PLJUČA– odrasle dvoživke (tudi s kožo), vretenčarji, plazilci, ptiči, sesalci. polži pljučarji živijo na kopnem (mlakar), vret. ki so sek. prišli v vodo (kiti, mroži)- dihajo s pljuči, morajo na zrak po površje. Razvita iz sprednjega dela črevesa, v notranjosti telesa. lahko bolj ali manj razvita. Bolj: večja, tanka površina, vlažna, dobro prekrvavljena.
PLJUČA DVOŽIVK slabo razvita: 2 vreči z nenagubano ali rahlo nagubano površino. Žaba: pljuča ne zadoščajo, dopolnijo izmenjavo plinov skozi kožo- tanka, sluzasta, slabo poroženela. Krastača: bolj poroženela koža, pljuča bolj razvita. Dvoživke lahko v času zime otrpnejo- dihajo samo s kožo, metabolizem minimalen, samo osnovne funkcije. Zvočni mehurji ob ustih- se oglašajo (glasilke)- zrak iz pljuč potisnejo v zvočne mehurje, glasilke se zatresejo, privabljanje samic.
PLJUČA PLAZILCEV: koža plazilcev preprečuje prehitro izsuševanje telesa in nima dihalne vloge kot pri dvoživkah. Zato je dihalna površina pljuč plazilcev razmeroma večja. Krovne strukture, 2 krili, močno poroženela, večja površina bolj funkcionalna. (pregrade- SEPTE za izmenjavanje dih. plinov, pri vdihu in izdihu- medrebrne mišice).
PLJUČA PTIC: letijo visoko- zrak bolj redek in mrzel- manj vlažen. Porabljajo veliko energije- več kisika. Energija se sprošča pri cel. dih. regulirajo stalno telesno temp. (nad 40°C). 2 krili pljuč. Pljuča imajo veliko površino, zgrajena so iz samih cevk (cevčic). Sapnici- poteka skozi krilo pljuč, se razveji v tanjše cevke, številne cevke, najtanjše,. ZRAČNE KAPILARE so razvejitve 4. reda, najtanjše.pri izdihu se vreče spraznijo. Pomagajo si z medrebrnimi in letalnimi mišicami. Spodnji del sapnika- spodnji grgavec, ki se razveji v dve glasilki.
PLJUČA SESALCEV: enako zgrajena kot pri človeku, na podoben način pri vseh sesalcih. Različno velika (velikost živali), zunanja oblika se prilega obliki telesa. Iz alveol ali mehurčkov- ALVEOLARNA pljuča. Imajo zaprt tip pljuč, zrak ne kroži, gre noter in ven po isti poti, v pljučih zmeraj ostane nekaj zaostalega ali rezdalnega zraka. Ne izraščajo nobene zračne vreče- nimajo razvitega protitočnega sistema. Sesalci ki so sek. prišli v vodo- imajo pljuča. Da so lahko dalj časa pod vodo imajo v mioglobinu, varčujejo s kisikom, predvsem možg. in srce.
DIHALA PRI ČLOVEKU: dihalna pot in pljuča. Osnovna naloga izmenjavanje dih. plinov med krvjo in atmosferskim zrakom. Deli dih. poti- nosna votlina (ustna) > žrelo > grlo >sapnik in sapnici > obe krili pljuč. NOSNA VOTLINA: sprejemamo zrak. Nosni pretin votlino deli na dve polovici.
Pretin spredaj hrustančast, zadaj koščen. kost ki deli- RALO ali VOMER. Na vsaki strani so 3 nosne školjke- tanke zavite lupinaste koščice, ki so prevlečene s sluznico- površina je močno povečana. Obe nosni votlini sta povezani s sinusi- so prevlečeni s sluznico, ki ima MIGETALČNI EPITEL- polno je sluznih žlez, ki izločajo sluz, dobro prekrvavljena, veliko limfatičnega tkiva- fagocitirajo tujke (zrak se očisti).
Funkcije: zrak se ogreva ker je dobro prekrvavljena. Manjše draženje globvjih dih. poti.zrak se navlaži. Zrak se prečisti škodljivih snovi, vohamo- čutnice ki zaznavajo molekule zraka. Pri okušanju 80% za okus. Glas izgubi zven in barvo če je nosna sluznica zamašena. Glas se krepi- delujejo, kot resonančni prostori.
ŽRELO (PHARYNX): nima ogrodja. Zrak potuje skozi žrelo v grlo ali sapnik, hrana pa gre skozi žrelo v požiralnik. Žrelo- več bezgavk, zg.- žrelnica, sp.- mandeljni- preprečuje nadaljno pot škodljivih organizmov. Žrelo je povezano srednje uho (izenačevanje pritiska)- Evstahijeva cev.
GRLO (LARYNX): celotna pot s sluznico, ki ima migetalčni epitel. Ima ogrodje. Ščitaski hrustanec, obročasti hrustanec, piramidasti hrustanec in poklopec. Sklepi, ligamenti in mišice. Proizvajanje glasov- glasilki. V grlu med ščitastim hrustancem in piramisastima hrustancema. Sluznični gubi- tudi mišično in elastično vezivno tkivo. Ko samo dihamo se razmakneta, ko govorimo se zbližata. Ko zrak pride iz pljuč, se glasilki zatreseta- nastane zvok..Glas-jakost (kako močno, koliko zraka), višina (moški nižji, ženske višji- odvisno od oblikovanosti grla in dolžine glasilk), kvaliteta (oblikovanost grla in prsne votline, nosu, jezika, zob). Ko pogoltnemo se poklopec spusti- mora biti pot za zrak zaprta- sapnik se zapre. Ko dihamo je poklopec dvignjen. Ko jemo in govorimo- hrana v sapnik, kašljanje.
SAPNIK: 12 cm dolga cev, za palec debela. hrustančasti obročki, nesklenjeni. Gladko mišično tkivo- zunaj- vezivno tkivo- proti žrelu. Poteka v predelu vratu pred požiralnikom.
[wp_ad_camp_1]
PLJUČA: leva in desna sapnica se ugrezneta vsaka v svoje pljučno tkivo- ponovno cepita- SAPNIČNO DREVO. Pljuča ležijo v prsnem košu- jih obkroža in ščiti rebrna kletka. Dno pljuč na trebušni preponi. Vršički segajo do višine ključnice. Pokriva jih popljučnica ali drobovna mrena. Zunanje dihanje je gibanje zraka v pljučne mešičke in iz njih ter prehajanje dih. plinov skozi stene pljučnih mešičkov v krvne kapilare in iz njih v pljučne mešičke. Omogočajo dihalni gibi- dihalna mišice. Sestavljeno iz vdiha in izdiha. Trebušna prepona- dihalna mišica- če se skrči- vdihnemo.. pri tem se sprosti in vboči. Med vdihom pripotujejo ukazi za krčenje mišic po živcu in prsna votlina se razširi zaradi krčenja medrebrnih mišic in trebušne prepone.- nastane večji podtlak. Zrak vstopa v pljuča toliko časa, dokler tlak v pljučih ni enak zunanjemu zr. tlaku. Med izdihom začne pošiljanje živčnih impulzov iz podaljšanje hrbtenjače hitro upadati- zato tlak v pljučih naraste nad zunanji zračni tlak- začne zrak iztiskati iz pljuč.
LEGA: ležijo v prsni votlini, levo krilo pljuč je manjše zaradi lege srca. Pljučni hilus ali pljučna lina. Pljuča obdaja pljučnica ali pljučna mrena- iz dveh plasti- popljučnica (se tesno prilega enemu in drugemu delu pljuč) in porebrnica. V okolici je podtlak, če se pretrga- okrog pljuč prodre zrak- se tlak poveča- PNEVMOTORAKS- stisnjena pljuča.
ZGRADBA- levo krilo (2 režnja) in desno krilo (3 rešnji). Male cevke- bronhiole- podobno zgradbo kot sapnica, noter, sluznica in gladko mišično tkivo in vezivno tkivo. Končujejo se z grozdi pljučnih mehurčkov ali alveol. Pljučni mehurčki imajo steno samo iz ene plasti- ploščati epitel. difuzija poteka preko stene pljučnega mehurčka, preko stene kapilare skozi membrano eritrocita (se veže na hemoglobin)- skozi 2 plasti. Poteka dokler se ne izenači. Iz krvi v zrak. Toliko kot gre molekul kisika v kapilaro, gre tudi iz kapilare. Delno poteka tudi v najtanjših bronhiolah. 400-500 mio. mehurčkov. Kjer se mehurčki stikajo- stena alveol je skupna. Kajenje- snovi povzročajo razpadanje sten alveol- mehurčki se povečujejo.
Površina pljuč se zmanjšuje. Katran se nalaga na notranjo površino pljuč. Dražijo sluznico- zmanjšano odstranjevanje tujkov. Dihanje lahko delno reguliramo- opazen je vpliv možganov. Če živčne povezave z mišicami ni, se preneha dihanje. Podaljšana hrbtenjača- del možganov- center za dihanje, vpliva koncentracija CO2 v krvi. (CO2 + H2O ð H2CO3 D H+ + HCO3-) vpliv možganske skorje velikih možganov. Hitreje dihamo- nižje temp., počasi- višje temp. konc. CO2 se poveča- gibalni center se vzburi. Medrebrne mišice in mišice trebušne pripone se skrčijo. Volumen se poveča. Zrak potuje, ker je noter manjši tlak. Alveolarni zrak ima 15% kisika in 5% CO2. Alveole več CO2 in manj O2- difuziaja plinov. Ko izdihnemo se meša z zrakom v dihalnih poteh.vitalna kapaciteta (dopolnilni, respiratorni, rezervni, rezidualni zrak) . Šport lahko kapaciteto poveča. Amplituda dihanja se lahko spremeni. Globoko dihanje- poveča se frekvenca in amplituda.. Izdihani zrak je vlažnejši, več vlažnih hlapov. N2- inerten plin.- se ne izmenjuje s krvjo. Ven gre- voda oz. vodni hlapi- izdihani zrak ima večji volumen. Zehanje- preponski živec se vzburi.