1. Opredelite laboratorijske preiskave in opišite vlogo medicinske sestre/srednjega zdravstvenika pred preiskavo in po njej.
→ Razlikujte nujne, rutinske in specialne preiskave?
” Nujne so tiste preiskave, pri katerih je čas za pridobivanje rezultatov omejen na 30min. V laboratoriju jih izvajajo 24 ur neprekinjeno.
” Rutinske preiskave so tiste, za katere imamo na razpolago normalen čas izvedbe. Rezultate dobimo praviloma še isti dan. Take preiskave izvajajo na vseh bolniških oddelkih in pri vseh bolnikih. Mednje sodijo: ugotavljanje sedimentacije eritrocitov, hemogram ter osnovne urinske preiskave.
” Specialne preiskave so tiste, ki jih izvajajo pri bolnikih zaradi določenih obolenj, spremljanja zdr. stanja (obdobni pregledi določenih skupin), in sicer zaradi načrtovanja zdravljenja. Ne izvajajo jih dnevno, ampak le ob določenih dnevih. Material moramo včasih poslati v drugo zdravstveno organizacijo. Za vsak vzorec izpolnimo laboratorijsko napotnico. Napišemo vse bolnikove podatke, vrsto preiskave odvzetega vzorca, ki jo želimo in po potrebi še dodatne informacije, ki jih dopiše zdravnik (npr. jemanje antibiotikov).
→ Kaj so bakteriološke preiskave? Poimenuj jih.
Bakteriološke preiskave so preiskave, kjer v različnih odvzetih kužninah ugotavljamo prisotnost bakterij.
Preiskave so: bakteriološka preiskava seča (urinokultura po Sanfordu), odvzem blata za bakt. preiskavo, odvzem izmečka za bakt. preiskavo, odvzem brisov in odvzem krvi za bakt. preiskavo.
→ Katere posebnosti veljajo pri odvzemu vzorca za mikrobiološko preiskavo?
Predpogoji za zanesljivo in učinkovito mikrobiološko diagnostiko so: izbira prave kužnine, pravilno mesto odvzema, ustrezen način odvzema (pazimo na sterilnost) in pravilen prenos kužnin v laboratorij.
2. Opiši vlogo sms in tzn pred posamezno laboratorijsko preiskavo.
→ Opišite naloge sms pred odvzemom krvi in po njem.
” Pred odvzemom krvi: poskrbimo, da je bolnik čist in da ima oblečeno srajco z dovolj širokimi rokavi; namestimo ga v udoben položaj, drži roko na kateri po dms odvzela kri (če je potrebno).
” Po odvzemu krvi: opazujemo bolnika in mesto, kjer je bila odvzeta kri. Pri bolnikih, ki imajo motnje koagulacije, po odstranitvi igle 1-2 min pritiskamo na punktirano mesto, da ne pride do hematoma.
→ Opišite postopek odvzema brisa pri pacientu.
Brise lahko odvzamemo z različnih mest kože, sluznice, rane,…
Bolniku postopek razložimo, ga psihično nanj pripravimo in prosimo za sodelovanje. Za odvzem potrebujemo sterilni material – bris (sterilna epruveta z gojiščem ali brez njega, sterilna vatirana palčka za jemanje brisa). Bris jemljemo s tipičnih mest ali določi zdravnik z enkratnim potegljajem. Material pazljivo, da ne okužimo zunanjih robov epruvete ali dodatno celo vzetega vzorca, vložimo v epruveto in to zapremo. Etiketirano epruveto s spremnim listom (upoštevanje posebnosti) transportiramo v ustrezen laboratorij. Pri odvzemu pa pazimo tudi na našo varnost- po potrebi uporabimo zaščitna sredstva.
3. Opišite vlogo sms ali tzn pred posamezno laboratorijsko preiskavo in po njej.
→ Opiši pripravo pacienta na odvzem blata.
Pacienta najprej psihično pripravimo (ga obvestimo, da mu bomo vzeli blato za preiskave), potem mu ponudimo čisto posteljno posodo v katero bo odvajal (defeciral), in nato iz nje vzamemo sveže blato s sumljivih mest (sluz, temnejša mesta). Pacienta na koncu uredimo in po potrebi izvedemo anagenitalno nego.
→ Opišite postopek odvzema sputuma (izmečka) pri pacientu.
Odvzamemo ga navadno zjutraj. Bolnika seznanimo s posegom in ga prosimo, da vsaj 30min ne izkašljuje. Pred odvzemom naj si bolnik umije zobe ter večkrat izpere ustno votlino in žrelo s sterilno destilirano vodo ali fiziološko raztopino (razen pri odvzemu sputuma za preiskavo glede povzročitelja tuberkuloze). Zaščitimo ga, nato se bolnik globoko izkašlja (dobiti moramo sputum iz spodnjih dihal) v široko sterilno posodico. Po izkašljevanju bolnika ponovno opravimo ustno nego in mu umijemo roke. Nikoli pa ne smemo pozabiti tudi na lastno zaščito (maska, čepica, rokavice).
→ Opišite postopek odvzema urina pri pacientu.
” psihofizična priprava pacienta na poseg;
” priprava materiala, kamor sodijo sterilne posodice z vodotesnim pokrovom, sterilne gaze ali tamponi, sterilna destilirana voda ali fiziološka raztopina, etiketa z bolnikovimi podatki;
” umivanje genitalij, ki poteka po naslednjem vrsten redu:
- bolnik si umije roke,
- ženska razširi sramne ustnice,
- okolico izvodil obriše 3-4 krat s sterilno gazo (polito s dest.vodo ali fiziološko raztopino)
- od spredaj nazaj,
- osuši s suho sterilno gazo od spredaj nazaj
” odvzem srednjega curka urina, tako da bolnica neprekinjeno urinira najprej v školjko, potem podstavi posodico in zbere približno 10 – 15 ml urina, konča pa uriniranje v školjki;
” pravilna shranitev urina, tako da bolnica posodico dobro zapre in jo postavi na določeno mesto ( če se pri odvzemu posodica polije z urinom, jo obrišemo);
” umivanje rok;
” čimprejšnji transport seča v laboratorij (vsekakor v času dveh ur).
Glede načina odvzema urina:
• srednji curek urina (Sanford),
• prvi curek urina (določitev klamidije),
• vzorec s katetrizacijo.
Pripravimo material za odvzem glede na način odvzema.
Oddaja urina po metodi čistega mokrenja za rutinsko preiskavo urina:
• urin je najbolje oddati zgodaj zjutraj (prvi jutranji urin), ko je bolj koncentriran, kadar to ni mogoče ga odvzamemo (oddamo) po preteku vsaj treh ur od zadnje mikcije;
• potrebna je dobra anogenitalna nega z milom in vodo;
• ujamemo srednji curek urina;
• urin oddamo takoj v laboratorij ali najkasneje v pol ure.
Oddaja urina po metodi čistega mokrenja za mikrobiološko preiskavo urina:
• urin je najbolje oddati zgodaj zjutraj (prvi jutranji urin), ko je bolj koncentriran, kadar to ni mogoče ga odvzamemo (oddamo) po preteku vsaj treh ur od zadnje mikcije;
• potrebna je dobra anogenitalna nega z milom in vodo;
• sledi umivanje s sterilnimi tamponi in sterilno destilirano vodo ali fiziološko raztopino;
• ujamemo srednji curek urina;
• posodica za urin mora biti sterilna;
• urin dostavimo v mikrobiološki laboratorij.
Kadar bolnik ni hospitaliziran ga moramo poučiti o pravilni oddaji urina po metodi čistega mokrenja.
Pravilno označimo vzorec (identifikacija, datum, čas in metodo odvzema, identifikacija pošiljatelja in porabljen konzervans).
4. Opredelite funkcijske preiskave in opišite vlogo sms / sz pri izvajanju zdravstvene nege pacienta pred preiskavo in po njej.
→ Definirajte funkcijske preiskave: VK, EKG, EEG, EMG.
” VK (vitalna kapaciteta) – spirometrija je preiskava pljučne funkcije, s katero izmerimo vitalno kapaciteto pljuč in hitrost izdiha.
” EKG – elektrokardiografija je neboleča preiskava srca s pomočjo aparata, ki zapisuje pot električnih impulzov po srčni mišici.
” EEG – elektroencefalografija je neinvazivna metoda, s katero merimo in registriramo bioelektrično aktivnost celic možganske skorje.
” EMG – elektromieografija je zapis električnih tokov v mišicah.
→ Opišite vlogo sms/tzn pred posamezno preiskavo in po njej.
” VK: bolnika seznanimo s preiskavo in mu damo natančna navodila za izvedbo preiskave.
” EKG: bolnika seznanimo s preiskavo, ga higiensko uredimo, biti mora psihično in fizično sproščen (sicer so v izpisu vidne motnje), praviloma leži na preiskovalni mizi na hrbtu, na poraščena mesta nanesemo kontaktni žele, nastavimo elektrode, posnamemo EKG in po snemanju bolnika uredimo.
” EEG: bolnika pripravimo na preiskavo, tako da ga umirimo (psihična in fizična priprava) in namestimo v pravilno lego (leži ali sedi). Nemirne bolnike umirimo s pomirjevali (po naročilu zdravnika). Pred snemanjem poskrbimo, da ima bolnik umite in posušene lase (brez trdilca za lase). Bolnika mora pred snemanjem zaužiti obrok, ker hipoglikemija vpliva na zapis EEG. Po preiskavi bolnika uredimo.
” EMG: Pred preiskavo bolnika seznanimo s potekom preiskave in ga pripravimo podobno kot za EKG.
5. Opredelite endoskopijo, njen namen in pripravo bolnika najno.
→ Kaj je endoskopija? Kakšen je njen namen?
Endoskopija je poseg, ki omogoča neposredno opazovanje votlih organov v bolnikovem telesu s pomočjo optičnega instrumenta – endoskopa.
Zdravniku omogoča, da doseže skoraj vsak organ v telesni notranjosti, in ga opazuje. Videografsko sliko lahko ohrani, ugotavlja patološke spremembe in spremlja zdravljenje. Endoskopi ne omogočijo zdravniku samo opazovanje telesnih votlin, ampak lahko z njimi izvede preiskovalni ali terapevtski poseg in se s tem izogne večjemu odiranju telesne votline. Notranjost votlin organov pa lahko opazuje skozi naravne odprtine.
→ Kako pripravimo pacienta na endoskopijo?
” Bolnika seznanimo z namenom in vrsto preiskave. Z njo mora soglašati in to potrditi s podpisom. Pripravimo vso bolnikovo dokumentacijo in priložimo morebitne rentgenske slike.
” Na dan posega je bolnik tešč, izprazni mehur ali črevo, pri oralnih posegih in splošni anesteziji pa odstranimo tudi zobno protezo.
” Zdravnik naroči preiskavo krvne slike, krvne skupine in Rh faktorje, ter čas strjevanje krvi.
” Zdravnik določi premedikacijo glede na organ in vrsto posega.
Pri posegih v zgornjih delih gastointestinalnega trakta dodajamo za izključitev požiralnega refleksa in proti slinjenju v premedikacijo atropin.
Pri pregledu spodnjega dela črevesja je potrebno čiščenje črevesja z izpiranjem, klizmo ali odvajalnimi raztopinami.
Pri terapevtskih posegih in tudi pri laparoskopiji pripravimo venski kanal, ki ga ohranjamo s fiziološko raztopino.
Pri perkutani (skozo kožo) endoskopiji je potrebno očistiti, obriti in dezenficirati kožo. Sterilno pokrivanje endoskopskega mesta je potrebni pri laparo-, mediastino- in atroskopiji.
→ Kaj je laparoskopija? Kako pripravimo pacienta na to preiskavo?
Laparoskopija je endoskopsko gledanje trebušne votline s pomočjo trdega endoskopa. To omogoča opazovanje organov, ciljno odvzemanje tkiva ter kirurške posege.
Priprava pacienta na preiskavo: obsega splošno pripravo in pripravo kože. Kožo očistimo in obrijemo, razkužimo in sterilno pokrijemo. Bolnik izprazni mehur in črevo (po naročilu zdravnika črevo čistimo) in nato dobi premedikacijo.
6. Opredelite rentgenske preiskave (RTG) in razložite potek priprave bolnika na te preiskave.
→ Kaj so rentgenske preiskave? Katere vrste RTG preiskave poznate?
Rentgenske preiskave nam omogočijo vpogled v človeško telo. Lahko nam prikažejo trenutno stanje v njem, to je rentgensko slikanje ali radiografija, ali pa nam omogočajo daljše opazovanje dogajanje v človeškem telesu, to je presvetljevanje, ki jo imenujemo tudi diaskopija ali fluoroskopija.
Vrste RTG preiskav:
” rentgensko slikanje kosti,
” rentgenske preiskave prsnih organov (Bronhografija),
” rentgensko slikanje prebavil (jejunoileografija- pregled ozkega črevesja, irigografija- pregled širokega črevesja, pregled slike abdomna,…)
” rentgensko slikanje sečil
→ Kako pripravimo pacienta na RTG presikavo?
” psihična in fizična priprava bolnika,
” odstranimo vse kovinske dele, sponke in nakit,
” s kože odstranimo vsa mazila,
” navodila glede na vrsto preiskave,
” preiskava prebavil (bolnik mora biti tešč),
” priložimo dokumentacijo,
” potrebno je pisno soglasje bolnika,
” nosečnic ne slikamo!!
7. Opredelite magnetno resonanco in jo primerjajte z računalniško tomografijo.
→ Kaj je magnetna resonanca in kaj je računalniška tomografija.
” Magnetna resonanca (MR) je najnovejša preiskovalna metoda. Za prikaz notranjosti človeškega telesa pri tej preiskavi uporabljajo močno magnetno polje in radijske valove.
” Računalniška tomografija (CT) je slikovna metoda, s katero natančno slikamo posamezne dele po plasteh s pomočjo rentgenskih žarkov in sodobne računalniške opreme.
→ V čem se ti dve preiskavi razlikujeta?
Pri CT je slikanje delov telesa pa plasteh. Slike so nazornejše, ostrejše in tudi preiskava je veliko bolj natančna in zanesljivejša. Zaradi velikih obsevalnih doz pa ni mogoče pregledati celega telesa ampak le določne predele. Najpogosteje se uporablja pri diagnostiki pljuč, ledvic, prebavil, kosti, možganov.
Pri MR princip slikanja temelji na lastnosti atomskega jedra. Primerna je za pregled mehkih delov človeškega telesa. Ne glede na veliko magnetno polje, preiskava ni posebno škodljiva za človeka. Traja pa lahko tudi do ene ure zato je pomembna psihična priprava bolnika.
8. Opredelite punkcijo in biopsijo in vlogo ms/tzn pri teh preiskavah.
→ Kaj je punkcija in kakšen je njen namen? Kateri so možni zapleti pri punkciji? Kakšna je naloga sms/tzn pri tej preiskavi?
Punkcija je vbod z iglo (injekcijksa ali punkcijska kanila) ali troakarjem (v cevki je močna igla z držalom in trikotno konico; iglo lahko po vbodu v telesno votlino odstranimo, tako da cevka vstane v vbodnem mestu). Namen je pridobiti tekočino iz telesnih votlin. Punktiramo krvne žile iz votlin, kot so skepi, abdomen, plevralna votlina, lumbalni prostori.
Zapleti po punkciji so:
” ŠOK: ki bi nastal zaradi bolečine, lahko preprečimo, da bolnika dobro psihično pripravimo in po potrebi uporabimo anestetik.
” KRVAVITVE: težje preprečimo. Lahko pa jo pravočasno opazimo in ukrepamo (peščene vrečke, ledena vrečka). Opazujemo in beležimo pulz, RR, dihanje, barvo kože, temperaturo, znojenje in zavest. Tudi krvavitev lahko povzroči šok.
[wp_ad_camp_1]
” INFEKCIJE: preprečimo z osebno higieno bolnika, pripravo vbodnega polja, ter z aseptično izvedbo dela. Infekcijo spoznamo po rdečini in oteklini, bolnik toži pekočo bolečini in slabem počutju, lahko ga zebe ali pa ima povišano telesno temperaturo. O znakih infekcije obvestimo zdravnika, da ne bi lokalno vnetje prešlo v sepso.
V okviru negovalne službe je tehnik zdravstvene nege odgovoren za: pripravo bolnika na poseg (seznanitev bolnika s posegom, pisno potrdilo, izpraznitev mehurja in črevesja), pomoč pri izvajanju posega (bolnika namestimo v pravilen položaj in ga odkrijemo le toliko, kolikor je potrebno. Med posegom opazujemo bolnikovo počutje in po potrebi merimo vitalne funkcije) in zdravstveno nego po njem (odvzeti punkcijski material, ter ga poslati v laboratorij, odstraniti ves uporabljen material, opazovanje bolnika in oskrba, merjenje vitalnih funkcij po naročilu zdravnika).
→ Kaj je biopsija? Kateri so možni zapleti? Kakšna je naloga sms/tzn pri tej preiskavi?
Biopsija metoda preučevanje tkivnega (celičnega) vzorca, ki ga odvzamemo bolniku. Vzorec analiziramo pod mikroskopom, opravimo različne biokemične preiskave, ter ga histološki in citološko pregledamo. Tkivo odvzamemo z aspiracijo skozi tanko iglo ali s pomočjo sonde,
z ekscizijo (izrezom) s pomočjo skalpela ali z odščipom. Material, ki ga odvzamemo z biopsijo je koža, sluznica, mišica, limfna zatrdlina (vozel), tkivni cilindri.
Zapleti po biopsiji so:
” ŠOK: ki bi nastal zaradi bolečine, lahko preprečimo, da bolnika dobro psihično pripravimo in po potrebi uporabimo anestetik.
” KRVAVITVE: težje preprečimo. Lahko pa jo pravočasno opazimo in ukrepamo (peščene vrečke, ledena vrečka). Opazujemo in beležimo pulz, RR, dihanje, barvo kože, temperaturo, znojenje in zavest. Tudi krvavitev lahko povzroči šok.
” INFEKCIJE: preprečimo z osebno higieno bolnika, pripravo vbodnega polja, ter z aseptično izvedbo dela. Infekcijo spoznamo po rdečini in oteklini, bolnik toži pekočo bolečini in slabem počutju, lahko ga zebe ali pa ima povišano telesno temperaturo. O znakih infekcije obvestimo zdravnika, da ne bi lokalno vnetje prešlo v sepso.
V okviru negovalne službe je tehnik zdravstvene nege odgovoren za: pripravo bolnika na poseg (seznanitev bolnika s posegom, pisno potrdilo, izpraznitev mehurja in črevesja), pomoč pri izvajanju posega (bolnika namestimo v pravilen položaj in ga odkrijemo le toliko, kolikor je potrebno. Med posegom opazujemo bolnikovo počutje in po potrebi merimo vitalne funkcije) in zdravstveno nego po njem (odvzeti biopsijski material, ter ga poslati v laboratorij, odstraniti ves uporabljen material, opazovanje bolnika in oskrba, merjenje vitalnih funkcij po naročilu zdravnika).
9. Opredelite ultrazvok (UZ) in radioizitopske preiskave ter vlogo sms/tzn pri teh preiskavah.
→ Kaj je UZ? Kakšen name ima? Kako poteka priprava pacienta na to presikavo?
Ultrazvočno preiskavo imenujemo tudi ehosonografija. Ultrazvok je relativno mlada diagnostična in terapevtska metoda. Preiskava je enostavna, brez bolečin in nevarnosti za bolnika (neinvazivna). Razvila se je po koncu sedemdesetih let v porodništvu.
Namen UZ: zaradi enostavne uporabe in hitre pridobitve rezultatov se veliko uporablja v diagnostične namene. Po anamnezi, kliničnem pregledu in laboratorijskih preiskavah je to najpogostejša preiskava, ki jo zdravnik naroči. Z ultrazvokom lahko opravimo tudi terapevtske posege in funkcionalne preiskave ob pomoči drugih aparatov (endoskopov, kontrastnih sredstev).
Priprava bolnika na UZ:
” Bolnika seznanimo s posegom, ostala priprava je odvisna od organa, ki ga preiskujemo npr. pri UZ abdomna, jeter in žolčnika mora biti bolnik tešč, pri UZ mehurja mora bolnik popiti liter tekočine.
” Pri pregledu nosečnice v zgodnjem obdobju nosečnosti ta ne sme nekaj ur pred preiskavo na vodo, ker poln mehur odrine črevesne vijuge on tako omogoča boljšo preglednost.
” Pripravimo potrebno dokumentacijo.
UZ opravi zdravnik v prostoru za ultrazvočno diagnostiko. Bolnik leži na preiskovalni mizi, ki jo zaščitimo z rjuho; bolnika odkrijemo le toliko, kolikor je potrebno za preiskavo. Kožo nad organom zaradi boljše prevodnosti namažemo s kontaktnim gelom, ki omogoča boljši tik in drsenje tipala. Po preiskavi s kožo obrišemo kontakti gel in poskrbimo za bolnika in njegovo dokumentacijo.
→ Kaj so radioizotopske preiskave? Kakšen je njihov namen? Katere so posebnosti zdravstvene nege pacienta pri teh preiskavah?
Preiskave se izvaja s pomočjo radioaktivnih izotopov (sevanje). Radioaktivni izotopi, detektorji sevanja in zmogljiv računalniški sistem nam omogoča slikovni prikaz določenega tkiva oz. organskega sistema.
Namen je, da z detektorji radioaktivnega sevanja lahko odkrivamo navzočnost radioaktivnih snovi. Z radioaktivnimi izotopi zaznamujejo tudi snov, ki pokaže delovanje določenega organa.
Posebnosti zdravstvene nege:
” bolnik mora po vbrizgu radioizotopa piti veliko tekočine, ker se mora radioaktivni izotop nakopičiti v kosteh, preostanek pa se mora izločiti,
” pred preiskavo mora biti bolnik tešč, imeti prazno črevo, dan prej ne sme zaužiti zdravil, piti alkohola ali kaditi, potrebno je odstraniti nakit,
” pomembna pa je tudi zaščita bolnika pred sevanjem.
10. Opišite sprejem pacienta v bolnišnico.
→ Katere dokumentacije potrebuje pacient ob načrtovanem sprejemu v bolnišnico?
Bolnik pride v bolnišnico z napotnico osebnega zdravnika in s potrjeno zdravstveno kartico zdravstvenega zavarovanja. Napotnica za sprejem in kartica zdravstvenega zavarovanja sta dokumenta, ki opravičujeta sprejem v bolnišnico in zagotavljata kritje stroškov zdravljenja.
→ Naštej, kaj spada v sprejemno dokumentacijo in jo opiši.
” V popis bolezni spadajo: podatki medicinske anamneze, trenutno stanje bolezni, potek bolezni, terapija, ki jo bolnik dobiva v času zdravljenja, ter končne ugotovitve o obolenju. Vanj se vpišejo tudi podatki o odpustu (npr. končna diagnoza), opravljeni posegi in postopki. Pri umrlem se vpišejo podatki o smrti.
” Temperaturni list je namenjen dnevnemu beleženju vitalnih funkcij, bilance tekočin, izločanju seča in blata ter vpisovanju telesne teže. Zdravnik vpisuje terapijo, preiskave, dieto, razne posege (operacija) in zaznamke v zvezi z zdravljenjem.
” Negovalna dokumentacija pa zajema negovalni list, negovalno anamnezo, načrt zdravstvene nege in poročilo negovalnega tima.
Pri huje prizadetem bolniku ali pri bolniku, kjer je motena zavest, zabeležimo le nujne podatke (iz osebne kartoteke zdravstvene kartice), ostale manjkajoče podatke pa kasneje zabeleži administrativni delavec na oddelku, ko je bolnik že v postelji.
11. Opišite naloge sms/tzn ob odpustu pacienta iz bolnišnice ali premestitvi na drug oddelek.
→ Opišite postopek odpusta pacienta.
Odpust bolnika odredi zdravnik. Če bolnik sam (ali starši) zahteva odpust, mora podpisati izjavo, da odhaja na lastno odgovornost.
Medicinska sestra (običajno vodja negovalnega tima), ki uredi bolnikov odhod, se pri njem pozanima o možnostih odhoda (svojci, taksi, prevoz z rešilnim vozilom). Medicinska sestra VEDNO preveri ali so svojci obveščeni o odpustu. Kadar je bolnik sam in potrebuje pomoč, obvesti patronažno službo ali tudi socialno službo, ki poskrbi za namestitev v dom starostnikov, če to zahtevajo okoliščine. Pri odpustu bolnika (svojce) seznanimo z režimom življenja doma, spregovorimo o prehrani (dobi dietni list), počitku, rekreaciji, seznanimo ga, kje in kdaj bo dobil odpustnico in kam bo šel na kontrolo.
Medicinska sestra uredi dokumentacijo: zbere vse temperaturne liste, negovalno dokumentacijo, izvide preiskav, popis bolezni in izpolni še drugo predpisano dokumentacijo ter vse skupaj odpošlje v oddelčno pisarno, kjer na osnovi teh dokumentov in po nareku zdravnika napišejo odpustnico. Bolnik lahko dobi odpustnico takoj ob odhodu, lahko mu jo pošljemo po pošti ali pa jo pride iskat. Ob odhodu ga s tem seznanimo. Medicinska sestra bolniku tudi pove, kdaj je potreben kontrolni pregled in kje je njegova specialistična ambulanta, kdaj dela njegov lečeči zdravnik in ali potrebuje napotnico.
→ Opišite postopek premestitve pacienta na drug oddelek.
Kadar mora biti bolnik premeščen na drug oddelek ali v drugo bolnišnico, ga o tem obvesti zdravnik ali medicinska sestra.
Postopek premeščanje:
” na oddelku, kamor ga premeščamo, se pozanimamo, ali imajo zanj prosto posteljo,
” pripravimo bolnikovo obleko (dvignemo jo z listkom za obleko) in ostale predmete, ki jih je imel pri sebi,
” uredimo njegovo dokumentacijo (kot pri odpustu) in jo pošljemo v oddelčno pisarno,
” v glavni kuhinji odpovemo hrano zanj,
” svojce obvestimo o premestitvi,
” napišemo negovalno sporočilo za oddelek, kamor bomo bolnika premestili. V ta namen izpolnimo negovalno dokumentacijo, ki je namenjena premeščanju bolnika.
Ta vsebuje:
” osebne podatke o bolniku,
” diagnozo,
” terapijo (vpišemo, kaj je tisti dan že dobil, kaj mora še dobiti),
” osebna higiena (npr. pomoč pri umivanju),
” dieto,
” infuzijo, če jo ima, kaj in koliko je naj še dobi tisti dan (to je naročilo našega zdravnika, ki ga lahko tam spremenijo),
” drugo, npr. urinski kateter, kdaj je bil nazadnje zamenjan,…
Na ta način zagotavljamo kontinuirano zdravstveno nego.
12. Razložite pravila, ki veljajo pri rokovanju z zdravili.
→ Opišite pravila, ki veljajo pri shranjevanju zdravil.
Zdravila so lahko urejena po obliki in abecedi ali po delovanju in abecedi. Shranjujemo jih v zaklenjeni omari, nekatera v hladilniku. Zdravila so shranjena na mestu, kjer je stalna temperatura in ni direktne svetlobe. Vedno jih shranjujemo v originalnih zavitkih.
Oddelčni depo zdravil naj mesečno kontrolira oddelčna sestra in enkrat letno bolnišnični farmacevt. Naloge tehnika zdravstvene nege pa so:
” vzdrževanje redna in čistoče v depoju zdravil,
” upoštevanje pogojev shranjevanja (temen, hladen prostor),
” upoštevanje racionalnih zalog zdravil,
” kontrola rokov trajanja,
” vračanje preparatov najmanj mesec dni pred potekom roka uporabe.
→ Opišite pravila, ki veljajo pri rokovanju z narkotiki.
Narkotiki so zaklenjeni v predalih ali sefih. Ključ ima oddelčna sestra ali vodja negovalnega tima. Ko se narkotik vzame iz sefa je to potrebno zapisati na evidenčni list o uporabi narkotikov.
13. Razložite apliciranje intramuskularnih injekcij.
→ Naštejta vbodna mesta za apliciranje intramuskularne injekcije.
Vbodno mesto je lahko:
” zgornja zunanja četrtina zadnjične mišice,
” sredina stegenske mišice,
” sredina nadlahtne mišice (redko!).
→ Opišite izbiro igle za apliciranje intramuskularne terapije.
Resorpcija je hitra, pri oljnih raztopinah je podaljšana. Izbiramo igle premera 0,8 – 0,9 mm in dolžine 50 – 60 mm. Pri ljudeh z normalno telesno težo, obstaja le majhna razlika v debelini tkiva, tako da na splošno lahko uporabimo iglo dolžine 50 – 60 mm, pri debelih pa uporabljamo 70 – 80 mm dolgo iglo, da sigurno zadenemo v mišico.
→ Opišite izvedbo intramuskularne injekcije.
Potek dela:
- najprej izberemo primerno vbodno mesto,
- razkužimo si roke,
- vbodno mesto enkrat razkužimo s sterilnim tamponom,
- z igle odstranimo zaščitni pokrovček in izbrizgamo zrak iz brizgalke,
- vbodemo, aspiriramo, iglo zasučemo za 90stopinj in še enkrat aspiriramo; ker so mišice bogato prekrvavljene, vedno obstaja možnost, da nabodemo žilo. Da apliciranega zdravila ne vbrizgamo v žilo, dvakrat aspiriramo. Če se v brizgalki pojavi kri, pomeni da smo zadeli žilo, zato je potrebno iglo takoj izvleči. Pripravimo si novo iglo in brizgalko.
- počasi injiciramo zdravilo, brizgalke in igle ne premikamo,
- iglo z brizgalko hitro izvlečemo, na vbodno mesto položimo suh sterilni zloženček ali gobico,
- naredimo neka krožnih gibov,
- brizgalko z iglo varno odložimo v zbiralnik,
- razkužimo roke,
- dokumentiramo apliciranje in opazujemo bolnika.
14. Razložite aplikacijo zdravil z vbrizgavanjem.
→ Opišite načine parenteralne aplikacije zdravil.
- v organe in sklepe – aplicira zdravnik;
- intravenozno (v žilo) – aplicira zdravnik oz. medicinska sestra;
- intramuskularno (v mišico) – daje tehnik zdravstvene nege oz. medicinska sestra;
- subkutano (podkožno) – daje tehnik zdravstvene nege oz. medicinska sestra;
- intrakutano (v kožo) – medicinska sestra ali zdravnik;
- z infuzijo – nastavi jo in odstrani kanilo medicinska sestra (tehnik zdravstvene nege le menjuje infuzijske steklenice, opazuje bolnika, kontrolira vbodno mesto in končno odstrani infuzijski sistem.
→ Kateri zapleti lahko nastanejo pri parenteralni aplikaciji zdravil?
Zapleti so redki in se jim v glavnem izognemo, če delo strokovno opravimo. Na nastanek nekaterih pa nimamo vpliva:
” alergična reakcija – poteka od blažje reakcije do anafilaktičnega šoka;
” tvorba abscesa – je posledica primarne ali sekundarne infekcije vbodnega mesta, pogostejši je pri ljudeh, ki so zaradi obolenja v stanju manjše odpornosti;
” aseptična nekroza – tkivo ne prenaša vnesenega zdravila (alergičen odziv) ali se le-to ne resorbira dovolj, zastaja v tkivu (nastane aseprični absces);
” nabodena žila – za posledico ima lahko hematom, v tem primeru pripravimo hladen obkladek ali pa po naročilu zdravnika mažemo mesto s heparinskim mazilo;
” nabod živca – bolnik takoj začuti hudo bolečino, takoj ali počasi nastopi ohromitev, kar je posledica poškodbe živca ali delovanja zdravila direktno na živec;
” zlom igle – igle nikoli ne vbodemo do nastavka.
15. Razložite zdravstveno nego pacienta z infuzijo.
→ Opišite postopke, ki so potrebni pred nastavitvijo infuzije.
” bolnik naj zajtrkuje, če ni infuzija naročena kot nujna oz. kadar mora biti tešč iz drugih razlogov,
” opravi naj veliko in malo potrebo, se uredi in preobleče,
” uredimo mu posteljo – izberemo najudobnejši položaj,
” pripravimo mu roko (pižama naj ima dovolj širok rokav) in po potrebi opornico,
” povemo mu, kako in koliko lahko giblje z roko, na kateri je infuzija.
→ Opišite kaj pri pacientu z infuzijo opazujemo in kaj beležimo.
” splošno počutje bolnika,
” dvakrat dnevno in po potrebi merimo vitalne funkcije,
” čas iztekanje infuzijske tekočine, število kapljic/min,
” položaj (lego) kanile ali katetra,
” vbodno mesto in zaščito,
” količino iztekle infuzije.
→ Kateri zapleti lahko nastanejo pri pacientu z infuzijo?
” Zračna emboliji je zelo redka, a nevarna komplikacija zaradi vdora zraka v krvni obtok. Kadar je v venskem obtoku več kot 70 ml zraka pride do zračne embolije. Nastane zaradi nestrokovnega ravnanja pri infuziji.
” Tromboflebitis je lokalno vnetje žile, v katero jo vstavljen venski kateter ali intravenozna kanila. Nastane zaradi nestrokovnosti ali zardi delovanja infundiranih substanc (nekatera zdravila). Na vbodnem mestu in ob poteku vene vidimo rdečino, lahno oteklino, mesto je toplejše. Bolnik občuti oteklino. Tromboflebitis preprečujemo z upoštevanjem asepse in menjavanjem vbodnega mesta.
” Pirogena reakcija se kaže z mrzlico in visoko vročino. Nastane zaradi delovanja pirogenih substanc iz infuzijske tekočine ali sistema. Pirogeno reakcijo preprečujemo z vsakdanjim menjavanjem sistema.
” Alergična reakcija se pojavlja, kadar infuzijska tekočina vsebuje beljakovine ali se bolnik alergično odzove na zdravilo.
Paravenozno iztekanje (mimo žile) infuzije lahko preprečimo z dobro tehnika nastavljanja kanile in pozornim opazovanjem vbodnega mesta. Pri površinskih venah to ni nevarno, a je zelo boleče. Lahko je vzrok za nastanek tromboflebitisa, to pa je lahko nevarna komplikacija, kadar je infuzija vzpostavljena z intravenskim (globokim) katetrom.