Razlikujemo pasivno (nehotno) in aktivno (voljno, hotno) pozornost. Bolj trajna je aktivna, ki se sproži po naši lastni volji in vztraja vse dokler ne zadovoljimo potrebe, motiva, ki je to pozornost sprožil (npr. dokler se ne najemo, če smo bili prej lačni)
Kaj se dogaja z našo pozornostjo s časom? Opiši ali nariši časovni diagram!
S časom naša pozornost niha, upade, potem se spet izboljša , spet upade… Upadanje je zmeraj pogostejše in daljše, vmesna izboljšanja pa vedno krajša… na določeni točki smo tako utrujeni, da moramo zaspati.
Kakšni in kateri dražljaji še zlasti učinkovito vzbudijo našo pozornost? Zakaj?
Pozornost najbolj učinkovito vzbudilo vsi bolečinski dražljaji oz., tisti, ki so tako močni, da že povzročajo bolečino. Gre za genetski mehanizem po katerem ima prenos teh podatkov možgane prednost pred vsemi drugimi (npr. najprej se zavemo da nas boli, lakote pa sploh ne opazimo ali pa jo opazimo znatno kasneje).
Navedi 5 temeljni h zakonov organizacije zaznavanja!
To so: zakon (načelo) lika in podlage, bližine, podobnosti, skupnega gibanja, zaprtosti itd.
Kaj se zgodi, če zaznane dražljaje napačno organiziramo v nek vzorec? Kakšna je potem naša razlaga in reakcija nanje? Pojasni na primeru!
Potem je tudi naša razlaga (npr, tega kaj smo zares videli) napačna in seveda tudi reagiramo napačno (odskočimo od zvite vrvi v mraku, ker mislimo da je kača).
Kako delimo zakone zaznavanja? Kateri so pri vseh ljudeh enaki?
Na fiziološke, (prirojene, dedne) in psihološke (pridobljene, naučene). Prirojeni so pri vseh enaki, naučeni se pa razlikujejo (se naučimo različnih stvari).
Poišči primer za načelo »lika in podlage« na področju sluha!
Če med šolskim odmorom v hrupu, ki ga tvori množica zvokov, nekdo pokliče vaše ime, potem to ime za vas izstopa kot »lik« vsi ostali zvoki so pa podlaga oz hrup, šum v ozadju.
Slepi osebi opisujete, kaj vidite na parkirnem prostoru. Kako se boste tega lotili in katero načelo zaznavanja boste najbolj verjetno uporabili?
Najverjetneje boste uporabili načelo podobnosti in videno na parkingu združevali po nekih podobnostih (navedli koliko je koles, motorjev, avtov…navedli avte skupaj po znamki ali barvi…)
Osebi, ki skupaj hodita po ulici, se hkrati ustavljata itd., imamo ponavadi za par oz. domnevamo, da se med seboj poznata. Zakaj? Pojasni z zakoni zaznavanja!
Ker deluje prirojeni zakon bližine in še zakon skupnega gibanja iz tega sklepamo, da osebi sodita skupaj in da se med seboj poznata. Večinoma to drži, ni pa nujno.
Kaj spada med zmotne zaznave? Katere od zmotnih zaznav so normalne in katere ne (oseba bi potrebovala strokovno pomoč)?
Zmotne zaznave so iluzije in halucinacije. Iluzije so normalen vsakdanji pojav (npr. si zmotno razložimo, kaj smo videli, slišali, zavohali…), halucinacije pa so bolezenske (patološke) in bi oseba z njimi potrebovala strokovno pomoč (zdravnik, psihiater, psiholog).
Kaj je temeljna razlika med iluzijami in halucinacijami?
Pri obojih je prisotno neko posebno notranje (duševno) stanje, le da pri iluzijah obstaja zunanji dražljaj (npr bela cunja v grmovju, ki jo v strahu vidimo kot duha), pri halucinacijah ga pa sploh ni (npr. na tleh ni ničesar, oseba pa vidi kače in črve).
Se zmotne zaznave pojavljajo na področju vseh čutil? Utemelji!
Iluzije in halucinacije so lahko na področju vseh čutil. Lahko se zmotimo, kaj smo videli, slišali, zavohali, otipali, okusili… Lahko haluciniramo, kaj vidim (prividi ali vizualna halucinacije), kaj slišimo (prisluhi ali auditorne halucinacije), kaj vohamo, okušamo, da nas boli, da se tla majejo, vrtijo, da nas nekaj grize, da nam roka raste in utripa….
Kaj pripelje do nastanka iluzij?
Zunanji dražljaj (oteženi pogoji zaznavanja) in ustrezno notranje duševno stanje (pogosto strah, tudi pričakovanje, želje..)
Kaj pripelje do nastanka halucinacij?
Samo posebno duševno stanje, ki je posledica nekaterih (zaužitih) snovi npr. raznih drog ali pa duševne bolezni oz. motenj v delovanju možganov.
Katere skupine ljudi imajo pogosto halucinacije?
Alkoholiki (v deliriju), pijani (ravnotežje), vročični bolniki, narkomani (halucinogene droge: LSD…), duševni bolniki (shizofreniki, psihotiki..)…
S katerimi čutili zaznavamo prostor? Katero je daleč najbolj pomembno?
Z vidom, tipom, sluhom, vohom, čutilo za ravnotežje, kinestetičnim čutilom… Najpomembnejši je vid – slepi so v prostoru veliko bolj izgubljeni kot tisti z okvaro kakega drugega čutila.
Kateri ljudje imajo močno okvarjen globinski vid –zelo slabo presojajo oddaljenost predmetov in globino? Zakaj?
Slepi ne eno oko, ker je gledanje z dvema očesoma osnovni pogoj zaznavanja globine/oddaljenosti. Sliki iz levega n desnega očesa (ki nista povsem enaki) se v možganih sestavita v eno samo, ki zato daje vtis trodimenzionalnosti. Brez tega vse zgleda ploščato.
Preko katerih sprememb, znakov ljudje ocenjujemo globino oz. oddaljenost predmetov?
Preko globinskih znakov, ki so lahko fiziološki ali psihološki.
Zakaj so stari ljudje pogosto dalekovidni ( na blizu ne vidijo dobro)?
Ko gledamo predmet blizu se očesna leča močno ukrivi, da je slika ostra. Pri starih ljudeh leča zgublja prožnost in se ne more več tako ukriviti – ne vidijo oz. vidijo zamegljeno.
Ali imamo ljudje kak organ, čutilo za zaznavanje časa? Po čem presojamo, koliko časa je minilo in kako točni smo v tem?
Ne, nimamo čutil ali organov za zaznavanje časa. Koliko časa je minilo presojamo po zunanjih dražljajih, dogodkih, ki potekajo ciklično, v pravih ritmih ipd. (po dnevu in noči, po položaju sonca, po vlakih, avtobusih, po lakoti, po potrebi za WC, po potrebi po spanju…). V tem nismo točni in se zlahka zmotimo za 2 uri ali več.
Nekaterim, slepim od rojstva, so z operacijo omogočili da vidijo. Oceni in opiši, kako je bilo z njihovim vidom prve tedne po »spregledanju«!
Prve tedne se z vidom niso nič znašli in so tipali tako kot prej. Z vidom niso prepoznali svojih staršev, svoje mačke … praktično ničesar, dokler niso stvari otipali ali slišali.. Več tednov so rabili, da so se naučili pravilno prepoznati obliko kroga, kvadrata in trikotnika. Ko so jim spremenili samo barvo teh likov, so spet vse pomešali. V približno 2 letih so prišli »za silo« na nivo normalne osebe, ki je videla od rojstva.
Kakšen bi bil, če bi ti lahko iz spomina »izbrisali« vse, česar si se do zdaj v življenju naučil? Utemelji!
Kot novorojenček, vključno s tem da ne bi znal hoditi, govoriti, jesti…niti nadzorovati izločanja. Imel bi samo nekaj najbolj temeljnih refleksov, ki jih imamo sicer ob rojstvu. Toda to se ne more zgoditi, ker je spomin razporejen po celotnih možganih in drugih delih živčnega sistema. Če bi nam vse to uničili, bi itak umrli.
Kaj vse so rezultati učenja in kje so shranjeni?
So navade, spretnosti in znanja shranjene v našem spominu, v naših možganih.
Katere 3 vrste učenja ločimo glede na gradivo oz. učno snov?
Motorično (gibalno), senzorično(čutno) in simbolno-besedno.
Navedi 3 primere senzoričnega učenja in povej česa se na splošno tu učimo?
Prepoznavanje likov (npr krog, kvadrat), prepoznavanje barv, prepoznavanje vonjev (vrtnice, parfuma…), prepoznavanje okusov (npr. hruške). Na splošno se učimo prepoznavanja raznih vidnih, slušnih, vonjalnih…. in drugih dražljajev.
Navedi 3 primere motoričnega učenja in povej česa se na splošno tu učimo?
Hoditi, smučati, kolesariti…Učimo se zaporedja in kombinacij pravilnih gibov za izvajanje neke spretnosti.
Navedi 3 primere besedno-simbolnega učenja in povej česa se na splošno tu učimo?
Učenje iz knjig z besedili, preko poslušanja razlage, učenje preko gledanja slik…. Na splošno se učimo različnih simboličnih vsebin in teoretičnih znanj.
Katera vrsta učenja je najbolj enostavna? Ali ga obvladujejo tudi nizko razvite živali kot npr. črvi, insekti, enoceličarji?
Najbolj enostavno je pogojevanje. Obvladajo ga celo enoceličarji kot je npr. ameba (če jo strese elektrika vsakič, ko gre v levo, potem se preneha gibati v levo in leze samo v druge smeri). Seveda pa lahko pogojujemo tudi ljudi.
Kateri 2 vrsti pogojevanja razlikujemo in kaj je bistvena razlika med njima?
Klasično in instrumentalno pogojevanje. Pri klasičnem pojavljanje brezpogojnega dražljaja ni odvisno od reakcije živali/človeka na pogojni dražljaj (zvonjenju sledi hrana, ne glede na to kako se vede pes). Pri instrumentalnem pa je pojavljanje /odsotnost brezpogojnega dražljaja odvisna od ustrezne reakcije živali ali človeka (pes dobi piškot, če uboga ukaz; če pomežiknemo, potem tujek ne pade v oko).
Instrumentalno pogojevanje je osnova dresure. Kaj se ti zdi pri tem pametneje – uporaba kazni ali nagrade? Utemelji!
Boljša je uporaba nagrade, zlasti za vzpostavljanje novih vedenj. Kaznovanje je priporočljivo samo izjemoma, za odstranjevanje nezaželenih vedenj (če ne gre drugače), pa še tedaj naj bo blago, zmerno in ne prepogosto (ker pripelje do sovraštva, strahu pred tem, ki kaznuje – žival ga ob prehudih kaznih lahko napade v strahu za lastno življenje, pobesni…)
Z instrumentalnim pogojevanjem smo psa naučili dati taco. Kaj se bo zgodilo, če psa nagradimo vsakič, ko da taco, tudi če to naredi brez našega ukaza?
Potem nam bo pes tiščal taco vsakič, ko bo hotel to nagrado (piškot, hrano, božanje…). Večkrat, ko mu bomo ustregli (dobi nagrado, brez da smo ukazali tako vedenje), vztrajneje bo to delal – situacije je zdaj obrnjena in pes pogojuje nas.
Kaj je bistvo učenja s poskusi in napakami? Na kratko opiši!
Žival nekaj poskuša narediti bolj ali manj na slepo – v začetku dela številen napake, pri ponavljanju pa napake opušča in utrjuje samo še pravilen gibe. Ko zna, ni več napak in gladko izvede samo pravilno dejanje (npr. odpre sama kletko).
Ali se tudi ljudje učijo s poskusi in napakami? Kdaj in kateri ljudje? Ali človek ponavadi poskuša nekaj povsem na slepo?
Da. Predvsem mali otroci (ker zelo malo znajo), umsko prizadeti in ljudje pod čustvenim stresom (ker je ovirano razumsko razmišljanje). Normalno ne poskušamo povsem na slepo, ampak se skušamo spomniti vsega, kar nam lahko pomaga ali pa vsaj izumimo nek sistem poskušanja, da ne ponavljamo večkrat istih napak (npr sistem iskanja izhoda iz labirinta).
Koliko oseb zahteva učenje s posnemanjem in kako jih pravimo?
Zahteva dve osebi, ki jim pravimo: model in opazovalec (posnemovalec).
Kdo vse je lahko model? Je to nujno živo bitje oz. realna oseba?
Vsako živo bitje: človek, žival, celo rastlina, pa tudi vsako neresnično domišljijsko bitje (junaki knjig, romanov, TV, ZF…), tudi že pokojne osebe, o katerih smo brali, videli fotografije, izvedeli iz tiska…
Koga pogosto posnemajo otroci? Ali posnemajo samo pozitivna vedenja?
Starše – ponavadi starša istega spola (deklice mamico, dečki očeta). Ne, posnemajo tudi vse videne »neumnosti« – npr., preklinjanje, kajenje, pretepanje….
Kaj in kako vpliva na odločitev ali bomo nekaj posnemali ali ne? Katere ljudi raje in pogosteje posnemamo?
Nagrada, ki jo prejme model (nas spodbudi k posnemanju), kazen, ki jo prejme model (nas odvrača od posnemanja). Vplivajo še identifikacija (človeka s katerim se identificiramo ali istovetimo posnemamo v vseh možnih pogledih – zunanjost, duševnost, vedenje…). Prej in raje posnemamo ljudi, ki so nam podobi po starosti, spoli, rasni, verski, kulturni, nacionalni…pripadnosti
Katero je najbolj zapleteno in tipično človeško učenje? Se dijaki v šoli pogosto učijo na ta način ali kako drugače- kako?
To je učenje z razumevanjem in vpogledom. Dijaki se v šoli ponavadi ne učijo na ta način, ampak uporabljajo »učenje na pamet«, ki sploh ni pravo učenjem, temveč samo mehansko pomnjenje.
Kaj je bistvo učenja z razumevanjem? Navedi primer tega učenja (drug kot v stripu)!
Spoznati moramo odnose med vsemi elementi problemske situacije – na ta način se hkrati učimo in rešujemo problem. Rešitev problema je umska (mentalna); do nje pogosto pride nepričakovano, v nenavadnih situacijah. Praktična izvedba rešitve sledi. Npr. poskušam ugotoviti, zakaj mi peka biskvita ni uspela – zakaj je testo nizko in pretrdo (se naučiti za naslednjič). Najprej preverim, če sem uporabila ustrezne sestavine in njihova razmerja po receptu. Zatem preverim če sem upoštevala vsa navodila peke (temperatura, ne odpiranj pečice…). Če je vse to v redu, potem preostane možnost, da pečica ne deluje dobro (premalo greje) ali pa so same sestavine »pokvarjene« (npr. vlažna moka).
Katere so 4 velike skupine dejavnikov učenja?
To so fizikalni, fiziološki, socialni in psihološki dejavniki učenja.
Kaj spada med psihološke dejavnike učenja?
Sposobnosti
Motivacija
Navade, spretnosti in znanja
Osebnostne lastnosti
Kaj zajemajo fizikalni dejavniki učenja? Navedi jih 6 in za 3 opiši kako vplivajo na učenje!
Zajemajo pogoje fizikalnega okolja, v katerem se učenec uči (npr. svetloba, temperatura, vlaga, kisik v zraku, hrup, barve prostora, udobnost stola, TV, radio in drugi moteči dražljaji…). Zaradi slabe svetlobe se težje učimo, v vročini, preveliki vlagi, hrupu in pomanjkanju kisika prav tako. Na neudobnem stolu se prej utrudimo. TV, radio, hrup nas motijo pri učenju in odvračajo našo pozornost od učenja.
Kaj zajemajo socialni dejavniki učenja? Navedi jih 6 in za 3 opiši kako vplivajo na učenje!
Zajemajo ožje (zlasti družinsko) in širše družbeno okolje, v katerem se učimo (npr. odnosi v družini, število in starost otrok, finančni pogoji, velikost stanovanja, dodatni učni pripomočki in sredstva, šolski sistem, učni načrti, kvaliteta učitelja, opremljenost šol..). Ob prepirih v družini se težko učimo, prav tako ob številnih malih otrocih , ki jokajo, razgrajajo…V prednosti je učenec, ki ima svojo mirno sobo. Več denarja pomeni, da lahko učenec nabavi več učnih sredstev, pripomočkov, si plača dodatne tečaje, inštruktorje… Učenci znajo (se učijo) samo tisto kar je v učnih načrtih. Učitelj lahko učenca nauči največ toliko kot sam zna (če ne zna dobro, veliko…). Bolj opremljena šola je prednost za učence. Slabo in nespametno organiziran šolski sistem otežuje učenje.
Kaj zajemajo fiziološki dejavniki učenja? Navedi jih 6 in za 3 opiši kako vplivajo na učenje!
Zajemajo kratkotrajna telesna stanja in bolezni (npr. gripa, glavobol, utrujenost, bolečine), ki otežujejo učenje, ter bolj dolgotrajne kronične bolezni, okvare gibal in čutil. Slabovidni, slepi naglušni in gluhi potrebujejo posebne pristope (pripomočke, načine) učenja. Kronični bolniki se zaradi izčrpanosti, bolečin, skrbi…težje učijo.
Na katere dejavnike učenja lahko najbolj vpliva učenec sam? Utemelji!
Najbolj lahko vpliva na psihološke dejavnike – med njimi še najbolj na svojo motivacijo za učenje, zatem na spretnosti, navade iz znanja (od njega je odvisno kaj zna že od prej). Manj pa lahko vpliva na sposobnosti in temeljne osebnostne lastnosti, saj so te v večji meri prirojene in jih ni mogoče veliko spreminjati. Vendar velja, da zelo močna motivacija do neke mere lahko nadomesti celo slabe, nižje sposobnosti. Na svoje okolje (fizikalno, socialno) učenec lahko znatno manj vpliva, prav tako pa ne more dosti vplivati na svoje fiziološko stanje (samo preventiva in skrb za zdravje).
Kaj je glavni pogoj za nastanek navad? Kako pravimo škodljivim, grdim navadam?
Glavni pogoj za nastanek navad je ponavljanje neke dejavnosti. Škodljivim navadam pravimo razvade.
Navedi 4 tipične značilnosti navad?
Avtomatizirano izvajanje (brez ali ob zmanjšani zavestni kontroli), ekonomičnost (prihranek energije in časa), stereotipnost ( težko jih spreminjamo), avtonomna motivacija (ko so že oblikovane delujejo same sebi kot motiv – ponavljamo nekaj že iz navade)
Kdaj navade postanejo škodljive? Kakšen so tedaj lahko posledice navad? Utemelji!
V običajnih razmerah je večina naših navad koristih, škodljive pa postanejo tedaj, ko se situacija spremeni tako, da bi zahtevala drugačno reagiranje (npr., vrata se po novem odpirajo navzven, stikalo na steni je na druge mestu, prednostna cesta postane neprednostna…). Tedaj so posledice napake, poškodbe, lahko tudi smrt zaradi njih.
Zakaj je navade tako zelo težko spremeniti? Katere je težje spremeniti – stare ali novejše navade?
Navade težko spreminjamo, saj potem ko so že oblikovane, delujejo same sebi kot motiv – ponavljamo nekaj že iz navade, ker nam je v »veselje« da lahko delamo tako, kot smo navajeni (avtonomna motivacija). Težje je spremeniti stare navade, saj so toliko bolj utrjene živčne poti in povezave, ki se uporabljajo pri izvajanju teh navad.
Kaj so spretnosti? Navedi 3 konkretne primere!
Spretnosti so sestavljene motorične navade (vključujejo serijo več pravilnih gibov v pravih zaporedjih in kombinacijah) npr. spretnost tipkanje, spretnost smučanja, vožnje avtomobila, drsanja, hoje ..razne športne in poklicne spretnosti.
Je človek na splošno zelo spreten ali nespreten? Ali nam dejstvo, da je nekdo v nečem zelo spreten kaj pove o njegovih drugih spretnostih? Utemelji!
Ne, spretnosti se nanašajo samo na posamezen del telesa (roke, dlani, noge..) ali pa samo posamezno opravilo. Če je nekdo v nečem spreten (npr. v kuhanju), nam to nič ne pove, koliko je spreten pri drugih opravilih (npr. smučanju, pletenju, tipkanju), še zlasti, če ne gre za podobna opravila.
Kaj je bistvo učnega transfera? Opiši!
Bistvo je, da že osvojeno znanje, navade in spretnosti vplivajo na nadaljnje, »novo« učenje tako, da ga ali pospešijo in olajšajo ali pa upočasnijo in otežujejo.
Kaj je osnovni pogoj, da preide do učnega transfera?
Osnovni pogoj da do transfera pride je podobnost učnega gradiva ali dejavnosti. (npr. drsanje-rolanje, pletenje-kvačkanje)
Kateri dve vrsti učnega transfera razlikujemo?
Razlikujemo pozitivni (če olajša učenje) in negativni učni transfer (oteži učenje).
Kdaj gre za pozitivni učni transfer? Navedi 3 konkretne primere!
Za pozitivni transfer gre, če staro znanje olajša in pospeši novo učenje. Nekdo, ki dobro drsa, se bo hitro in zlahka naučil rolati. Nekdo z dobrim znanjem latinščine in angleščine, se bo hitro naučil novih tujk. Kdor zna igrati klavir, se hitro privadi sintesizerja.
Kdaj gre za negativni učni transfer? Navedi 3 konkretne primere!
Za negativni transfer gre, če staro znanje oteži in zavira novo učenje. Dekle, ki dobro drsa, bo pri rolanju imela težave zato, ker rolerji nimajo sprednji »špičk« in je zavora zadaj. Če iz angleške besede »cold« sklepate, kaj v italijanščini pomeni »caldo« (zaradi podobnosti besed) se boste krepko zmotili (caldo = toplo). Če naš izkušen voznik »preklopi« na angleški avto ima hude težave, ker so vsi ukazne ročice in stikala obrnjena; lažje je začetniku.
Kdo od dveh oseb, ki sta izgubili desnico, se bo lažje naučil pisati z levico: tisti, ki je prej dobro znal pisati z desnico ali tisti, ki prej sploh ni znal pisati? Utemelji!
Lažje bo tistemu, ki je že prej znal dobro pisati, saj morajo možgani samo uporabiti iste gibe »prezrcaljene« na drugo roko in obratno smer. Oseba, ki sploh ni pismena, se bo najprej morala naučiti črk, same spretnosti pisanja in to hkrati še z njeno »nedominantno« roko, kar je težje.
Kaj je spomin? Kje so shranjeni naši spomini?
Spomin je ohranjanje učinkov učenja in sprejetih informacij, ki se hranijo v celotnih možganih in delno celo v drugih delih živčnega sistema. Ker je spomin razporejen po celih možganih (hologramska teorija spomina), je nemogoče, da bi živemu človeku lahko uničili popolnoma vse spomine.
Katere 3 vrste spomina ima človek?
Senzorni, kratkotrajni (delovni), dolgotrajni.
Kako dosežemo, da si neko stvar zapomnimo za dalj časa? Kaj si ponavadi zapomnimo do konca življenja?
Ponavljanje je pogoj, da informacije preidejo iz kratkotrajnega v dolgotrajni spomin, ki omogoča, da si stvari zapomnimo za dalj kot samo kako minutko. Do konca življenja si ponavadi zapomnimo stvari, ki jih zelo pogosto ponavljamo (uporabljamo). Ena od zadnjih stvari ki jih človek pozabi je ponavadi njegovo lastno ime.
Kakšen obseg ima kratkotrajni in kakšen dolgotrajni spomin?
Kratkotrajni: obseg 7+/- 2 kosa informacije (pika, beseda, človek…)
Dolgotrajni: neomejen obseg (z vidika dolžine življenja človeka)
Za koliko časa najdalj lahko nek podatek obdržimo v kratkotrajnem in za koliko v dolgotrajnem spominu? Utemelji!
Kratkotrajni: 20-40 sekund
Dolgotrajni: neomejen čas hranjenja (če ponavljamo)
Npr. slišano telefonsko številko si zapomnimo za manj kot minutko, če je ne ponavljamo (ali nas med ponavljanjem nekdo zmoti). Če jo dostikrat ponovimo (da gre v dolgotrajni spomin), potem si jo zapomnimo za dalj časa, lahko zelo dolgo (odvisno od ponavljanja).
Katere so razlike med besednim in predstavnim spominom!
Besedni spomin je bolj dolgotrajen in vsebuje znatno manj detajlov, medtem ko predstavni spomin vsebuje veliko drobnih detajlov, vendar pa je manj trajen in hitreje zbledi. Dokaz: za nekdanjega sošolca, ki ga leta niste videli, se lažje besedno spomnite kakšno barvo las je imel, kako velik je bil ipd., kot pa da bi si v spomin uspeli priklicati njegovo vidno podobo.
Kaj je pozabljanje? Kakšna je razlika med tem, da si nečesa ne zapomnimo in tem da nekaj pozabimo?
Pozabljanje je propadanje spominskih sledi s časom (zaradi nerabe ali neponavljanja). Če si nečesa sploh nikoli nismo zapomnili, spominske sledi sploh ni nikoli bilo – to ni pozabljanje. Pri pravem pozabljanju, je spominska sled (zapis ali engram) obstajal, vendar se je zaradi odsotnosti ponavljanja in nerabo s časom izbrisala. Če si nečesa sploh nismo zapomnili, je nemogoče, da bi se to kdaj spomnili. Če smo nekaj pozabili, pa obstaja možnost, da se kasneje tega spomnimo.
Kateri sta 2 veliki skupini vzrokov pozabljanja?
Fiziološki (bolezni in poškodbe možganov) ter psihološki (duševni – predvsem motivi).
Kako pravimo izgubi spomina in kako obsežna je lahko? Ali je možno, da človek pozabi popolnoma vse česar se je naučil? Utemelji!
Izgubi spomina pravimo amnezija – običajno obsega le nekaj minut (5-15 min), lahko pa je tudi znatno bolj obsežna – lahko človek pozabi vso svojo preteklost vključno z lastno identiteto (ne ve, kdo in od kod je, kaj je prej počel, kje živel…). Pri obsežni amneziji se ponavadi spomin postopno človeku povrne (po delcih, vendar ne čisto vse), so pa tudi izjeme, ko se nikoli več ne uspe spomniti. Ne, človek ne more pozabiti vsega, česar se je naučil, ker je spomin razporejen po celih možganih – če bi mu vse to uničili, potem ne bi preživel.
Navedi 3 fiziološke vzroke pozabljanja in pojasni, zakaj pripeljejo do pozabljanja!
Arterioskleroza (bolezen ožilja) povzroči slabšo prekrvavitev možganov, ki zato slabše delujejo in se tedaj človek ne more uspešno zapomniti nečesa novega ali pa ne spomniti, nečesa, kar sicer ve. Podobno lahko možganski tumor pritiska na celice, ki zato odmirajo, ne delujejo prav – posledica je slabše zapomnjenje in slabše spominjanje. Podoben učinek imajo vse bolezni in poškodbe (npr. udarec po glavi, pretres…) možganov. Odvisno od začasnosti ali trajnosti okvar so take tudi motnje v spominu.
Navedi 3 psihološke vzroke pozabljanja! Je to zares dokončno pozabljeno ali se tega lahko še kdaj spomnimo? Utemelji!
Represija (potlačevanje) je psihološki obrambni mehanizem, pri katerem oseba vse neprijetne duševne vsebine (zaznave, motive, spomin, čustva..) izrine iz zavesti v podzavest in se jih na videz ne spominja več – vendar to ni zares pozabljeno ( se npr. lahko spomin v hipnozi).
Retroaktivna inhibicija nastopa pri učenje dveh vsebin, pri čemer prvo znanje ni bilo zadosti utrjeno in je brez primernega odmora učenec prešel na učenje druge snovi – prvotno naučeno in zapomnjeno se iz spomina briše na račun novih vsebin (bolje zna kar se je učil na koncu, prvotno pozabi).
Fuga (lat. beg) – brez telesnega razloga človek nenadoma pozabi na vse svoje preteklo življenje in celo to, kdo sploh je (vzrok – podzavestna želja po begu od vseh težav in želja zaživeti na novo povsem »od nič«)
Ali je propad možganskih celic s starostjo kriv za slabši spomin starejših? Utemelji!
Nikakor. Propad okoli 5% možganskih celic v starosti (pribl. 70 let) ni zadosten, da bi pojasnil znaten upad spominskih zmožnosti starejših. Glavni razlog je arterioskleroza – pogosta bolezen ožilja pri starejših. Če starostnik nima arterioskleroze, potem njegov spomin ni opazno poslabšan. Drugi razlog je upad motivacije – starejši verjamejo, da si ne zmorejo več toliko zapomniti kot v mladosti, zato se sploh ne trudijo ali pa znatno manj.
Kateri 2 vrsti predstav razlikujemo in v čem je bistvena razlika?
Razlikujemo spominske in domišljijske predstave. Spominske so bolj ali manj natančen posnetek preteklih zaznav (kar smo prej videli, slišali, vohali…), medtem ko domišljijske kot celota ne ustrezajo realnosti in nastanejo s kombinacijo delov vzetih iz realnosti (npr. krilati konj je kombinacija kril in konja)
Kaj vse si lahko predstavljamo? Je pri tem kakšna omejitev? Utemelji!
Po spominu si lahko predstavljamo samo tisto, kar smo vsaj enkrat zaznali (videli, slišali…), domišljijsko pa ni omejitev in si lahko predstavljamo karkoli – toliko več, če imamo bolj bujno domišljijo.
Na primeru (drugem kot v stripu) razloži, kako nastane domišljijska predstava!
Vampir: zobje so vzeti od zveri npr volka; ideja, da pije kri je vzeta od vampirja-krvosesega netopirja; rdeče oči obstajajo pri albinih živalih, ki so podobno kot vampir zelo občutljive na sonce – hitro dobijo hude opekline in okvare vida; ideja, da vstane iz groba je vzeta iz navidezno mrtvih (nezavestnih), ki so kasneje »oživeli«, bledica je vzeta od mrtvecev ali albinih……
Ali ima človek lahko predstave na področju vseh svojih čutil? Utemelji!
Da. Lahko si predstavljamo vidne podobe oz. slike, lahko si predstavljamo zvoke (melodije), vonje, okuse, kakšna je neka snov na otip, lahko si predstavljamo toploto, mraz, bolečino….
Kateri so osnovni 3 tipi ljudi glede na predstavljivost? Kateri od teh so v klasični šoli v najslabšem položaju in zakaj?
To so vidni (vizualni) slušni (auditorni) in gibalni (kinestetični ) tip predstavljivosti. Prvi si najbolje zapomni to, kar vidi, drugi to, kar sliši, tretji pa to, kar sam motorično izvede oz. naredi. Tretji je v klasični šoli daleč v najslabšem položaju, saj je večina podanih znanj v vidni ali slušni obliki in predvsem teoretično – zelo malo stvari se uči z dejansko izvedbo (npr. samo telovadba, kakšni posegi…):
Kaj so eidetske predstave in kdo jih ponavadi ima?
So izredno žive, podrobnosti polne predstave, ki so osnova fotografskega spomina. Vidna eidetska predstava je tako natančna kot fotografija. Pojavljajo pa se tudi na področju sluha, tipa in drugih čutil. Pogosto jih imajo mali otroci, primitivna ljudstva in umetniki. Pri ostalih ljudeh obstaja potencial, ki pa z odraslostjo v večji meri zakrni, ker ga ne uporabljamo.
Kdaj začnemo razmišljati? Kaj pa v drugih primerih?
Razmišljati začnemo ko naletimo na nek problem (imamo problem). Če tega ni, potem nič ne razmišljamo, ampak v dani situaciji samo uporabimo že znano, prej naučeno rešitev za dosego cilja.
Kateri situaciji pravimo problem in v kakšni obliki je lahko podan problem?
Problem je vsaka nova, neznana situacija, katere rešitve še ne poznamo. Problem je lahko realen (resničen) ali pa podan samo hipotetično, simbolično (v besedi in /ali sliki).
Napiši širšo definicijo mišljenja in navedi, kaj vse spada v mišljenje po njej!
Mišljenje so vsi procesi, ki potekajo v kratkotrajnem ali delovnem spominu.
Napiši ožjo definicijo mišljenja in navedi, kaj vse spada v mišljenje po njej!
Mišljenje je odkrivanje novih odnosov med elementi problemske situacije.
Kaj vse so rezultati mišljenja? Kje se najprej pojavijo?
Rezultati mišljenja so nova spoznanja: sklepi, sodbe, zaključki, odločitve, rešitve problemov… Najprej se pojavijo mentalno – v možganih.
Kaj je strategija mišljenja? Kako izbor strategije vpliva na reševanje problema? Utemelji!
Strategija mišljenja je kombinacija in zaporedje uporabljenih miselnih operacij. Ponavadi isti problem lahko rešujemo z različnimi strategijami – več od teh, pripelje do uspešne rešitve problema, vendar pa je razlike med njimi v porabi časa in energije. Z boljšo strategijo lahko znatno hitreje rešimo problem (npr. reševanje matematične enačbe).
Kateri sta glavni dve strategiji mišljenja? Katera je bolj primitivna in katera bolj napredna?
Glavni dve strategiji sta: reševanje problemov s poskusi in napakami ter reševanje problemov z razumevanjem in vpogledom. Prva je bolj primitivna, druga pa bolj napredna in tipično človeška (v enostavni konkretni obliki so jo zmožne le še nekatere opice). Pri obeh razmišljamo in se hkrati učimo.
Navedi 5 vrst (stilov) mišljenja in za eno izmed njih pojasni, kaj je značilno zanjo!
Različni avtorji govorijo o različnih vrstah ali stilih mišljenja kot: realistično in domišljijsko (avtistično), konvergentno in divergentno, analitično in sintetično, abstraktno in konkretno, induktivno in deduktivno sklepanje, levo in desno stransko mišljenje, razumsko (logično) in čustveno (intuitivno); zavestno in podzavestno….
NPR: Realistično mišljenje upošteva realne okoliščine in omejitve, domišljijsko je prosto, brez vsakih omejitev in stika z realnostjo.
Konvergentno mišljenje je umerjeno k iskanju ene same prave rešitve problema (konvergiramo k njej); medtem ko je divergentno mišljenje razpršeno, ustvarjalno in daje mnoge različne rešitve istega problema (npr. vsebina prostega spisa).
Kakšno je divergentno mišljenje? Koliko in kakšne rešitve problemov daje? Kdaj ga lahko uporabimo in kdaj ne moremo?
Divergentno mišljenje je razpršeno, ustvarjalno in daje mnoge različne rešitve istega problema (npr. ste majhen otrok, ki ne doseže zvonca, kako bi vstopili v stolpnico z avtomatskim zaklepanjem vrat?). Daje številen različne rešitve istega problema- nekatere so tudi enkratne, zelo izvirne, nenavadne…. Lahko ga uporabimo samo pri reševanju odprtih problemov – to so problemi, kjer ni kaj dosti omejitev (sredstev, postopkov…), le predpisana končna rešitev, ki jo iščemo.
Katera polovica možganov deluje bolj logično, razumsko, zavestno? Kako deluje druga? Katero v šoli in življenju več uporabljamo?
Tako deluje leva polovica (hemisfera) možganov. Desna polovica deluje bolj intuitivno, čustveno, podzavestno, sintetično… V življenju in šoli znatno več uporabljamo levo polovico možganov, spretnosti desne pa zanemarjamo.
Katere so 4 faze ustvarjalnega mišljenja? Kratko pojasni, kaj poteka v njih!
To so: preparacija (priprava), inkubacija ,iluminacija ali razsvetlitev (znotraj nje aha efekt) in verifikacija (preverjanje).
V preparaciji zbiramo podatke, se učimo o problemu. V inkubaciji razumsko zagnano iščemo rešitev, razmišljamo, premlevamo podatke…vendar navzven ni videti ničesar. V fazi iluminacije nenadoma, lahko v povsem nepričakovanih in čudnih okoliščinah, odkrijemo rešitev problema – trenutek je poimenovan »aha efekt«. V fazi verifikacije pa preverimo ali je zamišljeno rešitev mogoče tudi praktično izvesti oz. uresničiti (samo v znanosti in tehniki, pri umetniškem ustvarjanju pa ta faza večinoma odpade).
Po katerih kriterijih presojamo ali je nek rezultat mišljenja ustvarjalen?
Po kriterijih redkosti, originalnosti, številu idej, uporabnosti, enkratnosti, neponovljivosti…
Rezultat mišljenja je toliko bolj ustvarjalen, bolj ko je redek (celo edini, enkraten); originalen (ni podoben ničemur znanemu), daje veliko število idej, je uporaben….
Kaj so simboli? Navedi nekaj vrst simbolov!
Simboli so znaki, ki predstavljajo (reprezentirajo) neko realno stvar ali pojav (spadajo med miselne strukture). Vrste simbolov: matematični, geografski, številke, črke, besede, slikovni, pismenke, prometni znaki, grbi, zastave, emblemi…
[wp_ad_camp_1]
Kaj je človekov glavni simbol? Zakaj?
Človekov glavni simbol so besede, ker je naše mišljenje tesno povezano z govorom. Večina našega mišljenja poteka s pomočjo besed (tihi notranji dialog).
Kaj so pojmi? Kaj je razlika med pojmi ni drugimi besedami?
Pojmi so simboli, ki označujejo skupne značilnosti predmetov, pojavov.. (npr ptice, stol, miza, šola…). Ostale besede se nanašajo samo na eno, ali povsem določeno stvar, pojav, bitje, medtem ko se pojmi nanašajo na celo skupino istovrstnih stvari (pojem stola zajema vse vrste stolov).
Kaj je jezik in kaj govor? Pojasni razliko med njima!
Jezik je sistem znakov (simbolov) skupine ljudi, govor pa je njegova glasovna uporaba (ali pa tudi na drug način npr. s pomočjo kretenj, znakov rok…). Jezik lahko uporabljamo tudi pisno, medtem ko govora ne moremo uporabiti drugače kot s pomočjo glasilk (ali nekih drugih znakov rok).
Čemu vse služita jezik in govor? Utemelji!
Jezik in govor služita: sporočanju, izražanju in mišljenju (reprezentacija – notranji dvogovor). Sporočamo drugim razne novice, izražamo kako se počutimo, mislimo pa v glavnem s pomočjo besed (tako kot da se pogovarjamo sami s seboj).
Čemu služi mišljenje in zakaj se razvija?
Mišljenje služi reševanju problemov oz. bolj učinkovitemu prilagajanju na okolje oz. učinkovitem zadovoljevanju potreb (s tem pa tudi preživetju). Razvija se zato, ker se tudi naše okolje spreminja – pojavljajo se vedno novi, drugačni problemi, ki smo jih za svoj obstoj in preživetje prisiljeni reševati.
Kaj je osebnost človeka? Je mogoče, da imata dva človeka popolnoma enako osebnost? Utemelji!
Osebnost je celota telesnih, duševnih in vedenjskih značilnosti posameznika, po kateri se razlikuje od drugih. Je relativno trajna ( v odraslosti se le malo spreminja) in enkratna (nihče ni popolnoma enak drugemu). Ne, vsak človek ima svojo enkratno osebnost – nihče nima in nikoli ni imel povsem enake, niti enojajčni dvojčki in celo kloni ne, čeprav so si izjemno podobni (kloni so npr. manj zdravi in umirajo prej kot »izvorni original«). Kaže, da narava ne dovoljuje podvajanja.
Koliko se človekova osebnost spreminja v času življenja? Kdaj se bolj in kdaj manj?
Človekova osebnost se v času življenja le malo in počasi spreminja. Še najbolj se spreminja v času razvoja , v otroštvu (zlasti zgodnjem) tja nekje do pubertete, v odraslosti pa znatno manj (za večje spremembe so potrebni zelo močni dražljaji, pretresi, ekstremne okoliščine, pa še ti kdaj ne zadostujejo).
Navedi nekaj delitev na kategorije oz. tipe osebnostni skupaj z njihovimi avtorji!
Hipokratova tipologija 4 temperamentov: sangvinik, kolerik, flegmatik, melanholik.
Jungova delitev na ekstravertni in introvertni tip osebnosti človeka.
Oba pa sta opozarjala, da ne obstajajo samo ti tipi, ampak tudi prehodi med njimi oz. različne mešanice osnovnih tipov.
Kaj je značilno za ekstravertnega in kaj za introvertnega človeka? Sta možni samo ti dve skrajnost? Kje je večina ljudi? Utemelji!
Ekstravert je odprt, živahen človek, ki hoče stike z ljudmi, akcijo, dogajanje, govori hitro, maha z rokami, potrebuje doživetja, išče vzburjenje…Introvert je vase zaprt, plašen, miren človek, ki se izogiba prevelikim vzburjenje – raje doma bere knjigo, kot da gre na zabavo… To lastnosti si moramo predstavljati kot dimenzijo, pri kateri je na enem polu skrajni introvert, na drugem pa skrajni ekstravert – večina ljudi je nekje v sredini, možni pa so vsi ostali vmesni položaji. Za vse človeške lastnosti velja normalna distribucija (porazdelitev) – skrajnosti je zelo malo, večina ljudi je vedno nekje v »zlati« sredini.
Navedi 4 tipe temperamenta po Hipokratu in jih na kratko opiši!
Hipokratova tipologija 4 temperamentov: sangvinik, kolerik, flegmatik, melanholik. Sangvinik je vesel in živahen človek, hitrih čustvenih reakcij. Kolerik je hiter in razburljiv, prevladuje jeza, hitri močni izbruhi jeze. Flegmatik je hladen, miren in čustveno neodziven – doživlja le plitva čustva. Melanholik je navzven neodziven, v sebi pa doživlja globoko žalost, obup, je pesimističen, potrt.
Kateri od 4 tipov temperamenta je za okolico najbolj prijeten in kateri najbolj neprijeten? Utemelji!
Za okolico je najbolj prijeten sangvinik, saj je živahen in večino časa vesel, optimističen ter se tudi ob slabih stvareh hitro vrne v stanje veselega razpoloženja. Najbolj neprijeten je zagotovo kolerik, ki s svojimi nenadnimi, nepričakovanimi in močnimi izbruhi jeze (tudi besa) marsikoga plaši, spravlja »ob živce«, razdraži – se pogosto prepira in je napadalen.
Katera so 4 velika področja strukture osebnosti? Katero področje laiki najhitreje in najbolj pravilno spoznajo pri drugem človeku?
To so: temperament, značaj (karakter), sposobnosti in telesna zgradba (konstitucija). Pri drugem človeku najhitreje spoznamo lastnosti telesne zgradbe, ker so te tudi najbolj opazne navzven in jih ne more skriti, celo če nekje stoji ali sedi povsem pri miru in ne pokaže kaj dosti vedenja (vidimo višino, težo, barvo oči, las, kože, raso, starost….)
Na kaj se nanaša temperament? Vas nekdo, ki ga že dalj poznate lahko kljub temu preseneti v svojem temperamentu? Utemelji!
Temperament se nanaša na prirojene značilnosti čustvovanja in čustvenega odzivanja oz. reakcij – hitrost razvoja, moč čustev, prevladujoče čustveno razpoloženje.. Tudi oseba, ki jo že dalj poznamo, nas v svojem temperamentu lahko preseneti (čeprav redko) – možno je, da smo napačno ocenili njen temperament ali pa se do tedaj nikoli nismo znašli skupaj z njo v situaciji, ki bi v tej osebi vzbudila drugo, bolj prikrito komponento temperamenta (npr. oseba je prevladujoč sangvinik s prikrito komponento kolerika, ki se pokaže samo, ko gre kaj zelo narobe).
Na kaj se nanaša značaj (karakter) in kdo ga pri človeku oblikuje? Utemelji!
Značaj se nanaša na naučene, privzgojene lastnosti človeka, ki jo vrednotimo z etično-.moralnega vidika kot dobre ali slabe (npr. natančnost, resnicoljubnost, poštenost, hinavščina, lažnivost, točnost, prijaznost, urejenost…). Značaj otroka oblikujejo predvsem njegovi starši in vzgojitelji že v zgodnjem otroštvu. Kasneje, v odraslosti, se zelo malo in redko spreminja. Značaj nam oblikujejo ljudje, ki nas vzgajajo.
Kaj je bistvena razlika med temperamentom in značajem? Katerega je lažje spremeniti in zakaj?
Temperament je v večji meri podedovan, značaj pa v večni meri pridobljen, naučen , privzgojen. Zato se temperamenta človek ne da bistveno spremeniti (razlike so vidne že pri 3 tedne starih novorojenčkih), medtem ko se zlasti v mladosti značaj človeka lahko še znatno spremeni – vplivamo na njegov razvoj z vzgojo.
Katere so 3 velike skupine sposobnosti človeka? Po čem bi jih lahko ocenil
laiki in kako jih ugotavljajo strokovnjaki?
To so: umske (mentalne ali intelektualne), gibalne (motorične) in čutne (senzorne) sposobnosti človeka. Laiki jih lahko ocenjujejo samo zelo približno, preko vedenja in uspeha pri določeni dejavnosti (npr. po ocenah v šoli, po uspehu pri športih, po tem, kako dobro nekdo sliši vidi…). Strokovnjaki pa jih razmeroma natančno izmerijo s posebej za to izdelanimi testi sposobnosti, ki so navidez zelo različni (umske sposobnosti vedno testira psiholog, medtem ko motorične in senzorne pogosto testira zdravnik).
Govorimo od dobrem in slabem značaju ljudi. Je to pravilno? Ima kdo samo dobre in kdo samo slabe značajske lastnosti? Utemelji!
Ne, gre za neupravičeno posplošitev, saj nihče nima samo dobrih ali samo slabih značajskih lastnosti. Npr. morda je na splošno zelo nepošten in lažniv, do ozkega kroga prijateljev pa je pošten in iskren. Nekdo je morda strašno neurejen, malomaren, len in netočen, vendar je hkrati zelo iskren, prisrčen in radodaren.
Kaj povzroča spremembe in razvoj osebnosti? Kdaj najbolj opaziš, kako se je nekdo spremenil?
Osebnost je dinamična – spreminja in razvij ase pod vplivom motivov. Pri dojenčku je še zelo neizoblikovana, kasneje pa razlike med posamezniki postajajo vedno večje in bolj opazne. Kako se je nekdo spremenil najbolj opazimo, če ga skozi daljše obdobje nismo nič videli, ne imeli stika z njim. Če ga redno videvamo ne opazimo malih postopnih sprememb.
Novorojenčki so zelo podobni, njihova osebnost je še neizoblikovana. Se lahko zgodi, da po napaki staršem dajo tujega otroka in tega nikoli ne ugotovijo? Utemelji!
Ker njihova osebnost še ni izoblikovana, telesno pa so tudi zelo podobni, se prav lahko zgodi, da bi otroka v porodnišnici zamenjali, pa starši, tudi mater, tega ne bi opazili ( v začetku imajo vsi svetle oči, puhek las še ne kaže barve, koža je nagubana…). V tem primeru verjetno tudi kasneje tega ne bi ugotovili, razen če bi prišlo do kakih krvnih preiskav, testov DNK in preiskav zaradi dednih bolezni, darovanja tkiv, organov…. Starši in drugi vedno vidijo (psihološki filtri) podobnost otroka z materjo in očetom, tudi če to biološko sploh nista otrokova oče in mati.
Navedi 5 velikih obdobij razvoja osebnosti! V katerem se osebnost razvija najhitreje?
Glavna velika obdobja osebnostnega razvoja so: otroštvo, mladostništvo (adolescence), odraslost, zrelost in starost. Osebnost se najhitreje razvija (tudi spreminja) v obdobju otroštva (prej hitreje, nato počasneje). Razvoji je najhitrejši v prvem letu življenja, nato se postopno upočasni in do odraslosti skoraj povsem ustavi.
Navedi 3 duševne (razvojne) krize v razvoju osebnosti in za eno od njih pojasni, kaj je v tem obdobju tako kritičnega in kako se vede oseba v tej krizi!
V razvoju osebnosti praviloma pride do naslednjih razvojnih kriz: puberteta, kriza identitete (mladostnik), kriza zrelih let in kriza visoke starosti. Skoznje gremo (bolj ali man burno) vsi, praviloma se pojavljajo v določenem obdobju razvoja in zato imenujejo razvojne. Poleg teh pa se pri raznih ljudeh lahko pojavljajo še druge duševne krize, ki jih sprožijo rani dogodki (npr izguba premoženja, smrt bližnjega, invalidnost, huda bolezen…).
Pubertetnik je telesno odrasel, duševno pa ne in tega ne zmore, zato se prepira, upira odraslim, ima mnoge skrbi okrog svojega telesa, spolnosti, ljubezni, odnosov z nasprotnim spolom… Zaradi hitrih hormonskih sprememb je zelo spremenljivega razpoloženja, ima čustvene izbruhe, spreminja mnenje, ne ve kaj hoče….
Katere vrste zrelosti vključuje zrelost osebnosti? Katero vrsto zrelosti najhitreje opazimo? Utemelji!
Osebnostna zrelo st vključuje: telesno, čustveno, umsko, socialno in moralno zrelost. Najhitreje opazimo telesno zrelost (ali primanjkljaje v njej), ker je najbolj očitna in vidna okolici (koliko je kdo zrasel, je telesno ustrezno razvit, ima razvita spolovila, vse organe…).
Kdaj in s čem se začne obdobje mladostništva? Je kak jasen pokazatelj? Kaj naj bi bilo značilno za odraslost?
Mladostništvo se začne s puberteto – pri deklicah je jasen pokazatelj te prva menstruacija, pri dečkih pa ni tako jasnih pokazateljev (samo posredno, poraščenost, pogostejša erekcija, nočni izlivi…).
Za odraslost je značilno, da je človek sposoben preživeti popolnoma samostojno (zna in upa živet sam), sam poskrbeti zase, ve kaj v življenju hoče, kaj si želi in ima jasno začrtane cilje z načrti, kako jih doseči.
Kako pogoste so blažje in kako pogoste hujše duševne motnje? Poimenuj jih! Kateri 2 sta eni najhujših duševnih bolezni?
Po že delno zastarelih množičnih ameriških raziskavah, je približno tretjina ljudi blažje duševno motenih (nevroze), druga tretjina huje duševno motenih oz. bolnih (psihoze) in le tretjina za silo duševno zdravih (vključuje tudi ljudi z manjšimi težavami). Danes stanje ni boljše, prej slabše. Dve izmed najhujših duševnih bolezni (psihoz) sta: manično-depresivna psihoza in shizofrenija.
Katerih ljudi je več – tistih brez motenj osebnosti ali tistih z različnimi motnjami? Utemelji! Kaj je torej »normalno«?
Več je ljudi z motnjami – kar 2/3 ljudi ima blažje ali težje motnje osebnosti. Če bi kot kriterij normalnosti jemali kriterij večine ali aritmetične sredine (povprečja), je torej bolj normalno biti osebnostno moten, kot osebnostno nemoten oz. duševno zdrav.
Kdo je psihopat in kako mu pravijo tudi drugače? Na katerem področju osebnostne zrelosti ima hud primanjkljaj? So psihopati normalno (povprečno) inteligentni?
Psihopat je oseba, ki kaže resen primanjkljaja na področju moralne zrelosti, zlasti značaja – nima nobenih vrednot, morale in vesti – zato lahko počne strašna grozodejstva. Drugače mu pravijo tudi sociopat ali še bolj blago: družbeno neprilagojen, družbeno manj ali slabše prilagojena osebnost (zveni manj nevarno, kot je!). Večina psihopatov ni samo povprečno, ampak celo nadpovprečno inteligentnih, kar še dodatno povečuje njihovo nevarnost za okolico.
Katere stopnje umske prizadetosti razlikujemo in kako pravimo tem osebam? Ali lahko obiskujejo normalno šolo? Utemelji! Katere spodobnost je pri njih zlasti prizadeta?
Razlikujemo blažjo umsko prizadetost ali debilnost (debil), srednjo umsko prizadetost ali imbecilnost (imbecil) in težjo umsko prizadetost ali idiotijo (idiot). Noben od teh ne more obiskovati normalne šole, saj je njihova splošna inteligentnost preveč pod povprečjem, da bi lahko sledili programu. Prizadeta je zlasti splošna inteligentnost, pa tudi ostale sposobnosti.
Kdo je kreten? Gre za žaljivko ali strokovne izraz? Kaj pripelje do pojava kretenizma?
Kreteni so podmnožica idiotov (umsko in telesno hudo prizadeti posamezniki), pri katerih je do tega stanja prišlo že v času nosečnosti oz. razvoja zarodka ali pa tudi kasneje zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice (premalo hormona tiroksina) ali daljšega pomanjkanja joda v prehrani (vpliva na ščitnico). Oboje je danes skorja izkoreninjeno (hormonsko zdravljenje že v nosečnosti, dodajanje joda prehrani). Kreten oz. kretenizem je strokovni medicinski izraz (nekoliko zastarel) – pogosteje se uporablja izraz hipotiroidizem.
Komu je namenjeno psihološko svetovanje in komu psihoterapija? Zakaj ljudje pogosto ne gredo k psihologu po pomoč, čeprav bi jo potrebovali? Kakšne so posledice tega?
Psihološko svetovanje je namenjeno vsem ljudem, ki imajo kake duševne težave in potrebujejo nasvet strokovnjaka, medtem ko je psihoterapija (poglobljena in daljša obravnava) namenjena ljudem z bolj trajnimi in resnimi motnjami osebnosti ali duševnimi boleznimi. Pri nas ljudje pogost ne gredo k psihologu po pomoč zaradi predsodkov in ker se bojijo negativnega mnenja okolice, ožigosanja da so »nori« in posledic. Posledica tega je, da zamudijo čas, ko so težave še razmeroma blage, majhne in bi se jih dalo razmeroma lahko rešiti. Namesto tega se težave poglobijo, lahko stopnjujejo v duševno bolezen ipd.