- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - http://srednja.zdravstvena.info -

Temeljne življenjske aktivnosti bolnika s shizofrenijo

1 UVOD

Shizofrenija (F20) je bolezen, ki jo je še vedno težko opredeliti. Vzrok za pogosto diagnostično negotovost je v tem, da ne poznamo ničesar, s čimer bi lahko shizofrenijo izmerili. Ne poznamo krvne preiskave, posebne značilnosti tkiva ali telesnih tekočin, ki bi jih lahko odvzeli iz telesa in tudi nobenega dokazljivega skupnega simptoma, ki bi se pojavil pri vseh bolnikih. Pri shizofreniji se pojavljajo različni simptomi, o diagnozi pa se odločamo, kadar je navzoča skupina različnih simptomov. Diagnozo je treba postaviti čim prej, da bolezen lahko čim prej začnemo zdraviti. Hitro zdravljenje izboljša potek in prognozo bolezni (Švab, 2001).

Poglavitni znaki shizofrenije so:
– motnje mišljenja
– motnje zaznavanja
– motnje čustvovanja
– motnje hotenja in depersonalizacije
– avtizem
– katatonski znaki
– telesni znaki

2 PRIPRAVA SEMINARSKE NALOGE

V nadaljevanju so predstavljeni elementi seminarske naloge:

MOTENE ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI PRI SHIZOFRENIJI
– Izražanje čustev, odnosi z ljudmi in komunikacija
– Učenje in pridobivanje znanja
– Izločanje in odvajanje
– Vzdrževanje normalne telesne temperature
– Oblačenje
– Razvedrilo in rekreacija

2.1 Izražanje čustev, odnosi z ljudmi in komunikacija

Motnje čustvovanja spadajo med osnovne znake shizofrenije. V različnih časovnih obdobjih bolezni lahko pravzaprav srečujemo vse motnje čustvovanja, ki jih poznamo iz splošne psihopatologije. Pri akutnih stanjih so neredka grozavostna stanja in ekstatična razpoloženja, v nadaljnjem poteku tudi vsaj kratkotrajna depresivna in evforična stanja. Opazujemo po eni strani preveliko občutljivost in razdražljivost, po drugi pa pravo čustveno plitvost, oziroma sploščenost z majhno amplitudo čustvenih reakcij. Pri huje izraženi bolezni lahko pride do prave čustvene otopelosti oziroma apatije. Vse te motnje se lahko družijo tudi s čustveno ambivalentnostjo, ki pomeni istočasno prisotnost raznih, celo nasprotujočih si čustev proti določeni osebi, situaciji ali predmetu (to se odraža z nenavadnim vedenjem do te osebe ali situacije) in s paratimijo in paramimijo, to je z neustrezno čustveno in izrazno reakcijo. Nasploh so opisane motnje čustvovanja, povezane z avtizmom, depersonalizacijskimi in katatonskimi pojavi tista simptomatika, ki daje shizofrenemu bolniku avreolo »drugačnosti«, »odtujenosti«, »spremenjenosti« in »nenavadnosti«. Pri zelo težkih kroničnih stanjih srečujemo bolnika, ki je čustveno plitev oziroma otopel, ki je nesposoben za raznolike čustvene reakcije, značilne za zdravega človeka, je brezvoljen, avtističen, ki vse bolj izgublja zanimanje za okolico, se zato odtujuje, se zanemarja in socialno propada. To je tako tragično stanje, ki se ga v poteku bolezni najbolj bojimo. Sodi v okvir t.i. negativne shizofrenske simptomatike, prej so govorili o »shizofrenskem defektu«. Važno je vedeti, da tega stanja ne gre razumeti zgolj kot posledico oziroma kot sestavni del bolezni, ampak je lahko tudi posledica terapevtske zapuščenosti, neukvarjanja z bolnikom in hospitalizma (Tomori in Ziherl, 1999).
2.1.1 Ocenjevanje čustvovanja
– Izguba čustvovanja

Oseba se pritožuje, da je izgubila sposobnost, da bi čutila in doživljala čustva. Spominja se časa, ko je to sposobnost imela (čeprav so od tega lahko minili meseci in leta) in ji je povsem jasno, da jo je izgubila. Simptom ocenimo samo, če je bil prisoten v preteklem mesecu. Simptom je lahko združen z depresijo (zlasti s kronično depresivno apatijo) in drugimi čustvenimi motnjami. Gre za subjektivno počutje in ga ne smemo pomešati z zbledelim čustvovanjem (Slovar definicij simptomov devete izdaje pse).
– Čustvena zbledelost

Simptom zajema otopelo čustvovanje, čustveno ravnodušnost in apatičnost. V bistvu gre za zmanjšano čustveno odzivnost. Bolnikov obraz in glas sta brezizrazna, v pogovor se ne vživi in na različna vprašanja ne odgovarja čustveno. Videti je ravnodušen, tudi ko teče pogovor o nedvomno obremenjujočih zadevah (bodisi blodnjavih ali ne). Čustvena izraznost je ozko omejena. Če je oseba ves čas intervjuja resna in skoraj nespremenjena, odmaknjena, zelo slabo čustveno odzivna, brezizraznega obraza in monotonega glasu, ocenimo z (2). Če je resna, vendar ne ves čas ista, ali ista pa ne tako brezizrazna, ocenimo z (1). Simptom razlikujemo od čustvene neustreznosti, ko je čustvo izraženo, vendar ni primerno zunanjemu dogajanju. (Slovar definicij simptomov devete izdaje pse).
– Čustvena neustreznost

Obseg čustvene izraznosti ni nujno omejen (lahko je celo razširjen), vendar izraženo čustvo ni takšno, kot bi ga pričakovali. Na primer oseba se smeje, ko govorimo o žalostnem dogodku.
– Manifestna anksioznost

Oseba je napetega ali zaskrbljenega videza oz. drže. Videti in slišati je lahko prestrašen in boječ. Lahko je na njem opaziti drhtenje glasu ali rok, lahko ima tahikardijo ali druge avtonomne znake anksioznosti.
– Manifestna depresivnost

Žalosten objokan izraz s solzami v očeh in otožen, monoton glas, lahko se osebi ob občutljivih temah glas trga, globoko vzdihuje in odkrito joče, lahko pa se kaže »onemela žalost«.
– Teatralno vedenje

Oseba izraža čustva v pretirani, dramatizirani, teatralni obliki.
– Hipomaničen afekt

Oseba je zmerno privzdignjena, glede na okoliščine preveč nasmejana in ljubezniva, dobra volja pa se ji hitro lahko sprevrže v razdražljivost.
– Sovražna razdražljivost

Oseba ne sodeluje, je razdražljiva, zbadljiva, nezadovoljna ali nasprotujoča, lahko je jezna ali odkrito sovražna.
– Sumničavost

Oseba ima občutek, da ni vse tako, kot bi moralo biti, kar je razpoznavno iz njenega pripovedovanja o odnosih, ki jih je imela z drugimi ljudmi in svojem okoljem v preteklem mesecu. Ponavadi misli, da gre za namerne poskuse škodovanja ali oviranja, česar pa ni mogoče razbrati iz okoliščin. Ločiti moramo zbeganost, ko oseba ne postavlja kakih očitnih sumov (npr. o zaroti, poskusu oviranja), ampak preprosto ne ve, kako naj si razlaga dogajanje.
– Zbeganost

Oseba je videti zbegana. Ne more najti razlage za doživljanja, ki se ji zdijo nenavadna. Lahko gre za nanašalne blodnje, zaznavne motne, vstavljene misli itd. ali pa je bolnik preprosto dezorientiran. Zbeganost je lahko prisotna skupaj s sumničenjem, še zlasti kadar oseba pravzaprav ne ve, kaj sumi, temveč se ji samo zdi, da se nekaj sumljivega dogaja. Simptoma sta vendarle različna in ju moramo neodvisno ocenjevati.
– Labilno razpoloženje

Bolnikovo razpoloženje je spremenljivo. Na trenutke je lahko prestrašen, potem spet pomirjen. Euforija se lahko izmenjuje z depresijo ali sovražnost s prijaznostjo. Upoštevamo tudi različne stopnje manifestacije istega razpoloženja, npr. nihanje med normalno ljubeznivostjo in privzdignjenostjo.
2.1.2 Ocenjevanje govora

– Upočasnjen govor

Oseba odgovarja po dolgih presledkih, besede se zelo počasi nizajo druga za drugo. Pogosto kar preneha z odgovarjanjem in jo je treba opomniti, da nadaljuje. Zgodi se, da intervjuja ni mogoče dokončati, ker je oseba tako počasna in se je ne da pospešiti. Vedno moramo upoštevati tudi izobrazbo in govorno spretnost osebe.

– Pospešen govor

Oseba preveč govori, zdi se, kot da besede pod pritiskom letijo ven; govori prehitro, glas je premočan in dodane so mnoge nepotrebne besede.

– Ne – socialen govor

Ne-socialen govor je govor, ki očitno ne sodi v socialni okvir intervjuja, ni naslovljen na izpraševalca kot odgovor na vprašanja ali kot del pogovora. Nesocialni govor je samogovor, mrmranje ali zdihovanje vase, spontano ali kot nadaljevanje potem ko je bil odgovor na vprašanje že dan, zadiranje na »glasove«, neslišno premikanje ustnic itd.

– Mutacizem

Oseba je lahko skoraj popolnoma tiho in ne reče vsega skupaj, vključno z uvodnimi besedami, več kot dvajset besed.

– Omejena količina govora

Oseba večkrat ne odgovori, vprašanja je treba ponavljati, odgovori pa so omejeni na minimum.

– Nelogizmi in bizarna raba besed in stavkov

Nelogizmi so besede, ki jih oseba sama naredi in nimajo splošno sprejetega pomena.
2.1.3 Motnje vsebine govora

Opredeljene so tri vrste motene vsebine: inkoherentnost, beg idej in obubožanost. Ti pojmi se prekrivajo in je zato v posameznih primerih zelo težko dojeti, kaj oseba meni. Vendar so simptomi opredeljeni po specifičnih komponentah, tako, da bi v večini primerov le bilo možno reči, ali je prisoten eden, dva ali trije simptomi. Kadar smo v dvomu, ocenjujemo po hierarhičnem redu; inkoherentnost ima pri ocenjevanju prednost pred begom idej in le–ta pred obubožanostjo govora.

– Inkoherentnost govora

Izmaličena gramatika, ali oseba odgovarja mimo, ali uporablja sila zapletene stavke, ki zameglijo pomen, ali nepojasnjeno skače s teme na temo ali pa ni logične zveze med stavki ali njihovimi deli.

– Beg idej

Besede so neustrezno povezane med seboj zaradi svojega pomena ali rime, tako da govor izgubi svoj cilj in se oseba oddaljuje daleč od prvotne teme. Mogoče komentira nepomembne dogodke kot npr. kihanje nekoga izven sobe. Pogosto se poigrava z besedami.

– Obubožana vsebina govora

Oseba dokaj sproščeno govori, vendar tako nejasno, da ni mogoče dobiti od nje nobene informacije, kljub množici besed.


Medicinska sestra mora biti pripravljena pogovarjati se z bolnikom in le tako ji bo lahko zaupal in jo v stiski tudi poiskal.
Pri bolnikih, ki težko komunicirajo, sta pomembna tako besedna kot nebesedna komunikacija. Vzpodbujamo jih, da govorijo tudi o sebi in o lastnih pogledih, doživetjih, dvomih, o problemih, o tem kako doživljajo samega sebe. Hkrati pa jih opozarjamo na prisotnost drugih in na to, da je za uspešno komunikacijo potrebno prisluhniti tudi drugim. Medicinska sestra mora biti potrpežljiva, ko dela z bolnikom, ki ima težave pri vzpostavljanju odnosov z drugimi. Izogiba naj se kritiki in sodbam, ker bolnik potrebuje nekoga, ki ga bo razumel in podpiral (Kogovšek in Kobentar, 1999).
2.2 Učenje in pridobivanje znanja

Shizofrenske motnje označujejo na splošno temeljna in značilna izkrivljena mišljenja in zaznavanja ter čustvovanja, ki je neustrezno ali otopelo. Jasna zavest in intelektualne sposobnosti so navadno ohranjene, čeprav se ščasoma lahko razvijejo določene kognitivne pomanjkljivosti (Marušič, 2007).

Vrzeli se pojavljajo na področju spomina, pozornosti koncentracije, načrtovanja in aktivacije (Kores in Zalar, 2000).

Spoznavne motnje, upad delovnega spomina, motnje koncentracije in pozornosti, slabše učenje in načrtovanje pa povzroča tudi uporaba klasičnih antipsihotikov (Švab, 2006).

Medicinska sestra tudi uči bolnika s svojim znanjem in zgledom. Pomemben je pravilen pristop. Učenje bolnika pomeni, da le ta opusti neustrezne oblike vedenja in razvije nove, s katerimi se bo lažje prilagodil bolezni. Bolniki se morajo naučiti predvsem ustreznega odnosa do sebe, do bolezni, do terapevtskih zahtev, do svojcev in zdravstvenih delavcev (Kogovšek in Kobentar 1999).

Še posebej mladostniki potrebujejo veliko podpore in pogovorov. Za normalno funkcioniranje mladostnika je pomembno, da uspešno obvladuje razvojne naloge, kar vodi do socialnega odobravanja, predstavlja prilagojeno vedenje v družbi, na ravni posameznika pa prispeva k njegovemu subjektivnemu zadovoljstvu in zanj predstavlja ugodno pripravo, oziroma izhodišče za uspešno obvladovanje razvojnih nalog v naslednjem razvojnem obdobju. Razvojne naloge konkretno predstavljajo znanja, stališča, spretnosti, načine vedenja, ki jih mora posameznik osvojiti v določenem obdobju svojega življenja. Mladostniki imajo naslednje razvojne naloge: prilagajanje na telesne spremembe, čustveno osamosvajanje od družine in drugih odraslih, oblikovanje socialne spolne vloge, oblikovanje novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki, razvoj socialno odgovornega vedenja, priprava na poklicno delo, priprava na partnerstvo in družino in oblikovanje vrednostne usmeritve (Marjanovič Umek in sod., 2004).

Opazka Aleksandra Popa, da »je pamet doma prav tam kot norost« ni originalna. Že od pradavnine so se ljudje spraševali, kaj loči genija od norca. Rezultati teh premišljevanj so bili običajno zmedeni in so zmedli še druge. Nekateri trdijo, da je vsak genij do neke vrste shizofrenik, drugi pa prav tako dogmatično ugotavljajo, da je vsak shizofreni bolnik tudi razumsko prizadet. Resnica pa je bolj zapletena in odvisna od individualne osebnosti in poklica. Mnogi zdravniki so že stoletja omenjali posebno obliko ustvarjalnosti, ki je neredko, toda ne vedno, povezana z zgodnjo shizofrenijo (C.Pfeifer in sod., 1978).

Shizofreniki lahko marsikaj dosežejo. Nekaj primerov iz zgodovine:

Isaac Newton, matematik; Nižinski, največji plesalec vseh časov, Franc Kafka, veliki češki pisatelj, Wiliam Blak, angleški pesnik in slikar, Van Gogh, slikar, Marrilyn Monroe, John Nash, doktorat iz matematike, dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo – po njem je posnet film Čudoviti um.
2.3 Izločanje in odvajanje

Izločanje in odvajanje je tako kot prehranjevanje tesno povezano s čustvi. Glede na starost bolnika in običaje, ki veljajo v njegovi kulturi, je potrebno poskrbeti za zasebnost in telesno udobje pri defekaciji in mikciji (Kogovšek in Kobentar, 1999).

Pogosta težava bolnikov, posebno regrediranih in odmaknjenih, je zastajanje urina. Bolnik je lahko tako zaposlen sam s seboj, da ne čuti potrebe. Zato ga moramo redno voditi na stranišče. Lahko pa je zastajanje urina posledica stranskih učinkov zdravil, zato mora biti medicinska sestra pozorna na to, kolikokrat na dan gre bolnik na vodo in ali toži, da ne more na vodo. Prestrašeni in anksiozni bolniki pa pogosto hodijo na vodo, čeprav nimajo nobene organske motnje.

Nezadostno pitje tekočin in uživanje hrane, telesna neaktivnost in nekatera antipsihotična zdravila povzročajo zaprtost, kar še poslabša bolnikovo psihično in telesno počutje. Bolnika večkrat na dan spomnimo na odvajanje, prebavo urejamo s prehrano, v kateri je dovolj vlaknin in tekočine. Bolnika stalno spodbujamo k telesni aktivnosti (Gorše Muhič, 2000).

2. 4 Vzdrževanje normalne telesne temperature

Cilj je vzdrževanje toplotnega ravnovesja, sicer vpliva na to zmanjšana aktivnost, zmanjšano ali spremenjeno zaznavanje toplotnih dražljajev iz tega pride do hiper ali hipotenzije. Če se malo gibamo je tudi manj toplote, senzorni sistem je spremenjen in kasneje reagira na toplotne dražljaje. Na produkcijo toplote vpliva zmanjšan metabolizem in žilne spremembe (ne pride do vazokonstrikcije), vplivajo tudi zdravila in določenih skupin po delovanju na center za termoregulacijo (na budnost, gibanje in ne pride do ustvarjanja toplote v organizmu). Vzrok za problem je lahko tudi finančno stanje, ki ne dopušča da bi imeli bolniki prostore normalno ogrete.

CILJ – aktivno gibanje (fizično) in vzdrževanje normalne telesne mase, ki je potrebna za regulacijo temperature in pravilno oblačenje.

Pri shizofrenikih številne telesne spremembe posredno vplivajo na zmanjšano sposobnost vzdrževanja telesne temperature :

– upočasnjen bazalni metabolizem celic in upočasnjen krvni obtok, zato jih rado zebe
– premalo gibanja in s tem upadanje mišične mase
– zaviralno delujejo tudi nekatera zdravila (npr. pomirjevala, uspavala),
– nekatere duševne spremembe delujejo zaviralno na bazalni metabolizem celic
– slab ekonomski položaj.

2.5 Oblačenje

Že ko sprejemamo bolnika s shizofrenijo posvečamo pozornost tudi urejenosti. V zanimanju za obleko in skrbi za zunanjost vidimo pozitivno znamenje bolezni, kadar pa je pride do zanemarjanja obojega pa pomeni znamenje bolezni (Gorše Muhič, 2000).

Predvsem moramo poskrbeti, da so bolnikova oblačila topla, udobna in tudi privlačnega videza. Obleka krepi samozavest. Če pa komu odvzamemo obleko, mu s tem odvzamemo tudi svobodo, enako pa velja tudi za obleko, ki ne ustreza okusu . Potrebno je zagotoviti, da je pri oblačenju kar najmanj sprememb, če želimo preprečiti, da bi bolnik zgubil stik z svetom. Predvsem moramo Medicinske sestre poskrbeti, da bolnikova svoboda glede obleke ne bo po nepotrebnem okrnjena ( Kogovšek in Kobentar, 1999).

Zelo prizadetim pa pomagamo pri oblačenju in slačenju in jih ob tem vzpodbujamo pri pridobivanju samostojnosti glede izbire oblačil kakor tudi oblačenja (Gorše Muhič, 2000).
2.6 Razvedrilo in rekreacija

Bolniki s shizofrenijo pogosto ne vedo, zaradi negativne simptomatike, kaj početi v prostem času. Največkrat ga preživljajo v pretiranem poležavanju in pasivnosti .

Zelo pomembno je da medicinska sestra spozna bolnikove interese za aktivnosti in kakšne možnosti ima v današnjem času. Lahko je to rekreacija v telovadnici, sprehodi v naravi, izleti, ogled razstav, sodelovanje v pevskih skupinah, poslušanje glasbe, branje, lahko tudi plešejo, rišejo ( Kogovšek in Kobentar, 1999).

Medicinske sestre pri organiziranju prostega časa sodelujejo z delovnim terapevtom in seveda z bolnikom, ker je vse skupaj odvisno od domišljije bolnika in njegovih nagnjenj.

Prizadevati si pa moramo, da bolniki čim bolj polno preživijo svoj prosti čas, kar pa vpliva na kakovost življenja. Pri tem ga vzpodbuja, podpira, motivira in mu svetuje (Gorše Muhič, 2000).
3 RAZPRAVA

Vsaka medicinska sestra ima svoj osebni sistem vrednot, ki je nastal pod vplivom kulturnega okolja v katerem živimo, verskega in političnega prepričanja, izobrazbe in vzgoje ter življenjskih izkušenj.

S pomočjo temeljnih življenjskih aktivnosti lahko opredelimo bolezen shizofrenijo in tako lahko natančno obdelamo bolnika, ki nas potrebuje.

Samo bolezensko stanje potrebuje veliko individualnega dela, kjer morajo biti vključene vse službe, od zdravstveno negovalnih, fizioterapevtov, delovnih terapevtov in podobno.
S tem da vključujemo vse službe lahko bolezen shizofrenijo popolnoma omilimo ali zajamemo skupaj z bolnikom do take mere , da je zelo dobro obvladana in se lahko bolniki vključujejo v vsakdanje življenje – »normalno«.

Medicinske sestre se moramo zavedati, da je vsak posameznik individum zase in glede na njegove sposobnosti in potrebe prilagajamo in izvajamo zdravstveno nego (Dexter and Wash, 1991) .
4 ZAKLJUČEK

Shizofrenija je še vedno skrivnost, vsaj glede popačenja realnosti, emocij in vedenja. Pri posamezniku vse te lastnosti lahko opazujemo in ocenjujemo v kontekstu njegovega bivanja. Bolniki s pozitivnimi simptomi shizofrenije imajo popačeno realnost zaradi halucinacij in blodenj, tisti z negativnimi simptomi pa nimajo energije volje in usmeritve (Plesničar, 2007).

Zdravstvena nega pri bolniku s shizofrenijo je praviloma usmerjena k učenju in zdravstveni vzgoji bolnika, kakor tudi k zadovoljevanju temeljnih življenjskih aktivnosti. Medicinska sestra bolnika vodi, da čim prej postane neodvisen in se pri tem nasloni na teoretični model zdravstvene nege predvsem na Virginijo Henderson, Hildegard Peplau in Dorothy Orem.