Glavni organi v telesu: Srce, Pljuča, Črevo, Želodec, Jetra, Ledvica.
Srce
Srce (lat. cor, cordis) je ritmično utripajoči organ obtočilnega sistema, ki poganja kri oziroma hemolimfo po telesu. Srce je organ, ki leži v prsnem košu med desnimi in levimi pljuči na zgornji površini prepone. Veliko je približno za pest in tehta 300 do 500 gramov. Zgrajeno je iz srčne mišičnine MIOKARDA, ki jo od zunaj odeva OSRČNIK ali PERIKARD. Osrčnik je vreča iz vezivnega tkiva, ki pripenja srce na okolne strukture. Srce je votel organ s štirimi ločenimi votlinami. Iz teh votlin izstopajo in vanje vstopajo številne krvne žile, ki so del krvnega obtok. ENDOKARD delimo na dva preddvora in dva prekata. Med preddvoroma in prekatoma sta vezivni zaklopki na meji med levimi in desnimi votlinami pa je srčni pretin. Levi preddvor je povezan z levim prekatom preko leve preddvorno-prekatne ali mitralne zaklopke, ki ima dve loputki. Desni preddvor se povezuje z desnim prekatom preko desne preddvorno-prekatne ali trikuspidalne zaklopke, ki ima tri loputke. Iz desnega prekata izhaja pljučno deblo, iz levega prekata pa izhaja aorta.
Srčni pretin ima dva dela. Prvi del je med obema preddvoroma, drugi pa med obema prekatoma. Prvi del srčnega pretina je tanek in je zgrajen iz veziva, v ostalem delu pa je zgrajen iz mišic in je debel. Srce je votla mišična črpalka, ki poganja kri po telesu. Srce deluje kot celota, čeprav v njem druga ob drugi delujeta dve črpalki, ločeni z mišično steno. En del srca potiska kri v pljuča, drugi pa po telesu. Vsaka izmed obeh srčnih črpalk ima zgornji in spodnji prostor (levi in desni preddvor). V levi preddvor priteče iz pljuč oksigenirana kri, v desnega pa deoksigenirana kri iz telesa. PREKATA sta najbolj obremenjena dela srca in imata debele mišične stene. Ko vanju priteče kri iz preddvorov, jo s skrčenjem mišice potisneta iz srca na kroženje v krvožilje. Kri nasičena s kisikom, se vrača v srce po desnih in levih pljučnih venah v levi preddvor, nato pa teče skozi zaklopko v levi prekat. Ta porine kri v glavno telesno arterijo – aorto.
SRČNE ZAKLOPKE preprečujejo, da bi se kri v srcu pretakala v napačno smer. Brez njih kri ne bi krožila, ampak bi se ob skrčenju srca pretakala hkrati v obe smeri. V srcu sta dve skupini zaklopk. Vsaka je iz gibkih gub, ki se razprejo in spustijo kri skozi, nato pa se samodejno stisnejo in preprečijo povratni tok krvi.
Ritmično delovanje srca povzroča spremembe v tlaku in pretoku krvi, ki se širijo po arterijah in jih občutimo kot PULZ. Od glavnega ritmovnika, ki je v steni desnega preddvora, se razširijo električne spremembe po vsej srčni mišici. Pri tem se najprej vzdraži srčna mišica v preddvorih, ki se začneta krčiti. Med krčenjem oddaja srčna mišica tako močne električne signale, da jih lahko merimo na površini telesa kot EKG (elektrokardiograf ).
Mišičnemu krčenju (kontrakciji ) sledi sprostitev (relaksacija ) srčne mišice. Med tem delom srčnega utripa se srce ponovno napolni s krvjo iz ven. Med polnjenjem teče kri hkrati preddvore in prekate. Krčenje srca imenujemo SISTOLA, sproščanje pa DIASTOLA.
Zgornja velika vena- Vena cava superior
Desna Pljučna arterija- Arteria pulmonalis dextra
Desni preddvor – Atrium dextrum
Desna plučna vena – Vena pulmonalis dextra
Trikuspidalna zaklopka- Valva atrioventricularis dextra
Desni prekat – Ventriculus dexter
Osrčnik – Pericardium
Leva podključnična arterija – Arteria subclavia sinistra
Leva skupna vratna arterija- Arteria carrotis commonis sinistra
Aorta – aorta
Leva pljučna vena – Vena pulmonalis sinistra
Venčna arterija – Arteria coronaria
Žepkasta zaklopka- Valvula trunci pulmonalis
Bikuspidalna zaklopka – Valva Bicuspidalis / Valva atrioventrikularis sinistra /Mitralis
Pretin- Septum cordis
Levi prekat- Ventriculum sinistrum
Debela mišična stena levega prekata- Miocardyum cordis
Pljuča
Pljuča (latinsko pulmo) so organ, ki spada k dihalom. So stožčaste oblike in ležijo nad desnim oziroma levim obokom prepone. Med desnimi in levimi pljuči je prostor, imenovan medpljučje (mediastinum). Desna pljuča so večja in jih dve brazdi razdelita v tri režnje, leva pljuča pa poševna brazda deli v dva režnja. Vrh pljuč sega nad ključnico. Pljuča so iz bronhialnega vejevja, pljučnih mešičkov in veziva, v katerem so krvne žile, mezgovnice in živci. Na medialni strani pljuč je lina, kjer vstopajo in izstopajo žile, mezgovnice, živci in glavni bronhus. V pljuča vstopa pljučna arterija, ki vsebuje venozno kri in se v pljučih deli podobno kot sapnica. Majhne arterije se razvejijo v kapilarni preplet, ki obdaja vsak pljučni mešiček. Kapilarna stena, ki je iz ploščatih endotelijskih celic, in ploščat epitelij pljučnega mešička omogočata izmenjavo plinov med zrakom in krvjo. Pljuča prekriva serozna mrena popljučnica ali pljučna plevra, ki je gladka in vlažna. Prsna mrena (plevra) zavije ob pljučni lini na notranjo površino prsnega koša in jo prekriva kot porebrnica, rebrna mrena ali kostalna plevra. Med pljučno in rebrno plevro je špranjast prostor, v katerem je nekaj tekočine. Ta vlaži površino pljuč, da pri dihanju gladko drsijo ob steni prsnega koša.
Sapnik- Trachea
Desno pljučno krilo- Pulmo dexter
Desna glavna sapnica- Bronchus principalis dexter
Levo pljučno krilo- Pulmo sinister
Pljučni mešički- Alveoli pulmonis
Leva glavna sapnica- Bronchus principalis sinister
Želodec
Želodec (latinsko-ventriculus) je organ, ki je kot del prebavnega trakta pomemben pri prebavi hrane. Večji del želodca ¾ leži levo od hrbtenice v višini L2 do L3. Preostali del pa leži pred hrbtenico. Po požiralniku priteče vsebina preko ostium cardiacum v višini Th1 1. V želodec, ki je sestavljen iz treh delov ( fundus-zg. del želodca, corpus ventriculi- srednji in najobsežnejši del, končni horizontalno ležeči pars pylorica). Na koncu pars pylorica je vratar (pylorus, to je mišični sfinkter).
Želodčni svod- Fundus
Telo želodca- Corpus
Vratar – Pylorus
Ledvica
Ledvice so parni organ fižolaste oblike, ki ležijo za potrebušnico ( za peritonejem oz. retroperitonealno ) ob hrbtenici. Zgornji del ledvic leži za enajstim in dvanajstim rebrom in je na ta način zaščiten. Ledvice so obdane z dvema slojema maščevja, ki ščitita organ pred mehaničnimi vplivi. Desna ledvica je tik pod jetri, leva pa pod trebušno prepono ob vranici. Ledvici nimata popolnoma somerne lege, desna ledvica zaradi lege pod jetri leži nekoliko nižje. Nad vsako od obeh ledvic leži nadledvičnica, žleza z notranjim izločanjem. Ledvica je obdana z vezivnim ovojem (kapsulo), okrog katerega se nahaja sloj maščobnega tkiva ( capsula adiposa) ,ki ga obdaja plast vezivnega tkiva – ledvična ali Gerotova fascija ( fascia renalis ). Na medialni strani v vsako ledvico vstopajo krvne (ledvična areterija in vena – arteria in vena renalis) in limfne žile, živci in sečevod ( urether ). V preseku ledvice vidimo dve glavni področji: zunanjo skorjo (lat. cortex) in notranjo sredico (lat. medula). Sredica je razdeljena na posamezne enote stožčastih oblik, ki jih imenujemo ledvične piramide. Osnovna funkcionalna enota ledvice je nefron, v vsaki ledvici jih je približno milijon. Vsak nefron je samostojna filtracijska enota, ki jo sestavlja ledvično telesce – glomerul, ki se nadaljuje v zbirni kanalček – tubul. V ledvičnem telescu se v klobčiču drobnih žilic filtrira kri. V zbirni kanalček se izločijo odpadne snovi in voda. V kanalčku se določene sestavine in veliko vode ponovno vsrka nazaj v krvni obtok. Preostanek se izliva v ledvično čašico, naprej v ledvični meh ( pelvis renalis ) ter po sečevodu v sečni mehur ( vesica urinaria ).
Ledvice imajo več pomembnih funkcij: izločajo odpadne snovi, ki nastajajo med presnovo, vzdržujejo ravnovesje elekrolitov (kalija, fosfata, natrija, kalcija, magnezija…), uravnavajo kislost krvi ter tekočinsko ravnovesje.
[wp_ad_camp_1]
V ledvicah nastajajo tudi pomembni hormoni:
- Renin, ki vpliva na krčenje žilnih sten in uravnava krvni tlak,
- Eritropoetin, ki pospešuje nastajanje rdečih krvnih celic v kostnem mozgu.
Črevo
Črevo poteka od vratarja (pylurusa) ob koncu želodca do anusa( končne odprtine rektuma). Zaporedoma si deli črevesja sledijo: dvanajstnik ( duadenum ) ta objema glavo pankreasa in poteka v višini L1 do L2 od pylorusa do zavoja flexura duodenojejunalis, kjer preide v jejunum. Jejunum in illeum ( tanko črevo ) potekata od dvanajstnika do slepega črevesa (caecum). Ta je pravzaprav slepa vrečka iz katere na spodnjem koncu visi slepič ( apendix veriformis ). Caecum ali slepo črevo se nadaljuje navzgor v debelo črevo. Intestinum crassum ( debelo črevo ) je sestavljeno iz treh delov: ascendentnega črevesa ( colon ascendens), horizontalno potekajočega dela ( colon transversum ) , descendentnega dela ( colon descendens ) in zadnjega dela ( colon sigmoideum ). Debelo črevo preide v rektum – rectum. Ta je dolg od 10-15cm in se začne v višini S3 ( 3. sakralnega vretenca ) ter poteka ob medenici in se v svojem poteku prilagodi krivini križnice – sacrum s trtico – coccyx. Rektum je cilindrične oblike in se konča z anusom.
Jetra
Jetra ležijo pod diafragmo (prepono). Zgornja meja jeter je pri maksimalnem izdihu spredaj 4. rebro, pri maksimalnem vdihu pa 7. rebro. Spodnja meja sega zadaj do spodnjega roba 10. rebra. Jetra v grobem delimo na desna in leva ( hepar dexter, sinister ). Pri jetrih opisujemo dve površini: površino oz. ploskev, ki je v stiku z diafragmo ( facies diaphragmatica ) in preko spodnjega roba ( margo inferior ) prehaja v ploskev, ki je v stiku z organi abdomna – visceralnimi organi ( facies visceralis ). Jetra v veliki večini pokriva peritonej – peritoneum, del pa je v neposrednem stiku z diafragmo ( area nuda ). Na zgornjem delu so torej jetra v stiku z diafragmo, spodaj ( na visceralni površini) pa se jeter dotikajo:
- Levega režnja: želodec ( gaster ), požiralnik ( esophagus )
- Desnega režnja: dvanajstnik ( duodenum ), del debelega črevesja( colon oz. pravzaprav flexura coli dextra imenovana tudi flexura coli hepatica ) in desna ledvica ( ren dexter ) ter desna nadledvična žleza ( glandula suprarenalis )
Na področju aree nude se jetra dotikajo spodnje velike vene ( vena cava inferior ).
V jetra venozno kri prinaša portalna vena ( vena portae, ta zbira kri iz želodca, trebušne slinavke in črevesja ). Arterijsko kri prinaša atreria hepatica propria.
Iz jeter se v istem področju črpa žolč. Ta se začne z žolčnimi kapilarami v notranjosti jetrnih lobulov, ter konča kot skupno izvodilo imenovano ductus hepaticus communis. Po izhodu iz jeter se združi z izvodilom žolčnika ( ductus cysticus ) v skupni vod ( ductus choledochus ), ki poteka proti dvanajstniku ( se izliva skupaj z vodom pankreasa v papili duodeni major )
Iz jeter se venozna kri izliva v veno cavo inferior ( spodnja velika vena ), ta pa vodi to venozno kri v desni atrij srca – atrium dextrum.