Preiskave v zdravstvu in paliativa

PALIATIVNA OSKRBA

  1. konvencionalni princip – negiranje umiranja, pozornost usmerjena k bolezni, izogibanje narkotikov in pomirjevalov, beg pred umiranjem.
  1. paliativni princip – umiranje kod del življenjskega ciklusa. Pozornost je usmerjena na človeško doživljanje, sodelovanje, odprta komunikacija, osredotočimo se na posamezne stopnje umiranja, prilagajanje narkotikov in pomirjeval za ublažitev bolečine.

 

Komu je namenjena paliativna oskrba?

Vsem neozdravljivim bolnikom – onkološki bolnik, kronična obolenja srca, bolniki z dihalnimi stiskami, bolniki z nevrološkimi obolenji (TIA – tranzitorna ishemična ataka – trenutna prekinitev dihanja – ishemia, hipoksia, motnje zavesti, spr. RR, komunikacija z bolnikom ni možna ali je zelo slaba).

Značilnosti

–        timski pristop vseh ZD in sodelavcev, ki prihajajo v stik z neozdravljivo bolnim in njegovo družino

–        upoštevamo bolnikove osebne želje in potrebe

–        upoštevanje življenja in priznavanje smrti kot naravnega dogodka

vloga in naloge DMS in TZN

–        oceni situacijo

–        zbira in posreduje informacije o bolniku, jih posreduje zdravniku in negovalnemu timu

–        postavi negovalno diagnozo, načrtuje in izvaja negovalne intervencije

–        prepoznavati in preprečevati moteče simptome

–        bolniku in njegovim svojcem daje psihično oporo v procesu sprejemanja napredovanja bolezni

rak dojke

 

Je najpogostejše maligno obolenje pri ženskah. Zgodnje odkrivanje raka dojke obsega:

  • samopregledovanje dojk (začne se pri 20 letih – celo življenje)
  • klinični pregled na vsake 3 leta med 20 in 40 letom življenja ženske
  • klinični pregled z mamografijo med 40 in 50 letom
  • klinični pregled z mamografijo na vsaki 2 leti po 50 letu

MAMOGRAFIJA je postopek s katerim izvajajo diagnostično metodo. Metoda je neboleča.

Sumljiva znamenja za RD

  • neboleča, neostro omejena zatrdlina na zunanjem kvadrantu dojke
  • eritem – rdečina kože pri vnetni obliki RD
  • povečane podpazdušne bezgavke, ki so znak limfogenega razkroja
  • krvav izcedek iz bradavice

najugodnejši čas za samopregledovanje je 10., 11. dan po zadnji menstruaciji. Pri ženskah v meni, nosečnicah in po operaciji 1x mesečno.

Načini samopregledovanja

  • pred ogledalom
  • leže na hrbtu
  • pod prho

dejavniki tveganja

  • spol
  • starost (mlajša je slabša je)
  • menopavza po 49. letu povečuje možnost nastanka raka za 3,6%
  • starost ob prvem porodu (če je starejša od 35 let je za 25% bolj ogrožena od tistih, ki so rodile prej – prvorojenci)
  • družinska obremenjenost za RD se poveča za 2-3x
  • debelost po 50. letu

PUNKCIJA, BIOPSIJA in  ENDOSKOPIJA

 

Punkcija je prebod stene votline ali organa s punkcijsko iglo ali troakarjem (večja punkcijska igla). S punkcijo dobimo punktat. Namen punkcije je.

  • TERAPEVTSKI – zdravljenje
  • DIAGNOSTIČNI – določanje diagnoze

Pri punktatu lahko dobimo transudat (nevnetni izcedek) in eksudat (vnetna tekočina) ali kri (venepunkcija).

Punktat dobimo s:

  • PUNKCIJO – časovno omejena
  • DRENAŽA – praznjenje določene votline je trajno (nekaj dni)

Tekočino, ki jo dobimo ob sami punkciji opišemo – barva, količina, spec. Teža, kakovost in opravimo Rivaltov preizkus. Namen tega preizkusa je, da ugotovimo ali gre za transukdat ali eksudat. V 3% ocetno kislino kanemo nekaj kapljic dobljene spunktirane tekočine. Če se kapljice sesedejo kot meglice je preizkus pozitiven, pomeni da je tekočina eksudat.

Ime punkcije poimenujemo po mestu, ki ga punktiramo. Tako poznamo abdominalno punkcijo, torakalno punkcijo, lumbalno punkcijo (križnica), sternalno punkcijo in hepatalno punkcijo.

Terapevtska punkcija

  • Abdominalna
  • Torakalna
  • Lumbalna – dobimo liquor cerebrospinalis – hrbtni mozeg

Punkcijo izvedemo po pravilih asepse (dezinfekcija kože, sterilni instrumenti, sterilne rokavice…)

Komplikacije, ki nastanejo po punkciji:

  • Šok
  • Krvavitve
  • Infekcija

Po punkciji opazujemo bolnika, merimo VF. V določenih primerih so potrebni specialni preventivni ukrepi, ki so odvisni od posamezne punkcije.

Naloge TZN pri punkciji:

  • Priprava bolnika – izprazni mehur in črevo
  • Priprava prostora in materiala
  • Pomoč zdravniku pri izvedbi
  • ZN po punkciji

Lumbalna punkcija

Izvajamo jo v terapevtske namene pri menengitisu, encefalitisu, po CVI, poškodbi glave. V diagnostični namen pa kadar je povečan intrakranialni pritisk in za pregled likvorja. Med preiskavo bolnik sedi na robu postelje, glavo ima pomaknjeno navzdol, noge pritegne k sebi, hrbet je upognjen. Po punkciji mora bolnik ležati na hrbtu brez blazine, ne sme se obračati ali vstajati najmanj 2 uri.

Druga možnost pa je, da bolnik leži na boku, ostali postopek je enak.

Bolnika opazujemo, mora imeti alarmno napravo.

Hepatalna punkcija

To je punkcija jeter. Bolnik mora biti tešč. Pred posegom izprazni mehur. Naučimo ga zadrževati dihanje. Po punkciji pripeljemo bolnika v posteljo, kjer leži na desni strani. Pod rebrni lok mu damo manjšo blazino. Na predel jeter pa ledeno vrečko za eno uro.

Prve 4 ure po punkciji merimo VF na vsakih 30 min. zapisujemo na list opazovanja. Bolnik lahko zaužije le male požirke pijače, če to želi.

Po punkciji se punktirano mesto sterilno pokrije in ves predel »jeter« povijemo s povojem. Opazujemo morebitno krvavitev. Pogoj za hepatalno punkcijo je PČ – protrobinski čas = čas krvavitve.

Punkcije žil in odvzem krvi

Punkcijo venoznega in kapilarnega žilja opravi MS. TZN skrbi, da je bolnik pred posegom tešč in umirjen. Po posegu opazuje njegovo splošno počutje in vbodno mesto. Krvne vzorce takoj po odvzemu odnese na nosilnem pladnju v laboratorij.

Plevralna punkcija

Omogoča dostop do plevralnega prostora v terapevtske ali diagnostične namene.

Abdominalna punkcija

Izvajamo jo pri odvzemu tekočine iz v diagnostične in terapevtske namene. Običajno gre za terapevtsko razbremenilno punkcijo pri ascitesu – punkcija ascitesa. Preden se zdravnik odloči za punkcijo poskuša z dajanjem diuretikov doseči odvajanje vode, ki se je nabrala v telesu.

Punkcija sklepa izvajamo jo v terapevtske in diagnostične namene.

Priprava bolnika

  • Seznanitev bolnika z namenom in potekom posega
  • Izpraznitev mehurja
  • Britje po potrebi
  • Merjenje trebušnega obsega – dokumentiramo
  • Bolnik leži na hrbtu
  • Zaščita postelje

ZN po posegu

  • Opazujemo vbodno mesto
  • Splošno počutje
  • Merimo VF
  • Pomagamo pri odvzemu krvi za kontrolo

Biopsija je odvzem tkiva za histopatološko preiskavo. Je metoda proučevanja celičnega, tkivnega vzorca, ki ga odvzamemo bolniku. Glede na način odvzema ločimo 3 vrste biopsije:

  • Preizkusna biopsija – preizkusna ekscizija – izrez koščka tkiva s skalpelom
  • Aspiracijska biopsija – sukcijska biopsija
  • Endoskopska kleščna biopsija

Glede na mesto biopsije ločimo:

  • Biopsija plevre
  • Biopsija pljuč
  • Biopsija kostnega mozga
  • Biopsija jeter – lahko jo izvajajo slepo (od zunaj s tipanjem) ali ciljno (z laparoskopijo z očesno kontrolo)
  • Biopsija ledvic
  • Biopsija kože in ustne sluznice – pri kožnih obolenjih ali spremembah sluznice. Bolnikovo kožo pred posegom očistimo in po potrebi obrijemo

kadar delamo biopsijo želodca, mora biti bolnik najmanj 3 ure tešč po posegu. Po anesteziji žrela opazovanje bolnika zaradi nevarnosti aspiracije in karenca 2 uri.

ZN bolnika z biopsijo

  • Psihična priprava bolnika
  • Priprava prostora in materiala
  • Sodelovanje pri aseptičnem posegu
  • ZN po posegu (opazovanje)

komplikacije

  • krvavitev na mestu biopsije, endobronhialna krvavitev
  • pneumotoraks – zrak v  prsni votlini
  • srčna aritmija
  • hipoksemija
  • okužba – oskrbimo vbodno mesto, asptična izvedba posega
  • šok

Endoskopija

 

Je poseg, ki omogoča neposredno opazovanje votlih organov v bolnikovem telesu s pomočjo osebnega instrumenta – endoskopa. To je optični instrument. Poznamo 2 vrsti endoskopov:

  • Togi (trdi) – cistoskop, traheoskop, mediastinoskop
  • Fleksibilni (gibljivi) – gastroskop, bronhoskop

V togi ali fleksibilni cevi je poseben optični sistem za osvetlitev votlega prostora, za njegovo opazovanje in povečanje slike.

Pozorni moramo biti na čiščenje, shranjevanje in dezinfekcijo endoskopov.

Endoskopije praviloma izvajamo v lokalni anesteziji.

Zdravnik s pomočjo endoskopa ugotavlja patološke spremembe posameznega organa, votline. Hkrati pa izvede terapevtski ali preiskovalni poseg. S pomočjo endoskopa lahko odstranimo polipe, (požiralnik, črevesje, sluznica…) zaustavimo krvavitev (v želodcu…).

Priprava bolnika na endoskopijo

  1. bolnika seznanimo z namenom in vrsto preiskave. Z njo mora pisno soglašati. Pripravimo vso potrebno dokumentacijo, ki obstaja, po potrebi priložimo RTG slike.
  2. na dan preiskave je bolnik tešč, izprazni mehur in črevo. Pri oralnih posegih in splošni anesteziji pa odstranimo zobno protezo.
  3. po naročilu zdravnika izvedemo krvne preiskave, določitev krvne skupine in Rh faktorja, ter PTČ – proturbinski čas (čas strjevanja krvi), ne sme biti višji od 1.
  4. premedikacija po naročilu zdravnika. V primeru, da se bolnik slini, mu damo atropin s.c.

ZN bolnika po posegu

  • opazujemo VF (pulz, dihanje, RR, temp., motnje zavesti) ter zunanji videz bolinika
  • poskrbimo za dobro predihanost bolnika
  • per os tekočina oz. hrana šele po 2 urah
  • opazujemo seč od 2-6 ur po posegu
  • preiskave dokumentiramo, beležimo posebnosti po posegu

bronhoskopija omogoča pogled v skarjno periferijo pljuč. Ločimo terapevtsko in diagnostično. Indikacije so trdovraten kašelj, hemoptize (krvavitve s pljuč), tujki, odvzem tkiva…

želodčno črevesne endoskopije glede na organ se izvajajo oralno ali analno

Laporaskopija

Je endoskopski ogled trebušne votline s trdim endoskopom. Laparoskopija omogoča pregled organov, odvzem tkiva in kirurške posege.

  • Diagnostična laparoskopija
  • Terapevtska laparoskopija

Diagnostično izvajajo pri obolenju jeter (hepatitis, ciroza…), pri poškodbah notranjih organov ali pri nepojasnjenih bolečinah.

Terapevtsko izvajamo pri odstranitvi polipov, odstranitev žolčnika, ginekoloških posegih in odstranitvahz ledvic.

V primeru kirurških posegih z laparoskopijo uporabijo lokalno ali pa splošno anastezijo.

Izvedba

Ob popku vbodejo iglo in insuflirajo – vpihnejo 4-5l CO2. uvedejo troakar in s pomočjo kamere opazujejo sliko na ekranu.

ZN po laparoskopiji

  • Opazovanje VF (RR, zavest, dihanje, temp.) in opazovanje obveze na 15 min, 30 min. opazovanje traja 6 ur
  • Analgetik po naročilu zdravnika
  • Obvezen hrbtni položaj 24 ur
  • Karenca hrane, najmanj 6 ur (infuzija)

Zapleti pri laparoskopiji

  • Hude bolečine zaradi resorpcije plinov
  • Kolaps
  • Krvavitve
  • Poškodbe votlih organov

Uretrocistoskopija

Je pregled sečnice in sečnega mehurja s pomočjo cistoskopa.

  • DIAGNOSTIČNA – okužbe sečil, sum na karcinom tega področja, motnje mikcije (anurija, oligurija – 100-400, poliurija, disurija, enuresis nocturna), nepojasnjena hematurija
  • TERAPEVTSKA – odstranitev kamnov iz sečevodov, razširitev sečevodov, odstranitev tumorjev in tujkov.

Priprava bolnika:

  • Bolniku razložimo poseg
  • Sečnico pred preiskavo anestezirajo

 

ZN po uretrocistoskopiji

  • Opazovanje bolnika
  • Opazovanje mikcije
  • VF

Artroskopija

Je pregled sklepov z endoskopom (kolenčni, kolčni, ramenski, komolčni…).

Izvajamo jo v diagnostične namene in kadar delamo kirurške posege na posameznem predelu sklepa.

 

Priprava bolnika

  • Kožo nad sklepom obrijemo, očistimo in pokrijemo s sterilno kompreso
  • Bolnik je tešč, izprazni mehur in črevo

Zapleti

  • Krvavitev
  • Tromboflebitis
  • Embolija
  • okužba

LABORATORIJSKE PREISKAVE

 

Normalni potek dela:

  • Zdravnikovo naročilo
  • Odvzem biološkega materiala
  • Napotnica, ki jo napiše zdravnik
  • Transport v laboratorij

Vrste preiskav

  • Nujne – 24h na dan – rezultat v 30 min, življenjskega pomena
  • Rutinske – rezultati še isti dan, planirane, mednje sodijo ugotavljanje sedimentacije eritrocitov, hemogram ter osnovne urinske preiskave
  • Specialne – izvajajo se v določeni ustanovi ali pa je potrebno vzorec biološkega materiala poslati drugam, zaradi načrtovanja zdravljenja, ne izvajajo jih dnevno ampak od določenih dnevih

Transport bolniškega materiala

  • Čim prej po odvzemu v hladilnik
  • Dobljeni material nosimo na tasi oz. v hladilni torbi
  • Material obravnavamo kot kužnino
  • Pri rokovanju pazimo, da material ne okužimo

Urinske preiskave

 

Opazujemo barvo, vonj, izgled, pH, volumen ali količino, gostoto, pregled beljakovin in nitratov.

Nitriti – s hrano uživamo nitrate in jih nespremenjene izločimo z urinom. V primeru obolenja – okužba z esherikia koli pa se pod vplivom bakterij nitrati spremenijo v nitrite.

Sladkor – praviloma ga ni, vendar pri diabetesu (DM) pa je lahko več kot 10mmol/l.

Ketoni – praviloma jih ni, lahko pa se pojavijo pri motnjah v presnovi maščob, beljakovin in sladkorni bolezni – ketonurija.

Žolčna barvila – bilirubin (sest. eritrocitov), sprošča se normalno ob razpadu eritrocita v jetrih. Večina bilirubina se izloča z blatom – sterkobilin ali z urinom – urobilirogen. Če je bilirubin v urinu, je urin temne barve, se peni in so pene rumenkasto obarvane. Urobilirogen je povišan pri zlatenici, pri bolnikih s povišano temperaturo in pri popuščanju srca.

Hb – hemoglobin – praviloma ga ni, pojavi se pri hematuriji. Vzroki za pojav so: obolenje ledvic, vnetje sečil, tumorji, kamni in druga obolenja sečil.

Sediment urina – normalni izvid sedimenta – epitelne celice, do 3 eritrocite, do 5 levkocitov.

Bakteriološka preiskava urina

  • Uricult
  • Sandford – sterilni odvzem urina, + – kadar je več kot 100 000 bakterij. Določijo povzročitelja. Seč jemljemo po metodi čistega mokrenja. Kadar je urinokultura pozitivna opravijo antibiogram – ugotovijo na katere antibiotike so izolirane bakterije rezistentne.

Sečnina

Kreatin – obolenje ledvic (patološka vrednost v urinu)

Patološke vrednosti sečnine so pri zmanjšanem delovanju ledvic, pri povečanem metabolizmu beljakovin – stradanje, diabetes. Bolezensko znižana pri okvari jeter.

Odvzem blata za preiskave

Najprimernejši je svež vzorec blata. Preiskovanec ga izloči v posodo ali plastično vrečko. V standardno posodico z žličko odvzamemo blato. V vzorcu ne smeta biti primešana urin ali voda. V laboratoriju odvzamejo tisti del blata, ki je bil sluzast, krvav ali tekoč.

hematest – prisotnost krvi

odvzem izmečka za preiskave

odvzamemo ga navadno zjutraj. Bolnika seznanimo s posegom in ga prosimo da vsaj 30 min ne izkašljuje. Pred odvzemom naj si umije zobe in večkrat izpere ustno votlino. Zaščitimo ga, nato se bolnik globoko izkašlja v široko sterilno posodico. Ponovno opravimo ustno nego in mu umijemo roke.. izpolnimo napotnico in poskrbimo za transport v laboratorij. Sputum preiskujemo glede na prisotnost granulocitov, elastičnih vlaken… S citološkimi preiskavami sputuma dokazujemo prisotnost rakavih celic.

Bakteriološke preiskave sputuma izvajamo pri sumu na tuberkolozo, da dokažemo povzročitelja ter pri pljučnicah in bronhitisih, kjer iščemo povzročitelja in ugotavljamo občutljivost na terapijo oz. rezistenco na antibiotike.

Krvne preiskave

možni odvzemi krvi so:

  • Kapilarni – s prsta – vrednost slad. V krvi
  • Venski – vakumski odvzem
  • Arterielni – PAAK

Krvna slika (hemogram – KKS)

Hemogram so vrednosti opazovanj celic v krvi. Krvno sliko delimo na rdečo in belo ter ugotavljanje števila trombocitov.

 HMG – hemogram (E, T, L)

Pri moških – 4,5-6,8×1012

Pri ženskah – 4,2-5,4×1012

[wp_ad_camp_1]

  • Rdeča krvna slika

HEMATOKRIT – volumen stisnjenih eritrocitov (Ht)

Število eritrocitov – 4,2-6,3 7×1012/l

Hb: ženske – 120-160g/l, moški – 140-180g/l Znižan je pri menstruaciji in anemiji.

Indeks E – absolutne vrednosti eritrocitov

Povprečni volumen eritrocitov

Povprečna količina Hb v eritrocitu

Povprečna koncentracija Hb v eritrocitu

 

  • Bela krvna slika

Število levkocitov: pri moških – 4-10×104/l

Levkocitoza (10-10×104/l) se pojavi pri vnetjih, nekrozi tkiva in akutnih krvavitvah, fiziološko pa pri novorojenčkih, nosečnicah, med menstruacijo, po fizičnem naporu, podhladitvah, stresu…

Levkopenija (vrednost pod 4) – infekcije, krvna obolenja, citostatiki, druga zdravila…

DKS – diferencialna krvna slika (pove kakšen je delež posamezne vrste levkocitov): – agranulociti (monociti, limfociti) in granulociti (nevtrofilci, bazofilci, eozinofilci)

  • Trombociti

T – normalno – 140-340×109/l

 

Sedimentacija eritrocitov ali SR (0-20mm)

Z njo merimo hitrost usedanja rdečih krvnih telesc v krvi, ko dodamo krvi antikoagulant, da se kri ne strjuje. Hitrost sedimentacije je odvisna od:

  • Odnosa albuminov in globulinov v krvi
  • Električnega naboja eritrocitov
  • Količine in velikosti eritrocitov

Normalne vrednosti

Pri ženskah – 21 mm v eni uri

Pri moških – 13 mm

Sedimentacija je pospešena pri vročinskih obolenjih, pri dalj časa trajajočih vnetjih, degenerativnih in sistemskih obolenjih in tudi pri malignih obolenjih in fiziološko v nosečnosti in med menstruacijo.

Če je padec pod normalno vrednostjo pod 5% se imenuje slabokrvnost ali anemija.

KOAGULACIJSKI TESTI

PTČ – pred hepatalno punkcijo, pred operativnimi posegi; norm. – 0,7-1,2E

TČ – 16-20 s

Fibrinogen

Trombociti

DOLOČITEV KRVNE GRUPE

Rh faktor – specialna beljakovina vezana na eritrocit

IZMEČEK ALI SPUTUM – v polsedeči položaj, odvzamemo ga navadno zjutraj. Bolnika prosimo, da vsaj 30 min ne izkašljuje. Sputume preiskujemo glede na prisotnost granulocitov ipd. bakteriološke preiskave sputuma izvajamo pri sumu na tuberkolozo, da dokažemo povzročitelja ter pri pljučnicah in bronhitisih, kjer iščemo povročitelja in ugotavljamo občutljivost na terapijo oz. rezistenco na antibiotike.

BRISI – lahko jih odvzamemo z različnih mest na koži, sluznici, ran… izvidi odvzetih brisov kažejo na vrsto okužbe in služijo zdravniku pri izbiri ustreznega zdravljenja. Za odvzem potrebujemo sterilni material. Bris jemljemo s tipičnih mest z enkratnim potegljajem. Material vložimo v epruveto in zapremo, epruveto etiketiramo. Pri odvzemu pazimo tudi na lastno varnost.

Funkcijski testi

  • SPIROMETRIJA – postopek s katerim ugotovimo pljučni volumen, funkcijsko sposobnost pljuč. Rezultat spirometrije je spirogram in pljučna kapaciteta znaša od 3500-5000ml. potrebujemo podatke o višini spolu in starosti bolnika.

PAAK – plinska analiza arterielne krvi, izvaja ga zdravnik ali DMS; razmerje med CO2 in O2

OKSIMETRIJA – postopek s katerim ugotavljamo vrednost O2 v krvi

Hiperkapnija – kopičenje CO2 v telesu (motnje dihanja), vodi v komo

  • EEG – elektroencefalografija – postopek s katerim ugotavljamo funkcije CŽS in pomeni merjenje in registracijo električnih tokov v možganih. Omogoča: vpogled v splošne funkcije motnje možganov, možganske okvare (epilepsija), kadar želimo ugotoviti možgansko smrt.

EEG izvajamo sede ali leže. Naloge TZN: priprava izvajalca, priprava bolnika (umito lasišče, psihična priprava), miren temen prostor, provokacija s svetlobo – ugotovijo reakcijo bolnika na svetlobo

  • EMG – elektromiografija – zapis električnih tokov v mišicah. Omogoča diagnozo motnje v motoriki, poškodbo perifernega živčevja, paralizo. Meri se električna aktivnost v mišicah ali pa se ugotavljajo aktivnosti mišice. Pri EMG se uporabljajo majhne elektrode – površinske, igelne.

  • EKG – elektrokardiografija – grafična registracija električnih tokov, ki nastanejo v srčni mišici med njeno vzdraženostjo.

Priprava bolnika na EKG: bolnika seznanimo s postopkom, priprava bolnika – čista koža, bolnika psihično in fizično pripravimo tako, da je umirjen in nima drgeta, nastavitev elektrod – ločimo unipolarne in bipolarne odvode. Pri nastavitvi elektrod uporabljajo kontaktni žele. Po snemanju EKG pa odstranimo elektrode, očistimo kožo, po potrebi oblečemo bolnika. EKG odčita zdravnik. EKG lahko izvajamo v mirovanju bolnika in EKG z obremenitvijo.

Motnje pri snemanju EKG: slab stik elektrode s kožo, zamenjava elektrod, aparat ni naravnan, mišični tremor bolnika, slaba pritrditev elektrod – artefakt – napaka v zapisu

Odprava možnih napak: dobra psihična priprava bolnika, bolnika po potrebi pokrijemo, elektrode pravilno namestimo, preverimo datum a-testa, preverimo odvzem aparata, aparat, kabli in elektrode morajo biti čisti, prostor naj bo primerno ogret, bolnikova koža čista, po potrebi britje

Radiologija

 

RADIOLOGIJA je veda o preiskavah in zdravljenju v medicini z uporabo RTG sevanja, ultrazvoka in jedrske magnetne resonance. RTG žarki so oblika elektromagnetnega valovanja, ki je našim očem nevidno. Tvorijo se v RTG cevi, so zelo prodorni, imajo fotografski učinek in se dobro absorbirajo. Današnja svetlobna tehnika omogoča uporabo zelo majhnih doz X-žarkov, ki praviloma ne poškodujejo skeleta tkiv. Delavci na RTG oddelku so: rentgenolog in diplomiran inženir radiologije. Sevanje uporabljamo za diagnostiko oz. terapijo.

Radiološke preiskovalne metode nam omogočajo vpogled v človeško telo. Lahko nam prikažejo trenutno stanje telesa (Rtg slikanje = radiografija).

DIASKOPIJA – presvetljava – omogoča pregled dogajanja v človeškem telesu. Pri tem bolnik stoji med Rtg cevjo in flourestentnim zaslonom. Organi različno absorbirajo Rtg žarke. Za pregled notranjih organov pa je potrebno Rtg slikanje s kontrastnimi sredstvi. Ločimo negativna kontrastna sredstva – plini s katerimi napolnimo notranjost votlih organov (O2inCO2).

Irigografija – preiskava debelega črevesja s pomočjo slikanja z negativnimi kontrastnimi sredstvi.

Pozitivna kontrastna sredstva – barijev sulfat (per os, I.V.); slikamo požiralnik, želodec, črevesje, ledvice, mehur, žile… kontrastna sredstva so v celoti varna. Praviloma ne povzročajo stranskih učinkov in se odstranijo iz telesa. Pazimo na pojav anafilaktičnega šoka, motenj krvnega obtoka in urtikarijo (zapleti)

Zaščita pri delu

  • Upoštevamo varnost pri delu
  • Svinčen predpasnik
  • Izogibanje slikanja v nosečnosti
  • Racionalno vzdrževanje v prostoru Rtg
  • Dozimeter
  • Pogosti zdravniški pregledi (kri, oči)

Radiološka diagnostika

Radiogram – Rtg slika

Magnetna resonanca – MR

Temelji na magnetnih lastnostih atomskih jeder, ki se vrte okoli svoje osi. V medicini se uporablja magnetna resonanca vodikovih jeder. Je neinvazivna metoda (neboleča, neškodljiva). S to metodo prikažemo notranjost človeškega telesa.

Priprava bolnika na preiskavo ni potrebna. Pazimo, da ima odstranjene vse kovinske predmete.

Computerska tonografija – CT

Je povezava med sevanjem in računalnikom. S to metodo slikamo posamezne dele telesa po plasteh. Doza sevanja je večja kot pri ostalih metodah (diagnostika pljuč, ledvic, kosti, možganov). Bolnik med preiskavo leži na preiskovalni mizi v aparatu. Rtg cev in detektorji pa se vrtijo okoli njega. Detektorji so povezani z računalnikom. Na ta način se dobi zapis.

Ultrazvok – UZ – ehosonografija

Organi in področja kjer se izvaja UZ

  • Jetra in žolčni vodi
  • Treb. Slinavka
  • Vranica
  • Prostata
  • Ledvica
  • Ščitnica
  • Rodila
  • Dojke
  • Porodništvo
  • Rane intervencije – ko se izvajajo posamezni posegi – vstavitev posameznih katetrov, pri punkcijah…

Priprava bolnika

Seznanimo ga s posegom, preiskava je odvisna od preiskave organa (mehur – poln, želodec, jetra, vranica – tešč).

Leave a comment