Krizna situacija oz. kriza pomeni, da se prej znosne okoliščine zaradi dodatnega novega dejavnika spremenijo v neznosne. Nastopi neugodna interakcija med osebnimi potezami posameznika in zunanjim okoljem, kot njegov odziv na te zanj novo nastale okoliščine.
VRSTE KRIZ:
RAZVOJNE KRIZE: vemo, da se bodo v življenju pojavile in so sestavni del človekovega dozorevanja (rojstvo, vstop v šolo, poroka in smrt). To so krize znotraj človeka. Negativen iztek razvojnih kriz pripelje do pojava dodatnih stresnih dejavnikov, kar vodi v slabše mentalno in čustveno zdravje.
SITUACIJSKE (naključne) KRIZE: povzročijo jih nenadni zunanji dogodki, nad katerimi oseba nima nadzora. So nepredvidljive in nepričakovane (npr. izguba službe, doma, partnerja,…).
Dejavniki, ki vplivajo na človekovo sposobnost premagovanja krize:
– pomen kriznega dogodka za človeka,
– splošne socialne okoliščine, v katerih živi,
– človekove osebnostne lastnosti.
Posebno rizične okoliščine:
– osamljenost,
– prilagoditvene težave,
– alkoholizem v družini,
– človekova osebnostna motenost.
ZNAKI KRIZNEGA STANJA
FIZIOLOŠKI ZNAKI KRIZNEGA STANJA:
nespečnost,
nemir,
utrujenost,
mišična napetost,
zmanjšanje teka,
glavobol,
funkcijske motnje v delovanju srca in prebavil;
PSIHOLOŠKI ZNAKI KRIZNEGA STANJA:
zmanjšana sposobnost za razmišljanje o čemerkoli drugem, razen o svojem problemu,
znaki tesnobe in strahu,
znaki čustvene stiske, ki je ne more sam kontrolirati in si zato prizadeva pridobiti pomoč drugih,
spremenjen odnos do ljudi, v katerih vidi samo pomočnike v razreševanju problema,
občutek osamljenosti,
izguba samozaupanja in neodvisnosti, kar se kaže v hlastnem iskanju odvisnosti,
bolnikova negotovost, zaradi katere položaja ne more docela doumeti in ni sposoben predvideti izida iz krize.
FAZE V DOŽIVLJANJU KRIZE:
FAZA ŠOKA: ko se oseba sooči s krizno situacijo. Oseba sicer lahko sprejme naravo dogodka, vendar se ne zave njegove teže.
FAZA ZANIKANJA : oseba želi ublažiti težo dogodka tako, da zanika dogodek ali pa ga prevzame upanje za prihodnost. Včasih dolžijo druge za dogodek in so jezni nanje (če ta faza traja predolgo, človek čustveno in fizično zboli).
FAZA ZAVEDANJA: oseba se zave teže dogodka in če se želi normalno razvijati in osebnostno rasti, se mora soočiti z dogodkom. Oseba lahko spremeni način mišljenja in išče notranje in zunanje vire pomoči za premagovanje krize. V nasprotnem primeru pa oseba zapade v depresijo iz katere sama ne zmore priti brez pomoči. Včasih se odloči tudi za samomor.
FAZA PRILAGODITVE IN SPREMINJANJA: oseba se zave novih dimenzij sebe in spozna, da je življenje vredno živeti naprej. Lahko se pogovarja o kriznem dogodku. Zave se lastne moči in vrednosti, počuti se bolj sposobnega, postane bolj trdna osebnost.
ZN BOLNIKA V KRIZI
Na oddelek za psihiatrično hitro pomoč usmerjajo bolnike iz:
– psihiatričnega dispanzerja,
– službe klica v duševni stiski (Samarijan 080 1113, Sopotnik 080 2223, TOM 080 1234),
– v večernih urah prihajajo naravnost od doma ali prek urgentnih služb zdravstvenih domov oz. bolnišnic.
NALOGE MEDICINSKE SESTRE
medicinska sestra mora bolniku v krizi posredovati občutek zaupanja in nakazati, da je zanj dosegljiva,
vpeljati ga mora med sobolnike,
seznaniti ga mora z načinom življenja na oddelku tako da dobi občutek, da je postal del oddelčne skupnosti,
do bolnika naj razvija topel, spoštljiv in razumevajoč odnos,
človek v stiski ni sposoben sprejemati njenih verbalnih razlag, dovzeten je za čustva (medicinska sestra ne sme omalovaževati njegovih čustev, npr. saj ste še mladi, vse se bo uredilo, tako nakaže, da ga ne razume).
[wp_ad_camp_1]
ZA IZHOD IZ KRIZE JE ZLASTI POMEMBNO:
da medicinska sestra pri bolniku doseže ČUSTVENO RAZBREMENITEV (ga izzove, da izrazi svoja čustva, npr. vidim, da ste danes zelo žalostni, jezni, prizadeti,…);
da bolnika spodbuja, da govori o dogodku, ki je krizo povzročil (OSVETLITEV KRIZNEGA DOGODKA). To ga vodi do spoznanja, da so razložljivi dogodki lažje obvladljivi, anksioznost se zmanjša in veča samozaupanje. Pogovori naj bodo tudi neformalni (npr. ob jemanju krvi v ambulanti, v jedilnici oz. čajni kuhinji, ob pitju kave,…);
VODENJE: če hoče medicinska sestra ugotoviti, katere bolnikove potrebe niso bile zadovoljene (ljubezen, varnost, ambicije), mora prisluhniti vsaki njegovi pritožbi. Dopušča mu, da izrazi svoje nezadovoljstvo čimbolj pristno in brez zadržkov. Vzdržuje se lastnih mnenj in sodb;
medicinska sestra bolnika spodbuja k ZRELEJŠEMU VEDENJU. Drži se pravila, da sama ne opravi tega, kar lahko bolnik stori sam. Opozarja ga, da poskrbi za osebno higieno in urejenost svoje sobe, pozove ga, da ne srečanjih terapevtske skupnosti pove svoje mnenje o problematiki sobolnika, da spregovori o morebitnih konfliktih na oddelku, o svojih pričakovanjih in razočaranjih glede zdravljenja;
medicinska sestra bolniku VZBUJA UPANJE. Pohvali njegove pozitivne misli. Poišče in pohvali tudi njegove pozitivne življenjske izkušnje (znanja, sposobnosti). Medicinska sestra naj ne skopari s pohvalami in naj ne tolaži bolnika na naiven način;
VZPODBUJANJE USTREZNIH OBRAMBNIH MEHANIZMOV: oblik vedenja, ki jih je razvil bolnik v preteklosti ob podobnih kriznih situacijah;
OPOGUMLJANJE: bolnik se počuti nemočnega, neuspešnega, zato je pomembno ponovno pridobivanje samozavesti, ki mu jo vlivamo s pozitivnimi afirmacijami;
ISKANJE REŠITEV: bolnika usmerjamo, da sam poskuša poiskati ustrezne rešitve za izhod iz kriznega stanja (lahko vključimo prostovoljce, da napotimo v društva).
Za premagovanje krize je pomemben tudi uveljavitveni trening (asertivni trening) = bolnika usposabljamo, da opravi naloge, prek katerih se nauči postaviti se zase in argumentirati svoja stališča. Tu pridobi dodatna spoznanja o sebi in o svoji vlogi med ljudmi.