- Izobraževalni portal iz zdravstvene nege za vse dijake srednjih zdravstvenih šol http://srednja.zdravstvena.info - http://srednja.zdravstvena.info -

Oživljanje otrok z zastojem dihanja in bitja srca

Reševalci, ki ne poznajo postopkov oživljanja dojenčkov in malih otrok, naj pri oživljanju postopajo tako, kot so se naučili pri postopkih oživljanja odraslih, z nekaterimi izjemami:

• NAMESTO ZAČETNE MASAŽE SRCA PRI DOJENČKU IN OTROKU NAJPREJ IZVEDEJO PET ZAČETNIH VPIHOV;

• sledi približno 1 minuta kardio-pulmonalnega oživljanja PREDEN poiščejo pomoč reševalcev s klicem na telefonsko številko 112 (kadar so sami);

• če je prisotnih več reševalcev, seveda eden od njih TAKOJ kliče reševalce na pomoč.

Pravilno zaporedje temeljnih postopkov oživljanja:

1. Glasno pokličemo »Na pomoč!«

2. Sprostimo dihalno pot; dojenček naj leži na hrbtu z glavico v nevtralnem položaju (je ne vzvračamo, kot pri otroku in odraslem) in mu dvignemo bradico.

3. Zajamemo sapo, z usti objamemo NOS IN USTA dojenčka, tako da stik dobro tesni.

4. Dovedemo vpih v dihalna pota, ki naj traja 1-1.5 sekunde, tako, da se prsni koš vidno dvigne.

5. Ohranimo glavico v nevtralnem položaju in opazujemo, kako se prsni koš spušča ob pasivnem izdihu.

6. Ponovimo petkrat.

7. Ocenimo znake dobrega krvnega obtoka (spontano gibanje, kašljanje, jok, dihanje), iščemo jih največ 10 sekund.

8. Če so znaki dobrega krvnega obtoka prisotni, nadaljujemo z umetnim dihanjem, dokler dojenček ne zadiha sam.

9. Če ni znakov dobrega krvnega obtoka, začnemo z zunanjo masažo srca, ki jo združimo z umetnim dihanjem v razmerju 30:2.

10. Masažo srca izvajamo:
• na mestu, ki je 1 debelino prsta nad mestom, kjer se združita rebrna loka.
• na prsnico pritiskamo z dvema prstoma (kazalcem in sredincem ali sredincem in prstancem), položenima drugega ob drugem na spodnjo tretjino prsnice. Pri dveh reševalcih se lahko uporabi tudi metoda, pri kateri z obema rokama objamemo dojenčkov trup tako, da so prsti na hrbtu, s palcema pa pritiskamo na spodnjo tretjino prsnice.
• prsnico vtiskamo za 1/3 globine prsnega koša
• s frekvenco 100 vtisov na minuto.

11. Z oživljanjem nadaljujemo dokler:
• dojenček ne pokaže znakov življenja (spontano dihanje, jok, kašelj, premikanje)
• ne pridejo reševalci
• se ne izčrpamo.

Reševalci, ki ne poznajo postopkov oživljanja dojenčkov in malih otrok, naj pri oživljanju postopajo tako, kot so se naučili pri postopkih oživljanja odraslih, z nekaterimi izjemami:

• NAMESTO ZAČETNE MASAŽE SRCA PRI DOJENČKU IN OTROKU NAJPREJ IZVEDEJO PET REŠILNIH VDIHOV;

• sledi približno 1 minuta kardio-pulmonalnega oživljanja PREDEN poiščejo pomoč reševalcev s klicem na telefonsko številko 112 (kadar so sami);

• če je prisotnih več reševalcev, seveda eden od njih TAKOJ kliče reševalce na pomoč.

Pri oživljanju sledimo naslednjim navodilom:

• Zagotovimo varnost reševalca in otroka.

• Preverimo odzivnost otroka:
1. nežno ga stresemo in glasno vprašamo: »Ali si v redu?«
2. ne stresamo otrok s sumom na poškodbo hrbtenice.

• Če otrok odgovori z odgovorom ali premikanjem, ga pustimo v položaju, v katerem smo ga našli, poskrbimo za njegovo varnost, preverjamo njegovo stanje in poiščemo pomoč. Redno preverjamo stanje njegove zavesti in dihanja.

• Če otrok ne odgovori, glasno pokličemo: »Na pomoč!«

• Takoj mu sprostimo dihalno pot; otrok naj leži na hrbtu, levo roko položimo na njegovo čelo in mu nežnovzvrnemo glavo, s prsti desne roke pa mu privzdignemo spodnjo čeljust. Ne pritiskamo na mehka tkiva pod brado, da ne ogrozimo prehodnosti dihalne poti.

• Če sumimo na poškodbo vratne hrbtenice, poskusimo sprostiti dihalno pot samo s privzdigom spodnje čeljusti.

• Z levim ušesom nad otrokovimi usti in s pogledom uprtim v njegov prsni koš gledamo, če se dviguje prsni koš v ritmu dihanja, poslušamo, če so prisotni dihalni šumi in čutimo morebitno otrokovo sapo na svojem licu. Znake spontanega dihanja iščemo največ 10 sekund.

• Če otrok diha normalno, ga obrnemo v položaj za nezavestne in ves čas nadziramo njegovo dihanje.

• Če otrok ne diha ali pa le občasno podihuje z nerednimi in redkimi vzdihljaji, previdno POD KONTROLO OČESA odstranimo morebitne tujke, ki zapirajo dihalno pot, nato pa:
1. S palcem in kazalcem zatisnemo nosnici.
2. Odpremo otrokova usta in skrbimo, da čeljust ostane dvignjena.
3. Zajamemo sapo in pokrijemo usta otroka s svojimi usti, stik naj dobro tesni.
4. Dovedemo vpih v dihalna pota, ki naj traja 1-1.5 sekunde, tako, da se prsni koš vidno dvigne.
5. Vzdržujemo glavo v vzvrnjenem položaju in z dvignjeno čeljustjo ter opazujemo, kako se prsni koš spušča ob pasivnem izdihu.
6. Ponovimo petkrat.

• Ocenimo znake dobrega krvnega obtoka (gibanje, kašelj, normalno dihanje), iščemo jih največ 10 sekund.

• Če so ti znaki prisotni, nadaljujemo z umetnim dihanjem, dokler otrok ne zadiha sam.

• Če ni znakov dobrega krvnega obtoka, začnemo z zunanjo masažo srca, ki jo združimo z umetnim dihanjem v razmerju 30:2.

• Masažo srca izvajamo:
1. na mestu, ki je 1 debelino prsta nad mestom, kjer se združita rebrna loka;
2. peto dlani (običajno dominantne roke) položimo na mesto masaže in na prsnico pritiskamo z iztegnjeno roko s težo svojega telesa, pravokotno na podlago, pri večjih otrocih pa lahko uporabimo enako metodo kot pri zunanji masaži odraslih, s tem da drugo roko položimo na prvo roko, sklenemo prste med njima in masažo izvajamo z dvema rokama;
3. prsnico vtiskamo za 1/3 globine prsnega koša;
4. s frekvenco 100 vtisov na minuto.

• Z oživljanjem nadaljujemo dokler:
1. otrok ne pokaže znakov življenja (spontano dihanje, kašljanje, premikanje)
2. ne pridejo reševalci
3. se ne izčrpamo.

Razlike med oživljanjem odraslih in otrok

 

Ker otrok ni le pomanjšan odrasli, tudi obravnava odraslih in otrok z zastojem dihanja in bitja srca ni enaka.

Otroke razdelimo po obdobjih življenja na tri skupine:

• med novorojenčke štejemo malčke od dne rojstva pa do dopolnjenega 4. tedna oziroma do dopolnjenega 28. dne življenja
• dojenčki so malčki v prvem letu življenja (torej od 29. dne življenja do dopolnjenega 1. leta)
• od 1. rojstnega dne naprej se prične obdobje otroka.

Nove smernice otroka od odraslega ločujejo s pričetkom pubertete (prejšnje smernice so obdobje otroka od odraslega, vsaj kar se tiče oživljanja, ločile s starostno mejo 8 let). Začetek pubertete ocenjujemo glede na pojav drugotne (sekundarne) poraščenosti (brki in brada pri fantih, pri obeh spolih pa poraščenost pod pazduho in v področju spolovil), glede na pojav rasti dojk pri dekletih in glede na povečanje spolovil pri fantih. Kadar reševalec ne more določiti, ali je pri osebi, ki potrebuje oživljanje, puberteta že nastopila, postopa kot pri oživljanju otroka. V tem prehodnem obdobju je namreč večja verjetnost, da je zastoj srca nastopil zaradi vzrokov, ki so pogostejši pri otrocih, kot zaradi vzrokov, ki srčni zastoj povzročajo pri odraslih.

Najpogostejši vzrok zastoja srca in posledično dihanja pri odraslih je dejansko v sami srčni mišici, medtem, ko je pri otrocih v prvi vrsti prizadeto delovanje pljuč oziroma nadzor dihanja s strani možganov. Temu je prirejen tudi način oživljanja:

• Nove smernice pri oživljanju odraslih narekujejo, naj se le-to prične s takojšnjo masažo srca, začetna dva vpiha pa sta izpuščena, saj se predvideva, da je vsebnost kisika v krvi še zadostna, le kroženje krvi po organizmu je, zaradi motnje v delovanju srčne mišice, ogroženo.

• Pri oživljanju novorojenčkov, dojenčkov in otrok pa bo reševalec začel s 5 »reševalnimi vpihi«, saj se predvideva, da je vzrok zastoja srca pri tej skupini v dihalni stiski in je ob nastopu zastoja srca najverjetneje vsebnost kisika v krvnem obtoku že občutno zmanjšana.

V nadaljevanju kardio-pulmonalnega oživljanja pa laiki, tako pri odraslih kot tudi pri otrocih, uporabijo enako razmerje v številu stisov pri zunanji masaži srca in številu vpihov pri umetnem dihanju in sicer je po novih smernicah to razmerje 30 : 2 v korist zunanjih masaž.

Kadar je na mestu nesrečnega dogodka več očividcev, bo seveda eden od njih takoj poklical številko 112, medtem, ko bodo drugi pričeli s temeljnimi postopki oživljanja.

Če pa smo na kraju dogodka sami, se pojavijo določene razlike med oživljanjem odraslih in oživljanjem novorojenčkov, dojenčkov ter otrok:

• ko pri odraslem ugotovimo odsotnost spontanega dihanja in potrebo po oživljanju, takoj kličemo številko 112 in šele nato pričnemo s kardio-pulmonalnim oživljanjem.

• pri novorojenčkih, dojenčkih in otrocih, ki potrebujejo oživljanje, pa najprej 1 minuto oživljamo in po eni minuti pokličemo na številko 112. Po klicu seveda nadaljujemo z oživljanjem do prihoda reševalne ekipe.

Pomembne so tudi razlike v načinu umetnega dihanja; odraslemu bomo običajno umetno dihanje dali na način »usta na usta« ali v primeru poškodbe v ustih »usta na nos«. Novorojenčkom in dojenčkom zaradi sorazmerne majhnosti umetno dihanje dovedemo po metodi »usta na nos in usta«. Če večjega dojenčka oživlja mlajša oseba, ki ima tudi sama manjša usta, pa lahko umetno dihanje nudi po metodi »usta na usta« ali »usta na nos«. Manjšemu otroku umetno dihanje damo po metodi »usta na nos in usta«, večjemu pa bo tudi odrasla oseba lažje dala umetno dihanje po metodi »usta na usta« ali »usta na nos«.
Pri načinu umetnega dihanja ni toliko pomembna sama metoda, pač pa dober stik med reševalčevimi in poškodovančevimi/bolnikovimi dihali in ob tem zadosten oziroma optimalen vpih v dihala nezavestnega.

Zunanjo masažo srca pri novorojenčkih in dojenčkih izvajamo z dvema prstoma na spodnji tretjini prsnice. Manjšemu otroku zunanjo srčno masažo izvajamo s peto ene (dominantne) dlani na spodnji tretjini prsnice, večjemu otroku pa bo tudi odrasla oseba lažje masirala srce na način, kot ga opisujemo pri odraslih, torej z dvema rokama. Pri otrocih mesto masaže določimo po iztipanju poteka rebrnega loka. Odraslemu mesta masaže srca ne iščemo več po metodi tipanja rebrnega loka, pač pa masažo pričnemo na ocenjeni sredini prsnega koša. Natančen opis masaže srca je opisan v poglavjih o oživljanju posameznih starostnih skupin.

Razlike so tudi v uporabi AED.

Običajni AED, dostopni na javnih krajih, so uporabni le za odrasle, otroci pa električni šok s takšnega defibrilatorja lahko prejmejo le, če so priložene tudi ustrezno prirejene elektrode, ki dovajajo ustrezno nižje vrednosti električnega toka.

Novorojenčkom in dojenčkom do starosti enega leta ne skušamo bitja srca povrniti z uporabo AED.